Jedro

Sodišče prve stopnje je (ob sklicevanju na odločbo VS RS III Ips 3/2012) pravilno pojasnilo, da s predelavo nastane novo, samostojno avtorsko delo (prvi odstavek 7. člena ZASP), ki je nedeljiva celota. Na njem predelovalec uživa iste izključne pravice kot avtor prvotnega dela. To velja tako za osebnostna upravičenja avtorja (moralne avtorske pravice) kakor tudi za pravice nadaljnjega izkoriščanja predelanega avtorskega dela (morebitnega prenosa v uporabo). Vendar je predelovalec pri slednjem vedno vezan na obseg privolitve originalnega avtorja; kajti z izkoriščanjem novega dela (predelave) se sočasno uporablja tudi originalno delo. Iz navedenega sledi, da sme avtor predelave pravice na predelavi prenašati samo skupaj z avtorjem prvotnega dela.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Uvodno

1.Tožnik v tem postopku trdi, da je avtor logotipa "Poskočni X" ter avtor vseh njegovih posodobitev, to je logotipa "Poskočni", "Poskočni A." in "A. Dogaja". S tožbo zahteva ugotovitev avtorstva na logotipih "Poskočni A." in "A. Dogaja" ter ugotovitev ničnosti izjave o predaji lastništva, ki sta jo 10. 6. 2020 podpisala toženca (v nadaljevanju Izjava) in se nanaša na logotipa "Poskočni" in "Poskočni A." ter ničnosti Avtorske pogodbe z dne 16. 6. 2021 (v nadaljevanju Avtorska pogodba), prav tako sklenjene med tožencema, ki se nanaša na logotipa "Poskočni A." in "A. Dogaja".

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom: I. ugotovilo ničnost Izjave v delu, ki se nanaša na logotip "Poskočni A."; II. ugotovilo ničnost Avtorske pogodbe v delu, ki se nanaša na logotip "Poskočni A."; III. zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ničnost Izjave in Avtorske pogodbe glede logotipa "Poskočni" in "A. Dogaja"; IV. zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožnik avtor figurativnih znakov "Poskočni A." in "A. Dogaja", kot sta prikazana v Prilogi 1 te sodbe in ima tožnik na teh znakih avtorsko pravico; V. odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Navedbe v pritožbenem postopku

3.Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

4.Tožnik izpodbija odločitev v točkah III, IV in V. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevkom v celoti ugodeno, podrejeno pa njegovo razveljavitev. Priglaša stroške.

Vztraja, da ima pravni interes za ugotovitev ničnosti podpisane izjave in avtorske pogodbe tudi glede logotipov "Poskočni" in "A. Dogaja". Ne strinja se z argumentacijo sodišča in vztraja, da glede na naravo in vsebino zadeve nima na voljo močnejšega pravnega varstva. Izpostavlja 86. čl. OZ ter navaja, da je upravičen zahtevati ugotovitev, da je avtor figurativnih znakov "Poskočni" in "A. Dogaja" in ima na teh znakih avtorsko pravico ter ugotovitev, da sta izjava in avtorska pogodba glede znakov "Poskočni A." in "A. Dogaja" nični. Pravni interes temelji na dejstvu, da je tožnik avtor spornih logotipov in ima zato le on pravico skleniti pogodbo o prenosu materialnih avtorskih pravic na logotipu "Poskočni". Toženca sta dala izjavo in avtorsko pogodbo, iz katerih izhaja, da je avtor spornih logotipov drugi toženec, v pravni promet, tožnik pa z ugotovitvijo ničnosti želi odpraviti povzročanje zmede v tem prometu. Drugega učinkovitega sredstva nima. Rešitev tega spora bo imela učinek tudi v drugih pravdnih postopkih, ki tečejo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (I P 322/2021 in IV Pg 1651/2021), saj bo moralo sodišče upoštevati odločitev o prejudicialni pravici. Pravni interes za tožbo je zato podan tudi glede logotipa "Poskočni" in "A. Dogaja".

