Jedro

Sodišče se glede navedenega strinja s stališči prvostopenjskega in pritožbenega organa, da določila Začasnega okvirja za ukrepe državnih pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu Covid-19 niso zavezujoča za države članice EU, saj so z Začasnim okvirjem oziroma sporočilom določene le vrste in obsegi pomoči, ki jih posamezna država članica EU lahko uporabi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS, davčni, tudi prvostopenjski organ) zavrnila vlogo tožnika z dne 28. 5. 2021 za izplačilo pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za upravičeno obdobje od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021 (točka 1 izreka). Tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi postopka. Davčnemu organu posebni stroški postopka niso nastali (točka 2 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 28. 5. 2021 vložil vlogo za delno povračilo nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021, iz katere izhaja, da je tožnik registriran od 8. 6. 2006 dalje, povprečno število zaposlenih pri tožniku v obdobju od 1. 12. 2019 do 30. 11. 2020 je bilo 24,52. Ocena prihodkov od prodaje v navedenem obdobju znaša 30.000,00 EUR, prihodki od prodaje v obdobju 1. 4. 2019 do 30. 6. 2019 pa znašajo 1.817.180,96 EUR. Ocena upada prihodkov od prodaje v upravičenem obdobju tako znaša 98,35 %. Celoletni prihodek od prodaje v obdobju od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2019 znaša 6.907.129,00 EUR, delež 1,2 % za vsak mesec poslovanja v upravičenem obdobju nekritih fiksnih stroškov znaša 248.656,64 EUR. Omejitev po Sporočilu Komisije Začasni okvir za ukrepe državnih pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu Covid-19 (v nadaljevanju Začasni okvir) za tožnika znaša 10.000.000,00 EUR, omejitev 2.000,00 EUR mesečno na zaposlenega znaša 147.120,00 EUR, ocena dodatne omejitve 90 % neto izgube za mikro in malo podjetje pa 149.106,56 EUR. Omejitev iz naslova omejitve 2.000,00 EUR mesečno na zaposlenega določa najvišji znesek izplačila nekritih fiksnih stroškov, ki znaša 147.120,00 EUR. Davčni organ navaja 109. člen Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije Covid-19 (v nadaljevanju ZIUOPDVE) in 18. točko 2. člena Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrstah pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (v nadaljevanju Uredba) glede opredelitve pojma „podjetja v težavah“. Ugotavlja, da je na dan 31. 12. 2019 celotni kapital tožnika znašal 198.819,90 EUR, vpoklicani kapital pa 1.425.037,56 EUR. Davčni organ je tožnika 14. 6. 2021 pozval k pojasnitvi glede navedenih ugotovitev in k predložitvi pojasnil z dokazili, zakaj ne izpolnjuje pogojev za opredelitev kot „podjetje v težavah“ po določilih Uredbe. Pojasnilo tožnika davčni organ povzema na straneh 4 do 7 obrazložitve, odgovor davčnega organa nanje pa je razviden na straneh 7 do 8 obrazložitve. Davčni organ meni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev pomoči. 3. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, za kar pojasni razloge.

4. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da izpodbijana odločba pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS). Citira tretjo alinejo prvega odstavka 109. člena in 113. člen ZIUOPDVE, pri čemer posebej poudarja izjemo, ki je določena v 87.f (podtočki) 3.12. točke Začasnega okvirja, ki omogoča prejem pomoči tudi mikro in malim podjetjem, čeprav so bila na dan 31. 12. 2019 „podjetja v težavah“. Tožnik je po kriterijih iz Uredbe, na katero se sklicuje tudi 109. člen ZIUOPDVE, malo podjetje, zato je kljub temu, da je „podjetje v težavah“ upravičen do pomoči, saj ni (bil) v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti in ni prejel pomoči za reševanje in prestrukturiranje. Tožnik navaja pomen mikro in malih podjetij, pri tem pa poudari, da je izbruh COVID-19 zaostril težave pri dostopu do financiranja na trgu, s katerimi se soočajo ta podjetja. Če te težave ne bodo rešene, mnogim mikro in malim podjetjem grozi stečaj, kar bi povzročilo resne motnje za celotno gospodarstvo EU. Evropska Komisija je prepričana, da morajo biti mikro ali mala podjetja deležna posebnega varstva in vzpodbud ter drugačnega obravnavanja od srednjih in velikih podjetij. Glede na njihovo velikost in omejene vključenosti v čezmejne transakcije pomoč manj verjetno izkrivlja konkurenco na notranjem trgu in vpliva na trgovino znotraj EU. Obstoj in utemeljenost navedene izjeme potrjuje tudi odločitev Komisije o skladnosti sheme državne pomoči Republike Slovenije v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov, State Aid SA.59717 (2020/N) – Slovenia, z dne 21. 12. 2020. To pomeni, da je izvajanje ukrepa pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov Republika Slovenija vključila tudi izjemo po 87.f (pod)točke 3.12. točke Začasnega okvirja. Tožnik priznava, da so sporočila Komisije res mehko pravo EU (soft law), ki glede na 288. člen Pogodbe o delovanju Evropske Unije (v nadaljevanju: PDEU), ne zavezujejo držav članic, vendar ima kljub temu nekatere pravne učinke. Mehko pravo poleg institucij, ki so jih sprejele, velja tudi za nacionalna sodišča držav članic, ki so jih zavezana spoštovati pri reševanju sporov, kadar sporočila pomagajo interpretirati nacionalne akte, ali kadar dopolnjujejo zavezujoče akte EU. Obenem pa je ta obveznost državam članicam naložena s PDEU kot obveznost lojalnega sodelovanja. Državne pomoči sodijo med pravila o konkurenci. Zanje velja izključna pristojnost EU, kar pomeni, da določenega področja države članice ne smejo same urejati. Namen pravil o dovoljenosti državnih pomoči je zagotavljanje enotnega notranjega trga EU in konkurence med subjekti na tem trgu, zato se morajo pravila enotno uporabljati na celotnem trgu EU. Nobenega dvoma ni, da je slovenski zakonodajalec v 113. členu ZIUOPDVE uzakonil izvajanje ukrepa pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov v skladu s celotnima točkama 3.12. in 3.1. Začasnega okvirja. Zato je pri razlagi 109. člena ZIUOPDVE potrebno upoštevati izjeme, ki so določene v navedenih točkah Začasnega okvirja. Tožnik citira 18. točko 2. člena Uredbe, ki našteva okoliščine, kdaj se šteje podjetje za „podjetje v težavah“. Pojasnjuje svoj finančni in premoženjski položaj na dan 31. 12. 2019. Tožnik je imel dovolj visok osnovni kapital, iz katerega bi lahko na podlagi poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala v celoti pokril izgube podjetja, tako da te ne bi presegle polovice osnovnega kapitala. S to operacijo se spremenijo zgolj kapitalske bilančne postavke družbe, pri čemer se premoženjsko stanje v ničemer ne spremeni, zato je ta operacija v teoriji poimenovana kot „knjižna sanacija“. Upravni organ šteje tožnika za „podjetje v težavah“ le zato, ker ni (pravočasno) izvedel bilančne operacije poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, ki ne bi v ničemer spremenila njegovega premoženjskega položaja. Te navedbe potrjuje tudi tožnikovo dejansko izvedeno poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala z dne 17. 12. 2022, pri katerem se izguba ni pokrila v celoti, se je pa pokrila do te mere, da ne presega več polovice osnovnega kapitala. Do bistveno enakih rezultatov bi vodilo tudi poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala, če bi bilo izvedeno v letu 2019. Z argumentom teološke redukcije pridemo do zaključka, da prej omenjena določila ZIUOPDVE in Uredbe urejajo tožnikov dejanski stan le navidezno. Ker te situacije ne urejajo, pomeni da v zakonu obstaja „prekrita praznina“, saj podjetja, ki bi lahko svoje nakopičene izgube pokrila že v letu 2019 s predhodno opisano bilančno operacijo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, ne morejo ustrezati pojmu „podjetja v težavah“. Kot taka bi se lahko štela le podjetja, ki tudi z bilančno operacijo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala ne bi mogla doseči, da na dan 31. 12. 2019 nakopičene izgube predstavljajo manj kot polovico vpisanega osnovnega kapitala.

