Jedro

Materialnopravno pa je vprašanje, ali iz vsebine pravne norme izhaja, kako daleč sega vzročnost (teorija o ratio legis vzročnosti), oziroma ali gre za normalne posledice povzročiteljevega ravnanja (teorija o adekvatni vzročnosti), ki ga toženka načenja tudi v reviziji in ki je povezana s posledicami, ki so nastopile pri četrti tožnici A. T. po spornem obolenju. Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje obstaja adekvatna vzročna zveza med škodnim dogodkom (okužbo četrte tožnice v toženkinem lokalu) in nastalo posledico (nastopom reaktivnega artritisa) kljub okoliščini, da je pri navedeni oškodovanki obstajala tako imenovana okvara imunske obrambe, ker je odločilna ugotovitev, da se pri četrti tožnici sporno obolenje ne bi razvilo, če se ta pri toženki ne bi okužila. Taki zaključki nižjih sodišč pa so imeli oporo v izvedeniških mnenjih obeh postavljenih izvedencev, da je podana (medicinska) vzročna zveza med okužbo s salmonelo in artritisom. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča podan temelj za toženkino odškodninsko odgovornost po določilu 179. člena ZOR, ki določa, da kdor da v promet kakšno stvar, ki jo je izdelal, ki pa pomeni zaradi kakšne napake, za katero ni vedel, škodno nevarnost za osebe ali stvari, odgovarja za morebitno škodo, ki nastane zaradi take napake. Odgovornost toženke je objektivna, to je vzročna ter se kot proizvajalka stvari z napako v razmerju nasproti oškodovancu ne more uspešno sklicevati na to, da je napaka stvari posledica napake vanjo vdelanega ali pri njeni izdelavi uporabljenega materiala koga drugega.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke v delu, ki se nanaša na odškodnino za četrto tožnico A. T., spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tej tožnici 6,000.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.11.1995 dalje, v 15 dneh.

Višji tožbeni zahtevek tožnice A. T. se zavrne kot neutemeljen.

Tožnica A. T.je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka 70.875,00 SIT v 15 dneh.

V preostalem delu se revizija tožene stranke, revizija tožečih strank pa v celoti, zavrneta kot neutemeljeni.

Tožnica A. T. je dolžna plačati toženi stranki stroške revizijskega postopka 70.875,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se tožniki okužili s salmonelo enteritidis v toženkini slaščičarni 2.6.1991 ter je zato naložilo toženki, da mora plačati tožnikom zaradi navedenega dogodka nastalo škodo in sicer prvemu tožniku 30.000,00 SIT, drugi tožnici 140.000,00 SIT, tretji tožnici 50.000,00 SIT in četrti tožnici 8,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Višji tožbeni zahtevek tožnikov pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki in uveljavljali revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, toženka pa tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagali, da naj se sodba ustrezno spremeni ali razveljavi.

Po izvajanjih tožnikov je podana zmotna uporaba materialnega prava zato, ker sta sodišči nižjih stopenj priznali tožnikom prenizke odškodnine. Ker je odškodnina, ki je bila priznana prvim trem tožnikom prenizka, je neprimerna in zato ne more imeti satisfaktivnega značaja. Odškodninski zneski so bagatelni, če se upošteva pretrpljene bolečine tožnikov in nevšečnosti med zdravljenjem. Prvi tožnik bi moral dobiti vsaj 200.000,00 SIT odškodnine, druga tožnica vsaj 450.000,00 SIT in tretja tožnica vsaj 350.000,00 SIT.

Prenizka odškodnina je bila priznana tudi četrti tožnici A. T. Ugotovljeno je bilo, da bo ta tožnica imela telesne bolečine tudi še v bodoče, da jemlje nevarna pomirjevala in je še sedaj podvržena zdravniški kontroli. Zato bi ji morali priznati za telesne bolečine vsaj še nadaljnjih 500.000,00 SIT. Pri odškodnini za zmanjšanje življenjske aktivnosti je premalo upoštevano, da četrta tožnica ne bo mogla hoditi v gore, da je omejena pri izbiri raznih telesnih aktivnosti ter bi ji moralo sodišče iz tega naslova priznati vsaj 7,000.000,00 SIT odškodnine.