V nadaljevanju navaja, da je avtor figurativnih znakov "Poskočni A." in "A. Dogaja". Ne strinja se z zaključkom, da je drugi toženec prvotni logotip samostojno preoblikoval v taki meri, da je sedaj on avtor logotipa "Poskočni". Storitev postane avtorsko delo, če je individualna in intelektualna. Individualna postane šele, če je izvirna in osebna. Dosegati mora vsaj določeno raven ustvarjalnosti (VSL V Cpg 220/2016). Zgolj posodobljen znak "Poskočni", zato ni mogoče šteti za avtorsko delo drugega toženca. Bistvena ideja, pomen, znak in avtorska zasnova so tožnikovi. Videza obeh logotipov se bistveno ne razlikujeta in logotip "Poskočni" ne predstavlja osebne in izvirne stvaritve drugega toženca. Beseda poskočni in roka s pol-iztegnjenim kazalcem in sredincem, sta že obstajali; poleg tega je tožnik dal drugemu tožencu navodilo, da naj bo logotip črno-bel, da se pripravi varianta pos-kočni, da se združita črki p in k in da se roka naredi bolj ikonična. Tožnik je sodeloval tudi pri izbiri pisave in izrazil je željo, da naj bo logotip bolj kvadraten. Drugi toženec je 10. 2. 2020 le tožniku poslal elektronsko sporočilo, v katerem priznava, da je logotip izdelal po njegovem naročilu, 21. 2. 2020 pa končno verzijo. To verzijo je šele naknadno pretvoril v vektorsko, pri čemer se takšna pretvorba izvede v nekaj minutah. Ta oblika se uporablja le za tisk na majice, česar skupina niti ni rabila. Sodišče se do vseh navedenih ugovorov ni opredelilo in ima to za posledico arbitrarnost odločbe. Sodišče se tudi ni opredelilo do dejstva, da iz elektronskega sporočila z dne 21. 2. 2020 izhaja, da se drugi toženec sploh ni pogovarjal o plačilu in to potrjuje, da ni avtor logotipa in da mu ni jasno, zakaj prvi toženec sploh sprašuje o plačilu. Sodišče je glede na to zmotno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo kršitev po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, sama odločba pa je arbitrarna. Dokazna ocena je narejena brez upoštevanja 8. čl. ZPP in ni logično vzdržna.

Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca, saj je dejstvo, da so se v postopku pojavila strokovna vprašanja (ali gre v primeru spornih logotipov za individualno stvaritev) in sodišče za odgovore nanje nima strokovnega znanja.

5.Toženca v pritožbi izpodbijata odločitev v tč. I, II in V izreka ter predlagata spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela. Priglašata stroške.

Sodišču očitata kršitev po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ter sojenje mimo navedb in zahtevka. Povzemata 7. čl. ZASP. Menita, da tožnik pravnega interesa nima niti za zahtevek glede ničnosti avtorske pogodbe in izjave v delu, ki se nanaša na logotip "Poskočni A.". Sodišče je odločilo mimo navedb. Tožnik ni trdil, da sta Avtorska pogodba in izjava nični, ker nasprotujeta prisilnim predpisom, ker drugi toženec ni pridobil soglasja tožnika za prenos materialnih avtorskih pravic na prvega toženca, ampak je je navedbe vezal izključno na določene zakonske norme. Tožnikovo trditev, da drugi toženec ni mogel samostojno razpolagati z omenjenim logotipom tako, da je na prvega toženca prenesel materialna avtorska upravičenja, je sodišče samovoljno štelo za trditve o odsotnosti soglasja pri prenosu materialnopravnih upravičenj.

Sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče sledilo navedbam in izpovedbi tožnika, da je avtor zarisa roke z navzdol ukrivljenima prstoma, pa čeprav je tudi prvi toženec slednje zatrjeval in zaslišan potrdil. Prezrlo je, da sta tako tožnik kot prvi toženec potrdila, da je obravnavana stvaritev roke, za katero vsak od njiju trdi, da je njegova, povzeta po že prej izdelani stvaritvi enako postavljene roke. Tako stvaritev za lastno prepoznavnost uporablja avstrijski narodno zabavni ansambel. Če bi bilo sodišče na to pozorno, bi lahko ugotovilo, da je tudi tožnikova stvaritev predelava prej obstoječe stvari, ki bi lahko bila original. Tožnik posledično ne bi imel upravičenja do sodne intervencije. Ugotovitev, da je tožnik avtor originalne stvaritve in bi drugi toženec potreboval njegovo soglasje za prenos materialnih avtorskih pravic, je zato napačna. Opozarjata še na to, da je tožnik ves čas uporabljal izraz "ideja", ideja pa ni avtorskopravno varovana. Sodba nadalje nima prepričljivih razlogov o tem, da je izključno tožnik drugemu toženec predlagal predelavo tedaj obstoječega logotipa. Dejstvo je namreč, da je šlo za interes oziroma prošnjo celotne skupine Poskočni. Ob srečanju z drugim toženec so bili slednji prisotni. Pa tudi če ne bi bili, tožnikovega predloga ni bilo mogoče šteti kot njegov osebni predlog, pač pa kot predlog skupine v imenu in za račun katere je tožnik tedaj deloval. Prvi toženec je izpovedal, da je tudi sam sodeloval pri komunikaciji glede predelave logotipa z drugim toženec, to pa jasno izhaja tudi iz sms komunikacije.

Nasprotujeta tudi odločitvi o stroških postopka. Tožnik je uspel z neznatnim delom zahtevka, še zlasti v razmerju do drugega toženca. Ugodeno mu je bilo le v eni tretjini dveh točk zahtevka, ki je obsegal štiri točke. Sodišče bi zato moralo stroške tožencev v celoti ali v pretežnem delu naložiti v plačilo tožniku.

6.Tožnik je odgovoril na pritožbo tožencev. V bistvenem navaja, da je svoji trditveni podlagi zadostil. Povzema svoje navedbe iz 3. in 4. pripravljalne vloge. Kot neutemeljene označuje ostale pritožbene navedbe tožencev in predlaga zavrnitev pritožbe. Tožnik ugovarja stroškovniku tožencev v delu, ki se nanaša na strošek razgovora s strankami in za pregled sodbe.

Presoja utemeljenosti pritožb

7.Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe tožnika

8.Sodišče prve stopnje je tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo le v delu, ki se nanaša na ničnost Izjave in Avtorske pogodbe glede logotipa "Poskočni" in "A. Dogaja", ugotovitveni zahtevek, da je tožnik avtor logotipov "Poskočni A." in "A. Dogaja" pa je vsebinsko obravnavalo (in ga zavrnilo). Pritožbeno poudarjanje, da je tožnik tak zahtevek upravičen uveljavljati, je zato odveč.

9.Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik pravnega interesa za vložitev zahtevka za ugotovitev ničnosti Izjave v delu, ki se nanaša na logotip "Poskočni" in Avtorske pogodbe v delu, ki se nanaša na logotip "A. Dogaja", ni izkazal. Razlogi izpodbijane odločbe o tem so natančni, izčrpni in skladni. Ker pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja to, kar je navajal v postopku pred sodiščem prve stopnje, na to pa mu je pravilno in popolno odgovorilo že sodišče prve stopnje (glej razloge v tč. 16 do vključno 18), pritožbeno sodišče tega ne ponavlja, ampak se na te razloge le sklicuje.

10.Neutemeljen je očitek o kršitvi po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je odločbo v izpodbijanem delu mogoče preizkusiti. Enako velja za trditev o storjeni kršitvi po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tožnik namreč to kršitev utemeljuje s kritiko dokazne ocene, ne pa s trditvijo, da je sodišče v razloge napačno preneslo vsebino katere od listin oziroma vsebino zapisnika o izpovedbi katere od strank ali prič.

