Jedro

S pravili Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov so pogoji za pridobitev pravic in njihov oseg določeni drugače, kot gredo zavarovancem iz obveznega zavarovanja. Zato je mogoče kot pravno podlago uporabiti ta pravila, ki pa jih je treba razlagati v korist zavarovanke (člen 100 ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da je tožeča stranka tožbo umaknila za znesek 535.632,00 SIT in postopek v tem delu ustavilo. V 1. točki izreka je naložilo toženi stranki plačilo

564.368,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1997 dalje do plačila in ji naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Proti obsodilnemu delu sode vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče se je najprej oprlo na pravila Sklada iz 8.5.1996, ki v 22. členu določajo, da mora Sklad v primeru, da pogoji za uveljavitev zavarovalnine niso izpolnjeni, članu vrniti del pripadajočih sredstev v enkratnem znesku. Kljub temu je sodišče naprej odločilo po pravilih iz 1982. leta in ni obrazložilo zakaj, kar pomeni bistveno kršitev določb ZPP. Sodišče je menilo, da so pravila iz 1996. leta nenatančna in se je odločilo za uporabo pravil iz 1982. leta, ob smiselni uporabi še enega izmed določil pravil iz 1996. leta. Sodišče je nadalje zaključilo, da je tožeča stranka vplačane zneske valorizirala na podlagi splošnih pravil poslovanja tožene stranke, pri čemer sodišče ne pojasni, kako je do tega zneska tožeča stranka prišla. Tožena stranka pa je priznala le nominalna vplačila. Pravila iz 1996. leta govorijo, da se zavarovalna osnova valorizira. Nato sodišče sklepa, da v skladu s citirano določbo pravil iz 1982. leta, gre tožnici odkupna vrednost 0,5% mesečno. Sodišče kot izračun vzame znesek 976.803,00 SIT, vendar z obrazložitvijo sodbe ne pojasni pravilnosti tega izračuna in ne pojasni kriterijev, kako je do tega prišlo.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba ima prav, ko graja izpodbijano sodbo v delu, ko sodišče prve stopnje v sodbi ugotovi, da je tožeča stranka vplačala sredstva v sklad od junija 1984 do avgusta 1996 za 146 mesecev, 976.803,00 SIT (pri tem se sklicuje na priloge A12 - A18), kar je valoriziralo na podlagi splošnih pravil poslovanja tožene stranke. Pri tem je v sodbi (tega pritožba ne napada) izračunano, da je nominalno vplačilo tožeče stranke 233.601,40 SIT (priloga B6), sodišče pa ne pojasni, na podlagi česa in kako je prišlo do valoriziranega zneska vplačanih dajatev tožeče stranke. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bisveno kršitev določb ZPP iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (354. člen ZPP). Gre namreč za pravnoodločilno dejstvo, saj je način obračuna oziroma pravice tožeče stranke iz vplačil in obveznosti tožene stranke pravnoodločilno dejstvo za ugotovitev obveznosti po določbi 22. člena Pravil Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije.

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje od tožeče stranke najprej zahteva pojasnilo, kako je do tega zneska prišla. V spisu se omenja podatek (zaslišanje tožnice na list. št. 54), da je tožeča stranka seštela vsa vplačila in nato v banki zaprosila za izračun obresti in prištela valorizacijo. Takšen način valorizacije med strankama ni bil dogovorjen, in tudi zakoni, ki so urejali zavarovalno pogodbo (Zakon o obligacijskih razmerjih), tega načina niso poznali.

Pritožba namreč graja tudi pravilno uporabo materialnega prava. Pravdni stranki sta leta 1984 s pristopom tožnice k pravilom Sklada za vzajemno pomoč in vplačil prve premije sklenili zavarovalno pogodbo, ki jo je takrat urejal Zakon o obligacijskih razmerjih. Dodatno pokojninsko zavarovanje, kamor lahko uvrstimo sklenjeno pogodbo, v tem času ni bilo urejeno v Zakonu o pokojninskih in invalidskih zavarovanjih, na ta način, da bi na podlagi vzajemnosti določeni krogi ljudi lahko oblikovali pokojninske sklade. Zato je edina pravna podlaga v tem času bil lahko Zakon o obligacijskih razmerjih, ki je v členu 897 poznal zavarovalno pogodbo kot pogodbo o združitvi zneska v zavarovalni oziroma rizični skupnosti po načelih vzajemnosti in solidarnosti v skupnosti z določenim zneskom, ki pomeni ob nastopu zavarovalnega dogodka pravico do povračila pokojnine (primerjaj razloge sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 224/2000). V podobnem primeru je Vrhovno sodišče ocenilo, da je za presojo pravic tožeče stranke treba uporabiti ZOR in določbe o splošnih načelih razlage pogodbe (99. - 101. člen ZOR).

Pritožba meni, da bi sodišče prve stopnje moralo ali uporabiti pravila, ki so veljala ob vstopu tožnice v sklad (v nadaljevanju pravila iz 1982. leta), ali pravila iz 1996. leta (ko je tožnica iz sklada izstopila. Vendar pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje ugotovilo (tega pritožba ne graja), da je tožena stranka vsako leto sprejemala pravila, pri čemer so pravila iz prejšnjega leta nehala veljati, vendar le v obsegu, ki ni spreminjal starih pravil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo glede obsega vračanja vplačanih zneskov po 22. členu Pravil, pravila iz leta 1996 (priloga B7). Pri 6. alinei 22. člena pa je res nejasna določba, kaj pomeni "del pripadajočih sredstev v enkratnem znesku". V tem delu pravila ne urejajo obsega vračanja, s tem da v nadaljevanju v členih 30 in 31 pravila poznajo valorizacijo zavarovalne osnove, če gre za izplačevanje starostne zavarovalnine (pravilno pokojnine!).

Ob tako nejasni določbi je sodišče prve stopnje res moralo razlagati pravila v korist tožeče stranke (člen 100 ZOR). Vendar sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je prišlo do tega zneska, pri čemer je tožena stranka ponudila kot način valorizacije pravila iz 1997. leta, ki so poznala valorizacijo vplačanih zneskov, vnedar le za dobo nad 10 let. Res je, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v letu 1982 ni urejal prostovoljnih dodatnih pokojninskih zavarovanj in načina valorizacije v tem primerih. Vendar je treba poudariti, da je poznejša zakonodaja (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS 12/92 in naslednji) poznala usklajevanje pokojnin, vendar tudi dajatev iz tega naslova. To pomeni, da bo pravila iz 1996. leta glede spornega 22. člena treba razlagati v korist tožeče stranke, vendar v skladu s celotnimi pravili oziroma načinom valorizacije iz drugih členov pravil iz 1996. leta, kar je smiselno tudi storilo sodišče prve stopnje, vendar ni pojasnilo, kako je do teh zneskov prišlo.

Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 166. člena ZPP.