5. Drugačna razlaga kot jo predlaga tožnik, bi pomenila kršitev načela enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), ki zahteva, da se bistveno enaki položaji pravnih subjektov obravnavajo enako, v bistvenem različni položaji pa ustrezno različno. Kršitev načela enakosti predstavljajo tudi primeri, ko zakonodajalec ne razlikuje življenjskih dejanskih stanov, ki se glede razlogov, ki so bili podlaga za predpisano omejitev, bistveno razlikujejo, ob tem pa za takšno prezrtje različnosti ni stvarnih, s predmetom urejanja notranje povezanih razlogov. Položaj mikro ali malih podjetij se bistveno razlikuje od srednjih in velikih podjetij, ravno z vidika likvidnosti in možnosti dostopa do virov financiranja ter posledične glede stopnje ogroženosti (sposobnosti preživetja) v kriznih časih ter z vidika (ne)izkrivljanja konkurence na notranjem trgu ob prejemu državne pomoči. Ker se podjetja glede na velikost razlikujejo v tolikšni meri, jih je potrebno tudi različno pravno vrednotiti. Zato bi razlaga 113. člena ZIUOPDVE, ki ne določa izjeme od splošnega pravila za mikro in mala podjetja, pomenila kršitev splošnega načela enakosti pred zakonom. Kriterij iz tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE je ekonomski, pri čemer tožnik meni, da ustavnoskladna uporaba ne dopušča, da so nekatera podjetja do obravnavane državne pomoči upravičena, druga – v bistveno enakem premoženjskem položaju (ekonomsko gledano), pa ne. Bistveno različen položaj ne more predstavljati odvisnost od kapitalskih bilančnih postavk in od izvedbe operacije poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, kar tudi ne bi smel biti kriterij za neenako obravnavanje. Samo (bistvena) različna resnična (dejanska) finančna prizadetost podjetij je edini kriterij, ki bi dopuščal in utemeljeval različno obravnavanje pri (ne)upravičenosti do državne pomoči. 6. Tožnik zatrjuje, da opredelitev „podjetja v težavah“ pomeni pravno domnevo in ne pravne fikcije, zoper katero nasprotni dokaz ni dovoljen. Razlaga, da gre za neizpodbojno pravno domnevo oziroma za razlago, po kateri podjetja, ki so glede na formalne pogoje „podjetja v težavah“, ne bi smela dokazovati, da so „zdrava podjetja“, bi pomenila kršitev načela enakosti iz prvega odstavka 14. člena Ustave RS in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter načela sorazmernosti. Potrebno je upoštevati, da izkazovanje izgub podjetja v obsegu več kot polovice vpisanega osnovnega kapitala na nek presečni datum ne izkazuje zanesljivo njegovega resničnega poslovno-finančnega položaja, saj je ta odvisen od številnih drugih kriterijev in kazalnikov, ki jih je potrebno skrbno analizirati s pomočjo ustreznih strokovnih tehnik in metod. Podjetja vseh vrst in tudi taka, ki so bila dobro pripravljena na tveganja, so bila zaradi izbruha epidemije COVID-19 pahnjena v soočenje s hudim pomanjkanjem likvidnosti, kakor tudi tožnik, ki je škodo utrpel zaradi izbruha COVID-19, ne pa že zaradi predhodnih težav. Trditev, da tožnik na dan 31. 12. 2019 ni imel resnejših finančnih težav in ni bil huje finančno prizadet, posledično pa tudi ni bil „podjetje v težavah“ potrjuje poročilo o analizi finančnega poslovanja tožnika, ki ga je pripravil A. A., finančni svetovalec in sodni izvedenec za ekonomijo. Možnost dokazovanja, da ne gre za „podjetje v težavah“ nakazuje tudi Obvestilo FURS o zavrnitvi izplačila pomoči v obliki delne povrnitve NFS in poziv na morebitno predložitev pojasnila in dokazil z dne 10. 6. 2021, št. DT-429-10335/2021-1. Tožnik izpodbijani odločbi očita tudi, da ni obrazložena, to jamstvo pa mu mora biti zagotovljeno skladno z 22. členom Ustave RS in 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Upravnemu organu očita, da se ni ustrezno opredelil do tožnikovih argumentov, da bi ob pravočasni izvedbi bilančne operacije poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala zadostil kriterijem za dodelitev pomoči, dodatno pa argumentom o neenakem obravnavanju in o možnosti, da izpodbija obstoj domneve o „podjetju v težavah“. Tožnik ostaja v dvomu, ali so njegovi argumenti obravnavani s potrebno skrbnostjo oziroma, ali je upravni organ odločal na podlagi zakona ali na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev.

