Jedro

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi, toženi stranki pa mora povrniti vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka) in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan povrniti njene stroške v višini 106,08 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka navedenega sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da toženki prizna povračilo vseh pravdnih stroškov in jih naloži v plačilo tožniku, vključno s pritožbenimi stroški.

Toženka navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev o stroških postopka oprlo na 154. člen ZPP, glede na uspeh strank. To pa pomeni, da naj bi sodišče o zahtevku vsebinsko odločalo, kar pa se ni zgodilo, saj gre za ustavitev postopka po umiku tožbe. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje bi odločitev o stroških postopka moralo sprejeti na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP. Tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi, temveč šele devet oziroma šest mesecev kasneje. Zato bi moralo tožniku naložiti, da toženki povrne vse njene stroške.

Sodišče je tudi napačno odmerilo stroške tožnika. Vloga, s katero je spremenil tožbo, je bila nepotrebna. Po drugi strani je sodišče pravilno ugotovilo, da so bile vloge toženke potrebne za pravdo, napačno pa je odločilo, da je toženka do teh stroškov upravičena le v deležu, v katerem je tožnik propadel z zahtevkom. Toženka je svojo obveznost v celoti izpolnila 4. 8. 2017 in 5. 12. 2017, po tem datumu pa ni ničesar več dolgovala. Zato bi tožnik moral tožbo takoj umakniti. Ker tega ni storil, je dolžan toženki povrniti stroške v celoti, ne le v deležu. Napačen je tudi izračun tožnikovega deleža uspeha v pravdi, ki dejansko znaša le 9,90 %, ne pa 37 %, kot je ugotovilo sodišče. Toženka priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani del sklepa nima pomanjkljivosti in se ga da v celoti preizkusiti. Navedeni so vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so tudi jasni in si niso med seboj v nasprotju. Stališče toženke, da je zatrjevana kršitev storjena zato, ker v primeru ustavitve postopka zaradi umika tožbe ni mogoče odločati o stroških postopka po pravilu uspeha v pravdi, saj se v postopku ni odločalo vsebinsko, je nepravilno. Določili drugega odstavka 154. člena in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta, kar pomeni, da ni nepomembno dejstvo, da je tožnik v pravdi deloma uspel. Tudi pri (delnem) umiku tožbe zaradi (delne) izpolnitve zahtevka se ne glede na (ne)vsebinsko odločanje ugotavlja, ali je bila tožba potrebna oziroma utemeljena in v kolikšnem deležu. 7. Stališče pritožbe, da bi moral tožnik toženi stranki povrniti celotne njene stroške postopka, ker tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi, je napačno. Določena časovna razlika med delno izpolnitvijo in umikom tožbe ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je res med izvršenimi plačili in umiki tožbe poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Namen določbe prvega odstavka 158. člena ZPP je v tem, da se preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost (tako tudi sklep VSL, opr. št. II Cpg 1320/2016). Zato je sodišče prve stopnje odločitev o stroških postopka materialnopravno pravilno oprlo na pravilo uspeha v pravdi.

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi, toženi stranki pa mora povrniti vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe. V eni od podobnih zadev je sodišče presodilo, da umik tožbe po preteku štirih mesecev, odkar je tožena stranka izpolnila zahtevek, lahko pomeni kvečjemu podlago za zahtevek, da ji tožnik povrne t. i. krivdno povzročene stroške, ne pa stroškov, ki so toženi stranki nastali do umika tožbe (sklep VSL II Cp 1707/2015). Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah. Enako stališče pa je v zvezi s tem vprašanjem (to je razlago pojma "takoj" v citirani določbi prvega odstavka 158. člena ZPP) v sodni praksi zavzeto v številnih odločbah višjih sodišč splošne pristojnosti (npr. v zadevah VSL I Cpg 1091/2015, I Cpg 1577/2013, I Cp 137/2016). V enem od navedenih judikatov (sklep VSL I Cpg 1577/2013) je sodišče pojasnilo, da namen določbe prvega odstavka 158. člena ZPP ni v pretirano ozki in posledično nerazumno strogi določitvi časovnega obdobja, ki bi ga še bilo mogoče subsumirati pod termin "takoj", saj se s prevalitvijo negativne stroškovne posledice na tožečo stranko, če ta tožbe na umakne takoj po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke, skuša preprečiti nastajanje morebitnih nadaljnjih nepotrebnih pravdnih stroškov.

8. Tožnik je s tožbo zahteval 506,62 EUR iz naslova dodatka za nadurno delo v referenčnih obdobjih od januarja 2012 do junija 2016, nato pa je tožbeni zahtevek še pred delnim plačilom zvišal na 2.195,35 EUR. Toženka mu je 5. 12. 2017 plačala 421,80 EUR (od tega 381,04 EUR v okviru tožbenega zahtevka) in za ta znesek je tožnik tožbo delno umaknil. Nato je toženka 4. 8. 2018 tožniku plačala še 584,55 EUR (od tega 428,12 EUR v okviru tožbenega zahtevka).

9. V zvezi z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo uspeh strank v pravdi, ko je štelo, da je tožnik zahteval 2.195,35 EUR, toženka pa mu je plačala skupaj 809,16 EUR, kar pomeni, da znaša tožnikov uspeh 37 %, uspeh toženke pa 63 %.

10. Pravilno je sodišče prve stopnje obema strankama priznalo tudi posamezne potrebne stroške, upoštevaje 155. člen ZPP in njune priglasitve stroškov. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče strankama priznalo vse stroške, ki sta jih priglasili, toženka v vlogi z dne 24. 1. 2019, tožnik pa v vlogi z dne 16. 1. 2019. Pri tem pa je neutemeljena pritožbena navedba toženke, da je bila tožnikova vloga z dne 1. 12. 2017 (sprememba tožbe) nepotrebna. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov sicer upoštevalo spremembo tožbe in višjo vrednost spornega predmeta, čeprav je tožena stranka spremembi izrecno nasprotovala in tudi sodišče ni odločilo o dovolitvi spremembe tožbe, vendar pa na pritožbo tožene stranke v tak način odmere stroškov ni mogoče posegati (ker bi bilo to verjetno celo v škodo toženi stranki). Zvišanje zahtevka je bilo sicer v večji meri neutemeljeno, kar se je odražalo pri izračunu uspeha v pravdi. To je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo in pravilno odločilo, da je tožnik dolžan toženki plačati 106,08 EUR pravdnih stroškov.

11. Na podlagi navedenega in skladno z 2. točko 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnikov odgovor na pritožbo je bil nepotreben, zato tudi on sam krije svoje stroške odgovora.