Toženka je z revizijo pobijala sodbo sodišča druge stopnje le v delu, ki se nanaša na četrto tožnico A. T. Meni, da je delno sporen tudi temelj, sicer pa je odškodnina previsoko priznana. Toženka tako ne more v celoti odgovarjati za škodo, ker je pretežni del te posledica tožničine dispozicije: bila je nosilka antiteles, zaradi katerih je ob okužbi s salmonelo nastopilo njeno težko obolenje v obliki reaktivnega artritisa. Pomen tega potrjuje že obseg škode, ki so jo utrpeli ob isti okužbi prvi trije tožniki in ki je neprimerljiva s škodo četrte tožnice. Navedena predispozicija četrte tožnice je v posredni vzročni zvezi z nastankom in velikostjo škode tudi po mnenju izvedenke prof. dr. M., ki je še ocenila, da še ni mogoče predvideti ali bo dolgotrajno vnetje ostalo brez posledic za gibljivost sklepov. Izvedenec dr. D. L. pa ocenjuje, da je okužba neposreden vzrok škode. Očitno nasprotje v ocenah obeh izvedencev med postopkom ni bilo pojasnjeno ter je drugačno stališče sodišča druge stopnje nepravilno. Vztraja pri pritožbenem predlogu, da se o tem izjavi še fakultetna komisija za izvedeniška mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. Gre za součinkovanje infektoloških, imunoloških in revmatoloških faktorjev na pojav, razvoj in potek bolezni in na obseg posledic. Zato je tako izvedeniško dopolnilno mnenje nujno. Ker toženki ni bila dana možnost sodelovanja pri izbiri izvedenca, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka na prvi in drugi stopnji.

Netočna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da toženka v pritožbi ni izpodbijala odškodninske postavke za strah in negotovost izida zdravljenja, kar je razvidno tudi iz izvajanj na četrti strani pritožbe. Tako ta kot ostale odškodninske postavke so previsoke. Pri odškodnini za strah je treba upoštevati, da je bila tožnica ob okužbi stara šele 13 let. Kar zadeva telesne bolečine je šlo v glavnem za težave in nevšečnosti zaradi obiskovanja zdravnikov, jemanja zdravil, kontrol ipd. Kar zadeva zmanjšanje življenjske aktivnosti pa je treba upoštevati, da je po mnenju izvedenke dr. M. G. prognoza še odprta in da zdravljenje še ni končano.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nista podali odgovora in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija toženke je delno utemeljena, medtem ko revizija tožnikov ni utemeljena.

K reviziji toženke: Po podatkih spisa je izvedenca revmatologa dr. D.L. določilo sodišče prve stopnje, sklep o postavitvi izvedenca je dostavilo obema pravdnima strankama, izvedenca pa je povabilo tudi na narok in ga zaslišalo v navzočnosti obeh pravdnih strank, ki sta imeli možnost izvedencu postavljati tudi vprašanja. Sodišči nižjih stopenj sta v razlogih svojih sodb obrazložili, da sta oba med postopkom postavljena izvedenca medicinske stroke podala mnenje o vseh dejstvih v zvezi z okužbo, potekom in uspehom zdravljenja tožnikov, ki so bila pravno relevantna za rešitev spora, zaradi česar ni bilo potrebno, da se postavi še nadaljnji izvedenec. Sicer pa je vprašanje, kateri dokazi naj se izvedejo in ali je potrebno iz področja izvedenstva postaviti še kakega izvedenca, prepuščeno pravdnemu vodstvu sodišča in njegovi prosti presoji dokazov, ki sta metodi ugotavljanja dejanskega stanja. S tem, ko sodišči druge in prve stopnje nista sprejeli predloga tožnikov, da naj se postavi še nadaljnji izvedenec, nista zagrešili kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Te niso bile zagrešene niti v zvezi s siceršnjim postopkom pred sodiščema prve in druge stopnje. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da v reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila zagrešena, medtem ko uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Okoliščine, ki se nanašajo na vzročno zvezo med okužbo četrte tožnice v toženkinem slaščičarskem lokalu ter obolenjem in posledicami le-tega pri tej tožnici, predstavljajo sestavine dejanskega stanja. V to pa revizijsko sodišče v skladu z določilom tretjega odstavka 385. člena ZPP ne sme posegati. Materialnopravno pa je vprašanje, ali iz vsebine pravne norme izhaja, kako daleč sega vzročnost (teorija o ratio legis vzročnosti), oziroma ali gre za normalne posledice povzročiteljevega ravnanja (teorija o adekvatni vzročnosti), ki ga toženka načenja tudi v reviziji in ki je povezana s posledicami, ki so nastopile pri četrti tožnici A. T. po spornem obolenju. Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje obstaja adekvatna vzročna zveza med škodnim dogodkom (okužbo četrte tožnice v toženkinem lokalu) in nastalo posledico (nastopom reaktivnega artritisa) kljub okoliščini, da je pri navedeni oškodovanki obstajala tako imenovana okvara imunske obrambe, ker je odločilna ugotovitev, da se pri četrti tožnici sporno obolenje ne bi razvilo, če se ta pri toženki ne bi okužila. Taki zaključki nižjih sodišč pa so imeli oporo v izvedeniških mnenjih obeh postavljenih izvedencev - prof. dr. M. M. in D.L. -, da je podana (medicinska) vzročna zveza med okužbo s salmonelo in artritisom. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča podan temelj za toženkino odškodninsko odgovornost po določilu 179. člena ZOR, ki določa, da kdor da v promet kakšno stvar, ki jo je izdelal, ki pa pomeni zaradi kakšne napake, za katero ni vedel, škodno nevarnost za osebe ali stvari, odgovarja za morebitno škodo, ki nastane zaradi take napake. Odgovornost toženke je objektivna, to je vzročna ter se kot proizvajalka stvari z napako v razmerju nasproti oškodovancu ne more uspešno sklicevati na to, da je napaka stvari posledica napake vanjo vdelanega ali pri njeni izdelavi uporabljenega materiala koga drugega.