11.Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, gre pri vprašanju, ali določeno delo predstavlja individualno intelektualno stvaritev, materialno pravno vprašanje, ki ga razrešuje sodišče in ne izvedenec. Pri napolnjevanju tega pravnega standarda si sicer lahko pomaga z izvedencem, a zgolj za dokazovanje in preverjanje dejstev, za katera je potrebno strokovno znanje. V konkretnem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča tako znanje za presojo vprašanja, ali gre za individualno stvaritev ni bilo potrebno. Svojega drugačnega stališča pritožnik tudi sicer ne konkretizira.

12.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je avtor logotipov "Poskočni A." in "A. Dogaja". Kot izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, je pri presoji upoštevalo, da je tožnik avtorstvo na spornih logotipih gradil na trditvi, da je avtor posodobitve prvotnega logotipa "Poskočni X" (priloga A12 - slika 10 in priloga B39), to je logotipa "Poskočni" (priloga A9 in A12 - slika 11), posledično pa tudi obeh njegovih izpeljank, to je logotipov "Poskočni A." in "A. Dogaja" (priloga A24). Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo: I. da je tožnik avtor logotipa "Poskočni X"; II. da je drugi toženec avtor oblikovnega in vizuelnega izražanja besede "poskočni" v logotipu "Poskočni"; III. da je bil predelan le del starega logotipa "Poskočni X", to je roka s pol-iztegnejnim sredincem in kazalcem ter pokrčenim palcem, pri čemer so spremembe na predelani grafiki roke takšne narave, da že pomenijo individualno intelektualno stvaritev drugega toženca. Na tej podlagi je zaključilo, da avtor logotipa "Poskočni" in tudi obeh njegovih nadaljnjih izpeljank drugi toženec.

13.Tožnik v pritožbi vztraja, da pri logotipu "Poskočni" ne gre za avtorsko delo drugega toženca, ampak zgolj za posodobitev prvotnega logotipa, ki je avtorsko delo tožnika. Pritožbeno sodišče mu ne more slediti. Soglaša namreč s tem, da je avtor oblikovnega in vizualnega izražanja besede "poskočni" v logotipu "Poskočni" drugi toženec, pa tudi z ugotovitvijo, da predelava grafike roke, ki jo je naredil drugi toženec, že pomeni individualno intelektualno stvaritev drugega toženca. Ker so v izpodbijani odločbi v zvezi s tem navedeni izčrpni razlogi (glej razloge v tč. 21 do vključno 27), s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša, v nadaljevanju odgovarja le na tožnikove pritožbene očitke.

14.Pritožbeno sodišče v nasprotju s prepričanjem tožnika meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje narejena vestno, skrbno in natančno, zaključki so logično in življenjsko prepričljivi, pa tudi preverljivo obrazloženi. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z avtorstvom oblikovnega in vizualnega izražanja besede "poskočni" v logotipu "Poskočni" opredelilo tako do izpovedb strank kot do pisnih izjav prič, pri tem pa pojasnilo, katerim je sledilo in katerim ne, ter zakaj. Opredelilo se je tudi do relevantnih listin. Pavšalni očitki o nekritični in selektivni dokazni oceni, so zato neutemeljeni.

15.Tožnik sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, a pri tem v večjem delu le ponavlja tisto, kar je trdil pred sodiščem prve stopnje. Z dokazno oceno se ne sooči in ne argumentira, zakaj so drugačne ugotovitve sodišča (da je drugi toženec sam oblikoval oziroma izbral font pisave, obliko, velikost in barvo črk ter njihovo postavitev, dvovrstični napis, kvadratno obliko logotipa in umestitev roke v zgornji desni kot) napačne. Konkretizirano se sklicuje le na elektronski sporočili z dne 10. 2. 2020 (priloga B18) in 21. 2. 2020 (priloga A20), katerih vsebina pa sama po sebi, še manj pa v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, tožnikovih trditev ne potrjuje. Tožnik tako spregleda ne le prepričljivo izpovedbo drugega toženca, ampak tudi ostalo komunikacijo s prilogami, ki jo je dokazno ocenilo sodišče prve stopnje in katere vsebina je povzeta v tč. 25 izpodbijane odločbe. Trditve tožnika o lastnem avtorstvu ne potrjuje niti okoliščina, da se drugi toženec o plačilu ni pogovarjal. Iz dokaznega postopka, to je izpovedbe drugega toženca, namreč izhaja, da je delo prevzel na prijateljski osnovi in bi se o plačilu "že zmenili". Poleg tega odplačnost ni znak avtorskega dela. Trditev, da skupina "Poskočni" vektorske oblike logotipa ni potrebovala, za presojo ni odločilna. Očitek, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, pritožbeno sodišče zato zavrača.

