Jedro

Novi dokazi v večini primerov pojmovno ne morejo nastati kasneje, ker so neposredno vezani na dejstva, ki so že obstajala v trenutku odločanja v prvotnem upravnem postopku. Pri tem obnovitvenem razlogu velja za nov dokaz samo takšen dokaz, ki je obstajal že pred izdajo dokončne odločbe, vendar takrat ni bil znan, ker se zanj ni vedelo, ali pa se je zanj vedelo, vendar se ni mogel uporabiti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka postopek dodelitve pravice do nepovratne finančne pomoči/spodbude za nakup novega električnega vozila tožnika kot vlagatelja obnovila po uradni dolžnosti (1.točka izreka). Do odločitve v obnovljenem postopku se zadrži izvršitev odločbe št. 36015-153/2017-2 z dne 17. 8. 2017 in pogodbe o izplačilu nepovratne finančne pomoči št. 36015-153/2017P z dne 21. 8. 2017, sklenjene s tožnikom na podlagi navedene odločbe (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik kot vlagatelj dne 21. 7. 2017 oddal vlogo na javni poziv za dodelitev pravice do nepovratne finančne pomoči spodbude za nakup novega električnega vozila (v nadaljevanju javni poziv). Ker je bila vloga popolna, je zato prejel odločbo št. 36015-153/2017-2 z dne 17. 8. 2017 za nakup novega električnega vozila kategorije M1. V skladu z odločbo je tožnik dne 21. 8. 2017 s toženo stranko sklenil tudi pogodbo o izplačilu nepovratne finančne pomoči št. 36015-153/2017P za predmetno naložbo. Dne 5. 9. 2017 je tožena stranka prejela tožnikovo dokumentacijo o zaključku naložbe, h kateri je tožnik med drugim priložil račun št. 90318-17 z dne 29. 8. 2017 za nakup vozila v vrednosti 33.848,00 EUR, na katerem je naveden tudi datum predplačila 17. 7. 2017, dokazilo o plačilu predplačila z dne 14. 7. 2017 v znesku 3.000,00 EUR, dokazilo o plačilu preostalega zneska računa z dne 23. 8. 2017, kopijo potrdila o skladnosti vozila in kopijo prometnega dovoljenja. Prvo plačilo vozila je bilo torej izvedeno dne 14. 7. 2017, kar je pred oddajo vloge, ki je bila toženi stranki oddana dne 21. 7. 2017. Navedeno ni skladno z določbami javnega poziva, ki jasno določa, da mora biti naložba začeta po oddaji vloge, prva registracija po proizvodnji ali predelavi pa mora biti opravljena v Republiki Sloveniji, zato pogoji za dodelitev zaprošene finančne pomoči niso izpolnjeni. Tožena stranka je tako začela obnovo postopka po uradni dolžnosti, saj je ugotovila, da je podan obnovitveni razlog v skladu s 1. točko prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V skladu z navedenim je tožena stranka odločbo z dne 17. 8. 2017 razveljavila in vlogo za dodelitev nepovratne finančne pomoči/spodbude zavrnila.

3. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu, saj se z navedeno odločitvijo izpodbijanega sklepa ne strinja. Navaja, da nikjer v javnem pozivu ni izrecno in jasno navedeno, da se za nakup vozila šteje tudi predplačilo za nakup. Predplačilo ne pomeni dejanskega nakupa, ampak le namero, da bo nakup izveden, če bodo za to izpolnjeni vsi pogoji. Vsi pogoji so bili izpolnjeni dne 23. 8. 2017, ko je tožeča stranka električni avtomobil plačala, kar je več kot mesec po oddaji vloge na Eko sklad. Avtomobil je registrirala po nakupu, to je dne 28. 8. 2017. Tožeča stranka zato predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in ostane v veljavi odločba št. 36015-153/2017-2 in pogodba št. 36015-153/2017P, ker je bilo kot obnovitveni kriterij oz. kriterij nedodeljenosti nepovratnih sredstev uporabljeno merilo, ki v javnem pozivu ni navedeno.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi kot pravilni in zakoniti. Predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V odgovoru na tožbo se sklicuje na Uredbo komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom po uporabi členov 107 in 108 Pogodbe, v 2. točki 6. člena v zvezi s 23. točko 2. člena, ki določa, da ne sme biti sklenjen noben zavezujoč dogovor o začetku naložbe (kot npr. podpis prodajne pogodbe, podpis pogodbe o finančnem zakupu, plačilu predujma za nakup ali predelavo vozila ipd.) pred vložitvijo vloge, sicer nepovratna finančna pomoč ne bo dodeljena. Tudi iz sheme državne pomoči "nakup okolju prijaznih prevoznih sredstev" št. priglasitve BE01-5854067-2015 izhaja, da pomoč nima spodbujevalnega učinka za upravičenca, če se je delo na projektu že začelo, preden je upravičenec Eko skladu predložil vlogo za pomoč. V takih primerih, ko upravičenec začne izvajati projekt, preden zaprosi za pomoč, pomoč ne bo dodeljena (drugi odstavek 9. točke obrazložitve). Enako izhaja iz drugega odstavka 9. člena Pravilnika o dodeljevanju državnih pomoči za varstvo okolja (v nadaljevanju Pravilnik) št. 0141-6/2015-1 z dne 4. 4. 2015. Glede na navedeno dejansko stanje, to je, da je bila naložba nakupa novega električnega vozila deloma plačana pred oddajo vloge tožeče stranke na javni poziv, o čemer se je tožena stranka lahko seznanila šele po prejemu zaključne dokumentacije tožnika, to je dne 5. 9. 2017, je bil postopek dodelitve pravice do nepovratne finančne pomoči/spodbude za nakup novega električnega vozila z izpodbijanim sklepom obnovljen v skladu s 1. točko prvega odstavka 260. člena ZUP.

5. Tožena stranka navaja, da ni sporno, da je predplačilo bilo izvedeno, sporno pa je, ali predplačilo pomeni tudi sklenitev pogodbe. Tožena stranka se ne strinja z navedbami tožene stranke, da predplačilo ne pomeni dejanskega nakupa. Sklicuje se na Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), ki v 15. členu določa, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Logično je, da se je morala tožeča stranka najkasneje na dan izvedenega predplačila s prodajalcem sporazumeti o bistvenih sestavinah, saj v nasprotnem primeru predplačila niti ne bi izvedla. Predračun št. 846 z dne 17. 7. 2017, ki ga je tožeča stranka priložila vlogi, je nedvomno šteti kot ponudbo prodajalca za sklenitev pogodbe. Izvršeno predplačilo s strani tožeče stranke pa je izraz prejema ponudbe skladno z drugim odstavkom 28. člena OZ.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporni izpodbijani sklep, s katerim je tožena stranka po uradni dolžnosti uvedla obnovo postopka dodelitve pravice do nepovratne finančne pomoči/spodbude za nakup novega električnega vozila, v skladu s 1. točko prvega odstavka 260. člena ZUP.

8. Tožena stranka je dne 26. 2. 2016 na podlagi 126.c člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) objavila javni poziv 38SUB-EVPO16 za nepovratne finančne pomoči/spodbude pravnim osebam za električna vozila (javni poziv). Predmet javnega poziva so nepovratna finančna sredstva v obliki finančne pomoči za nove naložbe okolju prijaznejših vozil za cestni promet, ki bodo prvič po proizvodnji ali predelavi registrirana v Republiki Sloveniji in spadajo v eno izmed navedenih kategorij cestnih vozil, med drugim tudi za nakup novega vozila na električni pogon (1. točka javnega poziva). Nepovratna finančna pomoč se lahko dodeli za nakup novega vozila kategorije M1, N1, L7E ali 1,6E na električni pogon brez emisij CO2 na izpustu, torej med drugim za obravnavano vozilo.

9. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka z odločbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči št. 36015-153/2017-2, z dne 17. 8. 2017 ugotovila, da je tožeča stranka upravičena do pomoči v obliki nepovratnih sredstev v višini 7.500,00 EUR za naložbo za nakup novega vozila kategorije M1 na električni pogon brez emisij CO2 na izpustu, ki izpolnjuje pogoje javnega razpisa. Nepovratna finančna pomoč bo izplačana na podlagi sklenjene pogodbe v izplačilu nepovratne finančne pomoči, s katero se določijo pogoji za izplačilo nepovratne finančne pomoči. Stranki postopka sta sklenili tudi pogodbo o izplačilu nepovratne finančne pomoči št. 36015-153/2017P z dne 21. 8. 2017 za predmetno naložbo. Z izpodbijanim sklepom je bila zadržana izvršitev navedene odločbe in pogodbe.

