Jedro

Tožnici torej predlagata izdajo t.i. „ureditvene (regulacijske) začasne odredbe“, katere funkcija je v začasnem substituiranju bodoče meritorne odločitve o njuni pravici, katere izdajo zahteva s tožbo. Sodišče pa z regulacijsko začasno odredbo provizorno uredi porušeno pravno razmerje med strankama le, če so za to izpolnjeni pogoji, ki jih terja določilo 272. člena ZIZ, oziroma, če upnik izkaže za verjetno obstoj svoje terjatve in hkrati potrebnost takšne začasne odredbe za to, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnici slednjega pogoja nista izkazali. Ugotovilo je namreč, da ne drži njuna dejanska trditev, da zaradi ravnanja toženca svojih nepremičnin ne moreta več uporabljati oziroma jih lahko uporabljata le v omejenem obsegu, saj imata neoviran dostop do svoje nepremičnine po (skoraj vzporedno) zgrajeni novi poti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo toženčevemu ugovoru, razveljavilo sklep o zavarovanju z začasno odredbo, s katero je sodišče naložilo tožencu, da z vtoževane trase služnostne makadamske poti odstrani narinjene skale, zemeljski material ter hlodovino ter pot očisti in utrdi tako, da bo normalno prevozna ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Tožnici sta proti takšni odločitvi vložili pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata vse formalno opredeljene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da toženčev ugovor zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodišče prve stopnje ni postopalo po 362. členu ZPP in ni opravilo pravdnih dejanj, na katera ga je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem razveljavitvenem sklepu. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec tožnicam dostopa do nepremičnine po novo zgrajeni poti ne preprečuje oziroma jima uporabo nove ceste dovoljuje, je nasprotna toženčevi volji, ki jo je izrazil v svoji vlogi z dne 14. 04. 2009 in v kateri je izrecno zanikal obstoj kakršnekoli služnosti v njegovo breme in v korist tožnic po novi poti. Iz navedenega razloga je izpodbijana odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Odredba je še vedno potrebna, da se prepreči ponovna uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Toženec lahko s svojim ravnanjem že jutri ponovno onemogoči tožnicam uporabo njunih nepremičnin iz razloga omejenega dostopa. Nasprotujeta tudi razlogom sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na njun predlog oziroma osnutek sodne poravnave, iz katerega naj bi izhajalo, da se strinjata, da pot do njune nepremičnine poteka preko nove trase poti. Neprimerno in nedopustno je, da naslovno sodišče za podlago svoje odločitve uporabi stališča in predloge pogajajočih se strank. Meni, da je v pravdni zadevi potrebno najprej razjasniti sporna vprašanja, na katera je opozorilo že pritožbeno sodišče, v nadaljevanju pa ugotoviti in razjasniti, ali je toženec služnost prestavil s soglasjem tožnic oziroma, zakaj jo je prestavil ter tudi, kdo nosi stroške prestavitve služnosti, ki je kljub drugačnemu izvrševanju (po drugi trasi) še zmeraj ista služnost. Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi zahteva tožeča stranka ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in voženj za potrebe njene nepremičnine po nepremičninah tožene stranke. Hkrati zahteva od toženca prepoved motenja izvrševanja ugotovljene služnosti. Tekom postopka pa je sodišču predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj ji sodišče omogoči izvrševanje služnosti, saj jo je toženec, s tem, da je na služnostno pot narinil skale, kamenje, zemeljski material ter hlodovino, onemogočil. Svojih nepremičnin zato ne more več uporabljati oziroma je njihova uporaba, iz razloga, ker so dostopne le še peš, omejena. Po trditvah tožnic jima s tem nastaja težko nadomestljiva škoda. Tožnici torej predlagata izdajo t.i. „ureditvene (regulacijske) začasne odredbe“, katere funkcija je v začasnem substituiranju bodoče meritorne odločitve o njuni pravici, katere izdajo zahteva s tožbo. Sodišče pa z regulacijsko začasno odredbo provizorno uredi porušeno pravno razmerje med strankama le, če so za to izpolnjeni pogoji, ki jih terja določilo 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), oziroma, če upnik izkaže za verjetno obstoj svoje terjatve in hkrati potrebnost takšne začasne odredbe za to, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnici slednjega pogoja nista izkazali. Ugotovilo je namreč, da ne drži njuna dejanska trditev, da zaradi ravnanja toženca svojih nepremičnin ne moreta več uporabljati oziroma jih lahko uporabljata le v omejenem obsegu, saj imata neoviran dostop do svoje nepremičnine po (skoraj vzporedno) zgrajeni novi poti. Tej dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnici ne nasprotujeta. Pri tem zgolj možnost, da bi toženec tožnicama v bodoče omejil uporabo njunih nepremičnin tudi po tej poti, vsebinsko ne izpolnjuje omenjenega zakonskega pogoja potrebnosti odredbe zaradi preprečitve uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode.

Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve določbe 1. odstavka 362. člena ZPP, saj oprava vseh pravdnih dejanj, na katere je pritožbeno sodišče napotilo prvostopenjsko sodišče v svojem razveljavitvenem sklepu, glede na omenjeno dejansko ugotovitev tudi ni bilo potrebno. Končno je neutemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je za podlago svoje odločitve uporabilo stališče in predloge tožnic, ki izhajajo iz njunega osnutka sodne poravnave. Prvostopenjsko sodišče je z navedbami iz osnutka sodne poravnave zgolj podkrepilo svojo dejansko ugotovitev, da imata tožnici neoviran dostop do svoje nepremičnine po novo zgrajeni poti. Takšne dejanske ugotovitve, pa tožnici, kot je bilo navedeno, tudi ne izpodbijata.

Pritožba tožnic se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).