16.Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljena dejstva, ki jih je nanizalo v razlogih, tudi materialno pravo uporabilo pravilno. Bistvo avtorske stvaritve je ustvarjalnost. 5. čl. ZASP zato avtorsko delo opredeljuje kot individualno intelektualno stvaritev. Avtorsko delo je tudi predelava že prej obstoječega avtorskega dela, če je le predelava individualna intelektualna stvaritev. Predelava je ustvarjalna sprememba, poustvaritev ali preustvaritev prvotnega dela. Poteze, prevzete iz nekega drugega dela, v novem ne zbledijo, temveč je prvotno delo zaznavno in navzoče tudi v novem delu. V obravnavanem primeru zato dejstvo, da je bila pri oblikovanju logotipa "Poskočni" uporabljena roka iz starega logotipa, ki je (kot fotografija in kasnejša grafika) sicer avtorsko delo tožnika ter dejstvo, da to delo v predelani grafiki roke ni povsem zbledelo, samo po sebi ne pomeni, da s predelavo ni nastalo novo avtorsko delo. Kot je bilo zgoraj že navedeno, je bistveno, ali je bila predelava takšna, da predstavlja individualno intelektualna stvaritev. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da razlike na predelani grafiki, ki jih je nanizalo sodišče prve stopnje v tč. 27, tak zaključek omogočajo. Predelana grafika roke ima očitne individualne poteze, ki so posledica ustvarjalnega dela in znanja drugega toženca. Ali je bila pretvorba v vektorsko obliko z vidika glasbene skupine "Poskočni" potrebna ali ne, na to ne vpliva.

17.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP sklep in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

Glede pritožbe tožencev

18.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe ugotovilo ničnost Izjave v delu, ki se nanaša na logotip "Poskočni A." ter ničnost Avtorske pogodbe v delu, ki se nanaša na logotip "Poskočni A.".

19.Bistvene dejanske ugotovitve, na katere je sodišče prve stopnje oprlo tako odločitev, so sledeče: - tožnik je avtor logotipa "Poskočni X" in avtor grafike roke, ki je sestavni del tega logotipa; - grafika roke je bila s soglasjem tožnika predelana s strani drugega toženca in vključena v logotip "Poskočni", brez njegovega soglasja pa tudi v logotip "Poskočni A."; - drugi toženec je z Izjavo in Avtorsko pogodbo brez tožnikovega dovoljenja dovolil uporabo logotipa "Poskočni A." prvemu tožencu.

20.Na taki dejanski podlagi je sodišče prve stopnje presodilo, da Izjava in Avtorska pogodba nasprotujeta kogentnemu pravilu 2. odst. 7. čl. ZASP, saj je imel drugi toženec tožnikovo dovoljenje za predelavo roke in njeno vključitev v logotip "Poskočni", ne pa tudi dovoljenja za vključitev v logotip "Poskočni A.". S tem je prizadel pravice tožnika kot avtorja prvotne grafike roke. Ob sklicevanju na odločbo VS RS III Ips 3/2012 je pojasnilo, da s predelavo nastane novo, samostojno avtorsko delo (prvi odstavek 7. člena ZASP), ki je nedeljiva celota. Na njem predelovalec uživa iste izključne pravice kot avtor prvotnega dela. To velja tako za osebnostna upravičenja avtorja (moralne avtorske pravice), kakor tudi za pravice nadaljnjega izkoriščanja predelanega avtorskega dela (morebitnega prenosa v uporabo). Vendar je predelovalec pri slednjem vedno vezan na obseg privolitve originalnega avtorja; kajti z izkoriščanjem novega dela (predelave) se sočasno uporablja tudi originalno delo. Iz navedenega sledi, da sme avtor predelave pravice na predelavi prenašati samo skupaj z avtorjem prvotnega dela.

