Jedro

Dejstvo, da je bila oseba član Kulturbunda, je po 2. odst. 35. čl. Zakona o državljanstvu FLRJ že zadosten razlog za sklep, da je bila nemške narodnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve občine z dne 22.9.1993, s katero je ta ugotovil, da se E.M. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije, veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije ni štela za jugoslovansko državljanko. Bila je članica Kulturbunda, kar je bilo pogojeno z nemško narodnostjo, saj je bil član te organizacije lahko le tisti, ki je bil nemške narodnosti, ali pa se je ob včlanitvi v to organizacijo tako opredelil. Ob zaplembi premoženja je bila neznanega bivališča, dne 16.5.1946 pa se je prijavila za bivanje v Avstriji. S tem je prvostopni organ opravičil uporabo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, po kateri se na dan 28.8.1945 ni štela za državljanko LR Slovenije in FLRJ. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno ocenil dejansko stanje in tudi pravilno odločil. V zvezi z pritožbenimi navedbami pa tožena stranka še pojasnjuje, da ni pomembno, kje je imenovana prebivala ob zaplembi premoženja, pač pa je pomembno njeno prebivališče na dan 4.12.1948, tega pa je nesporno imela v tujini. Imenovana se je v tujini, vse do svoje smrti, vodila z nemško obliko osebnega imena, in sicer kot E.M. Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločbo in trdi, da je stališče tožene stranke, da ni pomembno, kje je E.M. prebivala ob zaplembi premoženja, pač pa je pomemben kraj prebivališča na dan 4.12.1948, zmotno. Ob zaplembi premoženja je bila imenovana v Sloveniji, kjer je še oktobra 1945 podala pritožbo zoper zaplembeno odločbo. K hčerki v Avstrijo se je preselila šele leta 1946. Spremembe in dopolnitve zakona, na katere se sklicuje upravni organ, ne morejo veljati za nazaj. Navedena sprememba, poleg pogoja, da se ne šteje za državljana FLRJ oseba nemške narodnosti, ki živi v tujini, določa tudi pogoj, da se je oseba med vojno in pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešila zoper svoje državljanske dolžnosti. Tožnica meni, da bi bil pravni absurd, če bi zakon veljal za nazaj, prav tako pa tudi, če zakon o denacionalizaciji (ZDen), kot specialni predpis, za 35 let nazaj derogira določbo in odpravlja obvezni, kumulativno podan pogoj nelojalnega ravnanja določene osebe. Prvostopni organ je podatke o narodnosti E.M. preverjal v arhivu Ministrstva za notranje zadeve in Ministrstva za kulturo. Ta uporaba evidenc je s stališča zakona o varstvu osebnih podatkov sporna, saj te evidence nikoli niso bile namenjene uporabi v uradnih postopkih in se v njih, po nespornih ugotovitvah strokovnjakov iz arhiva, nahajajo tudi netočni podatki. Po 9. členu zakona o varstvu osebnih podatkov bi se morala evidenca oseb oziroma članov Kulturbunda uničiti, če ta ni bila proglašena za del naravne in kulturne dediščine. Zato zahteva tudi sodno varstvo po določbah 18. do 24. člena navedenega zakona. Še poudarja, da njena mati ni bila oseba nemške narodnosti. Formalno pa se je včlanila v Kulturbund, ker bi sicer kot obrtnica propadla in bi jo Nemci onemogočili. Narodnosti ni možno prosto izbirati. Tudi v času vojne to ni bilo možno. Zato je stališče tožene stranke, da je bila tožničina mati ob zaplembi premoženja in tudi leta 1948 oseba nemške narodnosti, pravno in dejansko zgrešeno. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

