Jedro

Organ za BPP je pravilno zaključil, da tožnikov lastni dohodek presega mejni znesek iz drugega odstavka 13. člena ZBPP tj. 520,00 EUR, ter da iz tega razloga glede na svoj finančni položaj ni upravičen do dodelitve redne BPP. Ker ZSVarPre zmanjšanja lastnega dohodka zaradi administrativnih in sodnih prepovedi ne določa, organ za BPP tudi ni imel podlage za odštevanje tovrstnih odhodkov od ugotovljenega lastnega dohodka tožnika.

Tožnik ni predložil ne dokazil, ki bi izkazovala stroške za njegovo zdravljenje, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, niti dokazil o izredni finančni obveznosti, za katero ni vedel in ni mogel nanjo računati in tudi ne dokazil o drugih razlogih, na katere ni mogel vplivati, pa se je zaradi njih znašel v položaju materialne ogroženosti, zato ni podlage za priznanje izjemne BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo odločil, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev nujne in izjemne BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem za vložitev revizije zoper sodbe Upravnega sodišča RS I U 774/2012 z dne 29. 5. 2012, I U 775/2012 z dne 29. 5. 2012 in I U 702/2012 z dne 29. 5. 2012. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik prosil za dodelitev nujne ali izjemne BPP. Ker določbe 36. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki urejajo nujno BPP, organu ne preprečujejo, da se tudi v postopku za dodelitev nujne BPP ne opredeli do podatkov, ki so mu na voljo v času odločanja, in ker so organu znana dejstva o finančnem stanju tožnika, tj. o preseganju cenzusa za dodelitev BPP, saj je bila tožniku ravno iz navedenega razloga pred tem organom za BPP že večkrat pravnomočno zavrnjena prošnja za dodelitev BPP, spremenjenih finančnih razmer pa tožnik ne zatrjuje, je organ o tožnikovi prošnji odločal kot o prošnji za redno BPP. Po ZBPP se izjemna BPP lahko dodeli, če obstajajo za to posebni razlogi, določeni v 22. členu ZBPP. Vendar pa tožnik prošnji za BPP ni priložil dokazil, s katerimi bi izkazal razloge iz prej navedene zakonske določbe. Zato mu izjemna BPP ne more biti dodeljena. Pri odločanju o tožnikovi prošnji je organ za BPP nato upošteval tretji odstavek 11. člena, 12. in 13. člen ZBPP. V skladu z drugim odstavkom 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve (minimalni dohodek). Osnovni znesek minimalnega dohodka znaša od uveljavitve Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) do 31. decembra 2014 260,00 EUR. Glede na to znaša dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka iz drugega odstavka 13. člena BPP v letu 2012 520,00 EUR. Iz obvestila ZPIZ o prejemku tožnika za mesec junij 2012 izhaja, da tožnikova pokojnina znaša 823,83 EUR. Mesečni dohodek tožnika tako presega znesek, določen v drugem odstavku 13. člena ZBPP. Administrativne in sodne prepovedi pa se pri ugotavljanju lastnega dohodka glede na določbe ZBPP v zvezi z določbami Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) ne upoštevajo. Glede na to je organ tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP moral zavrniti.

