Jedro

Upoštevaje tožbene navedbe in obrazložitev izpodbijane odločbe, po presoji sodišča izpodbijana odločba glede na stanje zadeve že prima facie ne posega v tožnikov pravni položaj, torej v nobeno njegovo pravico ali pravni interes, niti mu ne nalaga nobene obveznosti

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor je z uvodoma navedeno izpodbijano odločbo po nadzorstveni pravici razveljavilo odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Kranj št. 06122-772/2017-28 z dne 21. 9. 2018, izdano v inšpekcijski zadevi nelegalne rekonstrukcije in spremembe namembnosti poslovno-stanovanjskega objekta v nastanitveni objekt ter ureditve parkirnih površin in sprehajališča za avtodome na zemljišču s parc. št. 185/5, 185/2 in 185/1 k. o. ..., tožniku kot investitorju in inšpekcijskemu zavezancu. V izpodbijani odločbi je navedeno, da je bilo pred organom prve stopnje ugotovljeno, da je bil pretežni del objekta porušen, kar posledično pomeni, da o rekonstrukciji ni mogoče govoriti in to ne glede na to, ali se gradbena dela izvajajo v gabaritih (nekdaj) obstoječega objekta ali ne. Posledično tudi ni mogoče govoriti o neskladni gradnji in ni mogoče izreči ukrepov iz 153. člena Zakona o graditvi objektov, kot je bilo odrejeno z odločbo organa prve stopnje z dne 21. 9. 2018. Na podlagi navedenega organ druge stopnje ob izvajanju nadzorstva nad odločanjem organa prve stopnje po preučitvi spisne dokumentacije ugotavlja, da je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovil organ prve stopnje, podana očitna kršitev materialnega predpisa iz drugega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar je razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici.

2. Tožnik v tožbi pojasnjuje dosedanji potek postopka in navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita. Pri odločanju o izrednem pravnem sredstvu je organ druge stopnje vezan na ugotovljeno in obstoječe dejansko stanje. Dodatni ugotovitveni postopek ni možen niti dopusten. Organ druge stopnje mora preveriti celotno dejansko stanje, vse dokaze, ki so bili za njegovo ugotovitev izvedeni v pravnomočnem postopku, in le na taki podlagi lahko ugotovi pravilno in popolno dejansko stanje. Iz izpodbijanega akta izhaja, da je organ druge stopnje svojo odločitev sprejel na podlagi izvedenih ogledov dne 1. 3. 2017 in 23. 3. 2017, drugih dokazov pa ni preveril in na podlagi drugih dokazov dejanskega stanja pri izdaji izpodbijanega akta ni preverjal. Če bi preveril tudi dokaz z ogledom dne 18. 7. 2018, bi ugotovil, da je objekt zgrajen do III. gradbene faze, kar je bistveno drugače, kot v primeru dejanskega stanja po prvotni inšpekcijski odločbi z dne 28. 3. 2017, ki je bila nato po njegovi pritožbi odpravljena, v ponovnem postopku pa je bila nato izdana inšpekcijska odločba z dne 21. 9. 2018. V vmesnem času je bilo tožniku dovoljeno nadaljevati gradnjo, tudi iz razlogov zagotovitve varnosti objekta, okolice in ljudi v okolici. Odločitev inšpektorja za ukrep neskladne gradnje po odločbi z dne 21. 9. 2018 je bila v celoti pravilna in upravičena. Organ druge stopnje je pri odločanju o izrednem pravnem sredstvu skrajno nekritično pristopil k preveritvi dokazov. Zgrešena je tudi navedba organa druge stopnje, da naj bi inšpektor svojo odločitev v odločbi z dne 21. 9. 2018 sprejel na podlagi določb Gradbenega zakona. Tožnik še zatrjuje, da je inšpektor v odločbi z dne 21. 9. 2018 pravilno ustavil neskladno gradnjo in ga napotil, da pridobi spremenjeno gradbeno dovoljenje, kar je v celoti spoštoval in je tudi že pridobil spremembo pravnomočnega gradbenega dovoljenja (odločba št. 351-205/2018-23 z dne 16. 1. 2019), ki v celoti spremlja ugotovitve inšpektorja glede neskladnosti gradnje v zapisniku z dne 18. 7. 2018 in v odločbi z dne 21. 9. 2018. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani akt odpravi in odloči, da mu je toženka dolžna povrniti stroške postopka, katere priglaša, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

3. Toženka je sodišču poslala spis zadeve brez odgovora na tožbo.

4. Sodišče je tožbo vročilo v odgovor A.A. in B.B. kot strankama z interesom. Navedena na tožbo nista vsebinsko odgovorila, sta pa sodišče obvestila, da se želita kot stranki z interesom udeleževati postopka.

