Jedro

Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podla tožnici iz poslovnega razloga je nezakonita, saj zanjo ni bilo utemeljenega odpovednega razloga po prvi alinei prvega odstavka 88. člena ZDR. Delo, ki ga je opravljala tožnica po pogodbi o zaposlitvi, je še vedno obstajalo, vendar pa je to delo opravljala na novo zaposlena delavka pod drugačnim nazivom delovnega mesta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2011, sklenjene med strankama 25. 3. 2010 za nedoločen čas, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka sodbe) ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v zavarovanje, ji priznati delovno dobo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve tožnice nazaj na delo, jo prijaviti v evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri ZPIZ-u od 7. 5. 2011 dalje (III. točka izreka sodbe) in ji od 7. 5. 2011 do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto plače v višini ... EUR mesečno, od bruto zneska plačati vse davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (IV. točka izreka sodbe). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 751,13 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje od plačila (V. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožnici v plačilo vse stroške postopka. Podredno pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred v celoti drugim senatom. Navaja, da sodba sodišča prve stopnje ni pravilna. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje ter svojo odločitev oprlo na napačna sklepanja, ki iz izvedenih dokazov, razen morda le iz zatrjevanj tožnice, ki pa jih je prikrojila za potrebe postopka, ne izhajajo. Napačno je povzelo izpoved zaslišanega A.A., ki je izpovedal, da je B.B., opravljala enako delo kot C.C. Ta se je pri toženi stranki zaposlila po tem, ko je B.B. prenehalo delovno razmerje in se je zaposlila namesto nje. C.C. je izpovedala, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi za delo referenta za papirno industrijo, podrobneje na področju pospeševanja prodaje oz. trženja, kar je komerciala oziroma podpora trženju na področju papirne industrije. Tako je morala postaviti vse v zvezi z naročanjem in dobavo surovin ter vzpostaviti ustrezno komunikacijo s tujim poslovnim partnerjem. To delo pa je prej opravljal prokurist A.A. Ob prihodu je za čas tožničine odsotnosti opravljala tudi njeno delo, kar pa je bilo le kakšnih 5 % pričinega dela. Ker se je promet na nepremičninah drastično zmanjšal, imajo le še pet strank, z njimi pa praktično ni nobenega dela. Opravlja tudi vsa administrativna dela, pri katerih ji včasih pomaga kolegica D.D. ki je zaposlena v hčerinskem podjetju. Ta je v času njene odsotnosti nadomeščala tudi tožnico, ki je to sama izpovedala, kar pomeni, da je imela tožena stranka že pred prihodom C.C. nadomeščanje tožnice urejeno.

Sodišče prve stopnje je tudi zanemarilo dejstvo, ki ga je navedla tožnica sama in sicer, da je približno 30 - 40 % svojega dela opravljala na področju nepremičnin, to pa je predstavljalo popisovanje števcev, izstavljanje in pošiljanje računov najemnikov, kontakt z najemniki, urejanje reklamacij z najemniki in vlaganje izvršb. To, razen izstavljanja računov, pa ni delo C.C. saj je to delo prevzel prokurist A.A. Tožnica je v pretežni meri svoje delo opravljala na nepremičninah, preostanek pa so predstavljala administrativna dela. Sodišče prve stopnje je enostavno verjelo tožnici, da je delala vse in da jo je C.C. le nadomestila. Tudi sicer se sodišče prve stopnje niti do vsebine del niti do zatrjevanih poslovnih razlogov ni opredelilo, do ekonomskega razloga pa sploh ne. Bilo je pod vtisom tožničine zdravstvene problematike in ji je enostavno sledilo ter posledično ugotovilo, da so bile tožnica in vse ostale delavke „deklice za vse“ in da zatrjevani poslovni razlogi niso bili podani in je tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi bolniškega staleža, kar pa preprosto ni res.

