Jedro

Odločilno v predmetni zadevi je, ali je tožnik izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1, torej ali je zato, da bi sebi, ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist spravil oškodovanko z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali jo pustil v zmoti in jo s tem zapeljal, da je v škodo svojega ali tujega premoženja kaj storila ali opustila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da C.C. tožniku denarja ni posodila zato, ker se ji je predstavil z imenom D.D., temveč zato, ker ga je (kot osebo) poznala in mu zaupala, zaradi tega je s predstavljanjem za D.D. ni spravil v zmoto in ji ni ustvaril zmotne predstave o svoji osebi. Pravilno je ugotovilo, da je vedela, komu je denar posodila, kako je tožnik videti, kje je zaposlen, kakšen avto ima in celo kje stanuje, z njim pa je bila določen čas tudi v intimni zvezi. Ugotovilo je, da je tožnik uporabljal drugo ime zaradi vzdrževanja intimnega stika z njo in ne zato, da bi jo ogoljufal. Zaključilo je, da je obstajalo medsebojno zaupanje med tožnikom in C.C. v času obeh posojil, saj sicer do posojil ne bi prišlo. Pravilno je ugotovilo, da ni podlage za zaključek, da naj bi pri tožniku obstajal drugačen namen od namena vrnitve posojila, saj sta z C.C. dogovorno določala različne datume vračila, med njima pa je ves čas tekla komunikacija, tako prek telefona, kot tudi osebno. Odsotnost goljufivega namena je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi glede na delno plačilo dolga in v tožnikovem iskanju možnosti vračila celotnega dolga.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta sklepa o izredni odpovedi z dne 21. 11. 2014 in z dne 14. 1. 2015 nezakonita in se razveljavita (I.1 točka izreka) in da na tej podlagi tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 29. 1. 2015, temveč z dnem odločitve sodišča 24. 1. 2018 (I.2 točka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku za čas od 9. 3. 2015 do 10. 5. 2015 obračuna razliko med plačo, ki bi šla tožniku pri toženi stranki, in plačo, ki jo je v tem obdobju prejel pri delodajalcu A. d. o. o.; za čas od 11. 5. 2015 do 31. 9. 2017 razliko med plačo, ki bi mu šla pri toženi stranki, in plačo, ki jo je v tem obdobju prejel od delodajalca B. d. o. o., oboje v navedenih bruto zneskih ter za čas od 1. 10. 2017 do 24. 1. 2018 obračuna razliko med bruto plačo, ki bi šla tožniku pri toženi stranki, in bruto plačo, ki jo je v tem času prejemal pri drugem delodajalcu, brez navedbe posameznih mesečnih zneskov (I/3 točka izreka). Toženi stranki je naložilo naj tožniku plača denarno povračilo v višini 8.785,15 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače (reintegracija, reparacija in ugotovitev trajanja delovnega razmerja po dnevu sodne razveze, plačilo zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov postopka že od dne odločitve sodišča dalje) je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v višini 2.358,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (njen ugodilni del) vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov tožena stranka. Meni, da je sodišče prve stopnje sledilo zgolj različnim izpovedim tožnika in priče C.C., ki niso verodostojne, drugih dokazov pa ni zadosti upoštevalo. Navaja, da je tožnik izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, saj to izhaja iz opredelitve očitane kršitve, da se je tožnik med decembrom 2012 in februarjem 2013 C.C. predstavil kot D.D., zato da bi prikril svojo identiteto, in si pod lažnim imenom od nje izposodil 1.800,00 EUR z lažno obljubo, da ji bo denar vrnil do avgusta 2013, česar pa ni storil. Meni, da je podan tožnikov obarvani naklep, saj je že iz opisa dejanja razvidnih več goljufivih namenov, npr. da se je izdajal za drugo osebo, da je stik z C.C. vzpostavil v službi, zaradi česar ta dolgo ni posumila v njegove navedbe, da se je na potrdila podpisoval z imenom in priimkom D.D. ter da