Jedro

Bistvo odpovednega razloga je v ugotovitvi premajhne prodaje v trgovinici, ki je v sklopu kavarne, kar stroškovno ne opravičuje več delovne potrebe po opravljanju dela na delovnem mestu prodajalec v tej trgovinici, v kavarni pa delajo tudi natakarice, ki lahko opravijo tudi prodajo v trgovinici. Navedeno predstavlja organizacijski in ekonomski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (prva alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za: ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2016 nezakonita in se razveljavi; ugotovitev, da delovno razmerje tožnici na podlagi te odpovedi ni prenehalo in je trajalo do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi 4. 8. 2016; prijavo tožnice v socialna zavarovanja oziroma v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja za obdobje prenehanja delovnega razmerja; za obračun mesečne razlike v bruto plači med plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 11. 2015 in plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 5. 2016 in za obračun drugih prejemkov iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, glede katerih se po odvodu davkov in prispevkov izplačajo neto zneski, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; ter za plačilo denarnega povračila v višini treh plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper to sodbo (razen v delu, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka) se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da iz obrazložitve odpovedi izhaja, da jo je prejela zaradi "ugotovitve premajhne prodaje v trgovinici, ki je v sklopu kavarne, kar stroškovno ne opravičuje več delovne potrebe po opravljanju dela na delovnem mestu prodajalec v tej trgovinici". Iz izpovedi tožnice in zakonite zastopnice tožene stranke ne izhaja, da se je obseg dela v trgovinici zmanjšal. Tožena stranka zaradi reorganizacije ni nikogar odpustila. Delo v trgovinici so še naprej opravljale delavke tožene stranke, bolj ali manj ene in iste osebe oziroma predvsem delavka A.A.. V trgovinici bi vseskozi moral biti nekdo, saj je v njej blagajna in trgovinica ne more biti kar prazna. Do odpovedi je prišlo samo zaradi osebnih zamer, saj se obseg in narava dela v trgovinici nista spremenila. Tožnica po stroki ni natakarica, usposobljena je za delo prodajalke. Ne drži navedba iz odpovedi, da ustreza pogojem, ki veljajo za natakarje. Ne drži navedba tožene stranke, da v trgovinici ni potrebovala delavke za polni delovni čas. Vztraja, da je delo prodajalke še vedno potrebno. Tožena stranka je dosegla, da je tožnica, kljub temu, da je sprva ponujeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto natakarice sprejela, nato vendarle dala odpoved. To je bil namen tožene stranke, zato je odpoved nezakonita. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in vrne v novo odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (za delovno mesto prodajalke) iz poslovnega razloga z dne 25. 5. 2016 s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (za delovno mesto natakarice), kar je tožnica sprejela. Bistvo odpovednega razloga je v ugotovitvi premajhne prodaje v trgovinici, ki je v sklopu kavarne, kar stroškovno ne opravičuje več delovne potrebe po opravljanju dela na delovnem mestu prodajalec v tej trgovinici, v kavarni pa delajo tudi natakarice, ki lahko opravijo tudi prodajo v trgovinici.

7. Navedeno predstavlja organizacijski in ekonomski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (prva alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, se uporabljajo določbe zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (91. člen ZDR-1).

8. Ključni razlog odpovedi ni zmanjšana prodaja, kot napačno poudarja pritožba, pač pa premajhna prodaja, kar je prav tako dopustni razlog odpovedi. Tožena stranka je izvedla racionalizacijo poslovanja oziroma reorganizacijo delovnih mest tako, da je ukinila delovno mesto prodajalke v trgovinici, ki je v sklopu kavarne, in obdržala samo delovno mesto natakaric, katerim je dodala naloge prodaje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da to ni bilo predvideno le formalno, ampak je bilo izvedeno tudi dejansko. Delo v trgovinici torej opravijo natakarice poleg dela, ki ga opravijo v kavarni. To je sodišče prve stopnje ugotovilo predvsem na podlagi tedenskih razporedov dela. Ni torej ugotovilo, da bi tožena stranka na delo v trgovinici razporedila npr. zgolj eno delavko, da bi opravljala delo namesto tožnice oziroma na način, kot je to počela tožnica. Tožnica v pritožbi poudarja, da blagajna v trgovinici ne bi smela ostati brez nadzora, zaradi česar meni, da bi morala imeti tožena stranka še nadalje zaposleno prodajalko za polni delovni čas. Vendar pa to ni okoliščina, ki bi bila relevantna za presojo pravilnosti odločitve tožene stranke, da v kavarni ne bo več imela posebej zaposlene prodajalke.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni izvedla reorganizacije le z namenom, da bi tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ampak zaradi zasledovanja racionalizacije poslovanja, na kar se sklicuje tudi v odpovedi. Četudi je verjelo tožnici, da se z novim vodstvom ni ujela, kar je privedlo tudi do tožničine odpovedi 4. 8. 2016, v navedenem ni našlo podlage za to, da bi sledilo tožnici, da je bil razlog za odpoved v okoliščinah osebne narave na strani tožnice oziroma v zamerah. Nenazadnje tožnica ni dobila zgolj odpovedi, ampak odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je tudi ohranila zaposlitev pri toženi stranki. Tožnica v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala, da bi bila zaposlitev na delovnem mestu natakarice zanjo neustrezna. Zato so pritožbene navedbe glede tega nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP).

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba in tudi ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

11. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa zato, ker v tovrstnih sporih na podlagi 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) krije sama svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.