V navedenem primeru gre za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije (3. odstavek 63. člena ZDen), ker morebitna denacionalizacijska upravičenka (v nadaljevanju: upravičenka) ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu. Pri ugotavljanju državljanstva, povezanega z denacionalizacijskim postopkom, je upravni organ dolžan upoštevati vse predpise o državljanstvu, ki so veljali od rojstva oseb, katerih državljanstvo ugotavlja, do trenutka, ko se ugotavlja njihovo državljanstvo oziroma če so te že umrle, do njihove smrti (39. člen ZDS) ter določbe ZDen. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da E.M. ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu na podlagi 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48). Po navedeni zakonski določbi niso pridobile jugoslovanskega državljanstva osebe nemške narodnosti, ki so ob njeni uveljavitvi živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim ali državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Da se oseba ni štela za jugoslovanskega državljana so morali biti kumulativno izpolnjeni vsi trije že prej navedeni pogoji. Določba 3. odstavka 63. člena ZDen pa določa, da v postopku ugotavljanja državljanstva za denacionalizacijske upravičence, ki niso vpisani v evidenco o državljanstvu, ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Na podlagi navedenih zakonskih določb sodišče zavrača tožbeno navedbo, da upravičenka ob zaplembi premoženja ni bila v tujini, ker sprememba in dopolnitev zakona ne more veljati za nazaj, kot tudi navedbo, da pomeni razlaga tožene stranke, ki se nanaša na 3. odstavek 63. člena ZDen, pravni absurd in da je tudi v nasprotju z določbo 39. člena zakona o državljanstvu. Novela zakona o državljanstvu FLRJ, ki je dne 4.12.1948 uveljavila določbo 2. odstavka 35. člena, je imela po svoji vsebini retroaktivni učinek, kar pomeni, da se je za vse osebe, ki so ob njeni uveljavitvi (4.12.1948) živele v tujini in pri katerih sta bila izpolnjena tudi preostala dva pogoja iz te določbe, štelo, da z dnem 28.8.1945 (uveljavitev osnovnega državljanskega zakona) niso postale jugoslovanski in s tem tudi ne slovenski državljani. Ker v zadevi ni sporno, saj tožnica tega ne izpodbija, da je upravičenka dne 4.12.1948 živela v tujini, je tožena stranka pravilno presodila, da je pri upravičenki izpolnjen zakonski pogoj, da je ob podržavljenju premoženja živela v tujini.

Zmotna je tudi trditev tožnice, povezana z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen. ZDen je posebej uredil pogoje, povezane z denacionalizacijo podržavljenega premoženja in s tem v zvezi je v 3. odstavku 63. člena posebej določil, da v postopku ugotavljanja državljanstva za upravičence, ki niso vpisani v evidenco o državljanstvu, ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po mnenju sodišča je torej zakon postavil fikcijo, da ob izpolnjevanju ostalih dveh pogojev iz 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, razlog nelojalnega ravnanja vselej obstaja, zaradi česar ga upravni organ v tem postopku ni dolžan dokazati, upravičenec pa ga v postopku tudi ni upravičen izpodbijati.

V zvezi s tožbeno navedbo, da bi bil pravni absurd, če bi zakon veljal za nazaj, sodišče še pripominja, da je pri razlagi sporne določbe že navedene zakonske novele treba upoštevati tedaj veljavno ustavo (sprejeto 31.1.1946), ki ni prepovedovala učinka zakona za nazaj. Sodišče to dejstvo posebej poudarja, ker upravni organ v tem primeru ugotavlja državljanstvo v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo premoženja za osebo, ki v času, ko je bilo premoženje podržavljeno, ni bila vpisana v evidenco državljanov zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu in po predpisih, ki jih je sodišče navedlo že prej. Zmotno je tudi stališče tožnice, da mati, čeprav je bila članica Kulturbunda, ni bila oseba nemške narodnosti. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je sporno določbo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, ki določa, da se osebe nemške narodnosti ob izpolnjevanju še ostalih dveh pogojev ne štejejo za državljane FLRJ, treba presojati v okviru zgodovinskih okoliščin in družbenih razmer, v katerih je takratni zakon nastajal in jo je v tem kontekstu treba tudi razlagati. Iz zgodovinskih virov izhaja, da je bil Kulturbund politična organizacija, katere osnovni program je bila pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike in so zato Nemci v njegovo članstvo sprejemali le osebe, ki so bile pripadniki nemške narodnosti, po merilih, ki so jih določili sami. Ker gre v tem postopku za ugotavljanje državljanstva osebe, za katero ni sporno, da je bila članica Kulturbunda (razlog, zakaj je stopila v to organizacijo je v tem primeru nepomemben), je po mnenju sodišča upravni organ pravilno sklepal, da je bila E.M. nemške narodnosti in tudi, glede na vse že prej navedeno, sprejel pravilno stališče, da ni pomembno, kje je imenovana prebivala leta 1945, ko ji je bilo premoženje zaplenjeno, ampak dejstvo, ki v tem primeru ni sporno, da je imenovana ob uveljavitvi novele zakona o državljanstvu FLRJ (4.12.1948) živela v tujini.

Tožbeno navedbo, ki se nanaša na nezakonito uporabo evidenc iz že navedenih arhivov in jo tožnica opira na določbe 9. in 18. do 24. člena zakona o varstvu osebnih podatkov, sodišče zavrača, saj tožnica za to svojo trditev ni predložila dokaza, da je po navedenih določbah zakona, na katere se sklicuje, zahtevala sodno varstvo pri pristojnem sodišču v nepravdnem postopku. Sodišče pa še pripominja, da v tem primeru ne gre za podatke, ki se zbirajo v skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov, ampak gre za arhivsko gradivo, ki služi tudi v dokazne namene.

Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena. Zato jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).