Jedro

Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku (11. točka 186. člena ZP), ker izrek odločbe nasprotuje razlogom, če sodišče v izreku ne odloči o stroških postopka, ki so nastali v zvezi s pritožbo, v obrazložitvi odločbe pa navede razloge, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je obdolženčevo zahtevo za povrnitev stroškov zavrnilo.

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi, odločba Višjega sodišča v Celju z dne 23.6.2006 se razveljavi v odločbi o stroških pritožbenega postopka in se zadeva v tem delu vrne pritožbenemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je z odločbo z dne 1.3.2006 odločilo o stroških postopka, ki jih je potem, ko je bil postopek o prekršku zoper obdolženega S.Č. ustavljen, priglasila njegova zagovornica. Zagovornica se je proti zavrnilnemu delu te odločbe pritožila, in sicer glede zamudnih obresti in roka plačila. Višje sodišče v Celju je z odločbo z dne 23.6.2006 delno ugodilo pritožbi ter odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolžencu priznalo stroške zagovarjanja po odvetnici S.P., skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od tridesetega dneva po priglasitvi stroškov do plačila.

Vrhovna državna tožilka je dne 28.12.2006 zoper to odločbo sodišča druge stopnje vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in v zvezi s prvim odstavkom 171. člena Zakona o prekrških (ZP-1, Ur. l. RS, št. 7/03 s spremembami in dopolnitvami), ker naj bi bila kršena določba 147. člena v zvezi s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1. Vložnica navaja, da bi moralo sodišče druge stopnje odločiti tudi o stroških, ki so nastali v zvezi s pritožbo. Namesto tega pa je to sodišče v obrazložitvi navedlo, da vložitev stroškovnika zagovornice ni odvetniška storitev v smislu 2. člena Odvetniške tarife, zaradi česar velja smiselno enako tudi za pritožbeni postopek povezan z vložitvijo stroškovnika. Vložnica meni, da tako stališče ni pravilno, saj so stroški, ki jih je priglasila obdolženčeva zagovornica, prav gotovo stroški, ki so nastali v zvezi s sestavo pritožbe, poštnino in plačilom davka. Pritožbeno sodišče bi bilo zato o teh stroških dolžno odločiti in odločiti, da bremenijo proračun. Vložnica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da odloči tudi o stroških pritožbenega postopka, ki jih je v pritožbi uveljavljala obdolženčeva zagovornica, in sicer tako, da odloči, da bremenijo proračun.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 222. člena ZP-1 se postopki o prekrških, ki do začetka uporabe tega zakona še niso bili pravnomočno končani, dokončajo in izrečene sankcije izvršijo po dosedanjih predpisih. Ker konkretni postopek o prekrških do začetka uporabe ZP-1, torej do dne 1.1.2005, še ni bil pravnomočno končan, se za postopek uporabljajo določbe Zakona o prekrških (ZP, Ur. list SRS, št. 25/83 s spremembami in dopolnitvami), kar velja tudi za postopek z izrednim pravnim sredstvom.

Čeprav se vložnica sklicuje na določbe 3. točke 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP in v zvezi s 171. členom ZP-1, je iz vsebine zahteve razvidno, da dejansko uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 11. točke prvega odstavka 186. člena ZP. To izhaja predvsem iz njene navedbe, da sodišče po eni strani ni odločilo o stroških, ki so nastali v zvezi s pritožbo, po drugi strani pa je v obrazložitvi odločbe navedlo razloge, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je obdolženčevo zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih v pritožbenem postopku, zavrnilo. Vendar zahteve za povrnitev stroškov pritožbeno sodišče dejansko ni zavrnilo, saj takšna odločitev ne izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. V tem delu izrek odločbe torej nasprotuje razlogom - ti se očitno nanašajo na odločbo, ki je pritožbeno sodišče sploh ni sprejelo. Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku (11. točka prvega odstavka 186. člena ZP), zaradi česar je potrebno izpodbijano odločbo višjega sodišča v odločbi o stroških pritožbenega postopka razveljaviti.

Hkrati je utemeljena vložničina trditev, da bi moralo sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločiti tudi o stroških, ki jih je zagovornica priglasila kot stroške, nastale v postopku s pritožbo, česar pritožbeno sodišče ni storilo. Po določbi 179. člena ZP v zvezi z drugim odstavkom 216. člena ZP-1 o plačilu stroškov, ki nastanejo v postopku s pritožbo, dokončno odloči pritožbeno sodišče v skladu z določbami 175. in 178. člena ZP. Zagovornica obdolženca je skupaj s pritožbo vložila stroškovnik, v katerem je priglasila stroške, nastale s pritožbo. Po določbi 7. točke drugega odstavka 175. člena ZP sodijo med stroške postopka tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika. O tako priglašenih stroških pa višje sodišče ob odločanju o pritožbi ni odločilo. Glede na navedeno je tudi s tem podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku (drugi odstavek 186. člena ZP), saj je pritožbeno sodišče s tem, ko v izpodbijani odločbi ni odločilo o priglašenih stroških, ki so obdolžencu nastali v postopku s pritožbo, kršilo določbo 179. člena ZP v zvezi s 7. točko drugega odstavka 175. člena ZP.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Ob tem pa ni sledilo predlogu vložnice, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da odloči o stroških pritožbenega postopka, temveč je glede na naravo ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku na podlagi prvega odstavka 221. člena ZP izpodbijano odločbo v delu glede stroškov pritožbenega postopka razveljavilo in vrnilo pritožbenemu sodišču, ki bo moralo v skladu z določbo 179. in 175. člena ZP odločiti tudi o priglašenih stroških, ki so obdolžencu nastali v postopku s pritožbo.