Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Predmet pritožbeno izpodbijanega sklepa je vprašanje, ali je tožena stranka v času od vročitve sklepa z dne 22. 9. 2022 ponovno kršila prepovedi iz začasne odredbe.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se toženi stranki zaradi neizpolnitve nedenarne obveznosti po sklepu opr. št. P 64/2021 z dne 26. 10. 2022, naloži v plačilo denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR, ki jo je dolžna plačati na določen TRR pri Okrajnem sodišču v Žalcu. V primeru neplačila se bo denarna kazen v višini 6.000,00 EUR izterjala po uradni dolžnosti. Sklenilo je še, da se toženi stranki od vročitve tega sklepa prepoveduje kakorkoli ovirati tožeči stranki dostopanje peš in z vozili preko služeče nepremičnine ID znak parcela ...*319/1 do gospodujoče nepremičnine ID znak parcela ...*319/2, vse kot izhaja iz sklepa o začasni odredbi opr. št. P 64/2021 z dne 4. 10. 2021. Če te obveznosti ne bo izpolnila, se ji bo izrekla nova, višja denarna kazen v višini 8.000,00 EUR. Predlog za izrek višje kazni je zavrnilo. Odločilo je še o stroških, povezanih z izdajo tega sklepa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo toženi stranki že z več sklepi naloženo plačilo denarne kazni, ker ne izpolnjuje nedenarnih obveznosti, določenih v teh sklepih. Tožeča stranka je z vlogo z dne 22. 11. 2022 podala nadaljnji predlog za izrek denarne kazni, saj tožena stranka izdano začasno odredbo krši in ravna v nasprotju z njo, tudi po izreku denarne kazni z dne 26. 10. 2022 in sicer na tak način, da še vedno parkira vozila in prikolico na predmetno dvorišče in nastavlja lesene ovire in sicer palete in temu podobne lesene elemente in z njimi zapira na dvorišču prehode skozi živo mejo tako, da tožeča stranka in njeni obiskovalci niti peš ne morejo dostopati do hiše tožeče stranke. V dokaz tem navedbam je tožnica priložila fotografije. Toženi stranki je bil predlog tožeče stranke z dne 22. 11. 2022 po pooblaščenki vročen, vendar nanj ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v dokazne predloge tožeče stranke zaključilo, da je tožena stranka tudi po 2. 11. 2022, ko je prejela sklep P 64/2021 z dne 26. 10. 2022 kršila obveznost, ki ji je bila naložena s tem sklepom, zato je sodišče naložilo v plačilo denarno kazen v znesku 6.000,00 EUR, kakor je bilo zagroženo s sklepom z dne 26. 10. 2022. Sodišče prve stopnje je toženi stranki na podlagi drugega odstavka 273. člena ZIZ v zvezi s četrtim odstavkom 226. člena ZIZ določilo tudi nov rok, v katerem mora izpolniti obveznosti iz sklepa o začasni odredbi, ter je izreklo novo, višjo denarno kazen v višini 8.000,00 EUR. Odločilo je še, da so stroški, povezani z izdajo tega sklepa denarne kazni, stroški tega pravdnega postopka in bo sodišče o njih odločilo v končni sodni odločbi.