je ob izposoji denarja oškodovanki zatrjeval, da ji bo denar vrnil, čeprav tega ni imel namen storiti. Po njenem mnenju na to kaže dejstvo, da ji je posmehljivo dejal, da je na potrdilo napisal 100,00 EUR in ne 1.000,00 EUR, da se ji ni oglašal na telefon ter da je bil nanjo jezen, ko ga je klicala v službo in iskala v domačem kraju. Navaja, da je izvršitveno dejanje tega kaznivega dejanja ustvaritev zmotne predstave pri oškodovanki oziroma puščanje oškodovanke v takšni zmoti glede njegove identitete, čeprav bi ji moral pojasniti, da je v zmoti. Trdi, da se je tožnikov notranji psihični proces glede vračila denarja tako kazal navzven, in se pri tem sklicuje na izpoved C.C., da jo je tožnik decembra 2012 poklical in ji povedal, da je imel prometno nesrečo in potrebuje določeno vsoto denarja za stroške ter da ji bo denar vrnil do avgusta 2013. Opozarja na to, da do dogovorjenega meseca tožnik denarja ni vrnil, nakar ga je pričela C.C. klicati po telefonu, on pa se je najprej izmikal z različnimi izgovori, nakar se ji ni več oglašal na telefon, vse navedeno pa jasno kaže, da ni nameraval vrniti denarja. Meni, da je bila dokazna ocena sodišča prve stopnje glede goljufivega namena arbitrarna in v očitnem nasprotju z danimi dejstvi in zatrjuje kršitev 22. člena Ustave RS. Sklicuje se na sodno prakso (sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 177/2014 in VIII Ips 66/2014), po kateri lahko sodišče samo na podlagi opisa kršitve presoja, ali so podani znaki kaznivega dejanja in katerega ter da delodajalcu v odpovedi ni treba kazensko pravno pravilno kvalificirati kaznivega dejanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje v sodbi napačno povzelo, da je D.D. vedel za tožnikovo predstavljanje z njegovim imenom in da naj bi na to tudi pristal, saj je ta izpovedal, da je bil zgrožen, ko je izvedel, da si je tožnik v njegovem imenu izposodil denar. Meni, da sodbe ni mogoče preizkusiti v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da si je tožnik prizadeval za vračilo izposojenega denarja s poskusom pridobitve kredita, povečanja limita in razvezo zavarovalne pogodbe. Po njenem mnenju to še ne dokazuje, da je tožnik imel namen vrniti izposojeni denar, saj ni dokazano, da si je kredit in povečanje limita prizadeval urediti prav zato. Nasprotuje ugotovitvi, da v izredni odpovedi kršitve iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni zadostno konkretizirala, saj je v sklepu z dne 21. 11. 2014 natančno pojasnila, katere določbe je tožnik z opisanimi ravnanji kršil in jih opisala. Sklicuje se na pojasnilo, da je tožnikovo ravnanje tudi povsem v nasprotju z vrednotami in vrlinami, ki izražajo poslanstvo policije ter osnovno nalogo policista ter policije kot represivnega organa nasploh, zaradi česar gre za veliko izgubo zaupanja delodajalca, tako da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Meni, da se je glede na naloge policije vsak policist dolžan v delovnem in prostem času ravnati skladno s predpisi. Nasprotuje tudi odločitvi iz zadnje alineje točke I.3, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 10. 2017 do 24. 1. 2018 obračunati razliko med bruto plačo, ki bi mu šla pri toženi stranki, in bruto plačo, ki jo je v tem času prejemal pri drugem delodajalcu. Meni, da izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj niso določeni konkretni denarni zneski niti datum zapadlosti, zaradi česar gre za bistveno kršitev določb postopka. Trdi, da je taka odločitev tudi neizvršljiva.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper zavrnilni del sodbe (točka I.2 in zadnji odstavek točke I.3 ter točki II in III) vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma v II. točki izreka tako, da mu tožena stranka plača denarno povračilo v višini 15.813,27 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje s stroškovno posledico. