Jedro

Kaznivo dejanje nasilja v družini je namreč oblikovano kot kolektivno kaznivo dejanje, za katera je v skladu z ustaljeno sodno prakso značilno, da gre kljub večim ravnanjem storilca za enovito oziroma enotno kaznivo dejanje. Ker gre v obravnavani zadevi za kontinuirano ravnanje obdolženca v drugi trajnejši življenjski skupnosti in po njenem razpadu, pri čemer so dejanja s to skupnostjo povezana, kar pomeni, da je obdolženec izvršil znake kaznivega dejanja tako v temeljni (drugi v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1) kot v privilegirani obliki po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, je treba takšna ravnanja opredeliti zgolj po strožji oziroma najtežji obliki kaznivega dejanja. Kljub temu, da posamezna ravnanja obdolženca izpolnjujejo zakonske znake po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, so namreč pravno in življenjsko gledano vsa obdolženčeva ravnanja pomenila celoto, posamezna ravnanja pa sestavni del te celote, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je zato dejanji pod točkama I in II izreka izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 191. člena KZ-1 ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, saj bi hkratno obravnavanje samostojnega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 nasprotovalo smislu inkriminacije.

Izrek

I.Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

-v odločbi o krivdi tako, da se kaznivi dejanji pod točko I in II pravno opredelita kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika in

-v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obdolžencu za kaznivo dejanje po drugem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika izreče kazen 1 (eno) leto zapora.

II.Pritožba zagovornika obdolženca se v ostalem kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je v ponovnem sojenju s sodbo I K 19459/2021 z dne 12. 6. 2024 obdolženega A. A. pod točko I izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko II izreka pa nasilja v družini po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 191. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje pod točko I mu je določilo kazen devet mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II pa kazen šest mesecev zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. Obdolžencu je v plačilo naložilo potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njenih pooblaščencev (8. točka drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP), medtem ko ga je po četrtem odstavku 95. člena ZKP plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP oprostilo. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2.Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in obdolženca obtožbe oprosti oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika posameznika.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP pritožnik uveljavlja z navedbami, da zakonski znak trajnejše življenjske skupnosti v obravnavani zadevi ni podan, vendar nima prav. Po presoji pritožbenega sodišča namreč opis v sodbi sodišča prve stopnje vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1, kolikor pa pritožnik zatrjuje, da navedeni zakonski znak ni podan in da to nedvomno izhaja iz dokazov, pa ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbija s sodbo sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje.

5.Pritožbeno sodišče pa je izpodbijano sodbo skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP preizkusilo tudi po uradni dolžnosti in pri tem ugotovilo, da je bil s tem, ko je sodišče prve stopnje dejanji pod točkama I in II izreka izpodbijane sodbe pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon po 4. točki 372. člena ZKP.

6.Kaznivo dejanje nasilja v družini je namreč oblikovano kot kolektivno kaznivo dejanje,

za katera je v skladu z ustaljeno sodno prakso značilno, da gre kljub večim ravnanjem storilca za enovito oziroma enotno kaznivo dejanje.

Ker gre v obravnavani zadevi za kontinuirano ravnanje obdolženca v drugi trajnejši življenjski skupnosti in po njenem razpadu, pri čemer so dejanja s to skupnostjo povezana, kar pomeni, da je obdolženec izvršil znake kaznivega dejanja tako v temeljni (drugi v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1) kot v privilegirani obliki po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, je treba takšna ravnanja opredeliti zgolj po strožji oziroma najtežji obliki kaznivega dejanja. Kljub temu, da posamezna ravnanja obdolženca izpolnjujejo zakonske znake po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, so namreč pravno in življenjsko gledano vsa obdolženčeva ravnanja pomenila celoto, posamezna ravnanja pa sestavni del te celote, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je zato dejanji pod točkama I in II izreka izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini

po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 191. člena KZ-1 ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, saj bi hkratno obravnavanje samostojnega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 nasprotovalo smislu inkriminacije.

