Jedro

Ker je bila dolžnica družbenica izbrisane družbe z neomejeno odgovornostjo, je njena odgovornost za obveznosti izbrisane družbe nastopila na podlagi zakona, zato v tem primeru ni mogoče uporabiti odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9.10.2002.

Izrek

Pritožba zoper izpodbijani I. in III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnica sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnice z dne 10. 3. 2004 kot neutemeljen (I. točka izreka), nadaljevalo izvršbo z novim sredstvom izvršbe (II. točka izreka) in dolžnici naložilo, da upniku plača 148,16 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje (smiselno zoper I. in III. točko izreka) je pritožbo vložila dolžnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V njej je pojasnila, da za svoje ugovorne navedbe ni mogla predložiti nobene listine, saj ni imela z družbo ali drugim družbenikom nobenih stikov, zato je predlagala svoje zaslišanje in poizvedbe pri ... o tem, kdo je vodil posle izbrisane družbe, ker teh podatkov sama ni mogla pridobiti. Navedla je, da sodišče prve stopnje o predlaganih dokazih sploh ni odločalo, s tem pa je bistveno kršilo določbe postopka in posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ponovila je, da je vse posle opravljal družbenik Hren, ki ji nikakor ne bi dovolil, da bi odločala o poslovanju družbe, zato ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da se za poslovanje družbe ni menila. Odločba Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ne zahteva, da bi pasivni družbenik moral izstopiti iz družbe, ampak določa, da mora sodišče ugotoviti odgovornost posameznega družbenika in njegov vpliv na poslovanje družbe, tega pa sodišče prve stopnje ni storilo. Navedla je, da je bila prepričana, da ni več družbenica družbe, ker sta se s H. tako dogovorila oziroma je celo on to od nje zahteval. Pripomnila je tudi, da sta si zneska 4.335,26 EUR (kot izhaja iz izreka sklepa) in 2.619,31 EUR (kar navaja upnik kot vrednost spora) v nasprotju ter da ni imela možnosti vložiti pravnih sredstev zoper izdane sklepe o izvršbi. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek ter priglasila pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, vendar iz drugačnih materialno pravnih razlogov.

Odločilnega pomena v obravnavani zadevi je dejstvo, da je bila dolžnica družbenica družbe z neomejeno odgovornostjo, E. - H. & ... Z. M. Družba z neomejeno odgovornostjo je družba dveh ali več oseb, ki za obveznosti družbe odgovarjajo z vsem svojim premoženjem (I. odstavek 76. člena, prej 77. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1). Za obveznosti družbe so upnikom subsidiarno odgovorni vsi družbeniki z vsem svojim premoženjem. Če družba upniku na njegovo pisno zahtevo ne izpolni obveznosti, so odgovorni vsi družbeniki solidarno. Drugačen dogovor družbenikov o njihovi odgovornosti proti tretjim osebam je brez pravnega učinka (I. in II. odstavek 100. člena, prej 101. člena ZGD-1).

ZIZ v I. odstavku 25. člena določa, da lahko sodišče na podlagi upnikovega predloga dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, izdanega proti družbi z neomejeno odgovornostjo, neposredno proti družbeniku, ki je osebno odgovoren, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi vpis v sodnem registru, s katerim lahko dokaže njegov status družbenika, oziroma javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je dolžnik kot družbenik neposredno osebno odgovoren za obveznosti družbe (II. odstavek 25. člena ZIZ).

Upnik je v obravnavani izvršilni zadevi predhodno vodil več izvršilnih postopkov zoper družbo, katere družbenica je bila tudi dolžnica, ki pa so bili neuspešni, zato je na podlagi pridobljenih izvršilnih naslovov predlagal izvršbo neposredno zoper oba družbenika te družbe. Sodišče prve stopnje je njegovemu predlogu ugodilo in izdalo sklep o izvršbi z dne 29. 7. 2003. Upoštevaje zakonsko določeno osebno odgovornost družbenikov družbe z neomejeno odgovornostjo tako ne morejo biti upoštevni ugovorni razlogi dolžnice o pasivni vlogi, ki naj bi jo imela pri vodenju in odločanju v izbrisani družbi, saj odrek vodenju poslov ne vpliva na odgovornost družbenika. Prav tako niso upoštevne navedbe dolžnice, da ni vedela ničesar o poslovanju družbe. V skladu s I. odstavkom 92. člena, prej 93. člena ZGD-1 se namreč lahko vsak družbenik, tudi tisti, ki ne sme voditi poslov, pouči o zadevah družbe ter ima pravico vpogleda v njene knjige, listine in dokumentacijo. Dolžnica pa v ugovoru ni zatrjevala, da ni bila več družbenica izbrisane družbe, čeprav bi tudi v tem primeru bila odgovorna za obveznosti družbe, nastale do objave vpisa prenehanja članstva (III. odstavek 100. člena, prej 101. člena ZGD-1).

Po opisanem dejstvo, da sodišče prve stopnje ni odločalo o (s strani dolžnice v ugovoru predlaganih) dokazih, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje (I. odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj zatrjevana dejstva niso bila pomembna za odločitev. Odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 pa v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, saj odgovornost družbenikov družbe z neomejeno odgovornostjo določa že sam zakon in ne gre za spregled pravne osebnosti.

Pritožbene navedbe o nasprotju zneskov 4.335,26 EUR in 2.619,31 EUR in o tem, da dolžnica ni imela možnosti vložiti pravnih sredstev zoper izdane sklepe o izvršbi, pa so premalo konkretizirane, da bi jih bilo mogoče obravnavati. Sicer pa zatrjevanih nasprotij med uvodom in izrekom izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje ni zasledilo, saj v izreku izpodbijanega sklepa namreč ni navedena višina izterjevane terjatve, ampak le znesek nadaljnjih izvršilnih stroškov, medtem ko je v uvodu izpodbijanega sklepa pravilno naveden znesek izterjevane terjatve upnika. Sploh pa navedbe predstavljajo nedovoljene pritožbene novote v skladu s I. odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ, saj dolžnica ni pojasnila, zakaj jih ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Pritožba zoper III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje pa ni obrazložena, saj dolžnica ni pojasnila, zakaj naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje v tem delu napačna. Zato se je v tem delu sodišče druge stopnje omejilo na preizkus sklepa, ki ga je dolžno opraviti po uradni dolžnosti (v okviru II. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ), ki pa ni pokazal kakšnih kršitev.

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Zato je na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sodišče druge stopnje pritožbo dolžnice zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnica sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni bila uspešna (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

V skladu z določbo II. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP-D) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo po dosedanjih predpisih (veljavnih pred cit. zakonom), ker je bil izpodbijani sklep sodišča prve stopnje izdan pred uveljavitvijo ZPP-D.