Jedro

V tabeli iz 9. člena ZRPJZ opredeljene količnike za določitev osnovne plače na tipičnih delovnih mestih je šteti za zakonsko zagotovljen nivo osnovnih plač za posamezna delovna mesta v državni upravi, ki jih glede na določbe 3. odstavka 86. člena ZTPDR niti s KP, niti s splošnim aktom delodajalca ni mogoče zmanjšati.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožnik sam krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v skladu s tožbenim zahtevkom razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 16.6.1998 in 8.7.1999 glede določitve plačilnega razreda in dodatka k plači. Z navedenima odločbama je bil tožnik prerazporejen z delovnega mesta vojaka na delovno mesto varnostnika voznika. Hkrati je tožni stranki naložilo, da je dolžna tožniku od 22.6.1998 dalje priznati količnik za določitev osnovne plače v višini 2,30 in mu za čas od 22.6. do 19.10.1998 priznati 20 % dodatek k osnovni plači na podlagi 107. člena Zakona o obrambi (ZObr - Ur. l. RS, št. 82/94 - 87/97) in 15 % dodatek na podlagi 9. člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade RS in v upravnih organih (Ur. l. RS, št. 35/96) ter mu izplačati razliko plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Ugotovilo je, da ima tožena stranka delovna mesta voznikov sistemizirana v IV. in V. tarifni skupini. Tožnik sicer ni zatrjeval, da bi bilo delovno mesto v IV. tarifni skupini zanj neustrezno. Ker pa se za to delovno mesto zahteva usposobljenost poddesetnika, torej vojaka, delovno mesto vojaka pa je v tabeli tipičnih delovnih mest, kot prilogi Zakona o sistemu plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ - Ur. l. RS, št. 18/94 - 36/96), opredeljeno kot tipično delovno mesto v V. tarifni skupini, tudi delovno mesto voznika pri tožni stranki ne more biti sistematizirano nižje od V. tarifne skupine z osnovnim količnikom 2,10, kar upoštevaje napredovanje za tožnika pomeni obračunski količnik 2,30. Glede teritorialnega dodatka po 107. členu ZObr je sodišče ugotovilo, da za posamezna delovna mesta tožena stranka lahko določa ta dodatek v razponu do 20 %. Ob ugotovitvi, da je imel tožnik pred sporno razporeditvijo kot vojak priznan teritorialni dodatek v višini 20 %, po sporni razporeditvi se njegovo dejansko delo ni v ničemer spremenilo, z 19.10.1998 pa je bil z odredbo ministra na tožnikovem delovnem mestu ta dodatek dvignjen iz 15 na 20 %, ne da bi se ob tem dejansko delo spremenilo, je sodišče zaključilo, da je bil tožnik tudi za obdobje od 16.6. do 19.10.1998 iz tega naslova upravičen do 20 % dodatka. Zaradi enakih razlogov je sodišče tožniku priznalo tudi 15 % dodatek, predviden v uredbi o količnikih za določitev osnovne plače. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da je v tem sporu sodišče odločalo o pravicah in obveznostih tožnika iz delovnega razmerja, za kar je delovno sodišče stvarno pristojno, četudi je tožnik zaposlen v vojski. Ker je ZRPJZ določil za tipično delovno mesto vojaka najnižji izhodiščni količnik 2,10, tožena stranka delovnih mest, na katerih zaposluje vojake, ne more oceniti z nižjimi količniki. Prav tako se strinja, da tožena stranka ni dokazala dejanske podlage za znižanje tožnikovih dodatkov v spornem obdobju.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, iz 1. in 3. točke 1. odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo - Ur. l. RS, št. 12/03). Pri tem navaja, da je bil tožnik z izpodbijano odločbo razporejen na delovno mesto oziroma dolžnost varnostnika - voznika, ne pa na delovno mesto oziroma dolžnost vojaka. Ob pravilni ugotovitvi sodišča druge stopnje, da v ZRPJZ delovno mesto varnostnika - voznika ni opredeljeno kot tipično delovno mesto, je bila tožena stranka pristojna za uvrstitev tega delovnega mesta v tarifno skupino in za določitev količnika za obračun plače, upoštevaje količnike delovnih mest podobne zahtevnosti. Pri tem poudarja, da pomenijo v slovenski vojski izrazi vojak, podčasnik in častnik v prvi vrsti nazive, ne pa delovnih mest oziroma dolžnosti v smislu formacije oboroženih sil. Tako je tožena stranka glede opredelitve v formaciji tožniku na delovnem mestu oziroma dolžnosti varnostnika voznika zakonito priznala obračunski količnik v višini 2,10. Glede priznanih dodatkov k osnovni plači pa revizija poudarja, da se le-ti določijo glede na posebne pogoje dela in ne glede na zadolžitve tožnika. Ugotavljanje posebnih pogojev dela in posledična določitev dodatkov je zato v izključni pristojnosti tožene stranke.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru tožnik navaja, da gre v tem primeru za premoženjski spor, v katerem v reviziji sporni znesek oziroma vrednost spora ne dosega 1,000.000 SIT. Zato po mnenju tožnika formalni pogoji za vložitev revizije niso podani. Hkrati pa predlaga, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne. Pri tem opozarja na dosedanjo prakso Vrhovnega sodišča RS v pravno identičnih zadevah, v katerih so bila zavzeta enotna stališča o neposredni uporabi določb ZRPJZ glede najnižjih izhodiščnih količnikov za obračun plače na posamičnih tipičnih delovnih mestih (sodbe v zadevah opr. št. VIII Ips 43/2002, VIII Ips 82/2002 itd.).

Revizija ni utemeljena.