7. Sodišču primarno predlaga, da razpiše glavno obravnavo in samo izvede dokazni postopek ter tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter naloži toženki izplačilo pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021 v višini 147.120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženki naj naloži tudi plačilo stroškov postopka. Podredno pa sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, zadevo vrne organu prve stopnje v novi postopek, toženki pa naj naloži tudi plačilo stroškov postopka.

8. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika ter vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga zavrnitev tožbe. Med drugim pojasni, da ni dvoma, koliko je po podatkih tožnikove bilance stanje na dan 31. 12. 2019 znašal celotni kapital in vpoklican kapital tožnika. Tudi po mnenju toženke je tožniku na dan 31. 12. 2019 kot družbi z omejeno odgovornostjo zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala. Nakopičene izgube, ki so odštete od rezerv, predstavljajo negativen kumulativen znesek, ki presega polovico vpisanega osnovnega kapitala. Toženka poudarja, da je takšno razlago potrdila sodna praksa in sicer v sodbi I U 635/2022-7 z dne 19. 10. 2022, pri tem pa posebej poudarja 19. točko obrazložitve omenjene sodbe. Sklicuje se tudi na 15. točko obrazložitev sodbe I U 636/2022-4 z dne 7. 4. 2022, v kateri so za presojo, ali gre za „podjetje v težavah“ relevantni podatki bilance stanja na dan 31. 12. 2019. Toženka navaja, da vprašanje ali nakopičene izgube tožnika izhajajo iz njegovih obveznosti do družbenikov ali do tretjih oseb, za odločitev ni pomembno. Prejeta posojila družbenikov sama po sebi ne pomenijo vplačanega presežka kapitala družbe. Zgolj obstoj možnosti, da se tožnikova obveznost do družbenika opredeli kot lastni kapital družbe, še ne pomeni, da je treba obveznosti do družbenika upoštevati kot osnovni kapital družbe. Nesporno pa je, da v tožnikovem primeru ni prišlo do povečanja vpisanega osnovnega kapitala.

**K točki I izreka:**

9. Tožba ni utemeljena.

10. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne pritožbeni organ. Sodišče se sklicuje na razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ter jih v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

11. V obravnavani zadevi je sporna odločitev davčnega organa, da zavrne vlogo tožnika za izplačilo pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za upravičeno obdobje od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021, ker je v postopku ugotovil, da je bil tožnik na dan 31. 12. 2019 podjetje v težavah skladno z 18. točko 2. člena Uredbe, zaradi česar ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE za pridobitev pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov.