Ker sodišče tožniku na njegove prošnje ne dodeljuje BPP, splošno znano pa je, da je pravdno nesposoben, tožnik sodišču predlaga, naj mu postavi začasnega zastopnika ali skrbnika za posebni primer, ki bo sestavil in vložil učinkovito tožbo ter bo tožnika zastopal v postopku do izčrpanja vseh pravnih sredstev. Tožnik dalje navaja, da mu je bilo z izpodbijano odločbo, s katero mu je bila odrečena BPP, poseženo tudi v njegove ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave oziroma je celo žrtev kršitve ustavnega načela iz 18. člena Ustave. Ker je postopek za odvzem opravilne sposobnosti v teku, bi v postopku za izdajo izpodbijane odločbe moral biti tožniku postavljen začasni zastopnik, kot to zahteva 51. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poleg tega pa so bile v postopku za izdajo izpodbijane odločbe zagrešene še druge kršitve pravil postopka. Tožnik meni, da mu je nujna BPP bila zavrnjena nezakonito. Ker je brez premoženja in denarja za odvetnika, revizijo pa lahko vloži le odvetnik, je s tem poseženo v njegovo ustavno pravico do pravnega sredstva. Sploh za izjemno BPP tožnik izpolnjuje pogoje, saj dvakratnega zneska iz drugega odstavka 13. člena ZBPP, to je 1.040,00 EUR, s svojimi mesečnimi dohodki ne presega. Vendar tega organ sploh ni ugotavljal. Pridobiti pa bi tudi moral mnenje pristojnega centra za socialno delo, pa tako ni ravnal. Tožnik meni, da izpolnjuje pogoje tudi za redno BPP, saj mu je od pokojnine rubljeno toliko, da mu ostane le 70 % minimalne plače. Vendar organ nepravilno pri ugotavljanju njegovih dohodkov ni upošteval sodnih in administrativnih prepovedi. Tožnik sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v nov postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Na tožnikov predlog, naj mu sodišče v postopku postavi začasnega zastopnika ali skrbnika za posebni primer, sodišče uvodoma odgovarja, da tožnikovemu predlogu ni sledilo. Po zakonu (prvi odstavek 77. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) lahko stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, v postopku pred sodiščem sama opravlja pravdna dejanja (ima pravdno sposobnost). Da bi tožnik popolne poslovne sposobnosti ne imel, pa ni izkazal. Navaja sicer, da je splošno znano, da ni pravdno sposoben ter tožbi prilaga sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, po katerem se tožniku delno odvzame poslovna sposobnost, in sicer za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Vendar zaradi vložene pritožbe sklep ni pravnomočen, kakor izkazuje N vpisnik Okrajnega sodišča v Ljubljani. Če pa tožniku s pravnomočno sodno odločbo poslovna sposobnost ni odvzeta, je pravdno sposoben. Le pravdno nesposobne stranke pa morajo v postopku pred sodiščem biti zastopane po zakonitem zastopniku (prvi odstavek 78. člen) oziroma takim sodišče postavi začasnega zastopnika, če bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika predolgo trajal, tako da bi zaradi tega lahko za stranke nastale škodljive posledice (prvi odstavek 82. člena ZPP). Glede na to sodišče ni imelo formalne podlage za postavitev tožniku skrbnika za posebni primer (zakonitega zastopnika) ali začasnega zastopnika.

Ker po že navedenem nepravnomočna sodna odločba N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, izdana v zadevi odvzema tožniku poslovne sposobnosti, ne more biti dejanska podlaga za ugotovitev, da tožnik procesne sposobnosti nima, kar velja tudi za s strani tožnika predložena sodno izvedeniški izvid in mnenje o njegovem duševnem stanju, ki sta (zgolj) dokaz v postopku za odvzem poslovne sposobnosti, tožnik po presoji sodišča brez podlage zatrjuje, da je izpodbijana odločba nezakonita že iz razloga, ker mu organ za BPP v postopku ni postavil začasnega zastopnika. Začasnega zastopnika se po prvem odstavku 51. člena ZUP namreč postavi le procesno nesposobni stranki (ki nima zakonitega zastopnika).

Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, ker je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja iz drugega odstavka 13. člena ZBPP ter ker je presodil, da tudi niso izpolnjeni pogoji za izjemno BPP.

Po tretjem odstavku 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (redna BPP). V kakšnem primeru je glede na finančni položaj prosilec upravičen do dodelitve BPP, ker se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, določa ZBPP v drugem odstavku 13. člena: če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Osnovni znesek minimalnega dohodka znaša od uveljavitve ZUJF, tj. od 31. 5. 2012 do 31. decembra 2014 260,00 EUR (prvi odstavek 152. člena ZUJF); 2-kratnik torej znaša 520,00 EUR.

Po 14. členu ZBPP se za ugotavljanje lastnega dohodka prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo tam navedene določbe Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV). Ker pa se določbe ZSV uporabljajo (le) do začetka uporabe ZSVarPre (drugi odstavek 78. člena tega zakona), ZSVarPre pa se začne uporabljati 1. januarja 2012 (82. člen tega zakona), so tako v obravnavanem primeru za ugotavljanje lastnega dohodka tožnika oziroma njegove družine relevantne ustrezne določbe ZSVarPre (njihova smiselna uporaba).

Organ za BPP je na podlagi določb 23. člena ZBPP štel, da je tožnik samska oseba. Kot njegov lastni dohodek pa je upošteval njegovo pokojnino. Pokojnina je v skladu s 1. točko prvega odstavka 12. člena ZSVarPre v zvezi s 1. točko 18. člena, prvim odstavkom 35. člena ter 8. točko 37. člena ZDoh-2 dohodek, ki se ga všteva v lastni dohodek prosilca. Ob upoštevanju povprečnega mesečnega dohodka tožnika iz naslova pokojnine, kot pokojnino izkazujejo potrdila ZPIZ za mesece april do junij 2012 (kar je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZSVarPre), tj. v znesku 823,83 EUR, je tako organ pravilno zaključil, da ta presega mejni znesek iz drugega odstavka 13. člena ZBPP, tj. 520,00 EUR, ter da iz tega razloga glede na svoj finančni položaj tožnik ni upravičen do dodelitve redne BPP. Ker ZSVarPre zmanjšanja lastnega dohodka zaradi administrativnih in sodnih prepovedi ne določa (zmanjšanje lastnega dohodka je mogoče le za v relevantnem obdobju izplačano preživnino v povprečni mesečni višini, 14. člen), organ za BPP tudi ni imel podlage za odštevanje tovrstnih odhodkov od ugotovljenega lastnega dohodka tožnika.

