Jedro

Soglasje za gradnjo bližje parcelni meji od predpisane lahko do odločitve prvostopnega organa o izdaji gradbenega dovoljenja lastnik sosednjega zemljišča prekliče oziroma umakne.

Legalizacija v smislu gradbenih predpisov ne pomeni drugega kot izdajo gradbenega dovoljenja pod enakimi pogoji, ki jih predpisi določajo za gradnjo šele načrtovanega objekta. To pomeni, da se ti pogoji ugotavljajo glede na predpise, ki veljajo v času odločanja o zahtevku stranke. Zaradi navedenega ni relevanten ugovor, da bi moral organ upoštevati predpise, ki so veljali v času gradnje objekta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ormož zavrnila zahtevek tožnice za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo stanovanjske hiše na parc. št. 300/4 k.o. ... V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica dne 7. 11. 2012 vložila vlogo za legalizacijo stanovanjske hiše. Objekt se nahaja na območju, ki ga ureja Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za vzhodni gričevnati del Občine Ormož (v nadaljevanju: PUP). Ta določa, da je najmanjši odmik objektov od sosednje parcele 4 m brez pogojev, če pa je odmik manjši od enega metra je gradnja dopustna s soglasjem lastnika sosednjega zemljišča. Ker je obravnavani objekt oddaljen manj kot 1 m od sosednje parcele, je upravni organ investitorko pozval, da predloži soglasje lastnika sosednjega zemljišča. Tožnica je predložila sporazum z dne 27. 3. 1978, iz katerega izhaja, da se je sosed A.A. strinjal, da takratni investitor B.B. postavi hišo cca 0,60 m od parcelne meje ter da kap strehe sega preko meje. Po mnenju upravnega organa je navedeni sporazum vsebinsko nejasen, saj ne vsebuje podatkov o zemljišču gradnje, na katerem naj bi se nahajala stanovanjska hiša, in podatkov o sosednjem zemljišču. Obravnavana legalizacija je bila že nekajkrat predmet postopkov pri tem upravnem organu, v katerih pa je bilo ugotovljeno, da je investitor najprej zgradil osnovni objekt h kateremu je nato prizidal še prizidke. Glede navedenega je bilo v dosedanjih postopkih že zavzeto stališče, da je treba kot predmet legalizacije obravnavati objekt kot celoto, ne pa posamezne dele. Prav tako je bilo že tedaj tudi sprejeto stališče, da sporazuma iz leta 1978 zaradi njegove nejasnosti ni mogoče upoštevati kot veljavno soglasje v skladu z določili prostorskega akta. Ker torej v obravnavanem primeru navedeni pogoj glede soglasja ni izpolnjen, je upravni organ vlogo tožnice zavrnil. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožničino pritožbo, ker je odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita. V obravnavanem primeru ni sporno, da je odmik objekta od parcelne meje manjši od 1 m, kakor tudi, da sedanji lastnik soglasja k gradnji ni dal. Glede soglasja iz leta 1978 tudi tožena stranka meni, da iz njega ne izhaja volja lastnika, s kakšno gradnjo je takrat soglašal. Tožnica v tožbi ugovarja, da niti Zakon o graditvi objektov, niti PUP ne določata vsebine in oblike soglasja lastnika sosednjega zemljišča, kar pomeni, da se zanj ne zahteva niti pisna oblika niti vnaprej določena vsebina. Investitor je v letu 1978 zgradil samo sporno stanovanjsko hišo, prav tako ni imel drugih zemljišč, ki bi mejila z zemljišči A.A. Tako je jasno, da se je soglasje lahko nanašalo izključno na sporno stanovanjsko hišo, kakor tudi, da je bil dovoljen odmik 60 cm od parcelne meje. Soglasje ni vezano na noben rok, zato ga je treba upoštevati kot pravno relevantnega in zavezujočega v smislu 35. člena PUP. Tožeča stranka je v letu 2008 tudi naročila izdelavo izvedenskega mnenja grafologa, ki je ugotovil, da je velike verjetnosti, da je A.A. lastnoročno podpisal sporazum z dne 25. 3. 1978. Imenovani je torej bil seznanjen z lokacijo objekta in se je s tem tudi strinjal vse do leta 2007, ko je tožnica želela legalizirati naknadno prizidani del stanovanjske hiše. Sporna gradnja v ničemer ne moti sosednjega zemljišča, sedanje nasprotovanje gradnji pa je posledica medsosedskih sporov. Pri gradnji hiše v letu 1978 je šlo za nadomestno gradnjo, saj je pred tem na istem mestu že stal objekt, ki pa je bil dotrajan. Zato bi bilo treba upoštevati določbo 2. alinee drugega odstavka 35. člena PUP, po kateri so možni tudi manjši odmiki, če gre za tradicionalno manjši odmik pri zaporedni zazidavi na parcelno mejo. V takšnem primeru pa soglasje lastnika sosednjega zemljišča sploh ni pogoj. V času gradnje leta 1978 je veljala tudi druga zakonodaja, ki je omogočala gradnjo na podlagi potrdila o priglasitvi del. Z navedenim podatkom, ali so pravni predniki tožeče stranke gradili na podlagi takega dovoljenja, tožeča stranka ne razpolaga, zato predlaga, naj o tem sodišče opravi poizvedbe pri pristojnem organu. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se ji izda gradbeno dovoljenja za legalizacijo stanovanjske hiše. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Obravnavani spor se nanaša na legalizacijo stanovanjskega objekta na podlagi PGD št. S13/12 z dne 13. 9. 2012, stoječega na parc. št. 300/4 k.o. ... V zadevi ni sporno, da je objekt odmaknjen manj kot 1 m od parcelne meje, sporno pa je vprašanje ali tožnica za to potrebuje soglasje lastnika sosednjega zemljišča ter ali takšno soglasje predstavlja izjava z dne 27. 3. 1978. Glede odmikov objektov od parcelnih mej PUP določa, da je najmanjši odmik objektov od sosednje parcelne meje 4 m brez pogojev, razen v primerih: če gre za strnjeno vrstno zazidavo na meji; če gre za tradicionalni manjši ali večji odmik pri zaporedni zazidavi na parcelno mejo; če gre za gradnjo objekta, ki presega višino dveh stanovanjskih etaž nad terenom, ali je na sosednji parceli že zgrajen višji objekt. Odmiki, manjši kot 1 m, pa so dopustni ob soglasju lastnika sosednjega zemljišča, razen pri strnjeni vrstni zazidavi. Pri odmikih nadomestnih gradenj veljajo enaki pogoji kot za novogradnje (člen 35).

