Jedro

V skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno izpodbijati samega izvršilnega naslova. Enako velja tudi za tožbo. Ugovore v zvezi z izvršilnim naslovom bi moral tožnik uveljavljati v odmernem oz. prekrškovnem postopku. Predmet obravnavanega postopka je namreč zgolj presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi v času izdaje tega sklepa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na premičnine sklenila, da se na podlagi izvršilnih naslovov, ki jih navaja, zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 17. 10. 2019 znaša 3.955,44 EUR glavnica, 29,86 EUR zamudne obresti in 50,00 EUR stroški davčne izvršbe, skupaj 4.035,29 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oz. posesti tožnika, razen tistih, ki so v skladu z določbo 177. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe. Vse stroške davčne izvršbe plača tožnik. O morebitnih drugih stroških bo davčni organ izdal poseben sklep. Pritožba ne zadrži izvršitve.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa davčni organ navaja, da iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal predmetnih davčnih obveznosti, zato je davčni organ v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 zoper tožnika začel davčno izvršbo. Glede obresti se sklicuje na 96. člen ZDavP-2, glede stroškov davčne izvršba pa na 152. člen ZDavP-2. Navaja tudi določbe tretjega odstavka 93. člena, prvega in četrtega odstavka 94. člena in tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2. 3. Pritožbeni organ je izvršilne naslove v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa spremenil tako, kot jih navaja v točki 1 izreka svoje odločbe, v preostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnil in potrdil izpodbijani sklep. Zavrnil je tožnikove ugovore, da ni prejel opomina za plačilo predmetnih obveznosti, da navedeni izvršilni naslovi niso pravnomočni, da je bil neenakopravno obravnavan ter da zaradi svojega slabega finančnega stanja dolgovanih obveznosti ne more poplačati.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ter popravku tožbe navaja, da je na prestajanju kazni in da je prava neuka stranka. Nima možnosti vpogleda v zakone in posveta z odvetnikom. Sodišču predlaga, da naj odpravi izpodbijani sklep v delu, v katerem je bila tožnikova pritožba zoper njega zavrnjena. Meni, da je bil v postopku neenakopravno obravnavan in da mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja. Tožnik je direktor v družbi A., ki pa trenutno miruje. Navedena družba pomeni v prihodnosti tožnikov edini vir zaslužka in s tem možnost za preživetje. Že več let od navedene družbe ni prejel plače, prispevki za socialno varnost iz naslova plače pa so bili plačani do septembra 2018. Po navedenem tožnik nima nobenih prihodkov in tako tudi ne sredstev za poplačilo predmetnega dolga. Tožnik navaja, da so bili sklepi, odločbe in plačili nalogi, navedeni v izreku prvostopenjskega in pritožbenega organa, izdani neupravičeno, sodišče pa ni opravilo svojega dela, zato zadnjih 13 let zgolj brani svoje (človekove) pravice. Zamujenega časa mu nihče ne bo mogel povrniti, kar pojasni. Zadnjih 10 let je prejel od sodišča in tožilstva več kot 3.000 poštnih pošiljk in glede na takšno količino tožnik ne more poslovati. Pred tem pa je tožnik redno posloval in spoštoval veljavne norme. Glede na dejstvo, da se nahaja v zaporu, sodišču predlaga, da naj do nadaljnjega „zamrzne“ predmetni upravni spor, vključno z obveznostmi, do konca prestajanja kazni, ko bo lahko ponovno posloval s svojo družbo in ustvarjal prihodke, s katerimi bo lahko poravnal svoje obveznosti.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati samih izvršilnih naslovov. Glede preostalih tožbenih navedb pa meni, da ne morejo vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa, saj z njimi tožnik le pojasnjuje svoj trenutni položaj in razloge zanj. Sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 474/2020-8 z dne 31. 8. 2021 je zadevo obravnavala sodnica posameznica.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega in pritožbenega organa pravilna in zakonita ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih in ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi pojasnil razloge za svojo odločitev, ki jih je dodatno argumentiral pritožbeni organ in se opredelil do vseh tožnikovih pritožbenih navedb. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče sledi razlogom, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in odločbe pritožbenega organa in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori tožeče stranke pa še dodaja:

