Jedro

V zvezi z zastaranjem je bistven 3. člen Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95, ki določa, da pregon zastara v štirih letih od storitve nepravilnosti, pri čemer sektorski predpisi lahko določijo krajši zastaralni rok, ki ne sme biti krajši od treh let. Katerokoli dejanje pristojnega organa v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanaša na nepravilnost in o katerem je organ obvestil zadevno osebo, v skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe pretrga zastaranje in po vsakem takšnem dejanju, ki pomeni pretrganje zastaranja, zastaralni rok začne teči znova.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da desetletnega zastaralnega roka, ki ga je v času sklenitve pogodbe urejala Uredba Sveta (ES) 659/1999, sedaj pa je urejen v Uredbi Sveta (EU) 2015/1589, ni mogoče uporabiti, potrebno pa je preveriti, ali so podani pogoji za uporabo Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95, in sicer ali gre za kršitev določb zakonodaje skupnosti, ali se ta nanaša na dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta in ne tožnice, pri čemer mora takšna kršitev škodljivo vplivati na proračun skupnosti ali proračunska sredstva, ki jih upravlja, bodisi z zmanjšanjem ali izgubo prihodkov, bodisi z neupravičenimi izdatki. V primeru, da ti pogoji ne bodo podani, se za vprašanje zastaranja uporabi splošni petletni zastaralni rok iz 346. člen OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek na vračilo zneska 154.818,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2011 do plačila, ki je bil toženkama kot pogodbenima strankama izplačan v okviru porabe sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji po Pogodbi RIP 09/23/14 o izvajanju in sofinanciranju projekta „...“. Odločilo je, da je tožnica dolžna prvi toženki povrniti 4.154,87 EUR, drugi toženki pa 3.511,88 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, s poudarkom na kršitvi uporabe materialnega prava. Meni, da petletni zastaralni rok po nacionalni zakonodaji še ni potekel, ker je terjatev nastala šele z ugotovitvijo nepravilnosti pri porabi državne pomoči. Pred tem ni bilo nobenega razloga, da bi agencija dvomila v pravilnost podatkov v dokumentaciji, ki jo je predložila tožena stranka in iz katere nepravilnosti niso izhajale. Šele ko je kontrolni organ izvedel kontrolo na terenu, je ugotovil, da dejansko stanje ne ustreza tistemu, ki je bilo prikazano v listinah, na podlagi katerih je bil zahtevek za državno pomoč plačan. Zato je terjatev nastala šele v trenutku končnega poročila, torej 5. 11. 2014. Že s samo pogodbo je bilo predvideno, da lahko pride do naknadnih preverjanj namenske porabe sredstev in da mora izvajalec pri sebi in soizvajalcih zagotoviti hrambo dokumentacije še najmanj deset let po izpolnitvi pogodbene obveznosti. Povrnitev nezakonite državne pomoči zaradi nenamenske porabe sredstev se lahko zahteva tudi, če je od izplačila denarne pomoči preteklo več kot pet let. Takšno stališče za prejemnika neodplačne državne pomoči ni pretirano strogo in ga ne izpostavlja pretirani negotovosti. Sodišče bi moralo upoštevati tudi desetletni zastaralni rok po evropski zakonodaji, v katerem lahko vračilo in izterjavo od države članice zahteva Komisija. Pri tem se tožnica sklicuje na Uredbo Sveta (ES) 659/1999 in opozarja, da je dolžnost držav članic, da pri zahtevi za vračilo oziroma izterjavi nezakonite ali neskladne pomoči storijo vse, da se pomoč izterja, nacionalna sodišča pa imajo v tem primeru posebno vlogo, da se plačilo v primeru sodne intervencije tudi zagotovi.