10. Tožena stranka postopek dodelitve pravice do nepovratne finančne pomoči/spodbude za nakup novega električnega vozila tožnika kot vlagatelja obnovila po uradni dolžnosti v skladu s 1. točko prvega odstavka 260. člena ZUP. Po navedenem členu se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

11. Novi dokazi v večini primerov pojmovno ne morejo nastati kasneje, ker so neposredno vezani na dejstva, ki so že obstajala v trenutku odločanja v prvotnem upravnem postopku. Pri tem obnovitvenem razlogu velja za nov dokaz samo takšen dokaz, ki je obstajal že pred izdajo dokončne odločbe, vendar takrat ni bil znan, ker se zanj ni vedelo, ali pa se je zanj vedelo, vendar se ni mogel uporabiti. Novo dejstvo oziroma nov dokaz morata biti taka, da bi mogla sama zase ali v zvezi z drugimi že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku (1. točka prvega odstavka 260. člena ZUP).

12. Dokazilo o predplačilu z dne 14. 7. 2017 v višini 3.000,00 EUR za predmeten nakup električnega vozila, ki ga je predložila tožeča stranka ob zaključku naložbe, predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz in je obnovitveni razlog v skladu s 1. točko prvega odstavka 260. člena ZUP.

13. Javni poziv v zvezi s sporno naložbo v prvem odstavku 4.a točke določa pogoje, pod katerimi se šteje nova naložba v vozilo, in med drugim tudi, da ne sme biti sklenjen noben zavezujoč dogovor o začetku naložbe. Navedena določba javnega poziva je jasna in iz nje izhaja, da je treba začeti z izvedbo naložbe po oddaji vloge, medtem ko se nepovratna finančna pomoč oziroma vzpodbuda nakaže vlagatelju šele, ko iz vseh listin o zaključku naložbe izhaja, da je naložba izvedena in že plačana.

14. Ob oddaji vloge vozilo, ki je predmet spodbude, še ne sme biti kupljeno, kar je skladno s 6. členom Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom po uporabi členov 107 in 108 Pogodbe. Ob upoštevanju naveden uredbe med drugim ne sme biti sklenjen noben zavezujoč dogovor o začetku naložbe kot je, plačilo predujma za nakup.

15. Prav tako je namen dodeljevanja državnih pomoči za varstvo okolja spodbujevalni, kot to tudi določa Pravilnik o dodeljevanju državnih pomoči za varstvo okolja. Slednji v 9. členu določa, da do spodbujevalnega učinka pride, kadar pomoč upravičenca spodbudi k spremembi ravnanja, tako da ta zviša raven varstva okolja ali izboljša delovanje zanesljivega, cenovno dostopnega in trajnostnega trga z energijo, pri čemer do takšne spremembe ravnanja brez pomoči ne bi prišlo. Pomoč ne sme subvencionirati stroškov dejavnosti, ki bi jih podjetje imelo v vsakem primeru, ne sme biti nadomestilo za običajno poslovno tveganje gospodarske dejavnosti. Pomoč nima spodbujevalnega učinka za upravičenca, če se je delo na projektu že začelo, preden je upravičenec Skladu predložil vlogo za pomoč. V takih primerih, ko upravičenec začne izvajati projekt, preden zaprosi za pomoč, pomoč ne bo dodeljena.

16. V obravnavanem primeru je tožeča stranka „delo“ na projektu že začela s plačilom predujma za predmeten nakup električnega vozila v višini 3.000,00 EUR, z dne 14. 7. 2017, kar je pred oddajo vloge na predmetni javni razpis.

17. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v obnovitvenem postopku je izpodbijani sklep po presoji sodišča pravilen in skladen z zakonom. Tožnik v tožbi tudi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je o zadevi odločilo na seji senata brez glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava, zato je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (druga alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.