9. V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito izdal izpodbijani sklep o izvršbi. Po presoji sodišča je davčni organ utemeljeno pričel davčno izvršbo na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, saj je iz knjigovodske evidence davčnega organa izhajalo, da tožnik predmetnega davčnega dolga v danem roku ni poravnal. Iz izpodbijanega sklepa in iz odločbe pritožbenega organa izhaja, da so predmetni izvršilni naslov izvršljivi. V izpodbijanem sklepu je navedena višina davčnega dolga (glavnice) in višina obresti. Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2: osebno ime in naslov tožnika, njegovo davčno številko, izvršilni naslov, datum izvršljivosti, znesek davka in pripadajoče obresti, sredstvo in predmet davčne izvršbe, stroške davčne izvršbe ter ime, naslov in sedež izplačevalca dohodkov. Tudi po presoji sodišča so bile za izdajo predmetnega sklepa izpolnjene vse procesne predpostavke.

10. V obravnavani zadevi je finančni organ izdal izpodbijani sklep, ker je iz evidence finančnega organa izhajalo, da tožnik svojega dolga po izvršilnih naslovih, ki jih prvostopenjski in pritožbeni organ navajata, ni v zakonskem roku poravnal. Tožnik v pravočasno vloženi tožbi temu ne oporeka, zato je po presoji sodišča prvostopenjski organ na podlagi 143. člena ZDavP-2 zoper tožnika upravičeno začel davčno izvršbo.

11. Tožnik v tožbi ugovarja, da ni prejel opomina za plačilo navedenih terjatev. S tem v zvezi sodišče pripominja, da z opominom finančni organ zgolj poziva dolžnike k prostovoljnem plačilo zapadlih dolgovanih obveznosti pred pričetkom izvršilnega postopka. Z opominom dolžnik zgolj pridobi informacije o zapadlem dolgu. Prejem opomina za plačilo zapadlih obveznosti pa ni zakonski pogoj za izterjavo, kot je to tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ.

12. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožnikov ugovor, da predmetni izvršilni naslovi še niso pravnomočni. Na podlagi tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2 pritožba zoper sklep o davčni izvršbi, odmerno odločbo oz. odločbo o prekršku ne zadrži izvršitve in je tako po presoji sodišča naveden izvršilni naslov izvršljiv. Ker tožnikova davčna obveznost v predhodno postavljenem roku ni bila poravnana, je davčni organ pravilno in zakonito zoper tožnika pričel z davčno izvršbo na podlagi 143. člena ZDavP-2 z izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Tožnik pa tudi sicer v tožbi ne ugovarja, da je predmetni dolg že poravnal. 13. Tožnik se v tožbi tudi sklicuje na svoje slabo finančno stanje, ki ga navaja, vendar tudi po presoji sodišča slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2, kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ. V predmetni zadevi pa je pri izdaji izpodbijanega sklepa po presoji sodišča finančni organ spoštoval zakonske omejitve izvršbe.

14. V skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno izpodbijati samega izvršilnega naslova. Enako velja tudi za tožbo. Ugovore v zvezi z izvršilnim naslovom bi moral tožnik uveljavljati v odmernem oz. prekrškovnem postopku. Predmet obravnavanega postopka je namreč zgolj presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi v času izdaje tega sklepa. V obravnavanem postopku tudi po presoji sodišča tožnik lahko izpodbija predmetni sklep le v delu, ki se nanaša na vsebino sklepa o davčni izvršbi, ne pa tudi samih izvršilnih naslovov. Tožniku je bil izpodbijani sklep vročen in je tudi vložil pravočasno pritožbo. Do tožnikovih pritožbenih ugovorov se je pritožbeni organ tudi opredelil in je tako po presoji sodišča tožnik imel vse možnosti navajati dejstva in dokaze.

15. Tožnik v tožbi zgolj pavšalno navaja, da je bil neenakopravno obravnavan in da mu ni bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja, pri čemer pa teh kršitev v ničemer ne konkretizira, zato jih sodišče ne more presoditi.

16. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, da naj do nadaljnjega „zamrzne“ predmetni upravni spor, vključno z obveznostmi, do konca prestajanja kazni, ko bo lahko ponovno posloval s svojo družbo in ustvarjal prihodke, s katerimi bo lahko poravnal svoje obveznosti, saj za prekinitev predmetnega postopka ni podane zakonske podlage (47. člen do 50. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

17. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev ter tudi ne kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno, kot to določa prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi ni sporno, da ima tožnik po predmetnih izvršilnih naslovih neporavnane obveznosti, saj zoper navedeno ugotovitev davčnega organa tožnik niti ni ugovarjal.