Izpoved zaslišanega A.A., da so E.E. že julija 2010 povedali, da zanjo ni dela, ker je bil ukinjen referat s področja nepremičnin, na katero se sklicuje sodišče v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je očitna pomota zaslišanega, saj je takrat v referatu s področja nepremičnin delala tožnica in ne E.E. Tako je bilo le-tej povedano, da je ukinjeno njeno delovno mesto, kar je tudi dejansko bilo. Če bi bil ukinjen referat s področja nepremičnin, bi bilo ukinjeno tudi tožničino delovno mesto in tudi njej že odpovedana pogodba o zaposlitvi. Kot dokaz temu tožena stranka pritožbi prilaga odpoved pogodbe o zaposlitvi E.E. Tožena stranka pa se pritožuje tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede dosojenih bruto zneskov plač, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in preverilo ali je bila tožnica od prenehanja delovnega razmerja morda zaposlena ali je kako drugače prejemala plačilo za delo in ali je prejemala denarno nadomestilo na zavodu za zaposlovanje, kar bi moralo od dosojenih zneskov odšteti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene izmed absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi iz sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so bistvenega pomena pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved iz poslovnega razloga, ki jo je tožnici podala tožena stranka dne 7. 4. 2011, nezakonita, saj odpovedni razlog ni bil utemeljen. Pravna podlaga za odločitev v tem sporu je 88. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki kot poslovni razlog določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Tožena stranka, ki je manjši delodajalec, saj zaposluje manj kot deset delavcev, je zatrjevala, da je zaradi slabih bilančnih rezultatov za leto 2010 izvedla reorganizacijo in se za ukinitev tožničinega delovnega mesta odločila konec februarja 2011, zato je tožnici redno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 3. 2010 za opravljanje del referenta za gospodarjenje in trženje in za nadomeščanje direktorja v času njegove odsotnosti ali nezmožnosti za delo. Iz izpisa iz AJPES-a (B9) dejansko izhaja, da je tožena stranka imela v letu 2010 izgubo, torej je ekonomski oziroma poslovni razlog obstajal, vendar pa mora biti pogodba o zaposlitvi odpovedana iz utemeljenega razloga. Tožena stranka se je sklicevala na reorganizacijo poslovanja, saj naj bi se z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta zmanjšalo število zaposlenih za eno tretjino.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki delala tako na področju nepremičnin kot tudi na področju papirne industrije in sicer na vsakem področju cca med 30 % in 40 % , preostanek dela pa so bila druga administrativna dela. V mesecu februarju je tožena stranka med tem, ko je bila tožnica na bolniškem staležu, zaposlila C.C. na delovnem mestu referenta za papirno industrijo. Ta je v celoti prevzela administrativna dela, dela referenta za nepremičnine, ki naj bi jih bilo le še za okoli 5 %, in dela referenta za papirno industrijo. Tako sta obe, tožnica in C.C., delali na področju nepremičnin, papirne industrije in opravljali tudi administrativna dela. Glede na to, da je tožena stranka konec februarja ugotovila, da dela referenta na področju nepremičnin ne potrebuje več in da je 14. 2. 2011 zaposlila C.C. na novem delovnem mestu referent za papirno industrijo, ob tem da je bila tožnica takrat od 20. 12. 2010 do konca februarja 2011 na bolniškem staležu, delo na obeh delovnih mestih pa je bilo enako, tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka ni izkazala utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožnica je v postopku zatrjevala, da tožena stranka v resnici ni zmanjšala števila zaposlenih, ampak je bila pri toženi stranki praksa, da se znebi posameznih delavcev iz navidez poslovnih razlogov in teh trditev tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni ovrgla. Tožena stranka je namreč v času, ko je ugotovila, da je tožničino delo nepotrebno, zaposlila novo delavko za opravljanje enakega dela, kot ga je opravljala tožnica.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prokurista A.A. pravilno ugotovilo, da so pri toženi stranki pravzaprav vse zaposlene delale bolj ali manj enaka dela, saj je, kot izhaja iz listine v prilogah pod B10, bila pri toženi stranki na delu večino časa le ena delavka. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaposlila C.C. zaradi bolniške odsotnosti tožnice in ne zaradi zmanjšanja dela na področju nepremičnin, pravilna.

Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita, saj zanjo ni bilo utemeljenega odpovednega razloga po prvi alinei prvega odstavka 88. člena ZDR. Delo, ki ga je opravljala tožnica po pogodbi o zaposlitvi, je še vedno obstajalo, vendar pa je to delo od 14. 2. 2011 opravljala na novo zaposlena delavka pod drugačnim nazivom delovnega mesta. Posledično je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti.

Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpoved A.A. in da se ni opredelilo do ekonomskega razloga niti do zatrjevanih poslovnih razlogov. Prav tako neutemeljeno očita pritožba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti in preveriti, ali je bila tožnica od prenehanja delovnega razmerja morda zaposlena in je prejemala plačo in ali je morda prejemala denarno nadomestilo na zavodu. Tožena stranka namreč tekom postopka ni zatrjevala, da je bila tožnica po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlena pri drugem delodajalcu, prav tako pa tudi ne, da bi prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti in tudi ni predlagala izvedbe nobenega dokaza v tej smeri, zato sodišče tega po uradni dolžnosti ne sme ugotavljati (prvi odstavek 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS. št. 2/2004 in naslednji).

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba tožene stranke ni utemeljena, jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom istega zakona).

Izrek o stroških postopka temelji na 154. členu ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.