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in napačno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Trdi, da je iz dokaznega postopka razvidno, da je očitano dejanje zadevalo osebno razmerje med njim in C.C., zaradi česar ne more biti prizadet ugled tožene stranke. Dalje pove, da je bilo sporno dejanje storjeno v letih 2012 in 2013, izredno odpoved pa je prejel šele leta 2015, kar pomeni, da več kot 2 leti niso obstajale ovire za njegovo kvalitetno opravljanje dela ter da ne obstajajo niti v prihodnje, saj ni bilo dokazano, da bi tožnik ravnal goljufivo ali z namenom preslepiti C.C.. Meni, da bi sodišče prve stopnje upoštevajoč stališče pritožbenega sodišča v sklepu z dne 11. 5. 2017 moralo predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi zavrniti, saj pogodbe o zaposlitvi ni mogoče razvezati zgolj zaradi preteklih ravnanj, ki niso povezana z očitano kršitvijo in izredno odpovedjo. Sklicuje se na izpoved E.E., ki je bil tožniku neposredno nadrejen pred odpovedjo, da sta bili zoper njega prav tako že vloženi dve kazenski ovadbi, pa je še vedno zaposlen pri toženi stranki. Meni, da takšno postopanje tožene stranke dokazuje, da tudi vložitev kazenske ovadbe in povzročitev prometne nesreče ne utemeljujeta porušenega zaupanja med strankama in ne onemogočata nadaljevanja delovnega razmerja. Dalje navaja, da so bili drugi policisti za enaka ali podobna ravnanja samo opozorjeni in delovnopravno niso bili sankcionirani (npr. zoper G.G. je tekel kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja nedotakljivosti stanovanja, zoper H.H. pa v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja goljufije v povezavi z delovnim razmerjem). Meni, da porušeno zaupanje ne more temeljiti na ravnanjih, ki so bila očitana tožniku, saj ta niso bila ugotovljena s pravnomočno obsodilno sodbo, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da niso bili izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja. Zatrjuje diskriminatorno obravnavanje policistov pri toženi stranki in se sklicuje na dopis policijskega sindikata z dne 22. 1. 2018. Meni, da je njegov reintegracijski zahtevek v celoti utemeljen, zaradi česar mu gre tudi po 24. 1. 2018 razlika v plači. Podredno navaja, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko denarno povračilo, saj bi moralo upoštevati, da se je takoj po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlil pri drugem delodajalcu le zaradi dobrega priporočila znancev in je bil primoran vzeti kakršnokoli zaposlitev, ne glede na oddaljenost od kraja bivanja in delovne razmere. Pove, da so bile pri drugih delodajalcih delovne razmere in plača slabše kot pri toženi stranki, nad prvim pa se je začel tudi stečajni postopek. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila upoštevati njegovo starost (39 let), njegove finančne in družinske obveznosti, dejstvo, da je bil pri toženi stranki zaposlen kar 17 let ter da lahko delo, za katerega se je šolal, opravlja le na Policiji, saj se ne more izšolati za drug primerljiv poklic. Navaja, da trenutno opravlja slabše kvalificirano delo, ki ne ustreza njegovi izobrazbi in je bolj oddaljeno od doma, ter ima bistveno nižje prihodke, skrbi ga tudi ohranitev zaposlitve. Glede na vse navedeno meni, da njegove zaposlitvene možnosti niso dobre. Navaja še, da je zaradi načina prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki psihično trpel, tudi zaradi izgube ugleda pri znancih. Meni, da bi mu sodišče prve stopnje moralo prisoditi denarno povračilo vsaj v višini devetih mesečnih plač oziroma 15.813,27 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavljata pritožbi, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodbo je mogoče preizkusiti tudi v delu, ki se nanaša na reparacijo za časovno obdobje pred razvezo pogodbe o zaposlitvi, glede katerega konkretni zneski razlike v plači (med plačo pri drugem delodajalcu in tisto, ki bi jo tožnik prejemal pri toženi stranki) niso navedeni. Opisni izrek glede prikrajšanja pri plači, ki pripada tožniku, ne predstavlja očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 11. 