Jedro

Tožnik je upravičen do povračila potnih stroškov za zdraviliško zdravljenje od kraja stalnega prebivališča in ne od kraja začasnega prebivališča, ne glede na to, kje dejansko prebiva.

Tožnik je bil zaradi zdraviliškega zdravljenja od doma odsoten 50 minut zaradi vožnje v obe smeri in tri ure in pol zaradi zdravljenja, kar je skupaj manj kot 12 ur, zato ni ni upravičen do plačila dnevnic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 10. 5. 2012 in v zavrnilnem delu tudi odločba št. … z dne 8. 3. 2012 ter da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati potne stroške od kraja začasnega prebivališča do Zdravilišča A. za obdobje od 3. 1. 2012 do 16. 1. 2012, vsakič 2 krat po 100 kilometrov, torej 90,00 EUR za vsak delovni dan, skupaj 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2012 dalje in da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati dnevnico v terminih opravljanja fizioterapije v Zdravilišču A., v skladu s predpisi, ki določajo višino dnevnice v 8 dneh od vročitve sodbe pod izvršbo. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je bil od 3. 1. 2012 do 16. 1. 2012 nezmožen za delo in je opravljal fizioterapijo v A.. Stalno prebivališče je imel v B., začasno bivališče in kraj zaposlitve pa v C.. Tožnik je uveljavljal potne stroške od kraja, kjer je dejansko prebival, sodišče pa je tak zahtevek zavrnilo in štelo, da je pomembno le, kje ima tožnik stalno bivališče. S takšno uporabo materialnega prava pa se tožnik ne strinja, saj za takšno interpretacijo ni podlage niti v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 79/94 in nasl.), niti v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl.). Za povračilo stroškov postopka je bistvena dejansko opravljena pot. POZZ celo zahteva, da se pot in plačilo dokumentira – tega gotovo ne bi bilo, če bi veljalo pavšalno pravilo, da je tožnik v vsakem primeru upravičen do stroškov javnega prevoza (ali kilometrine) od stalnega bivališča do kraja zdravljenja. Pravilo mora veljati za vse enako in ne vsakič tako, da je najbolj ugodno za toženo stranko. Še manj je pomembno, kje se dejansko nahaja najbližji zavod. Tožnika je v A. napotil zdravnik in na samo izbiro ni imel vpliva. Sodišče je napravilo tudi napako, ko je zavrnilo dokazne predloge po zaslišanju prič, ki bi povedale, da tožnik v B. tedaj ni mogel bivati, ker so se v hiši izvajale adaptacije in hiša ni bila niti ogrevana. Ker je tožnik potoval iz C. je upravičen tudi do dnevnic. Fizioterapija je namreč trajala 4 ure vsak dan, splošno znano dejstvo pa mora biti, da traja pot od C. do A. vsaj 4 ure v eno smer. Sodišče je tudi napačno tolmačilo, da je možno spreminjati odločbo v škodo pritožnika. Potreben pogoj za spremembo v škodo je očitna napačna uporaba materialnega prava, kar je v skladu s sodno prakso takšna vrsta napake, ki je jasno razvidna že iz same odločbe. V konkretnem primeru ni bilo tako in je organ druge stopnje šele na podlagi ponovnega ugotavljanja dejstev, kje je začasno in stalno bivališče tožeče stranke, zavzel drugačno stališče od organa prve stopnje in odločbo spremenil. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zahtevku v celoti ugodi. Obenem priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka poudarja, da je bil za osebnega zdravnika, ki je tožnika napotil v Zdravilišče A., pomemben le kraj stalnega prebivališča. Začasno prebivališče tako sploh ni pravno relevantno. Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče, na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 10. 5. 2012, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 3. 2012. V nadaljevanju je drugostopenjski organ tožene stranke navedeno odločbo odpravil ter odločil, da tožnik ni upravičen do povračila potnih stroškov za 10 potovanj, ki jih je opravil od kraja začasnega prebivališča do izvajalca Naravno zdravilišče A. v obdobju od 3. 1. 2012 do 16. 1. 2012 v skupnem znesku 142,33 EUR. Upravičen je le do povračila prevoznih stroškov od kraja stalnega prebivališča do izvajalca v višini 20,66 EUR. Tožniku je bilo še naloženo, da je dolžan izplačani znesek prevoznih stroškov v višini 142,33 EUR vrniti na račun toženca. Tožena stranka pa je tudi odločila, da tožnik ni upravičen do izplačila dnevnic za 10 potovanj v obdobju od 3. 1. 2012 do 16. 1. 2012. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik v času od 3. 1. 2012 do 16. 1. 2012 opravljal fizioterapijo v Naravnem zdravilišču A.. V zadevi je sporno, ali je upravičen do povračila potnih stroškov od kraja stalnega prebivališča, ki je na naslovu B. … , ali pa od kraja začasnega prebivališča kot to uveljavlja tožnik in sicer se začasno bivališče nahaja na naslovu D. cesta ..., v C.. Prav tako je odprto vprašanje, ali je tožnik upravičen do plačila dnevnic za 10 potovanj v prej omenjenem obdobju.