3. Na pritožbo sta odgovorili obe toženki in prerekali podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sporno razmerje med strankama se nanaša na vračilo denarne spodbude zaradi nenamenske izrabe oziroma neupravičene pridobitve javnih sredstev, izplačanih na podlagi Pogodbe RIP 09/23/14 o izvajanju in sofinanciranju projekta „...“ (v nadaljevanju Pogodba), odobrenega v okviru javnega razpisa: „Neposredne spodbude za skupne razvojno investicijske projekte RIP/09“ v okviru operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007/2013, delno financiranega iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Sodišče prve stopnje se do razlogov glede vsebinske presoje kršitve Pogodbe ni opredelilo, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Zavzelo je stališče, da je treba v zadevi uporabiti splošni petletni zastaralni rok po določilu 346. člena OZ, ki je pričel teči od dneva nakazila 5. 8. 2011 ter je do vložitve tožbe 31. 3. 2017 že iztekel. 6. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti desetletnega zastaralnega roka iz Uredbe Sveta (ES) 659/1999 oziroma Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 (primerjaj 64. točko izpodbijane sodbe). O tem je stališče v primerljivi zadevi zavzelo Sodišče Evropske unije (SEU) v sodbi s 5. 3. 2019 Eesti Pagar AS, C 349/171, ko je pri odločitvi o dopustitvi uporabe desetletnega zastaralnega roka iz 15. člena Uredbe 659/1999 sledilo dosedanji sodni praksi2 glede vprašanj, ki jih ureja ta Uredba, torej njene uporabe za vse upravne postopke na področju državnih pomoči, ki potekajo pred Komisijo in ne pred nacionalnimi sodišči. Ker so zastaralni roki splošno namenjeni zagotavljanju pravne varnosti, morajo biti za dosego tega namena določeni vnaprej in mora biti njihova uporaba po analogiji za pravni subjekt dovolj predvidljiva. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tako kot v zadevi Eesti Pagar tudi v konkretni zadevi uporaba desetletnega zastaralnega roka iz omenjene Uredbe, ki se nanaša na postopke Komisije proti državi, po analogiji ni dopustna.

7. Vendar omenjena Uredba ni edina, ki ureja vprašanje zastaranja, temveč tovrstna določila vsebuje tudi Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z 18. 12. 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropske unije, ki se neposredno uporablja v vseh državah članicah. Namen omenjene Uredbe je bil v sprejetju skupnih pravil za enotne preglede in upravne ukrepe ter kazni v zvezi z nepravilnostmi, ki se nanašajo na zakonodajo skupnosti. Kot izhaja iz drugega odstavka 1. člena Uredbe, nepravilnost pomeni vsako kršenje določb zakonodaje skupnosti, ki je posledica dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta, ki je ali bi lahko škodljivo vplivala na proračun skupnosti ali proračunska sredstva, ki jih upravljajo, bodisi z zmanjšanjem ali izgubo prihodkov iz lastnih sredstev, ki se zbirajo neposredno v imenu skupnosti, bodisi z neupravičenimi izdatki. Med upravne ukrepe sodi predvsem odvzem neupravičeno pridobljene koristi (4. člen Uredbe). Preglede po tej Uredbi izvajajo države članice v skladu s svojo zakonodajo, lahko pa tudi Komisija sama. V zvezi z zastaranjem je bistven 3. člen Uredbe, ki določa, da pregon zastara v štirih letih od storitve nepravilnosti, pri čemer sektorski predpisi lahko določijo krajši zastaralni rok, ki ne sme biti krajši od treh let. To določilo je samo na videz bolj ugodno do uporabnika evropskih sredstev od splošnega zastaralnega roka, kot ga ureja 346. člen OZ. Katerokoli dejanje pristojnega organa v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanaša na nepravilnost in o katerem je organ obvestil zadevno osebo, namreč v skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe pretrga zastaranje in po vsakem takšnem dejanju, ki pomeni pretrganje zastaranja, zastaralni rok začne teči znova. Za pretrganje zastaranja torej vložitev tožbe ni potrebna.

8. V že omenjeni zadevi Eesti Pagar AS, kjer je sodišče odločilo o zakonitosti odločbe Ustanove EAS (Ustanova za razvoj podjetništva) in Ministrstva za gospodarske zadeve in komunikacije Estonije zoper družbo Eesti Pagar AS zaradi vračila zneska 526.300 EUR iz naslova pomoči, ki ji jo je predhodno izplačala ustanova EAS, je sodišče glede zastaralnega roka za izterjavo nezakonite pomoči ocenilo, da se v zvezi s pomočmi, ki se sofinancirajo iz strukturnega sklada Unije, lahko uporabi Uredba 2988/95, ker so ogroženi finančni interesi Unije. V 128. točki sodbe je izrecno navedlo, da je pravo Unije treba razlagati tako, da je, če je nacionalni organ pomoč dodelil iz strukturnih skladov ob napačni uporabi Uredbe 800/2008, zastaralni rok, ki se uporabi za izterjavo nezakonite pomoči, štiriletni zastaralni rok, določen v členu 3 (1) Uredbe št. 2988/95, če so izpolnjeni pogoji za uporabo te Uredbe, v nasprotnem primeru pa rok, ki je določen z nacionalnim pravom.

