Jedro

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 odločilo, da je bil 193. člena ZUJF v neskladju z Ustavo. Vendar odločitev Ustavnega sodišča ne učinkuje avtomatično na vse postopke v katerih na dan učinkovanja odločbe še ni bilo pravnomočno odločeno. Tožnik bi tako moral po tem, ko je drugostopni organ z odločbo zavrnil kot neutemeljeno njegovo pritožbo zoper odmerno odločbo in ki mu je bila vročena šele 6. 7. 2015, torej po izdaji odločbe Ustavnega sodišča U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015, vložiti tožbo zoper odmerno odločbo, v kateri bi lahko uveljavljal kršitve materialnega zakona in vse druge ugovore, ki jih navaja v predmetni tožbi, saj je bil materialni predpis, ki je bil podlaga za izdajo odločbe za plačilo davka, razveljavljen. Tožnik pa te možnosti ni izkoristil, kar je imelo za posledico to, da je odmerna odločba ostala v veljavi, s tem pa tudi podlaga za odmero davka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Finančna uprava Republike Slovenije ni ugodila zahtevku tožnika za vračilo preveč plačanega davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013. Ugotavlja, da je bila tožniku izdana odločba o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 št. DT42270-4073/2013-1 z dne 20. 6. 2013, s katero je bil odmerjen davek v znesku 1.330,69 EUR, ki ga je tožnik poravnal. Dne 10. 7. 2015 je tožnik vložil zahtevek za vračilo plačanega davka skupaj z zamudnimi obrestmi, zaradi razveljavitve Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin (v nadaljevanju ZMVN). Ustavno sodišče RS je namreč z odločbo U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 odločilo, da je ZMVN v neskladju z ustavo, vendar odločitev ni odpravila ali razveljavila pravne podlage, zato ni podana nikakršna osnova za utemeljevanje nezakonitosti odmerjenega davka. Prvi odstavek 97. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) določa, da če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, se preveč plačani znesek, ki presega 10 EUR, vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh. Iz knjigovodske evidence je razvidno, da ima zavezanec poravnane vse obveznosti, nima niti dolga niti preplačila, zato njegovemu zahtevku za vračilo davka ni bilo mogoče ugoditi.

2. Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je z odločbo št. DT-499-10-129/2015-3 z dne 23. 2. 2016 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja, da je mogoče zahtevati le vračilo tistega davka, ki ga zavezanec ni bil dolžan plačati, koliko davka je dolžan plačati, pa je razvidno iz odmerne odločbe. Ni mogoče zahtevati vračila davka, ki je bil plačan v višini, ki izhaja iz odmerne odločbe. Tožnik smiselno uveljavlja nepravilnost odmerne odločbe, takšen ugovor pa je mogoče uveljavljati le v pravnih sredstvih zoper odmerno odločbo. Tožnik je torej imel možnost uveljavljati svoje ugovore v smeri neupravičene odmere davka v upravnem sporu, ki pa ga ni sprožil. Odmerna odločba je postala pravnomočna, kar pomeni, da velja in zavezuje vse udeležene strani, tudi v primeru, da bi bila nepravilna. Za vračilo davka ni podlage in tožnik s svojo zahtevo ne more uspeti.

3. Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo davčnih organov ne strinja. Pojasnjuje dosedanji potek postopka in se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča. Podlaga za odmero davka ne nepremično premoženje večje vrednosti je bila namreč razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 in z odločbo U-I-125/14 z dne 19. 2. 2015, zato je tožnik vložil zahtevo za vračilo neupravičeno plačanega davka, ki pa ga je Finančna uprava RS neutemeljeno zavrnila. Tožnik je upravičeno zahteval vračilo plačanega davka, saj je bil materialni predpis, ki je bil podlaga za izdajo odmerne odločbe, razveljavljen. Po določbi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Tožena stranka se napačno sklicuje na pravnomočnost odmerne odločbe in navaja, da bi moral tožnik zoper odmerno odločbo sprožiti upravni spor. Dodaja, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da razpiše ustno obravnavo ter izvede predlagane dokaze.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Dodaja, da gre v predmetni zadevi za odločanje o zahtevi za vračilo preveč plačanega davka, zato ni predmet tega postopka vprašanje, ali je pravnomočna odmerna odločba pravilna ali ne. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik s tožbo izpodbija odločbo drugostopnega organa. Iz pravnega pouka navedene odločbe izhaja, da je bil tožniku dan pravni pouk, s katerim se dovoljuje upravni spor z vložitvijo tožbe zoper odločbo drugostopnega organa, kar pa ni pravilno, saj po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, kar pa odločba drugostopnega organa ne vsebuje. Upoštevaje, da je bil tožniku dan napačen pravni pouk in glede na vsebino tožbe, jo je sodišče obravnavalo kot tožbo zoper odločbo prvostopnega organa št. 42270-4073/2013-12 z dne 29. 7. 2015 v povezavi z odločbo drugostopnega organa št. DT-499-10-129/2015-3 z dne 23. 2. 2016. 7. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, da jih ne bi ponavljalo, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. 8. V konkretnem primeru ni sporno, da je bila tožniku na podlagi 60. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (ZIPRS1314) izdana odločba, s katero mu je bil odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 ter da je bila davčna osnova za odmero davka določena na podlagi 193. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF). V zadevi tudi ni sporno, da je tožnik davek plačal in zoper odmerno odločbo vložil pritožbo, ki jo je drugostopni organ zavrnil. Po prejemu odločbe drugostopnega organa, pa tožnik ni vložil tožbe v upravnem sporu, s katero bi izpodbijal odmerno odločbo.

9. Sodišče se strinja s stališčem davčnih organov, da v kolikor je bil tožnik mnenja, da tudi odločitev drugostopnega organa ni pravilna, bi lahko svoja nestrinjanja v zvezi z odmerno odločbo uveljavljal s tožbo v upravnem sporu. Ker upravnega spora ni sprožil, je postala odmerna odločba pravnomočna. Res je, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 odločilo, da je bil 193. člena ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka ne nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13 ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS), v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena URS in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Vendar odločitev Ustavnega sodišča ne učinkuje avtomatično na vse postopke v katerih na dan učinkovanja odločbe še ni bilo pravnomočno odločeno. Tožnik bi tako moral po tem, ko je drugostopni organ z odločbo zavrnil kot neutemeljeno njegovo pritožbo zoper odmerno odločbo in ki mu je bila vročena šele 6. 7. 2015, torej po izdaji odločbe Ustavnega sodišča U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015, vložiti tožbo zoper odmerno odločbo, v kateri bi lahko uveljavljal kršitve materialnega zakona in vse druge ugovore, ki jih navaja v predmetni tožbi, saj je bil materialni predpis, ki je bil podlaga za izdajo odločbe za plačilo davka, razveljavljen. Tožnik pa te možnosti ni izkoristil, kar je imelo za posledico to, da je odmerna odločba ostala v veljavi, s tem pa tudi podlaga za odmero davka.

10. Sodišče se strinja tudi z mnenjem davčnih organov, da bi bila v danem primeru podlaga za ugoditev zahtevku tožnika za vračilo spornega davka lahko podana le v 97. členu ZDavP-2, vendar iz podatkov spisa nesporno izhaja, da pogoji za vračilo davka po omenjeni zakonski določbi niso bili izpolnjeni in je zato odločitev davčnih organov pravilna.

11. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 13. Ker v zadevi o pravno relevantnih dejstvih med strankama ni spora, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.