12. Pravna podlaga obravnavane za odločitev v obravnavani zadevi je podana v določbi 109. člena ZIUOPDVE, ki v prvem odstavku določa, da je upravičenec do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov, v upravičenem obdobju iz osmega odstavka tega člena, pravna ali fizična oseba, ki: - je bila registrirana za opravljanje gospodarske dejavnosti najpozneje do 1. septembra 2020, - ima vsaj enega zaposlenega na dan uveljavitve tega zakona ali je samozaposlen, ki je na dan uveljavitve tega zakona vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-2 ali je družbenik ali delničar gospodarske družbe oziroma ustanovitelj zadruge ali zavoda, ki je poslovodna oseba, in je na dan uveljavitve tega zakona v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi 16. člena ZPIZ-2, - ni na dan 31. december 2019 podjetje v težavah skladno z 18. točko 2. člena Uredbe, - ne more opravljati svoje dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu zaradi posledic epidemije COVID-19 in zagotavlja, da se nekriti fiksni stroški ne krijejo iz drugih virov, kot so zavarovanja, začasni ukrepi pomoči ali podpora iz drugih virov. Člen 113 ZIUOPDVE pa določa, da se ukrep iz tega poglavja izvaja v skladu s točko 3.12 in točko 3.1 Sporočila Komisije Začasni okvir za ukrepe državnih pomoči. 13. V obravnavani zadevi je davčni organ na podlagi podatkov iz tožnikove bilance stanja ugotovil, da je celotni kapital tožnika na dan 31. 12. 2019 izkazan v znesku 198.819,90 EUR, vpoklicani osnovni kapital pa v znesku 1.425.037,56 EUR, kar pomeni, da je tožnik zaradi nakopičenih izgub izgubil več kot polovico vpisanega osnovnega kapitala, zaradi česar se šteje za podjetje v težavah in ni upravičen do izredne pomoči iz prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE, ker ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE. Iz 18. točke 2. člena Uredbe med drugim izhaja, da je družba z omejeno odgovornostjo (razen MSP, ki obstaja manj kot tri leta ali, za namene upravičenosti do pomoči za financiranje tveganja, MSP v 7 letih po njegovi prvi komercialni prodaji in ki je upravičeno do naložb v financiranje tveganja po skrbnem pregledu izbranega finančnega posrednika) podjetje v težavah, kar zaradi nakopičenih izgub izgine več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala (točka a). Sodišče ob tem ugotavlja, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je bil tožnik registriran 8. 6. 2006 in tako ne obstaja manj kot tri leta. Tožnik pa zatrjuje, da vsebinsko ne sodi med podjetja v težavah po 2 a. točki 2. člena Uredbe, čeprav po drugi stani priznava, da formalno sodi med podjetja v težavah.

14. Tožnik se v postopku pred davčnim organom in v tožbi sklicuje na določilo 87.f Začasnega okvirja oziroma njegovo (pod)točko 3.12, v skladu s katero se pomoč ne odobri podjetjem, ki so bila dne 31. 12. 2019 že podjetja v težavah. Z odstopanjem od navedenega se lahko pomoč dodeli mikro in malim podjetjem, ki so bila v težavah že 31. 12. 2019, če v skladu z nacionalno zakonodajo niso v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti in niso prejela pomoči za reševanje ali prestrukturiranje. Sodišče se glede navedenega strinja s stališči prvostopenjskega in pritožbenega organa, da določila Začasnega okvirja niso zavezujoča za države članice EU, saj so z Začasnim okvirjem oziroma sporočilom določene le vrste in obsegi pomoči, ki jih posamezna država članica EU lahko uporabi. Navedeno izhaja tudi iz dikcije poglavja 1.3 Začasnega okvirja, ki med drugim določa, da Začasni okvir določa možnosti, ki jih imajo na podlagi pravil EU države članice EU za zagotavljanje likvidnosti in dostopa do financiranja podjetjem, ki se soočajo z nenadnim pomanjkanjem. Enako izhaja iz 12. točke Začasnega okvirja, ki določa, da je Komisija z Začasnim okvirjem določila različne možnosti, ki so na voljo državam članicam EU zunaj področja uporabe nadzora EU nad državno pomočjo, in ki jih lahko uvedejo brez sodelovanja Komisije. Tudi iz 288. člena PDEU sporočila Komisije niso navedena med zavezujočimi pravnimi akti. Enako izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča EU.1 Iz sklepnih predlogov Generalnega pravobranilca v zadevi C-526/14 z dne 18. 2. 2016, Kotnik in drugi proti Republiki Sloveniji, izhaja, da akti t.i. „mehkega prava“, kot so smernice, obvestila, sporočila, držav članic EU ne zavezujejo. Edini učinek imajo v razmerju do Komisije, in sicer kot omejitev izvajanja njenega pooblastila za odločanje po prostem preudarku.2 Sodišče se strinja s tožbenim ugovorom, da državne pomoči sodijo med pravila o konkurenci, ki skladno s točko b) prvega odstavka 2. člena PDEU predstavljajo izključno pristojnost. Tožnik pa pri tem spregleda del prvega odstavka 2. člena PDEU, ki državam članicam EU omogoča, da ukrepajo same, če jih Unija za to pooblasti, ali za izvajanje aktov Unije. Pooblastilo je državam članicam EU dano tudi v že prej omenjeni dikciji poglavja 1.3 Začasnega okvirja in v 12. točki Začasnega okvirja. Zaradi s strani Evropske Komisije izrecno danega pooblastila o diskreciji uporabe izjeme za mikro in mala podjetja, sodb Sodišče EU, ki aktom mehkega prava EU dajejo zavezujočo uporabo oziroma se jih interpretira skladno z njihovim namenom, ni mogoče uporabiti.