2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po pooblaščenki. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja motenja. Toženka je že do sedaj pojasnila, da ima prikolico postavljeno pred svojimi vrati in je te svoje navedbe podkrepila tudi s fotografijami. Toženka zato predlaga ogled na kraju samem, da bi sodišče na tak način dobilo dejansko predstavo o lokaciji načina izvrševanja zatrjevane služnosti in s tem kršitve izdane začasne odredbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je toženka nastavila nove lesene palete, je napačna. Te palete je toženka postavila le zato, da bi svojim psom zagotovila nemoteno gibanje, ne pa zato, da bi fizično preprečevala prehod na parcelo v lasti tožnice. Ne gre za ovire, ki bi bile težke in jih ne bi bilo mogoče povsem enostavno premakniti. V vsakem primeru pa te palete ne ovirajo tožnice pri dostopanju peš ali pa z vozili. Nadalje navaja, da vsako nastavljanje vozila na služeči poti samo po sebi še ne pomeni motenja, saj se z vozili toženki pripelje hrana in podobno. Tožena stranka je k vlogi z dne 3. 5. 2022 priložila fotografije, iz katerih je razvidno, da je tožnica tista, ki uporablja po svojih pomočnikih dostop na cesto na način, da vnuk tožnice na tej nepremičnini popravlja motorje. Do tega se sodišče ni opredelilo. Toženka potrebuje stalno pomoč. Po mnenju tožene stranke bi sodišče pri izreku denarne kazni po uradni dolžnosti moralo samo ugotoviti spoštovanje izdane začasne odredbe tudi z ogledom na kraju samem, saj s tem v nobenem delu to ne bi vplivalo na ekonomičnost in pospešitev postopka. Navaja, da ni pravilen zaključek sodišča, da je sama neizpolnitev obveznosti začasne odredbe izkazana že z listninskimi dokazili, saj to nikakor ni res. Izrek denarne kazni zahteva skrbno presojo, pa je sodišče v obravnavanem primeru ni izvedlo. Tožena stranka opozarja še na stališče Ustavnega sodišča iz odločbe U-p 1092/07 z dne 21. 6. 2007, v kateri je zavzeto stališče, da je izrek denarne kazni upravičen le tedaj, ko gre za edini način, s katerim lahko sodišče vsaj posredno zagotovi, da bo upnik od dolžnika dosegel izpolnitev. Tožena stranka izdano začasno odredbo spoštuje. Zato ni pogojev za izrek točke III. izpodbijanega sklepa o izreku nove, višje denarne kazni. Tožeča stranka lahko namreč v vsakem obisku tožene stranke s fotografijo zatrjuje nespoštovanje izdane začasne odredbe in s tem zlorablja navedeni inštitut, kar dejansko tudi počne in vsakič, ko toženi stranki na dom pripeljejo hrano in potrebno iz trgovine, fotografira avtomobil in predlaga nadaljnji izrek denarne kazni. Tožeča stranka skuša na tak način preprečiti tretjim osebam, da bi skrbele za toženko. V obravnavanem primeru je po mnenju tožene stranke že bil dosežen cilj izdane začasne odredbe, kar pomeni, da izrek denarne kazni ni utemeljen. Tožeča stranka služnosti v zatrjevanem obsegu še vedno ne izvršuje, kar je prav tako pomembna okoliščina, ki bi jo sodišče moralo ugotavljati. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.
3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.
4. V odgovoru navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki pa je glede končne posledice ravnanj tožeče stranke ves čas takšno, da je tožeči stranki in njenim obiskovalcem s strani tožene stranke preprečuje dostopati do tožničine hiše z vozili in peš. Gre za vsakokratna, ponavljajoča se dejanja in gre za novo ravnanje tožene stranke, s katerimi se vedno znova krši začasna odredba. Toženka parkira vozilo na dvorišču in zapira peš dostop in dostop z vozili tožnici in njenim obiskovalcem, še kasneje se je pojavilo oviranje z lesenimi paletami, te lesene ovire pa tožena stranka vedno znova dopolnjuje in zato tožeča stranka ne more dostopati do svoje hiše preko predmetnega dvorišča tožene stranke, niti peš, niti z vozili. Z očitanjem, da si sodišče ni napravilo ustrezne predstave o dejanskem stanju, ker ni opravilo