Jedro

Pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve je tudi, da mora biti terjatev izkazana s stopnjo verjetnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Upnik in dolžnik sam nosita vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na ugovor dolžnika razveljavilo sklep opr.

št. Ig 494/98 z dne 13.1.1999, s katerim je izdalo začasno odredbo, da se dolžniku: "a) prepoveduje odtujitev in obremenitev njegovih nepremičnim (ki niso vpisane v zemljiško knjigo) in sicer garsonjere z oznako G22 v izmeri 25,47 m2, garsonjere z oznako G23 v izmeri 25 m2 in garsonjere z oznako G24 v izmeri 23,33 m2, ki se nahajajo v II nadstropju objekta ..., ki leži na parc. št. 849/22 k.o. . v turističnem naselju ... na ..

b) prepoveduje vsakršno razpolaganje - odtujitev in obremenitev z njegovimi premičnimi stvarmi in sicer .. - osebni avtomobi, reg št. ..., ....

... - osebni avtomobil, reg. št. ... in . - kombi vozilo, reg št. ....

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Pri tem je nepravilno ocenilo, da listina z dne 6.2.1998 nima dokazne moči, ker ni podpisana s strani obeh strank.

Zapisnik je res podpisala le oseba, ki je sestanek vodila, vendar je upnik predlagal zaslišanje tistih oseb, ki so bile na sestanku prisotne, saj bi potrdile, da je bil sklenjen takšen dogovor, kot je zapisan pa sodišče temu predlogu ni sledilo, pri tem pa ni navedlo razlogov za zavrnitev tega predloga. S tem je kršilo določbo 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je spregledalo druge zatrjevane okoliščine, ki kažejo na obstoj njene terjatve in sicer spremembo načina izstavljanja računov ter sklenjena zastavna pogodba z dne 11.3.1998. Nepravilen je tudi zaključek sodišča glede dogovora z dne 31.7.1998, saj je bil tudi ta sklenjen po 6.2.1998 in kaže na to, da se v njem ugotovljene in poravnane obveznosti podjetja M... d.o.o. do dolžnika delno nanašajo na obveznosti, ki so predmet tega postopka.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor dolžnika zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v obsegu uradnega preizkusa (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožbeni razlogi nanašajo le na terjatev v višini 15.650.625,00 SIT s pp. V zvezi s to terjatvijo je upnik trdil, da se nanaša na storitve, ki jih je opravil za kooperante dolžnika, zato se tudi računi glasijo na njih. Hkrati pa je trdil, da sta se pravdni stranki dogovorili na sestanku dne 6.2.1998, da bo te storitve plačeval dolžnik, torej, da sta sklenili pogodbo o pristopu k dolgu.

Dolžnik je zanikal obstoj takšnega dogovora in trdil, da ni nikoli prejel spornih računov. ZIZ v 1. odst. 270. člena določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji. Torej obstoj terjatve mora biti izkazan le s stopnjo verjetnosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da iz same vsebine zapisnika sestanka z dne 6.2.1998 (A14), ki ga je sicer enostransko sestavil upnik ne izhaja, da gre za pogodbo o pristopu k dolgu. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ta listina nima dokazne vrednosti v to smer. Prav tako pa pritožbeno sodišče soglaša s preostalimi zaključki sodišča prve stopnje, ki jih je podalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da tudi iz drugih izvedenih dokazov ne izhaja zatrjevana terjatev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadostnem obsegu ugotovilo dejansko stanje, da je lahko s stopnjo verjetnosti zaključilo, da obstoj zatrjevane terjatve ni verjeten. Zato tudi ni bilo potrebno izvajati drugih predlaganih dokazov, saj zaenkrat več okoliščin kaže na to, da zatrjevana terjatev ne obstoji, kot obratno. S pritožbenimi navedbami pa upnik ni uspel izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, kot so predpisani v določbi 270. člena ZIZ je materilanopravno pravilno odločilo, ko je ugodilo ugovoru dolžnika in razveljavilo sklep o izdani začasni odredbi.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V postopku s pritožbo zoper sklep ni predviden odgovor na pritožbo, zaradi česar dolžnik nosi sam stroške odgovora na pritožbo (366. člen ZIZ).