13.Kot to pravilno izhaja iz točke 21 obrazložitve izpodbijane sodbe, oškodovankino verodostojnost v zvezi z dogodkom z dne 9. 8. 2019 potrjujejo tudi poškodbeni list (priloga A2, l. št. 2/2) in fotografije (priloga A4, l. št. 3/1). Oškodovanka pa je skladno opisovala tudi dogodek iz tretje alineje točke I izreka sodbe, v zvezi s katerim je priča C. C. potrdila, da je opazila modrico na njenem levem očesu. Nobenega dvoma pa ni niti glede tega, da je obdolženec oškodovanki po razhodu (v času od 20. 3. 2021 do konca aprila 2021 - točka II izreka izpodbijane sodbe) pošiljal sporočila (priloga A4), ki so imela grozilno vsebino, njihova pogostost pa je bila takšna, da se je oškodovanka počutila prestrašeno in ogroženo.

14.Zaradi opisanih ravnanj obdolženca je bila oškodovanka nedvomno spravljena v podrejen položaj, kar je sodišče prve stopnje tehtno obrazložilo v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz ustaljene sodne prakse, na katero se sicer sklicuje tudi pritožnik, namreč izhaja, da besedne zveze "spravljanje v podrejen položaj" ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti. Takšen položaj pa storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje ipd. večje intenzivnosti in trajanja.⁹ V nasprotju s prepričanjem pritožbe, ki v tem delu zanemari, da je žrtev tudi objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne zna izogniti (zaradi česar je oškodovanka po presoji pritožbenega sodišča večkrat obnovila razmerje z obdolžencem), je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila oškodovanka zaradi obdolženčevih večkratnih in ne zgolj enkratnega izvršitvenega ravnanja ter posledic teh ravnanj spravljena v podrejen položaj. Rezultat obdolženčevega nasilnega ravnanja do oškodovanke (ko jo je z odprto dlanjo udaril po obrazu, da je zaradi udarca padla in z glavo udarila ob tla in ko jo je z roko udaril v predel obraza, da je zaradi udarca udarila v rob pri vratih) so bile namreč rana na zadnjem delu glave, modrica in bolečine. Gre torej za posledice obdolženčevih ponavljajočih se ravnanj, ki so ob hkratnem psihičnem nasilju (izvajanje kontrole; postavljanje zahtev, da se nahaja doma; zalezovanje) vodila v podrejenost oškodovanke, katero je s takšnim ravnanjem spravljal v stisko in nemoč ter pri njej izzval občutek prestrašenosti in ogroženosti, ki so ga, kot predhodno že navedeno, zaznale tudi priče. Ker je bila oškodovanka v zvezi z ravnanji, opisanimi v točki II izreka izpodbijane sodbe, v podrejen položaj spravljena tudi z obdolženčevim zalezovanjem, ki je v skladu z določbo prvega odstavka 134.a člena KZ-1 lahko izvršeno tudi z vsiljivim prizadevanjem vzpostavitve stika prek elektronskih komunikacijskih sredstev, se kot povsem neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da oškodovanka zaradi teh sporočil ni bila v podrejenem položaju. Nedvomno se je namreč slednja zaradi teh ravnanj počutila ogroženo in prestrašeno, saj je, kot to izhaja iz točke 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, kazensko ovadbo zoper obdolženca podala predvsem zaradi sporočil, ki jih ji je pošiljal po njunem razhodu, ker se je bala in verjela, da bo grožnje v njih uresničil.