15. Zavezujočo naravo Začasnemu okvirju ne daje niti 113. člen ZIUPOPDVE. Sodišče v tej zvezi sledi pravilni obrazložitvi odločbe pritožbenega organa, da se dodelitev pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov izvaja v skladu s točkama 3.12 in 3.1 Sporočila Komisije Začasni okvir za ukrepe državnih pomoči, kot to določa 113. člen ZIUPOPDVE, vendar ob upoštevanju pogojev, ki jih določa ZIUPOPDVE. Iz jezikovne razlage jasno izhaja izjema za mikro in mala podjetja v Začasnem okviru in sicer, da je državam članicam EU prepuščena diskrecija pri uporabi navedene izjeme, saj besedilo jasno določa, da se državna pomoč „lahko“ dodeli, ne pa da se „mora“ ali da se „dodeli“. Navedena izjema v slovenski pravni red ni bila prenesena ne z ZIUPOPDVE ne z drugim zakonom. Sodišče tako kot tožnik v tožbi priznava pomen mikro ali malih podjetij, ki skupaj močno prispevajo k ustvarjanju delovnih mest in rasti v Uniji, kakor tudi gospodarski učinek, ki jih je na njih povzročil izbruh COVID-19, vendar pa je sodišče skladno z določbo 125. člena Ustave RS vezano na ustavo in zakon.

16. Sodišče ne sledi stališču tožnika, da je bil dne 31. 12. 2019 le formalno „podjetje v težavah“, dejansko pa ne, saj bi se po navedbah tožbe lahko zgolj z enostavno, bilančno operacijo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, ki nima vpliva na tožnikov premoženjski položaj, formalni opredelitvi kot podjetje v težavah, temu izognil. Stranki soglašata glede bilančnega stanja tožnika na dan 31. 12. 2019, na podlagi katerega je bil skladno z Uredbo izračunan koeficient v višini 0,14, ki med strankama prav tako ni sporen. Sodišče sledi stališču toženke, da zgolj sklicevanje na možnost izvedbe bilančne operacije poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala ne more biti upoštevno, saj dejansko ni bilo izvedeno, kar med strankama, prav tako ni sporno. Davčni organ pravilno ugotavlja, da lahko presoja zgolj zaključena oziroma že izvedena dejanja, pri čemer pa je v diskreciji poslovodstva gospodarske družbe odločitev, kakšno poslovno strategijo bo izbralo. Po povedanem sodišče zaključuje, da 18. točka 2. člena Uredbe jasno določa kriterije, na podlagi katerih se podjetje šteje za „podjetje v težavah“ in določa tudi, katere predpostavke so pri tej oceni pomembne. Po presoji sodišča je bilo ugotovljeno dejansko stanje v konkretni zadevi pravilno subsumirano pod alinejo a), ki ne dopušča potencialnih predpostavk, kot jih želi v tožbi prikazati tožnik.