2014, podane na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1), ker naj bi tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa naj bi imela tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 50/12; KZ-1). Tožena stranka je štela, da je z očitanim dejanjem kršil tudi 33., 34 in 37. člen ZDR-1. 9. Pritožbeno sodišče o zadevi odloča tretjič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 17/2015 z dne 10. 7. 2015 zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanih sklepov tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo, pri čemer je štelo, da je v zvezi s kršitvami, ki nimajo znakov kaznivega dejanja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR‑1), izredna odpoved podana prepozno, zato je presojalo zakonitost izpodbijane izredne odpovedi le z vidika zakonitosti podane odpovedi iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej glede na to, ali so podani zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 935/2015 z dne 31. 3. 2016 zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo navedeno sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 166/2016 z dne 22. 11. 2016 ugodilo reviziji tožnika, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To je s sodbo opr. št. Pd 73/2016 z dne 18. 1. 2017 ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, to sodbo pa je s sklepom opr. št. Pdp 256/2017 z dne 11. 5. 2017 pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. S predmetno sodbo odloča pritožbeno sodišče o pritožbah tožnika in tožene stranke zoper sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v ponovljenem postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tokrat postopalo skladno z napotki iz razveljavitvenih sklepov Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča ter pravilno ugotovilo, da niso podani elementi kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1, zaradi česar je ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, razvezalo pogodbo o zaposlitvi ter tožniku prisodilo do dneva razveze pogodbe o zaposlitvi reparacijo in denarno povračilo v višini pet plač.

K pritožbi tožene stranke:

10. Odločilno v predmetni zadevi je, ali je tožnik izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1, torej ali je zato, da bi sebi, ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist spravil oškodovanko z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali jo pustil v zmoti in jo s tem zapeljal, da je v škodo svojega ali tujega premoženja kaj storila ali opustila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da C.C. tožniku denarja ni posodila zato, ker se ji je predstavil z imenom D.D., temveč zato, ker ga je (kot osebo) poznala in mu zaupala, zaradi tega je s predstavljanjem za D.D. ni spravil v zmoto in ji ni ustvaril zmotne predstave o svoji osebi. Pravilno je ugotovilo, da je vedela, komu je denar posodila, kako je tožnik videti, kje je zaposlen, kakšen avto ima in celo kje stanuje, z njim pa je bila določen čas tudi v intimni zvezi. Ugotovilo je, da je tožnik uporabljal drugo ime zaradi vzdrževanja intimnega stika z njo in ne zato, da bi jo ogoljufal. Zaključilo je, da je obstajalo medsebojno zaupanje med tožnikom in C.C. v času obeh posojil, saj sicer do posojil ne bi prišlo. Pravilno je ugotovilo, da ni podlage za zaključek, da naj bi pri tožniku obstajal drugačen namen od namena vrnitve posojila, saj sta z C.C. dogovorno določala različne datume vračila, med njima pa je ves čas tekla komunikacija, tako prek telefona, kot tudi osebno. Odsotnost goljufivega namena je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi glede na delno plačilo dolga v višini 50,00 EUR in v tožnikovem iskanju možnosti vračila celotnega dolga (poskus pridobitve kredita in povečanja limita in poskus razveze police življenjskega zavarovanja).

11. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče oziroma stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi detajlno, prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo predvsem na izpovedi tožnika in domnevne oškodovanke C.C.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. V pritožbi tožena stranka sicer zatrjuje neverodostojnost izpovedi tožnika in navedene priče zaradi tega, ker naj bi spreminjala svoji izpovedi, vendar s temi trditvami pri pritožbenem sodišču ni vzbudila dvoma v prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede dejstva, da tožnik ni imel ob izposoji denarja od tožnice goljufivega namena, zaradi česar niso podani znaki tega kaznivega dejanja. Izpovedi tožnika in C.C. sta v bistvenih elementih (da se ji je predstavil z drugim imenom zaradi prikrivanja njunega razmerja pred tedanjo partnerko ter da si je denar izposodil po tem, ko sta se dlje časa poznala in bila del tega časa tudi par, ter glede namena tožnika, da ji bo denar vrnil) ves čas postopka enaki, sodišče prve stopnje pa je pri dokazni oceni upoštevalo tudi druge dokaze. Tožena stranka v pritožbi niti ne navede, kateri dokazi naj bi kazali na to, da bi imel tožnik že od vsega začetka goljufivi namen, same trditve iz odpovedi pa ne zadostujejo. Že iz sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, da zgolj dejstvo, da se je C.C.ć predstavljal z drugim imenom oziroma ji tudi v času izposoje denarja ni povedal svojega pravega imena, ne zadostuje za sklep o obstoju tožnikovega obarvanega naklepa. V pritožbi se tožena stranka sklicuje na dogodek, ko naj bi tožnik domnevni oškodovanki posmehljivo dejal, da je na potrdilo napisal 100,00 EUR, in ne 1.000,00 EUR, vendar tega ni dokazala. Iz izpovedi priče C.C. ne izhaja, da bi bil tožnik nanjo jezen, ko ga je klicala v službo in iskala v domačem kraju, pa tudi če bi to tožena stranka dokazala, to ne bi bilo odločilno za ugotovitev obstoja goljufivega namena že ob izposoji denarja. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnik in C.C. dogovorno spreminjala datum vračila posojila že po prejetem drugem posojilu, ni mogoče govoriti o tem, da se je tožnik izmikal vračilu denarja. Če pa se pritožbena navedba tožene stranke o izmikanju nanaša na to, da tožnik ni bil dosegljiv za vse klice domnevne oškodovanke, pa to glede na ugotovljene okoliščine primera (obstoj intimnega razmerja in njegov zaključek, časovna umestitev posojila v čas trajanja tega razmerja, prikrivanje tega razmerja pred (prejšnjo) partnerko) tudi ne dokazuje njegovega goljufivega namena. Pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pri tožniku ni ugotovilo t. i. obarvanega naklepa, torej goljufivega namena že ob izposoji denarnih zneskov od C.C., tako niso utemeljene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje glede obstoja goljufivega namena ni arbitrarna in tudi ne v očitnem nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, zato ni podana kršitev 22. člena Ustave RS.

12. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z izjavo D.D., niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo njegovo izjavo iz elektronskega sporočila z dne 19. 11. 2014 (A 8). Dejstvo, da iz nje izhaja njegov drugačen odnos do tožnikovega predstavljanja z njegovim imenom kot iz uradnega zaznamka z dne 25. 11. 2014 in delno tudi iz izpovedi pred sodiščem, pa na pravilnost ugotovitve o neobstoju goljufivega namena tožnika ne vpliva. Navedeni o tem, ali je imel tožnik namen vrniti izposojeni denar ali ne, sploh ni izpovedoval. 13. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik z dokazi o tem, da si je skušal urediti kredit ter razvezati zavarovalno polico, ni dokazal, da je nameraval vrniti C.C. izposojeni znesek. Ta pritožbena navedba izhaja iz zmotnega materialnopravnega stališča o porazdelitvi dokaznega bremena med stranki tega individualnega delovnega spora. Tožena stranka je bila dolžna dokazati vse znake kaznivega dejanja goljufije, tudi obarvani naklep tožnika, česar pa ni uspela dokazati, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita, ker niso dokazani vsi znaki kaznivega dejanja goljufije, ki se je očitalo tožniku.

14. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je odpovedni razlog na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 premalo konkretno obrazložen. V zvezi z očitkom iz izredne odpovedi, da je tožnik z opisanim ravnanjem storil tudi kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v izredni odpovedi tožena stranka pavšalno navajala, da je storil tudi kršitve iz druge alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1 in ob tem naštevala določbe različnih zakonov in drugih predpisov, ki naj bi jih kršil. Iz izredne odpovedi (A 2) izhaja, da se tožniku očita, da je v času med decembrom 2012 in februarjem 2013 storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ter da je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V zvezi s tem tožena stranka v odpovedi navaja, da je zaradi očitanega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije, tožnik huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, vendar pa v dokaznem postopku ni dokazala vseh znakov tega kaznivega dejanja. Ker očitano kaznivo dejanje ni bilo dokazano, ga tožniku ni mogoče očitati niti v okviru 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1, v izredni odpovedi pa se mu ni očitalo nobeno drugo oziroma drugače konkretno opredeljeno ravnanje (historični dogodek), ki bi predstavljalo vsebino te očitane kršitve. Res je, da je tožena stranka zelo obširno opredelila predpise, ki naj bi jih tožnik s svojim ravnanjem kršil, vendar pa to ne pomeni, da je konkretizirala tožnikovo prepovedano ravnanje ali opustitev (razen nedokazanega kaznivega dejanja goljufije). Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo le, ali je tožnik storil očitano dejanje goljufije, saj izredna odpoved ne opredeljuje nobenega drugega prepovedanega ravnanja ali opustitve. Tožena stranka bi kršitve iz izredne odpovedi morala opredeliti tako, da bi bilo mogoče preveriti njeno zakonitost, v tem okviru tudi pravočasnost podane izredne odpovedi glede na določbo drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Tožena stranka ni podala trditev o prepovedanem ravnanju ali opustitvi tožnika, ki bi bilo storjeno v obdobju šestih mesecev pred podajo odpovedi (ta je bila podana 21. 11. 2014, tožniku pa se očita storitev kaznivega dejanja goljufije v času med decembrom 2012 in februarjem 2013), zato se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo le do očitkov o kršitvi iz 1. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1, v zvezi s katero je odpoved mogoče zakonito podati ves čas, ko je mogoč kazenski pregon.

15. Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev v zadnji alineji I.3. točke izreka, ki vsebuje zgolj opisno opredeljeno razliko v plači, ki pripada tožniku za obdobje od 1. 10. 2017 do 24. 1. 2018. S tako odločitvijo niso kršene določbe postopka, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Za izvršljivost denarne obveznosti zadošča, da je obveznost določljiva (prim. z odločbo Ustavnega sodišča RS Up‑1004/11 z dne 8. 11. 2012). V primeru, da delodajalec ne izpolni svoje opisno opredeljene obveznosti prostovoljno oziroma je ta nedoločljiva, pa ima taka odločitev naravo vmesne sodbe, delavec pa lahko vloži novo tožbo v zvezi z višino pripadajočega nadomestila v plači. 16. Druge pritožbene navedbe tožene stranke za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

K pritožbi tožnika:

19. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da glede na okoliščine primera nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Zaupanje tožene stranke v tožnika je utemeljeno porušeno že zaradi ravnanja tožnika, ki je bilo dokazano oziroma niti ni bilo sporno med strankama, tj. da se je tožnik predstavljal pod imenom druge osebe, celo kolega policista z istega policijskega območja, kar je upravičeno vzbudilo pri delavcih tožene stranke zgražanje. Tožnik ugotovitvam sodišča prve stopnje glede tega ne nasprotuje. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tožena stranka že s tem utemeljila upoštevno izgubo zaupanja v tožnika, sodišče prve stopnje pa je pravilno sledilo tudi izpovedi E.E., komandirja PMP F., v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom oziroma okoliščinami, ki še dodatno utemeljujejo izgubo zaupanja v tožnika in posledično nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja kljub ugotovljeni nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Očitek o nepravilni uporabi materialnega prava je tako neutemeljen. Ni dvoma, da je bil ugled tožene stranke prizadet zaradi tožnikovega predstavljanja z imenom kolega in postopka, ki je tekel v zvezi z očitki iz izredne odpovedi zoper tožnika, čeprav se je tožnik predstavljal z drugim imenom (le) C.C.. Njuno razmerje je bilo sicer res zasebno, vendar pa se je (tudi) zaradi z njene strani vložene kazenske ovadbe in izredne odpovedi pri toženi stranki izvedelo za njegovo predstavljanje z imenom kolega. Tudi dejstvo, da je tožnik še nekaj časa po spornem ravnanju v letih 2012 in 2013 opravljal delo policista pri toženi stranki, ne pomeni, da je sodna razveza izključena. Dejstvo, da je bila tožena stranka obveščena o spornem ravnanju tožnika šele v letu 2014 in je tako tožnik do izredne odpovedi opravljal delo, ne vpliva na ugotovljeno izgubo zaupanja tožene stranke. Dejstvo, da v zvezi s spornim ravnanjem tožnika niso bili ugotovljeni vsi znaki kaznivega dejanja goljufije in je posledično izredna odpoved nezakonita, ne vpliva na ugotovitev, da tožena stranka tožniku ne zaupa več in da zato nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. 20. Tožnik zatrjuje, da je bil pri toženi stranki diskriminiran, saj drugim policistom ni prenehalo delovno razmerje, čeprav so bile zoper njih vložene kazenske ovadbe oziroma je zoper njih tekel kazenski postopek. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika predvsem zaradi predstavljanja z imenom njegovega kolega zaradi intimnega razmerja z C.C., ne zaradi samega kazenskega postopka. Tudi sicer se okoliščina izgube zaupanja ugotavlja v primeru ugotovitve o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi, in ne za delovnopravno ukrepanje zoper delavce zaradi ugotovljenih kršitev. Ne gre torej za neenako obravnavo enakih položajev. Glede na to tudi dopis z dne 24. 10. 2014 za odločitev v zadevi ni pravno pomemben. Zmotno je stališče pritožbe, da porušeno zaupanje ne more temeljiti na ravnanjih, ki so bila očitana tožniku, ker ta niso bila ugotovljena s pravnomočno obsodilno sodbo. Da bi delodajalec lahko dokazoval izgubo zaupanja do delavca le s pravnomočno obsodilno sodbo, ni predpisano ne v veljavni zakonodaji, niti ne izhaja iz sodne prakse. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov reintegracijski zahtevek, je pravilna tudi odločitev, da mu gre po 24. 1. 2018 ne gre razlika v plači. 21. Neutemeljena je tudi pritožba tožnika zoper odločitev o višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je denarno povračilo odmerilo glede na ugotovljene okoliščine v okviru zakonskih kriterijev. Tudi ob upoštevanju okoliščin, na katere opozarja tožnik (njegovo dolgoletno delo pri toženi stranki, nezmožnost opravljanja dela, za katerega se je šolal, starost in sedaj zaposlitev na nižje plačanem delovnem mestu), je ustrezna višina denarnega povračila v višini 8.785,15 EUR, materialno pravo pa pravilno uporabljeno. Zavrniti je treba pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZDR-1) v povezavi z odmero denarnega povračila. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, prav tako njegove ugotovitve niso protispisne, tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno pa je prav tako neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je odmerilo denarno povračilo ob ustrezni dokazni oceni listin in izpovedi tožnika in prič, dokazna ocena pa je prepričljiva in ustrezno obrazložena, zato vanjo pritožbeno sodišče ne dvomi. Ustrezno je upoštevalo tožnikovo 17-letno delo v Policiji, dejstvo, da je hitro našel zaposlitev (četudi ne na delovnem mestu, za kakršnega naj bi se šolal), kar vendarle kaže na to, da so njegove zaposlitvene možnosti dobre, delovne razmere pri drugih delodajalcih, tožnikov finančni položaj oziroma socialno varnost in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na sedanjo zakonsko ureditev sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi upoštevalo tudi nelagodje tožnika zaradi očitanih dejanj, odpovedi ter vprašanj znancev. Tožnikovo zavzemanje za zvišanje dosojenega denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je tako neutemeljeno.

22. Druge pritožbene navedbe tožnika za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

23. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tudi pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem jo je izpodbijal tožnik (353. člen ZPP).

24. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.