ogleda, skuša tožena stranka očitati dvomljivost ugotovljenega dejanskega stanja, vendar neutemeljeno, saj so dejstva evidentna in pravilno ugotovljena, v pritožbeno izpodbijanem delu. Toženka zapira tudi peš hojo skozi živo mejo, ogled sam ne bi mogel z ničemer ovreči tega, kar je tožnica dokazala s fotografijami. Ogled na kraju samem bi ugotavljal stanje na dan ogleda, ne pa za nazaj v času, ki je relevanten za odločitev v izpodbijanem sklepu. V predmetni zadevi pa je tožeča stranka predložila fotografije, ki nedvomno izkazujejo stanje na kraju samem in vsebino motenj. Toženka s svojimi vozili in prikolico ne le ustavlja ali kratkotrajno parkira, pač pa sta vozili in prikolici parkirani vsakodnevno kontinuirano, neprekinjeno kot ovira, nastavljena 24 ur dnevno in vse dni. Enako velja za leseno skladovnico in leseno prepreko iz palet oz. lesa. Navaja, da tožena stranka svojo visoko starost in potrebnost pomoči precenjuje, ker hkrati prezre, da je tudi tožnica v visoki starosti in prav tako potrebna pomoči, ki jo pa na vse možne načine ovira tožena stranka. Navedbe, da naj bi družina tožnice izvajala nad A. A. in B. B. verbalno nasilje, pa so neresnične. Tožena stranka ima pravico uporabljati svojo nepremičnino, vendar ne na način, da z nastavljanjem ovir preprečuje dostop tožnici in njenim obiskovalcem do tožničine hiše. Namen denarni kazni tako še ni dosežen, tožena stranka začasne odredbe ni v celoti izpolnjevala, saj kontinuirano parkira vozila tudi ponoči, kar jasno izhaja iz fotografij. Številnost fotografij in enako postavljena vozila v različnih časovnih obdobjih dokazujejo, da ne gre za enkratne in kratkotrajne dovoze. Parkirana vozila so zaklenjena in zapuščena, voznica ali voznik jih tam pustita več ur dnevno in tudi po cel dan in celo noč. Tožeča stranka nima zagotovljenega dostopa z druge strani, edini možen dostop z vozili, tudi intervencijskimi in reševalnimi, je preko dvorišča tožene stranke, ki je služeče dvorišče. Neresnične so navedbe toženke, da tožnica služnosti ne izvršuje, saj je to s kršitvijo začasne odredbe povzroča prav tožena stranka. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Toženi stranki je bilo do sedaj že večkrat pojasnjeno, da začasna odredba z dne 4. 10. 2021 v prepovednem delu toženi stranki prepoveduje kakorkoli ovirati tožeči stranki dostopanje peš in z vozili preko služeče nepremičnine ID znak: parcela ... do gospodujoče nepremičnine ID znak parcela ...*319/2. S sklepom z dne 25. 11. 2021 je sodišče prve stopnje zaradi kršitve naložene obveznosti po sklepu o začasni odredbi z dne 4. 10. 2021, toženi stranki naložilo v plačilo denarno kazen v višini 2.000,00 EUR in ji hkrati zagrozilo, da bo v primeru nadaljnje kršitve naloženo obveznost izreklo in da bo v primeru nadaljnje kršitve naložene obveznosti izreklo višjo denarno kazen v znesku 3.000,00 EUR. Kljub izreku takšne denarne kazni pa tožeča stranka še naprej krši začasno odredbo, zato ji je sodišče prve stopnje nato še dvakrat izreklo denarno kazen in sicer s sklepom z dne 12. 9. 2022 in z dne 26. 10. 2022. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da sta oba dva sklepa postala pravnomočna in o pritožbah je že bilo odločeno in sicer s sklepom VSC I Cp 449/2022 z dne 11. januarja 2022 in s sklepom I Cp 448/2022 prav tako z dne 12. januarja 2023. Ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepravilno ugotovilo, ker ni izvedlo ogleda na kraju samem. Tožeča stranka je v vlogi z dne 22. 11. 2022, v kateri je podala nadaljnji predlog za izrek denarne kazni navedla, da tožena stranka izdano začasno odredbo krši in ravna v nasprotju tudi po izreku denarne kazni z dne 26. 10. 2022. Poleg oviranja dostopa na način, da še vedno parkira vozila in prikolice na predmetno dvorišče (s čimer onemogoča dostop z vozili tožeči stranki), ohranja in nastavlja še lesene ovire, in sicer palete in temu podobne lesene elemente in z njimi zapira na dvorišču prehode skozi živo mejo tako, da tožeča stranka in njeni obiskovalci niti peš ne morejo dostopati do hiše tožeče stranke. V dokaz tem navedbam je vložila fotografije z dne 8. 