Jedro

Če tožeča stranka med upravnim postopkom davčnemu organu ni prijavila spremembe velikosti javne površine, za katero ima dovoljenje za uporabo, in ji je davčni organ odmeril komunalno takso od prvotno prijavljene velikosti, se ne more v tožbi uspešno sklicevati na to, da dejansko uporablja manjšo javno površino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila tožničini pritožbi in odpravila sklep Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 15.10.1993, s katerim je navedeni prvostopni organ zavrgel tožničino vlogo za uvedbo postopka - odpis komunalne takse za uporabo javne površine za čas od 1.1.1993 do 30.6.1993, ki je bila odmerjena z odločbo z dne 15.9.1993; in vzela v reševanje pritožbo proti citirani odločbi z dne 15.9.1993 (1. točka izreka); in zavrnila tožničino pritožbo proti citirani odločbi z dne 15.9.1993 (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da v pritožbi proti prvostopni odločbi tožnica navaja, da je s to odločbo prvostopni organ neutemeljeno štel, da znaša v danem primeru javna površina za postavitev dveh montažnih kioskov 22,50 m2, saj po njenem mnenju uporablja le 10,92 m2, kar pa naj bi bilo razvidno tudi iz priložene odločbe Sekretariata za finance in gospodarstvo občine z dne 27.5.1993 o priglasitvi posega v prostor po 2. odstavku 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Po določbah tarifne številke 8.2 odloka o komunalnih taksah občine (Uradne objave, št. 26/91 in 28/92) se za uporabo tlakovanih, asfaltiranih ali posebej vzdrževanih javnih površin za gostinstvo, trgovino in podobno (razen na tržnicah) plača od m2 dnevno 5 točk. Taksni zavezanci po tej tarifi so tisti, ki uporabljajo javne površine in ki so si za te namene morali pridobiti posebno dovoljenje pristojnega občinskega upravnega organa. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnica dne 20.5.1992 pri Komiteju za gospodarstvo občine zaprosila za uporabo 22,50 m2 javne površine ter da ji je Sekretariat za finance in gospodarstvo občine za postavitev dveh montažnih kioskov dne 20.5.1992 izdal dovoljenje za začasno uporabo javne površine na parceli št. 536/2 v izmeri 22,50 m2. Tožena stranka ugotavlja, da odločba o priglasitvi posega v prostor z dne 27.5.1993 v 3. točki izreka sicer govori o montažnih kioskih tlorisnih dimenzij 4,55 x 2,40 m2, ki bodo postavljeni na predmetnem zemljišču, vendar pa je bil z navedeno odločbo le priglašen poseg v prostor, ne pa tudi določena javna površina oziroma ploščad, ki se bo uporabljala za postavitev navedenih kioskov. Ta je bila v skladu s citiranimi določbami določena z dovoljenjem z dne 20.5.1992. Glede na navedeno tožena stranka ni mogla ugoditi pritožbi proti odmerni odločbi z dne 15.9.1993 in jo je kot neutemeljeno zavrnila.

Tožnica s tožbo izpodbija 2. točko izreka izpodbijane odločbe. V tožbi navaja, da v celotnem obdobju, za katero je odmerjena konkretna komunalna taksa, kot zavezanka uporablja javno površino v obsegu 4,55 x 2,40 m, to je v obsegu velikosti montažnega kioska. Taka ugotovitev izhaja tudi iz odločbe Sekretariata za finance in gospodarstvo občine z dne 27.5.1993. Očitno je, da nikoli ni uporabljala javne površine v obsegu, kot je navedena v prvostopni odločbi, to je v obsegu 22,50 m2, ampak vedno le v obsegu 4,55 x 2,40 m ali 10,92 m2 oziroma nekoliko večjem obsegu, to je v obsegu, potrebnem za dostop s pločnika do kioska. Gre namreč za ozek pas med pločnikom in kioskom. Prav v zvezi s tem pripominja, da drugi uporabniki plačujejo le v obsegu dejanske porabe, ne pa tudi v obsegu potrebnih "servisnih površin". Po njenem mnenju je takemu napačnemu sklepanju sledila tudi tožena stranka pri odločanju v 2. točki izreka izpodbijane odločbe. Plačevanje komunalnih taks v občini podrobneje odreja odlok o komunalnih taksah. Kot izhaja iz tarifne številke 8 - točke 8.1. se plačuje taksa "za uporabo" javnih površin. Glede na določbo navedenega odloka je jasno, da je upoštevno dejansko stanje, torej uporaba javnih površin, ne pa "dovoljenje za začasno uporabo javne površine". Prav v konkretnem primeru je jasno, da je potrebno upoštevati uporabo, to je dejansko uporabo in ne formalno dovoljenje za začasno uporabo. V konkretnem primeru je že ves čas, to je vse od izdaje konkretnega dovoljenja za začasno uporabo javne površine, dejansko uporabljena javna površina bistveno manjša in je zato sklicevanje na začasno dovoljenje nelogično in v očitno škodo njej kot taksni zavezanki. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, ki jo tožnica izpodbija s tožbo, je po presoji sodišča pravilna. Ta odločitev ima svojo podlago v določbah 1. in 2. člena zakona o komunalnih taksah (Uradni list SRS, št. 29/65, 7/70, 7/72 in Uradni list RS, št. 18/91), po katerih predpisujejo komunalne takse občinske skupščine (1. člen) in po katerih se komunalne takse plačujejo za uporabo predmetov in storitev, ki jih v tarifi komunalnih taks določi občinska skupščina (2. člen) in v določbah 1. in 2. člena citiranega odloka o komunalnih taksah občine, po katerih se v občini plačujejo komunalne takse za uporabo med drugim tudi javnega pločnika pred poslovnimi prostori (2. točka 1. člena) in po katerih je višina komunalne takse opredeljena s številom točk v tarifi komunalnih taks, ki je kot posebni del - sestavni del tega odloka, pri čemer določa vrednost točke za obračun komunalnih taks občinska skupščina s sklepom (1. in 2. odstavek 2. člena).

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila tožničin pritožbeni ugovor, ki ga tožnica ponavlja v tožbi, da znaša javna površina za postavitev dveh navedenih kioskov, ki jo uporablja tožnica, 10,92 in ne 22,50 m2, z navedbo razlogov, ki jih sodišče ne ponavlja. Oporo za to zavrnitev je tožena stranka imela v citiranih določbah tarife 8 kot sestavnega dela navedenega odloka.

Sicer pa tožnica, ki je dne 20.5.1992 zaprosila za uporabo 22,50 m2 javne površine ter ji je Sekretariat za finance in gospodarstvo občine izdal istega dne za postavitev dveh montažnih kioskov dovoljenje za začasno uporabo javne površine na parceli št. 536/2 v isti izmeri (22,50 m2), kasneje v konkretnem upravnem postopku odmere komunalne takse ni prijavila prvostopnemu organu spremembe velikosti uporabljene javne površine glede na določbo točke c opombe k navedeni tarifi (št. 8), po kateri so taksni zavezanci dolžni uporabo javnih površin prijaviti upravi za družbene (javne) prihodke, prav tako pa so dolžni sproti prijaviti vsako spremembo v velikosti uporabljene javne površine ali drugih okoliščin.

Glede na navedeno so neupoštevne tožničine tožbene navedbe.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon je sodišče, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), smiselno uporabilo kot republiški predpis.