Jedro

Sklenitev poravnave namesto razlastitve je povsem specifično pravno sredstvo pri urejanju razmerij v primerih, ko gre za takšen splošen interes, ki terja razlastitev nepremičnine ali omejitev lastninske pravice. Takšna poravnava nadomešča pogodbo o razlastitvi in sporazum o odškodnini oziroma sodno odločbo o njej.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine - njive s parc. štev. 917/1, površine 960 m2, vl. št. 423 k.o. V. in toženi stranki naložilo, da izstavi tožniku ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri navedeni nepremičnini v zemljiški knjigi vknjižila lastninska pravica na ime tožnika, saj bo sicer tako listino nadomestila izpodbijana sodba. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 117.694,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka po pooblaščenki, ki je navedla, da sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožnica navaja, da je tožnik v letu 1977 sklenil poravnavo, na podlagi katere mu je takratna Republiška skupnost za ceste v zameno za razlaščeno zemljišče odstopila obravnavano zemljišče. Ta listina vsebuje tudi intabulacijsko klavzulo za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini, vendar v zemljiški knjigi ni bila predlagana vknjižba lastninske pravice na ime tožnika. Tožena stranka pa je v letu 1993 od zemljiškoknjižnega lastnika to isto zemljišče kupila in se na podlagi prodajne pogodbe vknjižila v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnine. Toženec je torej lastninsko pravico pridobil skladno z določili tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, ki v času sklepanja poravnave tožnika še ni veljal, temveč je veljal še Obči državljanski zakonik - ODZ, ki pa pridobitve lastninske pravice z odločbo državnega organa ni predvideval. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje navedeno poravnavo štelo kot odločbo državnega organa in štelo, da je na podlagi le-te tožnik pridobil lastninsko pravico, ter da zemljiškoknjižni vpis ni potreben ker je le konstitutivnega pomena. Po oceni pritožnice je taka obrazložitev sodbe nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev iz 14. točke 2. ostavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Ob sicer pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je v času sklenitve poravnave veljal ODZ, ki pridobitve lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa ni poznal, bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče moralo zaključiti, da predstavlja poravnava pogodbo, na podlagi pridobitnega posla pa je po določbah tedaj veljavnega ODZ bilo lastninsko pravico pridobiti le z vpisom v zemljiško knjigo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da je obrazložitev sodbe nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, ker je sodišče poravnavo štelo kot akt državnega organa in odločilo na podlagi določbe 20. člena ZTLR, čeprav v času sklenjene poravnave ta zakon sploh še ni veljal, pravzaprav uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in ne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Preizkus izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pa je pokazal, da uradoma upoštevne kršitve določb pravdnega postopka niso podane in da je sodišče na ugotovljena dejstva tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

Dejanska podlaga za odločitev v tej zadevi so bila naslednja ugotovljena dejstva, ki jih tudi pritožba ne zanika. Tožnik je dne 28.2.1977 s tedanjo Republiško skupnostjo za ceste kot razlastitveno upravičenko sklenil poravnavo v postopku razlastitve. Rep. skupnost za ceste mu je v zameno za njegovo razlaščeno zemljišče s to poravnavo odstopila in prepustila v nepreklicno last in posest del parcele 917, v izmeri 900m2, k.o. V., ki jo je prav tako v razlastitvenem postopku pridobila od fizične osebe. Ta poravnava nadomešča odločbo o razlastitvi in ima moč izvršljive odločbe, vendar v tem delu ni bila zemljiškoknjižno izvedena. Tožnik ima nepremičnino vseskozi v posesti in uporabi, že leta 1977 je na njej zasadil trte, temu pa tudi tožena stranka ni nikoli nasprotovala. Od leta 1994 je navedena nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi kot družbena lastnina v uporabi tožene stranke, ki je vpis pravice uporabe opravila na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene v l. 1993 s prej vpisanim imetnikom pravice uporabe, slednji pa je to pravico pridobil od razlastitvene upravičenke.

Pravkar povzeta dejanska podlaga pa tudi po presoji višjega sodišča utemeljuje tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev njegove lastninske pravice na navedeni parceli in na izstavitev za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice sposobne listine.