Izjemna odobritev BPP je urejena v 22. členu ZBPP. BPP se po določbah navedenega člena odobri tudi, (če gre za samskega prosilca) če lastni dohodek prosilca ne presega dvakratnega zneska iz drugega odstavka 13. člena tega zakona in če njegovo premoženje ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, če je njegova prošnja utemeljena z njegovim zdravstvenim stanjem (če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z opravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje), z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki ga bremenijo (če mu je nastala izredna finančna obveznost, za katero ni vedel oziroma z njo ni mogel računati, ker je nastala kot posledica višje sile, npr. potres, poplave itd.) ali z drugimi razlogi, na katere ne more vplivati in se je zaradi tega znašel v položaju materialne ogroženosti. Organ za BPP je presodil, da navedenih pogojev tožnik ne izpolnjuje, ker ni predložil ne dokazil, ki bi izkazovala stroške za njegovo zdravljenje, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, niti dokazil o izredni finančni obveznosti, za katero ni vedel in ni mogel nanjo računati in tudi ne dokazil o drugih razlogih, na katere ni mogel vplivati, pa se je zaradi njih znašel v položaju materialne ogroženosti. Sodišče se s presojo organa za BPP strinja; kot izhaja iz spisne dokumentacije upravnega spisa, namreč tožnik v prošnji za BPP ni niti zatrjeval konkretnih okoliščin, ki so po 22. členu ZBPP lahko podlaga za priznanje izjemne BPP, niti ni priložil nobenih dokazil za izkazovanje okoliščin iz 22. člena ZBPP. Ob povedanem tožnik brez podlage zatrjuje, da pogoje za izjemno BPP izpolnjuje, ker dvakratnega zneska iz drugega odstavka 13. člena ZBPP, to je 1.040,00 EUR, s svojimi mesečnimi dohodki ne presega.

Sodišče pa ne pritrjuje kot pravilnemu postopanju organa s tožnikovo prošnjo za nujno BPP. Prošnjo za nujno BPP bi organ (pri čemer je treba upoštevati, da mora biti taka prošnja utemeljena oziroma izkazana vsaj v smislu drugega odstavka 36. člena ZBPP) pravilno obravnaval tako, da bi ji ugodil v smislu prvega odstavka 36. člena ZBPP ali pa o njej odločil po preverjanju izpolnjevanja predpisanih pogojev, če je s podatki razpolagal (da to organ more, se sodišče strinja), v takem času, da bi tožniku BPP lahko bila pravočasno dodeljena (za pravno dejanje, za katero prosi), če bi bilo ugotovljeno, da predpisane pogoje izpolnjuje; o tem pa bi odločba morala imeti razloge, da bi bil mogoč njen preizkus. Ne bi pa mogel organ, kot je ravnal, obravnave tožnikove prošnje kot prošnje za nujno BPP izključiti s sklicevanjem na poznavanje dejstev, ugotovljenih v drugih, preteklih postopkih, v katerih je bil tožnik prosilec, ter zaključkov v teh postopkih, da je tožnik presegal cenzus za dodelitev BPP, ob razlogovanju, da tožnik sprememb v finančnih razmerah ne zatrjuje. Reševanje prošnje za nujno BPP je tako organ namreč izključil na podlagi prejudicirane odločitve o tožnikovi prošnji za BPP, česar pa ne bi mogel. Vendar na odločitev v zadevi ugotovljena nepravilnost ni vplivala. Z odločitvijo v izpodbijani odločbi namreč ni poseženo v tožnikovo pravico, kajti tudi če bi o tožnikovi prošnji organ odločal kot o prošnji za nujno BPP, s tem da bi ugotavljal izpolnjevanje predpisanih pogojev, bi prošnjo zavrnil, kot je zavrnil prošnjo za redno BPP, s tako presojo organa kot pravilno pa se sodišče, kot je že navedlo v točki 10 te sodbe, strinja.

Glede na povedano tožnik brez podlage zatrjuje, da mu je z nepriznanjem BPP nedopustno poseženo v njegove ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave ter da je žrtev kršitve ustavnega načela iz 18. člena Ustave (prepoved mučenja).

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).