Jedro

Tožničin otrok je prejemal družinsko pokojnino po pokojne možu po določbah ZPIZ, veljavnega do 31. 12. 1999. Ker tožnica ni bila popolnoma nezmožna za delo v času uživanja družinske pokojnine, nima pravice do družinske pokojnine po pokojnem možu, oziroma do tega, da bi to pravico obdržala, dokler je nezmožnost podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženke št. ... z dne 4. 2. 2010 in št. ... z dne 2. 10. 2009 ter se ji prizna pravica do družinske pokojnine.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica in v pritožbi navaja, da sodišče tožbo ni obravnavalo po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992, ki določa, da imajo vdove pravico na čakalno dobo od 40. leta naprej, v kolikor niso delale, oziroma niso bile zavarovane. V pritožbi tožnica navaja, da je zadnjo pokojnino za otroka B.B. prejela 31. 8. 1993 leta, ko je imela 41 let. Sodišče ves čas navaja, da je zadnjo pokojnino prejela 31. 3. 1992, kar ne drži. Zaradi vojne v BiH ni upala prej zahtevati pravico do čakalne dobe oziroma do vdovske pokojnine. Od leta 1993 do sedaj ni bila zmožna za delo, finančno so ji pomagali otroci.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 4. 2. 2010, s katero se je zavrnila pritožba, ki jo je vložila tožnica zoper odločbo Območne enote ... z dne 2. 10. 2009. S slednjo je bilo odločeno, da se zavrne zahtevek tožnice za priznanje pravice do družinske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je na podlagi listinske dokumentacije ugotovilo naslednje dejansko stanje. Z odločbo strokovne službe, podružnice ... z dne 12. 12. 1975 je bila priznana družinska pokojnina tožnici ter otrokom C.C., D.D. in B.B. od 12. 7. 1975 dalje. Z odločbo OE ... z dne 12. 1. 1995 je otroku B.B. prenehala družinska pokojnina z dnem 31. 8. 1993, ker je tedaj prenehala z rednim šolanjem. Istočasno je pravica do družinske pokojnine prenehala tudi tožnici, ker do dneva veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 27/83, v nadaljevanju Republiški zakon), to je do 31. 3. 1992, ni še dopolnila 40 let, da bi nastopila tako imenovano čakalno dobo za pridobitev pravice do družinske pokojnine pri 45. letih. Tožnica je zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine vložila še 22. 6. 2001, 13. 5. 2008 in 25. 8. 2010. Toženec je s pravnomočno odločbo z dne 17. 4. 2001 zavrnil zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine, vloženo dne 22. 6. 2001. S sklepom z dne 28. 5. 2008, potrjenim z dokončno odločbo z dne 11. 2. 2008 je zavrgel zahtevo tožnice z dne 13. 5. 2008. Enako je zavrgel tudi zahtevo tožnice, vloženo 25. 8. 2010. Glede zdravstvenega stanja tožnice je sodišče prve stopnje na podlagi amnestičnih podatkov in medicinske dokumentacije, upoštevajoč pri tem izvid in mnenje invalidske komisije, ugotovilo, da ima tožnica zdravstvene težave, ki so nastale v prometni nesreči leta 1999, ko je utrpela poškodbo nog, od tedaj dalje pa ima tudi psihične težave, ki so posledica te nesreče. Tožnica si je leta 2000 poškodovala še levo koleno in imela zlom tibije. Travmatolog je avgusta 2008 in ortoped januarja 2009 ugotovil primerno gibljivost v hrbtenici in kolenih in omejeno gibljivost obeh kolen zaradi kontrakture kolen, osteitisa leve tibije in prikrajšavo leve noge z atrofijo mišic goleni ter kontrakturo v levem skočnem sklepu z gibljivostjo 5 stopinj. Psihiater je januarja 2009 pri tožnici ugotovil anksiozno depresivno motnjo. Mnenji invalidskih komisij sta skladni, ne le med seboj, temveč tudi z medicinsko dokumentacijo, pa tudi z izpovedjo tožnice na glavni obravnavi, ki je izpovedala, da ima zdravstvene težave približno 10 let, pred tem in v času prejemanja družinske pokojnine pa ni imela zdravstvenih težav. Sodišče prve stopnje je tako sprejelo pravilni zaključek, da pri tožnici ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo in da do nje tudi ni prišlo v času uživanje družinske pokojnine.

Navedeno je v predmetni zadevi edino relevantno, saj tožnica na podlagi tega ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine, ker bi bila popolnoma nezmožna za delo. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožnice na podlagi prvega odstavka 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), veljavnem v času prenehanja pravice do družinske pokojnine 31. 8. 1993. Iz dosedaj navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno materialno podlago, to je ZPIZ/92, da je pravilno upoštevalo, da je otrok tožnice B.B. prejemal družinsko pokojnino do 31. 8. 1993 in, da tožnica v času prejemanja invalidske pokojnine (do 31. 8. 1993) ni bila popolnoma nezmožna za delo.

Pri tožencu je bilo o pravici do družinske pokojnine na podlagi starosti in nastopa tako imenovane čakalne dobe že pravnomočno odločeno in je tako sodišče prve stopnje pravilno v predmetni zadevi razsojalo glede tega, ali je tožnica postala med trajanjem pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine popolnoma nezmožna za delo. V takšnem primeru, po izrecni določbi tretje alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, obdrži pravico do družinske pokojnine, dokler je takšna nezmožnost podana.

Protispisne so tako pritožbene navedbe, da je sodišče štelo, da je tožnica bila upravičena do družinske pokojnine do 31. 3. 1992 leta, saj je izrecno navedlo, da sta pritožnica in hčerka prejemala družinsko pokojnino do 31. 8. 1993. Datum 31. 3. 1992 je tisti datum, do katerega je veljal Republiški zakon, od 1. 4. 1992 je bil nato v veljavi ZPIZ/92. Pritožnici je bilo že v pravnomočnih odločbah toženke posebej pojasnjeno, da si določbe ZPIZ/92 napačno interpretira.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.