Jedro

V upravnem sporu se presoja zakonitost odločbe, glede na materialno pravo, veljavno v času njene izdaje. Sodišče ni pristojno presojati zakonskih določb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 319/99-6 z dne 10.4.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 8.1.1999, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba proti odločbi Upravne enote L., Izpostava C. z dne 22.10.1997. Z njo je prvostopni upravni organ zavrnil tožničin zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Odločitev temelji na dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku. Med zavezniškim bombardiranjem J. dne 1.3.1945 je bila porušena stanovanjska hiša, v kateri je živela tožnica z družino, med bombardiranjem sta umrla njena mati in brat, oče in ona sta bila telesno poškodovana, po bombardiranju pa je živela pri tuji družini v K.g., saj je bil njen oče zaradi prizadetega gorja nekaj časa duševno prizadet. Tudi po presoji sodišča prve stopnje Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, ZZVN) tožničinega primera ne uvršča med podlage za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja. Ker je v pristojnosti zakonodajalca, da določi pogoje in krog oseb, ki lahko pridobijo status žrtve vojnega nasilja, s tem ni kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom.

Tožnica v pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo določil Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99, ZZVN-D) in Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 28/00, ZZVN-E), s katerima je bil krog upravičencev razširjen. Ponovno navaja, da je bila njihova hiša izpostavljena "nasilnemu dejanju porušenja" (1. člen ZZVN-D), zaradi česar se neprekinjeno, najmanj tri mesece niso mogli vrniti na svoj dom. Ker je v bombardiranju izgubila mamo, je "otrok, katerega starš je bil ubit" (1. člen ZZVN-E). Vztraja pri tožbeni navedbi, da ZZVN krši temeljno pravico do enakosti pred zakonom, kar zadeva kategorijo otrok, nad katerimi je bilo izvajano nasilje. Predlaga, da sodišče vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek oziroma poda predlog za presojo ustavnosti in zakonitosti ZZVN.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V upravnem sporu sodišče presoja zakonitost upravnega akta glede na materialno pravo, ki je veljalo v času odločanja upravnih organov. Poznejše spremembe oziroma dopolnitve zakona, ki dajejo določenemu krogu oseb podlago za uveljavljanje pravic po takem dopolnjenem zakonu, ne morejo vplivati na presojo zakonitosti odločbe, ki je bila izdana, preden je bil zakon spremenjen oziroma dopolnjen. Ker v tem primeru ob izdaji odločbe tožene stranke ZZVN-D in ZZVN-E še nista veljala, že zato ni utemeljena pritožbena navedba, da bi ju moralo sodišče upoštevati. Priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja na podlagi novel ZZVN-D in ZZVN-E je stvar novega postopka, ki se začne na zahtevo stranke.

Pritožbeno sodišče ugovorov, ki se nanašajo na presojo določb ZZVN ni presojalo, saj za to ni pristojno. Pobudo za začetek postopka ocene ustavnosti in zakonitosti predpisov pa lahko v skladu z določbo 1. odstavka 24. člena Zakona o ustavnem sodišču da vsak, če izkaže svoj pravni interes.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.