Glede dovoljenosti revizije v tej zadevi sodišče ugotavlja, da gre v prvi vrsti za uveljavljanje sodnega varstva zoper dokončno odločbo delodajalca o delavčevi pravici (do plače) iz 23. in 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98) in šele posledično za spor o denarnem zahtevku, ki v denarni višini niti ni zneskovno opredeljen. V individualnih delovnih sporih o dokončni odločbi delodajalca pa je v skladu s 1. odstavkom 21. člena ZDSS zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, revizija dovoljena, razen v sporih iz 25. člena ZDSS, v katerih jo zakon izrecno izključuje. Ker v tem členu spori o delavčevi obračunski osnovi plače niso navedeni med izjemami, v katerih revizija ni dovoljena, tožnikov ugovor o nedovoljenosti revizije v tej zadevi ni utemeljen.

V skladu z določbami 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Kljub formalnemu sklicevanju na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP tožena stranka v reviziji nobene takšne kršitve izrecno ne navede in ne utemelji. Zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče je pri materialnopravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Bistvena je ugotovitev, da je bil tožnik s spornima odločbama razporejen na formacijsko dolžnost, za katero se zahteva formacijski čin poddesetnika, ki v skladu s 1. odstavkom 61. člena ZObr pomeni enega od činov vojaka. Gre torej za delovno mesto oziroma eno od formacijskih dolžnosti vojaka.

Za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o delavcih v državnih organih, če z ZObr ni drugače določeno (1. odstavek 88. člena ZObr). Zaradi posebnosti v slovenski vojski se delovna mesta v Ministrstvu za obrambo določajo z dvema aktoma, s sistemizacijo in s formacijo (2. odstavek 89. člena ZObr). Formacija je seznam funkcionalnih in kadrovskih dolžnosti, pogojev za njihovo opravljanje ter potrebnih materialnih sredstev in opreme za vojaško poveljstvo, enoto ali zavod v stalni, mirnodobni ali vojni sestavi (12. točka 5. člena ZObr). Formacija ima torej dvojni značaj. Na eni strani gre za vojaški akt o organizaciji in vodenju vojske, kar ne more biti predmet sodne presoje v delovnem sporu. Na drugi strani pa vsebuje formacija tudi povsem delovnopravne elemente kot vsaka druga sistemizacija delovnih mest (pogoje za zasedbo delovnih mest in plačilne razrede oziroma izhodiščne količnike za obračun plače) in v tem delu jo je obravnavati kot vsak drug akt delodajalca.

Sistem plač v državnih organih in tudi v slovenski vojski ureja ZRPJZ, ki v 9. členu in tabeli iz tega člena ureja tudi količnike za določitev osnovne plače tipičnih delovnih mest. V tej tabeli je v državnih organih opredeljeno tipično delovno mesto vojaka, za katero je predviden izhodiščni količnik za določitev osnovne plače oziroma izhodiščni plačilni razred 2,10. Minimalni količnik za delovno mesto vojaka je torej določen z zakonom in tožena stranka za dolžnosti vojakov v svoji formaciji ni smela določati nižjih količnikov za določitev osnovne plače. V tabeli iz 9. člena ZRPJZ opredeljene količnike za določitev osnovne plače na tipičnih delovnih mestih je šteti za zakonsko zagotovljen nivo osnovnih plač za posamezna delovna mesta v državni upravi, ki jih glede na določbe 3. odstavka 86. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) niti s kolektivno pogodbo, niti s splošnim aktom delodajalca ni mogoče zmanjšati. Revizijski očitek, da je sodišče s priznanjem plačilnega razreda oziroma količnika za obračun osnovne plače tožniku v višini 2,30 (na podlagi izhodiščnega količnika za obračun plače na njegovi dolžnosti v višini 2,10 in upoštevaje napredovanja) materialno pravo zmotno uporabilo, ni utemeljen.

Utemeljen tudi ni očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s priznanjem višjega (35 %) dodatka za čas od 22.6.1998 do 19.10.1998. Sodišče je ugotovilo, da sta sporni razporeditveni odločbi pomenili redno razporeditev tožnika v skladu z določbami 30. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur. l. RS, št. 15/90 - 70/97) in 17. člena ZTPDR. Izvršitev takšne razporeditve je v skladu s 1. odstavkom 106. člena Zakona o delovnih razmerjih ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) vezana na dokončnost razporeditvene odločbe. Ker je tožena stranka o tožnikovem ugovoru zoper prvostopno razporeditveno odločbo z dne 16.6.1998 odločala šele 8.7.1999 in je bila dokončna odločba tožniku vročena 16.7.1999, kar vse med strankama v postopku pred nižjima sodiščema ni bilo sporno, je bil tožnik dejansko šele v mesecu juliju 1999 zakonito razporejen na delovno mesto varnostnika voznika. To pa hkrati pomeni, da je bil tožnikov formalni status, vključno z določitvijo obračunske osnove in drugimi elementi za obračun plače, vse do 16.7.1999 formalno urejen z njegovo predhodno razporeditveno odločbo št. 123-5180/94 z dne 17.11.1994, ki je tožniku poleg količnika za obračun osnovne plače določala povečanje osnovne plače za dodatke v višini 35 % in dodatek za delovno dobo. Za naprej pa 35 % dodatek tožnika iz enakih naslovov tudi na delovnem mestu in dolžnosti varnostnika voznika ni bil več sporen, saj je bil s strani tožene stranke izrecno priznan že od meseca oktobra 1998 dalje.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožnik z odgovorom na revizijo ni bistveno prispeval k pojasnitvi zadeve, sam krije stroške v zvezi z odgovorom.

Določbe ZTPDR je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).