9. Omenjena razlaga je podlaga tudi za uporabo pravil o zastaranju v konkretnem primeru. Iz javnega razpisa: „Neposredne spodbude za skupne razvojno investicijske projekte - RIP 09“, ki je bil podlaga za sklenitev pogodbe s 26. 8. 2009, izhaja, da je glavnina vseh nepovratnih sredstev bila pridobljena kot namenska sredstva EU iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Nepravilnosti, kot jih opisuje tožnica, bi zato lahko pomenile kršitev namenske porabe sredstev, storjene s strani gospodarskega subjekta, s tem pa tudi kršitev zakonodaje skupnosti po Uredbi Komisije 800/2008 s 6. 8. 20083, ki bi lahko škodljivo vplivala na proračun skupnosti ali proračunska sredstva v njenem upravljanju v skladu z drugim odstavkom 1. člena Uredbe Sveta št. 2988/95. Ker sodišče prve stopnje pravno odločilnih dejstev glede uporabe zastaralnega roka iz omenjene Uredbe ni ugotavljalo, vse navedeno pa kaže, da gre za relevantno pravno podlago, ki bi ob pretrganju zastaranja lahko privedla do drugačne odločitve o tožbenem zahtevku, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Če bo sodišče glede na sedaj obrazloženo ugotovilo, da so podani pogoji za uporabo omenjene Uredbe, bo moralo nadalje ugotoviti, od katerega trenutka je zastaranje pričelo teči in ali je prišlo do njegovega pretrganja glede vsake od toženk pred potekom štiriletnega zastaralnega roka. Ob izpolnjenosti teh pogojev tožbeni zahtevek ni zastaral ter bo o njem treba odločiti vsebinsko.

10. Le v primeru, če bo sodišče ugotovilo, da pogoji za uporabo Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 niso podani, bo glede zastaranja lahko uporabilo nacionalno pravo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je pričetek teka zastaralnega roka vezalo na izplačilo denarne terjatve, torej na 5. 8. 2011. Poleg razlogov, ki jih je sodišče že navedlo v 61. in 62. točki sodbe, je pomembno tudi, da za tožnico pogodbeno obveznost preverjanja upravičenosti izplačila na osnovi pregleda zahtevka za izplačilo, pregleda poročila, vse v povezavi z izpolnjevanjem določb pogodbe in z morebitno vključenostjo nadzora na terenu, pred izplačilom sredstev odreja že 32. člen Pogodbe. V 33. členu in 46. do 49. členu pa je nadalje opisan postopek ob ugotovitvah nepravilnosti, ki so zaznane pred izplačilom, pri čemer je slednjega mogoče zadržati do njihove odprave. Omenjeno kaže, da je tožnica imela zadostne vzvode, da bi preverjanje ustreznosti financiranja lahko opravila že pred izplačilom, in da je dan izplačila tisti, s katerim je prišlo do nepravilnosti v smislu nenamenskega financiranja in od katerega teče splošni petletni zastaralni rok. Takšna odločitev je skladna tudi z razumevanjem začetka teka roka SEU, na kar kaže že omenjena odločba v zadevi Eesti Pagar C-349/2007, kjer je sodišče odločilo, da zastaralni rok prične teči od dne, ko je prišlo do škode za proračun Unije4, še podrobneje pa to izhaja iz sodbe Ernst Kollmer Fleischimport un export, C-59/145, kjer je sodišče zapisalo, da je stališče, za katerega se zavzema v našem postopku tudi pritožnica, po katerem naj bi zastaralni rok tekel od ugotovitve nepravilnosti, v nasprotju s sodno prakso sodišča, v skladu s katero dan, ko so organi izvedeli za nepravilnost, ne vpliva na začetek teka zastaralnega roka6. 11. Glede na vse opisano pritožbeno sodišče zaključuje, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da desetletnega zastaralnega roka, ki ga je v času sklenitve pogodbe urejala Uredba Sveta (ES) 659/1999, sedaj pa je urejen v Uredbi Sveta (EU) 2015/1589, ni mogoče uporabiti, potrebno pa je preveriti, ali so podani pogoji za uporabo Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95, in sicer ali gre za kršitev določb zakonodaje skupnosti, ali se ta nanaša na dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta in ne tožnice, pri čemer mora takšna kršitev škodljivo vplivati na proračun skupnosti ali proračunska sredstva, ki jih upravlja, bodisi z zmanjšanjem ali izgubo prihodkov, bodisi z neupravičenimi izdatki. V primeru, da ti pogoji ne bodo podani, se za vprašanje zastaranja uporabi splošni petletni zastaralni rok iz 346. člen OZ.