Po presoji revizijskega sodišča je toženkina revizija delno utemeljena le zoper odločbo o višini odškodnine, ki je bila priznana četrti tožnici. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je imela četrta tožnica A. T. po okužbi le nekaj dni take običajne zdravstvene težave kot so jih imeli ostali to je prvi trije tožniki, nato pa so se pri njej pojavile bolečine v raznih sklepih, zaradi česar se je zdravila na infekcijski kliniki od 14. do 21.6.1991, kjer so odkrili, da gre pri tej tožnici za reaktivni artritis, ki je posledica okužbe s salmonelo enteritidis (ki nastopi pri osebah, ki imajo na določenih celicah svojega organizma HLA-B 27 antigen, torej genetsko osnovo za razvoj take bolezni). Ta tožnica je trpela v prvem letu po okužbi občasne bolečine zaradi sklepnega vnetja desnega gležnja in desnega kolena ter obeh zapestij, v prvih dveh do treh mesecih po okužbi intenzivnejše, zatem pa občasno pri obremenitvah, je pa tožnica izpostavljena stalnemu predpisanemu jemanju zdravil, da se doseže umiritev ne pa zaustavitev vnetnega procesa. Vsaka dva do tri mesece mora tožnica na kontrole k revmatologu, občasno mora obiskovati fizioterapijo, vsake tri tedne pa ima tudi kontrolo urina in krvi v laboratoriju zaradi preverjanja posledic jemanja zdravil. Kot trajna posledica reaktivnega artritisa je bilo ugotovljeno 80 % zmanjšanje gibljivosti desnega zapestja, ki povzroča težave pri pisanju, telovadbi. Omenjena okvara se ne bo popravila ter lahko zdravila le preprečijo nadaljnji propad sklepa zaradi kroničnega vnetnega procesa. Zaradi pojavljajočih se bolečin na rastiščih kit nad petnico tožnica ne zmore dolgotrajnejše hoje, kar je prav tako posledica reaktivnega artritisa. Trajne posledice bolezni bodo vplivale pri oškodovanki tudi na omejitev pri izbiri bodočega poklica. Ugotovljeno je bilo, da je bila tožnica zaradi dolgotrajnega zdravljenja zaskrbljena za njegov izid, še posebej, ker je bilo zdravljenje s predhodnimi zdravili neuspešno ter se je proces sklepnih vnetij in pripenjališč kit mišic stabiliziral šele čez čas (po 4 letih).

Na podlagi takih ugotovitev in vseh ostalih, navedenih v razlogih sodb sodišč druge in prve stopnje, sta navedeni sodišči po oceni revizijskega sodišča prisodili četrti tožnici nekoliko previsoko odškodnino za vse tri oblike nepremoženjske škode. Materialnopravno podlago za priznanje odškodnin za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, predstavljata določili 200. in deloma 203. člena ZOR. Materialno pravo je pravilno uporabljeno, če je priznana oškodovancu pravična odškodnina. Ta je pravična, če predstavlja ustrezno individualizacijo zadoščenja in če hkrati odgovarja okvirom oziroma merilom, ki jih začrtujejo na eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje ter na drugi strani tako imenovane splošne razmere, ker so višine odškodnin odvisne tudi od splošnih gospodarskih razmer, življenjskega standarda, vrednotenja človekovih dobrin in podobno v določeni sredini oziroma državi. Revizijsko sodišče ocenjuje, da nižji sodišči po ugotovitvi pravno relevantnih dejstev, povezanih z intenzivnostjo in trajanjem pretrpljenih in bodočih telesnih in duševnih bolečin ter strahu, nista določili višine odškodnin za nepremoženjsko škodo v celoti v skladu z zgoraj navedenimi izhodišči. Upoštevaje na nižjih stopnjah ugotovljena dejstva in v njunih sodbah izčrpno opisane vse okoliščine konkretnega primera, je revizijsko sodišče po upoštevanju tudi spredaj opisanih kriterijev znižalo pravnomočno prisojene odškodnine in sicer za prestane in bodoče telesne bolečine ter neprijetnosti med zdravljenjem na 2,000.000,00 SIT, za strah na 1,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti na 3,000.000,00 SIT, kar znese skupaj 6,000.000,00 SIT. V posledici takih zaključkov je revizijsko sodišče na podlagi določb prvega odstavka 395. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje v odločbi o odškodnini za četrto tožnico A. T. spremenilo kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Večje znižanje odškodnin za nepremoženjsko škodo po oceni revizijskega sodišča ni bilo utemeljeno, razlogi o tem so razvidni iz obrazložitve, podane k spremembi sodbe ter je v preostalem delu revizijo toženke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