5. Tožba ni dovoljena.

6. V upravnem sporu mora tožnik, ki zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, izkazovati pravni interes ali pravovarstveno potrebo za vloženo tožbo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev tožbi zanj pomenila konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo izboljšal svoj pravni položaj.

7. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon.

8. Tožnik s tožbo zahteva odpravo odločbe, s katero je organ druge stopnje po nadzorstveni pravici razveljavil odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 21. 9. 2018, izdano tožniku kot investitorju in inšpekcijskemu zavezancu, s čimer se tožnik ne strinja. Trdi, da je odločitev organa po nadzorstveni pravici nepravilna in nezakonita, v nasprotju z ZUP, in pritrjuje inšpekcijski odločbi z dne 21. 9. 2018, ki mu je bila izdana kot inšpekcijskemu zavezancu in je zdaj z izpodbijano odločbo razveljavljena. Tožnik med drugim pojasnjuje, da je v skladu z inšpekcijsko odločbo z dne 21. 9. 2018 tudi že pridobil spremembo pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Odločbo o tem je predložil sodišču (priloga A8).

9. Upoštevaje tožbene navedbe in obrazložitev izpodbijane odločbe, pa po presoji sodišča izpodbijana odločba glede na stanje zadeve že prima facie ne posega v tožnikov pravni položaj, torej v nobeno njegovo pravico ali pravni interes, niti mu ne nalaga nobene obveznosti.

10. Namreč, pravni učinek izpodbijane odločbe je glede na njen izrek v tem, da je inšpekcijska odločba z dne 21. 9. 2018 razveljavljena. Ta inšpekcijska odločba pa je tožniku nalagala obveznosti, in sicer med drugim ustavitev gradnje ter vložitev vloge za spremembo gradbenega dovoljenja. Tožnik razlaga, kako je spremenjeno gradbeno dovoljenje kasneje tudi pridobil oziroma da je inšpekcijsko odločbo spoštoval, kar brez dvoma jasno kaže, da je ta že bila izvršena. S tem v zvezi pa je treba spomniti, da razveljavitev odločbe učinkuje za naprej – ex nunc. To pomeni, da pravne posledice, ki so iz razveljavljene inšpekcijske odločbe z dne 21. 9. 2018 že nastale, torej ostanejo, le nove ne morejo nastati. Ker je tožnik inšpekcijsko odločbo z dne 21. 9. 2018 po njegovih lastnih navedbah izvršil pred njeno razveljavitvijo z izpodbijano odločbo, ta razveljavitev na njeno predhodno izvršitev nima vpliva.

11. Tožnik v tožbi navaja razloge, zakaj je organ druge stopnje po njegovem mnenju nezakonito uporabil nadzorstveno pravico, in se strinja z inšpekcijsko odločbo z dne 21. 9. 2018. Vendar zgolj ugovarjanje nezakonitosti izpodbijane odločbe v objektivnem pogledu, ne da bi glede na tožbene navedbe izpodbijana odločba v konkretnem primeru posegala v pravni položaj tožnika oziroma da bi si z vloženo tožbo tožnik izboljšal svoj pravni položaj, še ne zadostuje za izkazanost pravnega interesa za zadevno izpodbojno tožbo. V primeru eventualnih drugih odločitev pristojnih organov pa bo imel tožnik zagotovljeno ustrezno pravno varstvo.

12. Na osnovi vsega zgoraj navedenega je sodišče sklenilo, da je treba tožbo zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, kot v konkretnem primeru. Gre za procesno predpostavko za vsebinsko odločanje v upravnem sporu, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

13. Ker sodišče tožbe vsebinsko ni presojalo, se do preostalih tožbenih navedb ne opredeljuje, saj niso relevantne. Iz istih razlogov, torej ker procesne predpostavke za meritorno obravnavo tožbe niso podane, je sodišče odločitev sprejelo na seji.

14. Stroškovni del izreka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo (med drugim) zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.