17. Sodišče ne sledi navedbam tožnika, da je njegova situacija glede 18. točke 2. člena Uredbe zgolj navidezno urejena in da gre za prikrito pravno praznino. Tudi ne sledi tožnikovi navedbi, da je izpodbil domnevo, da ni „podjetje v težavah“. V 18. točki 2. člena Uredbe so v alinejah a) do e) natančno navedene okoliščine, ki opredeljujejo, kdaj se določen subjekt šteje za „podjetje v težavah“. Skladno s tretjo alinejo prvega odstavka 109. člena ZIUPOPDVE je za presojo teh okoliščin pomemben datum 31. 12. 2019. Situacija tožnika ne more predstavljati pravne praznine oziroma vzroka za izpodbijanje domneve, saj bilančna operacija, na katero se sklicuje, ni bila izvedena, zato je bil koeficient dne 31. 12. 2019 pod mejo, ki omogoča pridobitev državne pomoči. Skladno s pravno teorijo3 o zakonskih pravnih prazninah govorimo šele tam, kjer se zakonodajalčevo predvidevanje pravnih pravil končuje, a smo hkrati soočeni s konkretnimi primeri, ki so pravno relevantni. Obravnavani primer, da bi tožnik leta 2019 lahko izvedel bilančno operacijo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, pa je ni, ni pravno relevanten, saj pogoji iz 18.a točke 2. člena Uredbe tega ne predvidevajo. Skladno z argumentom teološke redukcije tožnikov dejanski stan in zakonski stan, nista toliko neenaka, da bi jih bilo potrebno tudi drugače pravno vrednotiti. Tožnik želi z ustvarjanjem potencialnega scenarija prikazati, da je njegova situacija izjemna, kar pa ni, saj je imel vso možnost izvesti navedeno bilančno operacijo, pa je ni izvedel. Pojem „podjetje v težavah“ je bil prvič omenjen z Uredbo z namenom opredelitve, katero podjetje bo dobilo izredno državno pomoč. Kot pravilno zatrjuje tožnik, gre za pravno domnevo, pri tem pa spregleda, da jo je mogoče izpodbiti s tem, da dokaže, da ne izpolnjuje kriterijev, ki so določeni v 2. členu 18. točke a) do e) Uredbe. Tožnik sam priznava, da mu je dne 31. 12. 2019 zaradi izgub izginila več kot polovica osnovnega kapitala. Kot je tožnik pravilno navedel, gre pri Uredbi za akt EU, ki sodi na področje izključne pristojnosti. Izjema, da bi se z bilančno operacijo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala lahko izpodbila domnevo, da je tožnik „podjetje v težavah“, pa v Uredbi ni predvidena.