Pravilni so razlogi sodišča prve stopnje, da je tožnik lastninsko pravico pridobil že z odločbo državnega organa in da gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, za katerega pridobitni način, torej vpis v zemljiško knjigo ni potreben. Sklenitev poravnave namesto razlastitve je povsem specifično pravno sredstvo pri urejanju razmerij v primerih, ko gre za takšen splošen interes, ki terja razlastitev nepremičnine ali omejitev lastninske pravice (1. in 2. člen Zakona razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe - ZRPPN, Ur. list. SRS štev. 27/72, 29/72, 19/76). Takšna poravnava nadomešča pogodbo o razlastitvi (21. člen) in sporazum o odškodnini (58. člen) oziroma sodno odločbo o njej (59. člen ZRPPN). Nadaljnja značilnost take poravnave je, da praviloma ni sad svobodne odločitve, zlasti enega pogodbenika, ker mu zaradi ugotovljenega splošnega interesa grozi razlastitev nepremičnine. Pri poravnavi, sklenjeni namesto razlastitve, ki je ZRPPN niti ne opredeljuje kot prodajne ali menjalne pogodbe, je njena podlaga ureditev javnopravnega razmerja, medtem ko je pri prodaji podlaga doseči zamenjavo stvari za denar, se pravi blagovno-denarno razmerje. Iz naštetih okoliščin izhaja, da je potrebno pri pravni presoji poravnave namesto razlastitve in njenih učinkov uporabiti glede tistih razmerij, ki jih ZRPPN ureja, določbe ZRPPN kot specialen predpis v razmerju do splošnih predpisov. Odločba o razlastitvi nasilno posega v lastninsko sfero in vzpostavlja drugačno lastninsko stanje razlastitvenega upravičenca in razlaščenca. Zato je tudi po mnenju višjega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da poravnava, ki jo je tožnik sklenil pred upravnim organom v postopku razlastitve z razlastitvenim upravičencem, predstavlja akt državnega organa. Pritožnik pravilno ugotavlja, da so v času, ko je bila sklenjena poravnava, veljala pravila Občnega državljanskega zakonika - ODZ, zmotno pa je njegovo prepričanje, da ta pravila pridobitve lastninske pravice z odločbo državnega organa niso predvidevala. V paragrafu 424 ODZ so določeni kot pridobitni naslovi pogodba, odredba za primer smrti, sodniški izrek in navedba zakona, prav med zadnjo navedeno podlago pa je uvrstiti odločbo upravnih organov, izdano na podlagi zakona. Pravila ODZ pa so v paragrafu 431 kot pogoj za pridobitev lastninske pravice določala še pridobitni način, vendar le za primere, kjer je bila podlaga prenosa lastninske pravice pridobitni posel. Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80 - 36/90 - ZTLR) je kot pretežna uzakonitev do takrat veljavnih in uporabljenih pravnih pravil stvarnega prava določil, da se lastninska pravica pridobi med drugim z odločbo državnega organa na način in pod pogoji, kot to določa zakon (2. odstavek 20. člena) Za takšno pridobitev zakon v nadaljnjih določbah ne predpisuje pridobitnega načina. To je prepuščeno posameznim predpisom, ki lahko določijo, da je potreben pridobitni način - vknjižba, ali pa ne. V tem primeru v ZRPPN pridobitnega načina ne predpisuje, kot pravilno ugotavlja tudi že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, saj tudi samo ocenjuje, da je taka presoja poravnave pravilna glede na določbe 1. in 2. člena ZRPPN, iz katerih je razvidno, da ima že sama odločba o razlastitvi učinke na lastninsko pravno sfero, pa tudi glede na določbe 63. člena ZRPPN, ki določa, da se vknjižba lastninske pravice ( že pridobljene ) na razlaščeni nepremičnini in vknjižba lastninske pravice na nepremičnini, ki je bila dana kot odškodnina prejšnjemu lastniku razlaščene nepremičnine, opravi na podlagi pravnomočnih odločb o razlastitvi in odškodnini, kar pomeni da vknjižba v zemljiško knjigo ni pogoj za pridobitev lastninske pravice, ampak so določeni pogoji, ob katerih se lahko (že pridobljena) lastninska pravica vknjiži. Tožeča stranka je torej veljavno pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini z odločbo o razlastitvi, in ji je bila nepremičnina izročena tudi v posest, pa čeprav odločba o razlastitvi - poravnava, ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Ni torej pravno odločilno dejstvo za odločitev v tej zadevi, da v zemljiški knjigi ni bil izveden vpis lastninske pravice v odškodnino prejetega zemljišča na tožnika, kajti tožnik je pridobil lastninsko pravico na originaren način že na podlagi poravnave z dne 28.2.1977, ki nadomešča pravnomočno odločbo o razlastitvi in ima moč izvršljive odločbe, ob takih dejstvih pa vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi ni pogoj za pridobitev te pravice, temveč ima le namen varstva pravnega prometa oziroma varstva tretjih, ki se na podatke zemljiške knjige zanesejo. Ob takem zaključku in ob nadaljnjih ugotovljenih dejstvih sodišča prve stopnje, da je tožnik nepremičnino pridobil odplačno in da jo ima v neposredni posesti že od leta 1977 ter da je bilo to toženi stranki znano in temu ni nasprotovala, teh ugotovitev pa tožena stranka tudi ne izpodbija, tudi v pritožbi ponovljeno dejstvo, da je kasneje tožena stranka od zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnino kupila in se na podlagi prodajne pogodbe vknjižila kot lastnica v zemljiško knjigo, ne more pripeljati do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

Obrazložena presoja je pokazala, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in svojo določitev ustrezno obrazložilo, s tem pa je tudi izkazano, da pritožba tožene stranke ni utemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi neuspeha pritožbe bo morala tožena stranka kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP).