Jedro

V obravnavanem primeru je tožnik izkazoval pravni interes za sodelovanje v postopku in za vlaganje pravnih sredstev v zvezi z dovolitvijo navedene javne prireditve le do tedaj, dokler ta prireditev ni bila končana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/2006) zavrglo tožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj z dne 15. 1. 2008, s katero je bilo med drugim odločeno, da se dovoli prirediti javno prireditev ...., s potekom dne 19. 1. 2008 in 20. 1. 2008, ter da je za varno izvedbo prireditve treba poleg ukrepov, ki jih določa Zakon o javnih zbiranjih, zagotoviti še druge, dodatno določene ukrepe. Tožena stranka je pritožbo zoper citirano odločbo zavrnila kot neutemeljeno s svojo odločbo z dne 29. 5. 2008. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da tožnik za vložitev tožbe ni imel pravnega interesa, saj je bila javna prireditev, katere izvedbi nasprotuje, izvedena 19. in 20. 1. 2008, torej še pred vložitvijo tožbe, ki je bila vložena 31. 7. 2008. Zato tudi ni upošteven njegov tožbeni argument, da je njegov pravni interes v tem, da upravni organ v bodoče ne bo več kršil njegovih pravic z novimi prireditvami.

3. Tožnik vlaga zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da je izgubil pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo z iztekom prireditve, nezakonito in v neskladju z 22., 23. in 25. členom Ustave RS. Naloga pristojnega sodišča po ustavi je, da presodi zakonitost vsakega izpodbijanega akta v vseh zadevah javnopravne narave. Glede na dejstvo, da prireditve trajajo le po nekaj dni, ob takem odločanju in uporabi 36. člena ZUS-1 ni zagotovljena in varovana pravica do učinkovitega sodnega varstva. V obravnavanem primeru je bila odločitev tožniku v škodo, zato je glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča dana njegova pravovarstvena potreba. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik v upravnem sporu ne izkazuje potrebnega pravnega interesa za presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe o dovolitvi javne prireditve ..., ki je potekala dne 19. 1. in 20. 1. 2008, in je bila torej končana že pred vložitvijo tožbe, s katero je tožnik začel upravni spor.

6. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru tožnik izkazoval pravni interes za sodelovanje v postopku in za vlaganje pravnih sredstev v zvezi z dovolitvijo navedene javne prireditve le do tedaj, dokler ta prireditev ni bila končana, to pa je bilo najkasneje s potekom 20. 1. 2008. Od tega dne dalje si torej tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča svojega pravnega položaja v zvezi s postopkom odobritve te prireditve ni mogel več izboljšati. V upravnem postopku mu je prvostopni upravni organ priznal položaj stranskega udeleženca, torej je v tem postopku varoval le svoje pravne koristi v zvezi s to prireditvijo, s končanjem te prireditve pa v tem postopku ni imel več pravnega interesa za vlaganje pravnih sredstev. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v podobnih zadevah (I Up 157/2009, I Up 190/2009).

7. Ker mora na obstoj pravnega interesa sodišča paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 34. člena ZUS), je prvostopenjsko sodišče postopalo pravilno, ko je tožnikovo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ob predhodnem preizkusu zavrglo. Zaradi zavrženja tožbe pa se prvostopnemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do vsebinskih ugovorov, tudi ne do zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

8. Pritožbeni ugovor, da so bile tožniku kršene ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS – URS, ni utemeljen. Kadar je tožba utemeljeno in zakonito zavržena zaradi pomanjkanja pravnega interesa, kot je po presoji Vrhovnega sodišča tudi v tem primeru, s tako odločitvijo niso kršene tožnikove ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen URS). Tožnik ni niti zatrjeval, da bi bil komu ob enakem dejanskem in pravnem stanju zadeve v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča priznan pravni interes. Tožnik ni niti izkazal, da bi mu bila v nasprotju z ustavo odrečena pravica do sodnega varstva. Prav določba 23. člena URS predpostavlja sodno varstvo le za posege v pravice oziroma obveznosti, pomanjkanje pravnega interesa pa pomeni prav to, da tožnik v konkretni zadevi ne varuje več nobene pravice oziroma obveznosti, saj je ta, tudi če je obstajala, ugasnila s potekom prireditve, ki naj bi pomenila poseg v tožnikove pravice oziroma obveznosti. Iz enakih razlogov mu tudi ni bila v nasprotju s 25. členom URS odrečena pravica do pravnega sredstva.

9. Če pa tožnik s svojimi navedbami nakazuje, da bi bilo treba njegovo tožbo obravnavati po 4. členu ZUS-1, to je kot upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic, pa mu Vrhovno sodišče pojasnjuje, da njegova tožba ni bila sestavljena kot se to za tako tožbo zahteva v tretjem odstavku 30. člena ZUS-1. Kot tožba po 4. členu ZUS-1 bi bila tudi prepozna, saj je treba tako tožbo vložiti v 30 dneh od dejanja oziroma akta, s katerim bi bilo poseženo v ustavne pravice. Poleg tega pa v taki zadevi takšna tožba sploh ni mogoča, ker je zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu, v katerem je mogoče zahtevati odpravo izpodbijanega upravnega akta, dokler je za to podan pravni interes. Za zatrjevane posege v njegovo lastninsko pravico oziroma za ureditev lastninskih razmerij (navaja, da je še vedno tudi zemljiškoknjižni lastnik zemljišča parc. št. ... k.o. ..., ki pa je vključeno v javno cesto – cestišče in pločnik – in se v času obravnavane prireditve uporablja tudi za dostop do te prireditve) pa ima tožnik sodno varstvo zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti.

10. Ker razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnik s tožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).