12. 2022, 9. 11. 2022, 10. 11. 2022, 11. 11. 2022, 12. 12. 2022, 14. 11. 2022, 15. 11. 2022, 16. 11. 2022, 17. 11. 2022 in 18. 11. 2022. Toženi stranki je bil predlog tožeče stranke z dne 22. 11. 2022 po pooblaščenki vročen 25. 11. 2022 in v postavljenem roku tri dni na predlog tožeče stranke za izrek denarne kazni tožena stranka ni odgovorila. S tem, ko ni odgovorila na te navedbe tožeče stranke, teh dejanskih navedb tožeče stranke ni prerekala in zato je sodišče prve stopnje v trditvah tožeče stranke in v predloženih fotografijah kot dokaz imelo dovolj opore za ugotovitev dejanskega stanja, na podlagi katerega je izreklo pravno posledico z naložitvijo plačila denarni kazni v znesku 6.000,00 EUR in z grožnjo izreka nadaljnje, višje denarne kazni. Tako pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanje ni podan in kot je obrazloženo, je sodišče prve stopnje na podlagi trditev tožeče stranke in z vpogledom v fotografije imelo dovolj opore, da je ugotovilo nadaljnje kršitve izdane začasne odredbe s strani tožene stranke. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepravilno ugotovilo in to zato, ker tožena stranka na navedbe tožeče stranke, podane v predlogu z dne 22. 11. 2022, ni odgovorila. Sodišče drugačnega dejanskega stanja iz tega razloga ne bi moglo ugotoviti tudi z ogledom na kraju samem.
7. Sodišče prve stopnje se je že dosedaj večkrat opredelilo do navedb tožene stranke, češ da tožeča stranka ne uporablja služnostno pravico in da ima za dostop do nepremičnine drugo pot. Odgovor na to je sodišče prve stopnje obrazložilo s tem, da se navedeno ne nanaša na odločilne razloge izpodbijanega sklepa. Predmet pritožbeno izpodbijanega sklepa je vprašanje ali je tožena stranka v času od vročitve sklepa z dne 22. 9. 2022 ponovno kršila prepovedi iz začasne odredbe. To pa je sodišče prve stopnje ugotovilo. Pri presoji pravilnosti in zakonitosti tega izpodbijanega sklepa, zato tudi niso relevantne pritožbene navedbe, da tožena stranka vrši verbalno nasilje na družinske člane tožeče stranke.
8. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožena stranka po vročitvi sklepa z dne 12. 9. 2022 in po vročitvi sklepa z dne 26. 10. 2022 ponovno kršila, ponovno izrečene prepovedi kakorkoli ovirati tožeči stranki dostopanje peš in z vozili preko služeče nepremičnine in ni opustila oviranj oziroma je na služnostno pot nastavila celo nove ovire in je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženi stranki naložilo plačilo denarne kazni v znesku 6.000,00 EUR in da se ji prepoveduje kakorkoli ovirati tožečo stranko dostopanja peš in z vozilom preko služeče nepremičnine in v kolikor te obveznosti ne bo izpolnila, se ji bo izrekla nova, višja denarna kazen v višini 8.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno pri tem uporabilo določbo tretjega odstavka 226. člena v zvezi s prvim odstavkom 227. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je pravilno določilo višino zagrožene kazni in je razloge zanje podrobno obrazložilo v točki 9. obrazložitve izpodbijanega sklepa, in to v obrazložitev sodišče druge stopnje v celoti sprejema. Sodišče druge stopnje ob tem ponovno dodaja, da denarna kazen predstavlja izvršilno sredstvo, ki ni namenjeno kaznovanju toženke, temveč vplivanju na njeno voljo, da zaradi zagrožene denarne kazni izpolni obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova.
9. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke ob uporabi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
10. Stroški, ki strankam nastajajo v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, so del stroškov postopka, o katerih sodišče odloči s končno odločbo (163. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).