Jedro

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je ravnanje tožnika (ko je z delom nadaljeval), kakor tudi opustitve tožnika (ko je opustil namestitev zaščitnega varovala na rezalki, opustil nošnjo zaščitnih rokavic ter opustil namestitev zagozd pod kolesi tovornega vozila), bistveno prispevalo k nastanku škodnega dogodka in znaša delež tožnikovega soprispevka najmanj 30 %.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da po temelju obstoji odškodninska obveznost tožene stranke po povrnitvi škode tožeči stranki v višini 70 % (I. točka izreka), ter odločilo, da bo o višini tožbenega zahtevka, vključno s stroški postopka, sodišče odločilo s končno sodbo (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. in 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njeno spremembo v višini 95 % odškodninske obveznosti tožene stranke oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. Graja višino odločitve glede soprispevka tožnika k nastanku škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je utemeljilo, da tožnik pri opravilu, pri katerem se je poškodoval ni bil dovolj skrben iz treh razlogov in sicer prvič, ker tožnik ni prekinil z delom in počakal, da se kompresor po zagonu motorja napolni, pa bi se moral zavedati, da ob zagonu motorja lahko pride do tresljajev, drugič, ker ni poskrbel, da bi se pod kolesa tovornjaka podložile zagozde, saj se tovornjak v tem primeru ne bi mogel premakniti in tretjič, ker ni poskrbel, da bi delo opravljal varno, saj pri delu ni imel zaščitnih rokavic, brusilka pa ni imela varnostnega pokrova. Glede prvega razloga navaja, da je bil premik vozila tisti, ki je povzročil nekontrolirano gibanje brusilke, kot je ugotovil izvedenec in tudi sodišče prve stopnje. Zagon motorja povzroči določene tresljaje, zagotovo pa ne premika vozila, tožnik pa je tudi povedal, da je zategnil ročno zavoro, ko je zapustil kabino tovornjaka, in ker pri zagonu motorja praviloma do premika tovornjaka ne pride, je očitek tožniku, da ni počakal, da se kompresor napolni, neutemeljen. Glede drugega razloga navaja, da ni mogel pričakovati, da se bo tovornjak kljub zategnjeni ročni zavori premaknil, iz izpovedbe tožnika in priče P., da je motor po zagonu cuknil, pa je jasno, da zagozde pod kolesi ne bi mogle povsem preprečiti premika koles, ko je tovornjak „cuknil“ (s tako silo, da ga je premaknilo za 50 cm do 1 m), četudi bi se ta zaradi zagozd nato vrnil v prvotni položaj. Glede zadnjega, tretjega razloga, da tožnik pri delu ni uporabljal zaščitnih rokavic, pa navaja, da bi do poškodbe prišlo tudi ob uporabi zaščitnih rokavic, saj je šlo za poškodbo z ostro brusilno ploščo, ki se vrti z velikimi obrati. Poškodbe ob nošnji zaščitnih rokavic ne bi bile nič manjše oziroma običajne, saj zaščitne rokavice ne bi mogle preprečiti poškodbe tožnika. Navedeni trije razlogi zato niso v vzročni zvezi z nastankom škode.

Ker očitki tožene stranke (v nadaljevanju toženka) v pretežnem delu niso utemeljeni, bi glede na to, da je osnovni vzrok poškodbe tožnika ravnanje zavarovanca toženke, ki je bilo za tožnika nepričakovano tudi ob povečani skrbnosti, bi bila višina njegove sokrivde, zaradi uporabe brusilke brez zaščitnega pokrova, največ 5 %. Priglaša stroške.

3. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je toženka, pri kateri je imel delodajalec tožnika zavarovano svojo odgovornost, odškodninsko odgovorna tožniku za škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku 14. 5. 2016, ko se je pri menjavi predrte pnevmatike na tovornem vozilu porezal z brusilko, v višini 70 %, v višini 30 % pa je odgovoren za nastanek škodnega dogodka tožnik sam, ker je opustil določene ukrepe (ni prekinil z uporabo brusilke ter počakal, da se kompresor napolni z zrakom, ni namestil zagozde pod kolesa in ni uporabljal ustreznih zaščitnih sredstev - zaščitno varovalno na brusilki in zaščitnih rokavic), ob dejstvu, da je tovrstno delo (menjava predrte pnevmatike na tovornem vozilu) opravljal že večkrat. 6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona), in tudi ne kršitev, na katere se v svoji pritožbi sklicuje tožnik, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki obsega vsa pravno odločilna dejstva, sprejelo zaključke, ki jih je razumljivo in argumentirano obrazložilo, in ki jih kot take v celoti sprejema sodišče druge stopnje, kot odgovor na pritožbene trditve pa dodaja naslednje:

7. V pritožbenem postopku ni več sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do škodnega dogodka zaradi premika tovornega vozila, zavarovanega pri toženki, s katerim je v trenutku nastanka škodnega dogodka upravljal B.P., ki ga je kot uporabnika vozila šteti za zavarovanca toženke1, zaradi ravnanja katerega (vžig motorja) je iztrgalo iz rok brusilko tožniku in ga poškodovalo po palcu leve roke.

Pritožbeno sporno pa je, ali je tožnik prispeval k nastanku škode s svojim ravnanjem oziroma opustitvijo (171. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).2

8. V primeru, ko je oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode ima pravico zgolj do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pri uporabi merila za določitev deleža odgovornosti odgovorne osebe (toženke) je treba odgovoriti torej tudi na vprašanje, v kolikšnem deležu je oškodovančevo ravnanje (tožnikovo ravnanje) prispevalo k povzročitvi škodnega dogodka oziroma k temu, da bi bil obseg škode večji, kot bi bil, če takšnega ravnanja oškodovanca ne bi bilo. Naravo razbremenilnega razloga ima ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode in ima znake neskrbnega ravnanja, pri čemer je merilo skrbnosti presoja običajne (neprofesionalne) skrbnosti, torej ali bi bil povprečen razumen človek v enakih okoliščinah sposoben predvideti, da bo njegovo ravnanje povzročilo negativno posledico. Pri presoji ravnanja oškodovanca, ki je razlog za razbremenitev (v celoti ali deloma) povzročiteljeve odškodninske odgovornosti je pomembno, ali bi bil povprečno razumen človek sposoben predvideti, da bo enako ravnanje, kot ga je storil oziroma opustil oškodovanec, povzročilo oziroma pripomoglo k nastanku škodnega dogodka. Pri vrednotenju oškodovančevega ravnanja je zato potrebno upoštevati konkretne okoliščine, v katerih se je zgodil škodni dogodek.3 Potrebno je torej ugotoviti kako bi se v konkretnih okoliščinah odzval človek, ki ima ustrezne izkušnje in znanje o tem, kako ravnati v takšnih položajih.

9. Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo previsok soprispevek tožnika, saj je bilo zanj ravnanje zavarovanca toženke nepričakovano tudi ob povečani skrbnosti in je tožniku mogoče utemeljeno očitati le, da je pri delu uporabljal brusilko brez zaščitnega pokrova, v tem obsegu pa je bila njegova krivda zgolj 5 %.

10. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi premika tovornega vozila, ki se je premaknilo, ko ga je zavarovanec toženke zagnal (vžig motorja) na zahtevo tožnika, ki je z delom z brusilko kljub temu nadaljeval, posledično pa mu je brusilko iztrgalo iz rok in ga poškodovalo po roki. Ob dejstvu, da tožnik ni prvič menjaval predrte pnevmatike na ta način, ob dejstvu, da je sam poslal zavarovanca toženke, da motor zažene in dejstvu, da je že samo rokovanje s tovrstno brusilko4 nevarno, bi bilo od njega ob normalni skrbnosti pričakovati, da bo do zagona prenehal uporabljati brusilko in s tem izključil vsako možnost nastanka škode. Moral in mogel bi se zavedati, da v običajnih okoliščinah sicer do tresljajev oziroma premika tovornega vozila ne bi prišlo, pri tem pa je moral in mogel računati tudi na to, da gre za človeški faktor in pri vžigu lahko pride do kakršnekoli nespretnosti oziroma spodrsljaja, kot se je to očitno zgodilo v obravnavanem primeru, ko se je pri vžigu tovorno vozilo premaknilo in s tem zaradi potega kabla izpulilo motorno brusilko iz tožnikovih rok, s katero je tožnik upravljal brez zaščitnega varovala na rezalki in brez zaščitnih rokavic. V kolikor bi torej tožnik v tem kratkem času delo prekinil, do poškodbe sploh ne bi prišlo. Že zaradi tega sodišče druge stopnje ocenjuje, da je s takšnim svojim ravnanjem bistveno prispeval k nastanku škodnega dogodka, sodišče druge stopnje ga ocenjuje v deležu 30 %. Tožnik v pritožbi graja, da se tovorno vozilo ob zagonu motorja ne bi premaknilo, če bi P. ravnal tako, kot bi moral. Prav naslednje pa bi moral in mogel ob zadostni skrbnosti, kot jo je pričakovati od povprečno skrbnega človeka, glede na to, da je imel v rokah motorno brusilko5, imeti v vidu tožnik in za nekaj časa6 prekiniti z delom, ne pa da je z rezanjem vijaka pnevmatike nadaljeval. Pritožbena graja tožnika, da tega ni mogel pričakovati zato ni utemeljena.

11. Tožnik v postopku ni ovrgel trditev toženke, da bi namestitev zagozd pod kolesa preprečila premik tovornega vozila. Tožnik se do teh trditev ni opredelil, niti jim ni konkretno nasprotoval, zato jim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo in zaključilo, da je tožnik tudi zaradi opustitve namestitve zagozd ravnal neskrbno ter je tovrstna opustitev pripomogla k nastanku škodnega dogodka. Tožnikove trditve, da je tovorno vozilo le „cuknilo“ pa pomenijo nedopustno pritožbeno novoto, ki je tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, in ki je zato ni moč upoštevati v pritožbenem postopku (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Opustitev namestitve zaščitnega varovala na rezalki brusilke, ki jo tožnik v pritožbi priznava, je po oceni sodišča druge stopnje prav tako pomembno prispevala k nastanku škodnega dogodka.

13. Glede opustitve nošnje zaščitnih rokavic tožnik v postopku ni podal konkretnih trditev (kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje)7, zato je s tem v zvezi podana pritožbena graja nedopustna pritožbena novota, ki je v pritožbenem postopku ni moč upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je ravnanje tožnika (ko je z delom nadaljeval), kakor tudi opustitve tožnika (ko je opustil namestitev zaščitnega varovala na rezalki, opustil nošnjo zaščitnih rokavic ter opustil namestitev zagozd pod kolesi tovornega vozila), bistveno prispevalo k nastanku škodnega dogodka in znaša delež tožnikovega soprispevka najmanj 30 %. Tožnikova pritožba v smeri napačne uporabe materialnega prava zaradi s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega deleža njegovega soprispevka v višini 30 % (priznava zgolj 5 %), iz navedenih razlogov ni utemeljena.

15. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

16. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 164. členom ZPP.

1 Točka 3 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (01-AOD-01/13). 2 1) Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. 2) Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera. 3 Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba Ljubljana 2003, str. 735 in 736 ter 965 do 966. 4 Gre za brusilko na motor, ki deluje na zračni pogon, ki ima enako funkcijo kot električni pogon. 5 Izvedenec je v izvedenskem mnenj zapisal: „To je eno izmed najbolj nevarnih ročnih orodij ...“ (list. št. 73 spisa). 6 Do zapolnjenja zalogovnika zraka, ki bi ponovno omogočil delovanje brusilke. 7 Točka 17 obrazložitve izpodbijane sodbe.