ZZVZZ v 40. členu določa, da imajo zavarovane osebe pravico do povračila prevoznih stroškov, kadar uveljavljajo pravice iz 1., 2. in 3. točke 23. člena tega zakona, če morajo potovati k zdravniku ali v zdravstveni zavod v drug kraj, ker v kraju zaposlitve ali stalnega prebivališča ni zdravnika ali ustreznega zdravstvenega zavoda, oziroma če jih osebni zdravnik, zdravstveni zavod ali zdravniška komisija napoti ali pokliče v kraj zunaj stalnega prebivališča ali kraja zaposlitve. POZZ pa v 2. odstavku 153. člena določa, da ima zavarovana oseba pravico do povračila potnih stroškov, kadar mora zaradi diagnostike, zdravljenja ali rehabilitacije zaradi bolezni oziroma poškodbe pri delu potovati k izvajalcu v drug kraj. To pravico ima za potovanje do najbližjega izvajalca, ki je usposobljen za storitve, zaradi katerih je napotena ali do izvajalca, ki opravlja izključno dejavnost na področju psihiatrije, rehabilitacije, onkologije in ortopedije. To pravico ima tudi zavarovana oseba, če jo zavod napoti ali pokliče v drug kraj zaradi postopkov uveljavljanja pravic iz obveznega zavarovanja. Glede priznanja dnevnic pa je v 1. odstavku 156. člena POZZ določeno, da zavarovana oseba, ki je napotena k izvajalcu v Republiki Sloveniji in je odsotna od doma več kot 12 ur, ima pravico do povračila stroškov prehrane v višini 60 % dnevnice, ki se izplačujejo delavcem državne uprave.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je za odločitev o povračilu prevoznih stroškov bistveno stalno prebivališče. Iz določbe 40. člena ZZVZZ namreč povsem jasno izhaja, da je odločilno stalno prebivališče, kot to pravilno obrazlaga že sodišče prve stopnje. Tudi osebni zdravnik, ki je podal predlog za zdravljenje v Naravnem zdravilišču A., je upošteval tožnikovo stalno prebivališče ter določil, da je najbližji izvajalec rehabilitacije Naravno zdravilišče A. Za odločitev torej ni bilo bistveno ugotavljanje, kje je v spornem obdobju tožnik dejansko bival. Sodišče je zato utemeljeno ostale dokazne predloge kot nepotrebno zavrnilo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moral biti tožnik upravičen do plačila dnevnice. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da potovanje na relaciji B. – A. traja največ 25 minut v eno smer, terapije pa so trajale največ 3 ure in pol, kar pomeni, da tožnik tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bil upravičen do plačila dnevnice.

Glede pritožbenih navedb, da drugostopenjski organ ne bi smel poseči v prvostopenjsko odločbo, s katero mu je bila priznana pravica do potnih stroškov na relaciji C. – A., pa pritožbeno sodišče poudarja, da Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl.) v 2. odstavku 253. člena določa, da sme organ druge stopnje ob reševanju pritožbe v mejah zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena ZUP, spremeniti odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu tega zakona. Glede na navedene določbe, lahko torej drugostopenjski organ odločbo spremeni v škodo stranke tudi v primeru, ko gre za očitno prekršen materialni predpis. V sporni zadevi je zakonska določba povsem jasna, saj zakon v 40. členu govori o stalnem, ne pa začasnem prebivališču. Drugostopenjski organ torej ni ugotavljal dejanskega stanja, temveč je ob ugotovitvi, da je prvostopenjski organ napačno uporabil materialni predpis, ko je upošteval začasno prebivališče namesto stalnega prebivališča, posegel v prvostopenjsko odločbo ter jo spremenil tako, da je tožniku priznal pravico do potnih stroškov od stalnega prebivališča pa do Naravnega zdravilišča A. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.