Jedro

ZDR v 1. alinei 1. odstavka 88. člena določa, da utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca predstavlja prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih razlogov na strani delodajalca. V tej določbi zakon ne določa, koliko časa morajo taki ekonomski razlogi obstajati. Določa pa v 6. odstavku 88. člena ZDR rok, v katerem mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi in sicer je to šest mesecev od nastanka utemeljenega razloga. Z ozirom na navedeno ni mogoče zaključiti, da le daljše obdobje izkazanosti presežka odhodkov nad prihodki (torej obstoja ekonomskega razloga) predstavlja utemeljen odpovedni razlog.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. Odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne ..., ki jo je podala tožena stranka je nezakonita.

II. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko za čas od 8. 7. 2011 do 6. 11. 2011 prijaviti v obvezna zavarovanja in ji obračunati mesečno bruto plačo v znesku 2.774,09 EUR ter plačati vse obvezne davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamezne plače od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini mesečne razlike v bruto plači, ki bi jo prejemala pri toženi stranki in plačo, ki jo prejema sedaj v A. d.o.o. od 7. 11. 2011 in znaša ... EUR mesečno, do odločitve sodišča prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega zapadlega mesečnega obroka z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. dne v mesecu za pretekli mesec v roku 15 dni pod izvršbo.

IV. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 15-ih bruto plač, kar znaša 41.611,35 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vložitve tožbe do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V. Tožena stranka je dolžna plačati stroške postopka tožeče stranke, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, vse v roku 15 dni od pravnomočnosti.“ zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 5. 2011 nezakonita (I. točka izreka); da je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 7. 11. 2011, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za čas od 8. 7. 2011 do 6. 11. 2011 prijaviti v obvezna zavarovanja in ji obračunati mesečno bruto plačo v znesku ... EUR ter plačati vse obvezne davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamezne plače od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 7. 11. 2011 do 29. 6. 2012 izplačati neto zneske razlike v plači, ki bi ji šle od bruto zneska razlike v plači v višini 1.350,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za zneske preteklega meseca, v roku 15 dni, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 13.870,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2011 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.203,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da razsodi, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v roku 15 dni od izdaje sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je bila odpoved podana tožniku iz poslovnih razlogov nezakonita, pri čemer je zavrnilo očitke tožeče stranke, da naj bi bila odpoved podana iz razloga šikaniranja ter ugotovilo, da je tožena stranka izkazala obstoj poslovnega razloga, vendar je hkrati presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil poslovni razlog utemeljen in da bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Menilo je, da enkratni presežek odhodkov nad prihodki in to le v enem kvartalu poslovnega leta ni takšen razlog, ki bi utemeljeval razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Meni, da šele daljše obdobje takšnega stanja predstavlja utemeljenost odpovednih razlogov. Stališče sodišča prve stopnje je napačno. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 2. odstavka 88. člena ZDR. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka že v letu 2010 zaznala negativni trend v svojem poslovanju, zaradi česar je sprejela določene ukrepe za zniževanje stroškov. To izhaja iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič A.A., B.B. in C.C.. Ker kljub sprejetim ukrepom za znižanje stroškov ni bilo želenih rezultatov, ampak je tožena stranka celo prvič v zgodovini svojega obstoja poslovala z izgubo, je bila prisiljena poseči po skrajnem ukrepu tj. odpuščanje delavcev. Zato je presoja sodišča, da je bila odpoved prenagljena, napačna. Pritožba opozarja tudi na to, da je sodišče napačno presojalo besedo „indic“. V zvezi s pozitivnim poslovanjem tožene stranke ob koncu leta 2011, tožena stranka opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS, da izboljšano poslovanje nekega delodajalca in s tem povezane potrebe po dodatnem zaposlovanju še ne pomenijo, da še nekaj mesecev pred tem delodajalec ni bil v (večjih) ekonomskih težavah, zaradi česar je obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (sodba opr. št. VIII Ips 36/2007). V obravnavanem primeru ni bilo mogoče pričakovati, da se bo poslovanje v kratkem času popravilo, kar je še posebej očitno ob dejstvu, da se lahko pozitivni rezultat tožene stranke ob koncu leta 2011 interpretira tudi kot rezultat odpusta dveh delavcev ter prenehanja delovnega razmerja s še enim delavcem. Negativno stanje poslovanja tožene stranke se je torej popravilo zato, ker je tožena stranka odpustila dva delavca in se še z enim sporazumno razšla. Tožena stranka je že v odpovedi kot tudi v odgovoru na tožbo jasno opisala, kako je racionalizirala organizacijo poslovanja. Že v odpovedi je tožena stranka zapisala, da bo nadgradila dva elektronska sistema za poročanje in sicer gre za nadgradnjo sistema ... in sistema ... Eden izmed ciljev elektronske nadgradnje obeh sistemov je bilo tudi zagotoviti preglednejše celovitejše in enostavnejše zajemanje podatkov, ki se nanašajo na borzno posredniške družbe, kar predstavlja večji del delovnega področja tožnika. Tožnik tudi nikoli ni ugovarjal, resničnosti trditve tožene stranke glede nadgradnje dveh elektronskih sistemov za poročanje in da so se delovne naloge, ki jih je opravljal tožnik razporedile med druge sodelavce. Ker tožnik navedb tožene stranke v tej smeri v svojih vlogah ni izpodbijal, tudi ni bilo potrebe, da bi zakonit zastopnik tožene stranke o tem podrobno izpovedal in je povsem zadoščala njegova splošna izpoved o reorganizaciji podprta s spremembo in dopolnitvijo Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 13. 7. 2011, sicer pa je enako izpovedala tudi C.C.. Sodišču pa v kolikor je menilo, da je izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke in priče C.C. preveč splošna, zaslišati še B.B. in A.A., ki ju je tožena stranka tudi predlagala. Tožena stranka tudi meni, da tožnik sploh ni upravičen do nobene odškodnine po 118. členu ZDR, saj je bila tožniku odpoved podana zakonito, sicer pa je tudi odmerjena odškodnina previsoka. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je tožnik že po štirih mesecih od prenehanja delovnega razmerja dobil novo zaposlitev, da je prejel pri Zavodu RS za zaposlovanje denarno nadomestilo, da ima tožnik 14 letne izkušnje na svojem področju ter ne spada v nobeno od težje zaposljivih kategorij ter da je dobil tožnik redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da zaradi odpovedi ni bil tako prizadet, kot na primer, če bi dobil izredno odpoved iz krivdnih razlogov. Sodišče prve stopnje pa je v 18. točki obrazložitve sodbe pravilno zapisalo, da gredo tožniku zakonske zamudne obresti odškodnine šele od 29. 6. 2012, v izreku pa napačno, da gredo tožeči stranki zakonske obresti že od 7. 11. 2011 dalje, zato izrek sodbe nasprotuje razlogom in to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je utemeljen pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo na ugotovljeno dejansko stanje.

Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki dne 19. 5. 2011 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi tega, ker je morala zagotavljati izravnan izkaz prihodkov in odhodkov, katerega kljub sprejetim ukrepom na stroškovni stranki ni mogla zagotavljati. Sodišče prve stopnje je sprejelo trditve tožene stranke, da obstajajo omejitve za toženo stranko na prihodkovni strani, ker gre za javno agencijo. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi izkazovala odpovedne razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi določene v 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Dokazala je namreč, da je odpoved pogodbe o zaposliti podala zaradi ekonomskih razlogov povezanih s presežkom odhodkov nad prihodki v prvem kvartalu leta 2011. Sodišče prve stopnje glede na sprejeto sodno prakso, da delodajalcu ni treba opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti, ni upoštevalo tožnikove analize poslovanja tožene stranke in očitkov, ki se nanašajo na neracionalnost njenih poslovnih potez. Ocenilo je, da je ekonomski razlog obstajal, kar pa še ne pomeni, da je zaradi tega prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka organizacijskega razloga ni dokazala, glede na izpoved zakonitega zastopnika, ki je bila preveč splošna, zato tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga. Prav tako pa po mnenju sodišča prve stopnje tudi izpoved priče C.C. ne dokazuje utemeljenosti odpovednega razloga, saj je izpovedala, da je bilo najlažje zmanjšati število ljudi v Sektorju za ..., kjer je bilo največ zaposlenih, poleg tega pa, da se administrativno delo zmanjšuje zaradi uvedbe novih aplikacij in formacijske tehnologije in se vedno več podatkov obdeluje avtomatično. Tudi to izpoved je sodišče ocenilo kot preveč splošno ugotovitev, na podlagi katere še ni dokazan resen poslovni razlog. Sodišče je zaključilo, da je odpovedni razlog lahko podan samo zaradi resnih in utemeljenih okoliščin v poslovanju, zaradi katerih delodajalec delavcu v bodoče ne bo mogel več zagotoviti dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da zaradi enkratnega presežka odhodkov nad prihodki, ki je nastal v začetku leta 2011, še ni izkazan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Zgoraj navedeno stališče sodišča prve stopnje je pravno zmotno, saj je v nasprotju z določbo materialnega prava, tj. 88. člena ZDR. Ta v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR določa, da predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih razlogov na strani delodajalca. V tej določbi zakon ne določa, koliko časa morajo taki ekonomski razlogi obstajati. Določa pa v 6. odstavku 88. člena ZDR rok, v katerem mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi in sicer je to šest mesecev od nastanka utemeljenega razloga. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da mora ekonomski razlog, tj. v konkretnem primeru presežek odhodkov nad prihodki, obstajati daljše obdobje, katerega sodišče časovno niti ne opredeli.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da se je ekonomsko stanje tožene stranke slabšalo že pred prvim kvartalom leta 2011, v prvem kvartalu že leta 2011 pa je prvič prišlo do situacije, da je bil izkazan presežek odhodkov nad prihodki. Tožena stranka je na podlagi navedenega utemeljeno pristopila k reševanju situacije in imela tudi podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcem, za katere je ugotovila, da njihovo delo ni več potrebno. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi dvema delavcema, še enemu pa je v istem letu prenehala pogodba o zaposlitvi na sporazumen način. Teh treh delavcev tožena stranka ni nadomeščala, ravno tako pa je tudi ukinila delovno mesto v Pravilniku o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Po zaključku pritožbenega sodišča je tožena stranka tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker delodajalcu ni potrebno dokazovati, da je daljše obdobje v negativnem finančnem stanju glede na razmerje med prihodki in odhodki, saj za kaj takega ni podlage v zakonskih določbah. Po ustaljeni sodni praksi ni potrebno, da delodajalec že zaide v tako stanje, temveč zadostuje upad prihodkov. Nerazumno bi bilo zahtevati, da lahko delodajalec šele potem, ko je finančna situacija že povsem nevzdržna, ko odhodki presegajo prihodke, šele pristopi k ugotavljanju trajno presežnih delavcev. Za kaj takega, kot je bilo že povedano, tudi ni podlage v zakonu.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo, za kar je imelo podlago v določbi 5. točke 358. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, kot to določa 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).