12. Ker sodišče ni raziskalo vseh okoliščin, potrebnih za pravilno uporabo materialnega prava, je ostal neobrazložen širši sklop dejstev, do katerih se bo sodišče moralo opredeliti. V primeru, da tožbeni zahtevek ne bo zastaral (zaradi pretrganja zastaranja po Uredbi Sveta 2988/95), bo treba izvesti tudi vse dokaze v zvezi z vsebino pravnega razmerja, saj se s tem vprašanjem sodišče v dosedanji fazi postopka še ni ukvarjalo. Zato je pritožbeno sodišče, katerega naloga je predvsem kontrolna funkcija, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP.

13. Pravno podlago za odločitev o stroških pritožbenega postopka predstavlja tretji odstavek 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dopustna pritožba v roku 15 dni od pismenega odpravka sklepa. Pritožbo je potrebno vložiti pri Višjem sodišču v Ljubljani, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po pošti. Pritožba mora vsebovati naslednje sestavine: navedbo sklepa zoper katerega se vlaga; izjavo, ali se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu; pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP). Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, sodišče vložnika ne bo pozivalo, naj jo popravi ali dopolni po 108. členu ZPP, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP). Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks se šteje, da je pritožba umaknjena (3. odstavek 87. člena ZPP). Če je pritožba vložena po pooblaščencu, ki ni odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, se pritožba kot nedovoljena zavrže (2. odstavek 89. člena ZPP). Če pooblaščenec stranke, ki je odvetnik, ne predloži pooblastila za zastopanje, mu sodišče ne dovoli, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, ampak pritožbo zavrže (5. odstavek 98. člena ZPP).

1 Sodba Velike senata sodišča Eesti Pagar AS proti Ettevotluse Arendamise Sihtasutus in Majandus-ja Kommunikatsiooniministeerium, zadeva C 349/17. 2 Sodba z dne 5. 10. 2006, Transalpine Ölleitung in Österreich, C-368/04. 3 Uredba Komisije o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo člena 87 in 88 Pogodbe (Uredba o splošnih skupinskih izjemah). 4 Primerjaj 127. točko sodbe. 5 Sodba sodišča s 6. 10. 2015, Firma Ernst Kollmer Fleischimport un Export proti Hauptzollampt Hamburg-Jonas, C-59/14. 6 Iz omenjene sodbe:„27. Poleg tega te ugotovitve ni mogoče omajati s trditvijo grške vlade, da dies a quo nastopi na dan, ko pristojni organi odkrijejo nepravilnost. Ta trditev je namreč v nasprotju s sodno prakso sodišča, v skladu s katero dan, ko so organi izvedeli za nepravilnost, ne vpliva na začetek zastaralnega roka (sodba Pfeifer & Langen, C-52/14, EU:C:2015:381, točka 67). 28. Poleg tega ima s sodno prakso sodišča uprava splošno dolžnost skrbnega ravnanja pri preverjanju pravilnosti plačil, ki jih je izvedla in ki bremenijo proračun Unije (sodba Ze Fu Fleischandel GmbH in Vion Trading, C-201/10 in C-202/10, EU:C:2011:282, točka 44). Če bi se priznalo, da dies a quo ustreza dnevu odkritja zadevne nepravilnosti, bi bilo to v nasprotju z obveznostjo skrbnega ravnanja“.