15.Sodišče prve stopnje pa se je v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno opredelilo tudi do zagovora obdolženca, češ da je bil sam napaden s strani oškodovanke, in tak zagovor pravilno ocenilo zgolj kot način obrambe, saj obdolženčevih navedb ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič. E. E., ki se ji je obdolženec zaupal o tem, da naj bi ga oškodovanka udarila s pepelnikom, je namreč izpovedala, da ji je obdolženec povedal o tem, vendar mu ni verjela, saj pri njem, ki sicer rad obrača besede, kot je dejala, ni videla nobene poškodbe (točka 13 obrazložitve izpodbijane sodbe). O tem, da pri obdolžencu, ki ji je omenil, da ga je zaradi klofute oškodovanka udarila s pepelnikom, ni videla poškodbe, pa je izpovedala tudi priča F. F. , ki naj bi sicer videla poškodovana očala (l. št. 750/14), vendar pa slednja tega, da naj bi bila njegova očala zlomljena, kot je v okviru podanega zagovora trdil sam (l. št. 140 v zvezi z l. št. 709), ni potrdila. Ob takšnih izpovedbah so zato neutemeljene tudi pritožbene navedbe o njunem enakovrednem sodelovanju v prepirih.

16.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje izpovedbo oškodovanke pravilno ocenilo kot verodostojno in s tem prepričljivo, zato se pavšalne in nekonkretizirane pritožbene navedbe, da je oškodovanka svoje izjave tekom postopka spreminjala in prilagajala, izkažejo za neutemeljene. Pritožbene navedbe o tem, da je oškodovanka zanikala udeležbo v prometni nesreči, se za obravnavano zadevo izkažejo za povsem irelevantne, v zvezi z navedbami, da ima oškodovanka težave z alkoholom, pa pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da te na pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča nimajo prav nobenega vpliva.

17.Z navedbami, da je izrečena zaporna kazen pretirana in neskladna z ustaljeno sodno prakso, saj sodišča v večini primerov za prva tovrstna kazniva dejanja primerljive intenzitete izrekajo pogojne obsodbe, pa zagovornik graja tudi odločbo o kazenski sankciji.

18.Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje upoštevalo in v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ovrednotilo vse pomembne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni (drugi odstavek 49. člena KZ-1). Utemeljeno ni prezrlo obdolženčeve predkaznovanosti niti njegove pokaznovanosti v smislu njegovega obnašanja po storjenem dejanju, ko je bil obsojen za različna kazniva dejanja, med drugim tudi z elementi nasilja, in sicer za kaznivo dejanje posilstva, ki ga je, kot to izhaja iz izpiska iz kazenske evidence na l. št. 760, izvršil 17. 4. 2021, t.j. v času izvrševanja dejanj pod točko II izreka izpodbijane sodbe. Glede na navedeno obdolženec ne more biti deležen zaupanja, ki je potrebno za izrek pogojne obsodbe, za katero se zavzema pritožba. Sodišče prve stopnje je tako obdolžencu utemeljeno izreklo sankcijo prostostne narave, t.j. zaporno kazen, ki pa jo je pritožbeno sodišče, potem ko je kaznivi dejanji pod točkama I in II izreka izpodbijane sodbe pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 191. člena KZ-1, znižalo in obdolžencu izreklo kazen eno leto zapora. Pritožbene navedbe o tem, da je izrečena kazen pretirana, so se zato v tej zvezi izkazale za utemeljene.

19.Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika in po uradni dolžnosti odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

20.Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopa ni bila določena, ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------

1K. Filipčič in B. Novak, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 270.

2Tako M. Šošić, Kolektivno kaznivo dejanje, Pravna praksa, št. 13, 2013, str. 18.

3Tako tudi Višje sodišče v Mariboru v sodbi II Kp 33899/2017 z dne 8. 11. 2023.

4Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019.

5K. Filipčič in B. Novak, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 263.

6Sodba I Ips 2/2010 z dne 18. 2. 2010.

7K. Filipčič in B. Novak, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 257.

8Ibidem, str. 273.

9Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 57293/2010 z dne 21. 3. 2013.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 194, 191/1, 191/2, 191/3 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 372, 372/-1, 372/-4 Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) - ZPND - člen 2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.