Izpolnjevanje pogojev za gradnjo se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej glede na značilnosti gradnje, ki je prikazana v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD). Po podatkih spisa, ki niso sporni, je pravni prednik tožnice leta 1978 na parc. št. 300/4 k.o. ... zgradil stanovanjsko hišo, kateri je kasneje v letu 2007 tožnica prizidala prizidke. Po PGD je tako predmet legalizacije stanovanjska hiša s prizidki. Glede navedene gradnja pa se tudi sodišče strinja s stališčem obeh upravnih organov, da v obravnavanem primeru ne gre za izjemo v smislu drugega odstavka 35. člena PUP, ko je možna gradnja z manjšim odmikom od 4 m brez soglasja lastnika sosednjega zemljišča. Po PUP namreč tudi v primeru nadomestne gradnje, na kar se sklicuje tožnica v tožbi, pri odmikih veljajo enaki pogoji kot pri novogradnjah. Za navedeno gradnjo pa tožnica ni izkazala, da gre za zaporedno zazidavo na parcelno mejo, torej za izjemo na podlagi druge alinee drugega odstavka 35. člena PUP. Iz prostorskega načrta namreč ne izhaja, da gre za tradicionalno manjši odmik na območju zidave, razen tega navedene okoliščine tožnica do sedaj v postopku niti ni uveljavljala.

Tudi v zvezi z izjavo o soglasju z dne 27. 3. 1978, na katero se sklicuje tožnica, se sodišče strinja z ugotovitvijo obeh upravnih organov, da ne predstavlja soglasja, ki bi ga bilo mogoče upoštevati v tem postopku. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine v zvezi s časovnim potekom gradnje je očitno, da se soglasje ni moglo nanašati na objekt, kot je predmet postopka legalizacije. Razen tega pa lahko vsakdo že dano soglasje do odločitve prvostopnega organa o izdaji gradbenega dovoljenja prekliče oziroma umakne. Ker torej lastnik sosednjega zemljišča v tem postopku soglasja ni podal, je tako brezpredmetna razprava o vsebini sporazuma iz leta 1978, kakor tudi o razlogih za odklonitev soglasja.

Legalizacija v smislu gradbenih predpisov ne pomeni drugega, kot izdajo gradbenega dovoljenja pod enakimi pogoji, ki jih predpisi določajo za gradnjo šele načrtovanega objekta. To pomeni, da se ti pogoji ugotavljajo glede na predpise, ki veljajo v času odločanja o zahtevku stranke. Zaradi navedenega ni relevanten ugovor, da bi moral organ upoštevati predpise, ki so veljali v času gradnje leta 1978. Ne glede na navedeno pa tudi sicer po tedaj veljavnih predpisih gradnja objekta, ki je predmet legalizacije, ni bila možna na podlagi priglasitve del. Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.