21.Pritožnika taki odločitvi nasprotujeta najprej s trditvijo, da tožnik za ugotovitveni zahtevek nima pravnega interesa. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nima nobenih pomislekov o drugačnem zaključku sodišča prve stopnje in soglaša z razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo v tč. 16 izpodbijane odločbe. Ker toženca svojega nasprotovanja v pritožbi ne konkretizirata oziroma ga utemeljujeta s trditvami o prekoračeni trditveni podlagi (kar pa ni povezano z vprašanjem pravnega interesa), dodatno opredeljevanje pritožbenega sodišča ni potrebno.

22.Pritožnika sodišču prve stopnje nadalje očitata odločanje mimo zahtevka in mimo trditev, s katerimi je tožnik utemeljeval ničnostni zahtevek in ta očitek navezujeta na to, da je tožnik na podlagi dejstev, ki jih je zatrjeval, trdil, da Izjava in Avtorska pogodba nasprotujeta 10., 11., 14. in 21. čl. ZASP, sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da nasprotujeta pravilu 2. odst. 7.čl. ZASP. Očitek ni utemeljen. Po 3. odst. 180. člena ZPP sodišče v primeru, da tožeča stranka v tožbi navede pravno podlago tožbenega zahtevka, nanjo ni vezano in odloča o tožbi tudi, če je sploh ne navede. Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je naloga sodišča. To stališče, ki v sodni praksi nikoli ni bilo sporno, je pojasnilo tudi Ustavno sodišče, ko je v odločbi Up 108/04 z dne 8. 9. 2005 zapisalo: "Podlaga za sprejem odločitve je določen življenjski dogodek, gledan objektivno, pravno nevtralno in ne pravna konstrukcija, ki izhaja iz tega dogodka. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke." Navedba tožnika, da izjava in pogodba nasprotujeta 10.,11., 14. in 21. čl. ZASP, zato ni ovira, da sodišče ni, ob upoštevanju konkretno zatrjevanih in ugotovljenih dejstev, ugotovilo, da nasprotujeta 2. odst. 7. čl. ZASP. Tudi ne drži, da trditvena podlaga tožnika takšne odločitve ni omogočala. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, trditev, da drugi toženec ni mogel samostojno razpolagati s spornim logotipom tako, da je na prvega toženca prenesel materialne avtorske pravice, vsebuje tudi trditev o odsotnosti tožnikovega soglasja oziroma dovoljenja za tako razpolaganje. Navedbe o odsotnosti soglasja pa je tožnik ponudil tudi tretji pripravljalni vlogi. Sodišče prve stopnje z odločitvijo tudi ni prekoračilo postavljenega zahtevka, saj je tožnik zahteval ugotovitev ničnosti izjave in avtorske pogodbe v celoti, sodišče pa je zahtevku ugodilo le delno.

23.Neutemeljen je nadalje očitek, da odločba sodišča prve stopnje nima razlogov o ugotovitvi, da je tožnik avtor fotografije roke in kasnejše grafike roke s pol - iztegnjenim sredincem in kazalcem ter pokrčenim palcem, ki je bila uporabljena v logotipu "Poskočni X", kasneje pa kot predelava v logotipu "Poskočni" in njegovih nadaljnjih izpeljankah. Te razloge je sodišče navedlo v tč. 20 in 27.