K reviziji tožnikov: Po presoji revizijskega sodišča je bilo materialno pravo pri odločanju o utemeljenosti višine odškodninskih zahtevkov prvih treh tožnikov v postopkih na drugi in prvi stopnji, pravilno uporabljeno ter višji odškodninski zahtevki kot so bili tem tožnikom priznani, niso utemeljeni. Ob ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje, da je bil potek bolezni pri prvih treh tožnikov povsem običajen in standarden in da ni v ničemer odstopal od povprečja, da so imeli ti tožniki v času okužbe zavijajoče bolečine v trebuhu, da so pogosto odvajali tekoče iztrebke, da je imela le druga tožnica dodatno zvišano temperaturo in da je bruhala ter da so take težave trajale pri prvem tožniku 3 dni, pri tretji tožnici K. pet dni in pri drugi tožnici M. sedem dni ter da so morali enkrat obiskati splošnega zdravnika in štirikrat dati iztrebke za preiskave, je tudi po oceni revizijskega sodišča povsem v skladu z določili 200. člena ZOR in zato pravična odškodnina, ki je bila priznana prvemu tožniku za telesne bolečine v višini 30.000,00 SIT, drugi tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti 140.000,00 SIT in tretji tožnici iz enakega naslova 50.000,00 SIT. Višji odškodninski zahtevek teh tožnikov tudi po presoji revizijskega sodišča ni bil utemeljen, zato sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zavrnili višji odškodninski zahtevek teh tožnikov. V zvezi z njihovimi revizijskimi izvajanji je le opozoriti na zaključek, ki je bil podan k razlogom, s katerimi se je utemeljevala višina odškodnine, priznane četrti tožnici in po katerih mora odškodnina odražati tako individualizacijo odškodnin konkretnih škod za vsakega posameznega oškodovanca kot tudi upoštevati širše okvire, ki jih začrtujejo razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje ter življenjska sredina, v kateri živijo oškodovanci in povzročitelj škode.

Prav tako ni utemeljena revizija četrte tožnice, ki je zahtevala priznanje višje odškodnine. Razlogi, zakaj ni utemeljen višji odškodninski zahtevek te tožnice, so razvidni iz obširnejše utemeljitve odločitve, ki je bila podana na toženkino revizijo ter se ta tožnica napotuje nanje.

Ker revizija tožnikov ni bila utemeljena, jo je revizijsko sodišče v skladu s spredaj podanimi pojasnili zavrnilo (393. člen ZPP).

Delno spremenjena odločitev, ki se nanaša na odškodnino, ki je bila priznana četrti tožnici, je vplivala delno tudi na odločbo o stroških postopka na pritožbeni in revizijski stopnji. Toženki gre povrnitev stroškov postopka od zneska 2,000.000,00 SIT, za kolikor je uspela s pravnimi sredstvi zaradi znižanja odškodnine četrti tožnici.

Pritožbeni stroški od vrednosti 2,000.000,00 SIT znašajo 70.875,00 SIT (38.250,00 SIT za stroške pooblaščenca in 42.075,00 SIT za pritožbeno takso), enako visoki stroški pa gredo toženki tudi v revizijskem postopku. Ta odločitev temelji na prvem odstavku 166. in 154. člena ZPP. Revizijsko sodišče pa ni poseglo v stroškovno odločbo sodišča prve stopnje, ker je upoštevalo, da je znaten del stroškov nastal v zvezi z ugotavljanjem odškodninskega temelja, zaradi česar ni pravno relevanten zgolj uspeh po višini. Taka pravna presoja stroškovne odločbe pa pokaže, da so tožniki upravičeni do celotnih stroškov, ki so jim bili priznani z odločbo sodišča prve stopnje.