18. Tožnik v tožbi uveljavlja tudi kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom. Načelo enakosti pred zakonom določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino (14. člen Ustave RS). Gre za eno temeljnih ustavnih norm in pomeni pravico posameznika do zagotovitve enakosti, tako pri postavljanju, kot tudi pri uporabi prava (enakost v zakonu in enakost pred zakonom). Vendar pa načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, ampak je o kršitvi načela enakosti iz 14. člena Ustave RS mogoče govoriti le takrat, kadar se enaki dejanski položaji obravnavajo različno. Tožnik meni, da je bilo načelo enakosti kršeno s tem, ko zakonodajalec za mikro in mala podjetja ni uporabil izjeme, ki mu jo omogoča uporabiti Začasni okvir, saj je položaj mikro in makro podjetji v primerjavi s srednjimi in velikimi podjetji tako različen, da ga je potrebno različno vrednotiti. Med strankama ni sporno dejstvo, da so bila do državne pomoči v obliki povračila nekaterih fiksnih stroškov upravičena vsa podjetja, če niso bila „podjetja v težavah“. Zgolj razlika v likvidnosti podjetij, dostopu do financiranja, sposobnosti preživetja in (ne)izkrivaljanju konkurence na notranjem trgu ob prejemu državne pomoči, pa po mnenju sodišča še ne predstavljajo razumen razlog, ki bi narekoval uporabo izjeme, ki jo dopušča Začasni okvir za mikro in mala podjetja. Uporaba izjeme je bila prepuščena diskreciji držav članic EU. Pri tem je tožnik spregledal, da je zakonodajalec oziroma država članica EU presodila, da se z dodelitvijo pomoči mikro in malim podjetjem, ki so v težavah dolgoročno ne bodo rešile njihove finančne težave oziroma njihov dolgoročni obstoj, zato jim tudi ni bila dodeljena. Zgolj specifika mikro in malih podjetj ne pomeni, da je z identično ureditvijo kršeno načelo enakosti, pri čemer tožnik spregleda, da imajo v določenem delu mikro in mala podjetja tudi konkurenčne prednosti pred srednjimi in velikimi podjetji. Kršitev načela enakosti tožnik utemeljuje tudi glede ureditve upravičenosti do državne pomoči v obliki delnega povračila nekritih nekritih fiksnih stroškov, ki tega ne omogoča podjetjem, ki bi izpolnitev tega kriterija lahko dosegla zgolj s spremembo kapitalskih bilančnih postavk. Navedeno po presoji sodišča ne drži. Odločitev o izvedbi bilančne operacije poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala je bila v pristojnosti poslovodstva tožnika, ki pa se je avtonomno samo odločilo, da te bilančne operacije ne bo izvedlo kljub temu, da bi jo lahko izvedlo še pred 31. 12. 2019. Po povedanem po presoji sodišča predmetna obravnava tožnika ne pomeni njegove diskriminacije, ampak gre za različno ureditev dveh različnih položajev, kar pa je ustavno dopustno. Sodišče sodi, da kršitev načela enakosti pred zakonom v obravnavanem primeru ni podana.

19. Sodišče ne sledi tožbenim očitkom, da je izpodbijana odločba neobrazložena, zaradi česar naj bi bil kršen 22. člena Ustave RS in 6. člen EKČP. Kot je bilo že pojasnjeno, se stranki strinjata glede bilance tožnika na dan 31. 12. 2019, ki so edine relevantne za presojo, ali se konkretno podjetje šteje za „podjetje v težavah“ in posledično, ali je upravičeno do državne pomoči. Po mnenju sodišča se prvostopenjski in pritožbeni organ tudi nista dolžna opredeljevati do potencialne možnosti izvedbe bilančne operacije poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala in do izpodbijanja domneve o „podjetju v težavah“, saj tožnik 31. 12. 2019 ni izpolnjeval kriterijev, ki so se za dodelitev državnih pomoči zahtevali. Toženka je glede kršitev načela enakosti pravilno obrazložila, da je predmet presoje v pritožbenem postopku pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe in nima pristojnosti presojati ustavnost zakonskih določb. 20. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Materialno pravo je pravilno uporabljeno ter dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS in tudi ne nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Sodišče je v zadevi odločilo na seji senata, ker relevantno dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sporna je razlaga materialnega prava, in sicer določbe 109. člena ZIUOPDVE in 18. točke 2. člena Uredbe, ki pa je v domeni upravnega organa oz. sodišča. **K točki II izreka:**

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Primerjaj sodbe Sodišča EU C-70/06 z dne 9. 10. 2007, EK proti Portugalski, C-369/07 z dne 7. 7. 2009, EK proti Grčiji, C-270/11 z dne 30. 5. 2013, EK proti Kraljevini Švedski. 2 Primerjaj sklepne predloge generalnega pravobranilca v zadevi C-526/14 z dne 18. 2. 2016, Kotnik in drugi proti Republiki Sloveniji (točke 25, 28, 38 in 39). 3 Prim. Pavčnik, M., Teorija prava, GV Založba, 2011, str. 298.