24.Izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti izostanka trditev. Sodišče dejstev, ki jih morda ugotovi v teku dokaznega postopka, pred tem pa niso bila zatrjevana, ne sme upoštevati. Drugačno ravnanje bi pomenilo kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V postopku mora biti namreč ves čas jasno, kaj so navedbe strank in posledično dejanska podlaga, saj le to nudi strankam možnost, da se zoper zahtevek oziroma ugovore lahko ustrezno branijo. Ker tega, da je grafika roke povzeta po že prej izdelani stvaritvi enako postavljene roke in da je tudi tožnikova stvaritev predelava, v teku postopka ni navajala nobena stranka, ravnanju sodišča prve stopnje, ki izpovedbe prvega toženca o tem ni upoštevalo, ni kaj očitati. To velja še toliko bolj, ker je razpravljajoča sodnica ob zaslišanju na odsotnost trditev celo opozorila.

25.Drži sicer, da po 1. odst. 9. čl. ZASP ideje niso avtorskopravno varovane, vendar pa tožnik v tem postopku ni uveljavljal varstva ideje, ampak varstvo avtorskih pravic na (po njegovih trditvah) z njegove strani ustvarjenem avtorskem delu.

26.Kdo je predelavo prvotnega logotipa (pritožbeno sodišče sklepa, da imata pritožnika v mislih prvi logotip "Poskočni X") predlagal, za izpodbijano odločitev ni relevantno. Ustvaritev avtorskega dela je namreč realno dejanje, iz katerega nastanejo pravne posledice ne glede na voljo stranke, že na podlagi zakona. Tudi ni pomembno, zakaj je avtorsko delo nastalo.

27.Tožnik je v postopku uspel do polovice glede obeh ničnostnih zahtevkov, v celoti pa je propadel z zahtevkom za ugotovitev avtorstva. To, ob upoštevanju vrednosti posameznega zahtevka, pomeni približno 40 % uspeh. Ker so bili vsi zahtevki naperjeni zoper oba toženca, njun (ne)uspeh ne more biti različen. Ob takem uspehu ene in druge stranke in ob upoštevanju okoliščin, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, je tudi po presoji pritožbenega sodišča sprejeta odločitev razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da tako odločitev narekuje tudi dejstvo, da bi stroški povezani z izvedbo dokazov, nastali v enaki višini tudi v primeru, če bi sodišče obravnavalo zgolj tisti del ničnostnih zahtevkov, s katerim je tožnik uspel. Sodišče bi se moralo namreč z vprašanjem avtorstva prvotnega logotipa "Poskočni X", predvsem pa z vprašanjem avtorstva logotipa "Poskočni" v vsakem primeru ukvarjati.

28.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

Glede pritožbenih stroškov

29.Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, do povračila stroškov nista upravičeni (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP). Ker v odgovoru na pritožbo, upoštevajoč njegovo vsebino, pritožbeno sodišče ni našlo nič takega, kar bi pripomoglo k odločanju pritožbenega sodišča, strošek za njegovo sestavo ocenjuje kot nepotreben (155. čl. ZPP). Tožnik zato tudi do povračila tega stroška ni upravičen.

1Zakon o pravdnem postopku.

2Obligacijski zakonik.

3Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah.

4Glej Trampuž, Oman in Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV 1997, str. 29.

5V njem je drugi toženec med drugim zapisal: "..evo, sem naredo črno belo, kot si želel.."

6V njem je drugi toženec zapisal: "Živijo, pošiljam ti slike velike resolucije. Vektorsko moram še dodelat stvari, ker mam 100 kosov, tak da dobiš kmalu."

7Glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja z dne 15. 11. 2022, str. 27 (list. št. 120).

8Glej Trampuž, Oman in Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV 1997, str. 48.

9Glej navedbe v 3. odst. na 3. strani te vloge (list. št. 64).

10Primerjaj tudi stališče J. Zobca v knjigi Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 355.

11Glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja z dne 15. 11. 2022, str. 19 (list. št. 116).

12Glej Trampuž, Oman in Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV 1997, str. 32.