Jedro

Dovoljenje, ki ga je tožnici izdala FURS, torej tožnice ne pooblašča za storitev "carinskega posredovanja" oziroma za izvajanje carinske kontrole. Po 121. členu Ustave lahko namreč pravne ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne uprave le z zakonom ali na njegovi podlagi. Podlaga je lahko tudi evropska uredba, saj je ta predpis na podlagi 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije zavezujoč v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah. Vendar pa FURS ni izdala pravnega akta, s katerim bi v skladu s členom 185 Carinskega zakonika dovolila, da njene naloge carinske kontrole opravlja tožnica. O tem, da tožnica te naloge izvaja, namreč govori zgolj Navodilo. Navodilo FURS pa ni predpis niti upravni akt. Zato ni veljavna podlaga za obračunavanje stroškov, ki so ji nastali v zvezi s carinsko kontrolo oziroma za "postopek preverjanja; e-poslovanje".

Tožnica tako kontrole podatkov v poštni dokumentaciji ne opravlja na podlagi javnega pooblastila ampak na podlagi dogovora s FURS. Dogovor s FURS pa ne more biti veljavna pravna podlaga za zaračunavanje storitev javnopravne dajatve carinskega posredovanja osebam, ki niso stranke tega dogovora, tj. prejemnikom poštnih pošiljk.

FURS si ne more sama določiti nadomestila za stroške (višine in načina pobiranja) za posebne carinske storitve, ampak ga določi Ministrstvo za finance, pri čemer se ti stroški lahko nanašajo le na posebne storitve, med katere po presoji sodišča ne sodi preverjanje poštne deklaracije in spremljajoče dokumentacije. Če FURS nima navedene pristojnosti, pa je tudi ne bi mogel prenesti na tožečo stranko, saj organ z javnim pooblastilom ne more prenesti več pristojnosti, kot jih ima sam.

Ugotovitev, da je stranka z interesom sklenila posebni dogovor s tožnico, bi bila mogoča le, če bi vedela za možnost obstoja splošnih pogojev poslovanja, po katerih lahko tožnica zaračuna tudi za izvedbo postopkov, ki sicer niso zajeti v že plačani poštnini, v času, ko je oddala naročilo za nakup blaga, pa bi ga kljub temu naročila. Le tedaj bi bila namreč lahko njena prava volja taka, da skupaj z blagom naroči in plača tudi te postopke. Stranka z interesom pa je pojasnila, da ob naročilu ni imela možnosti, da bi izbrala, na kakšen način bo pošiljka dostavljena, tj., izbrala je edino ponujeno možnost dostave in sploh ni vedela, katero od podjetij, ki dostavljajo blago, jo bo dostavilo. Sodišče sodi, da že zato, ker ni vedela, kdo ji bo pošiljko dostavil, ni mogla pristati na dogovor s tožnico v zvezi s carinsko kontrolo, vključno s plačilom te storitve in ni mogla biti seznanjena z njenimi Splošnimi pogoji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) ugodila zahtevi A. A. (v nadaljevanju stranka z interesom) za rešitev spora tako, da je tožnici naložila, da mu mora v 15 dneh vrniti po računu E2500-S1-206344172 z dne 14. 4. 2020 zaračunane stroške - postavka "Postopek preverjanja e-poslovanje" v višini 5,00 EUR z DDV, nastale pri carinjenju poštne pošiljke št. LE7030990CN (1. točka izreka) in zavrnila zahtevo tožnice za povnitev stroškov prihoda na ustno obravnavo v višini 96,20 EUR.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka na podlagi 62. člena v zvezi z drugim odstavkom 39. člena Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2) reševala spor med tožnico in stranko z interesom glede stroška, ki ga je tožnica zaračunala po izvedenem postopku carinskega posredovanja, v katerem se je ugotovilo, da carinska deklaracija oziroma izjava ni vsebovala natančnih navedb o vsebini in vrednosti poštne pošiljke, uvozne dajatve pa niso bile obračunane. Presodila je, da je tožnica s tem, ko je stranki z interesom zaračunala stroške storitve preverjanja poštne pošiljke, prekoračila javno pooblastilo iz drugega odstavka 27. člena Zakona o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije (v nadaljevanju ZICZEU). Tudi noben drug akt, na katerega se sklicuje tožnica, ne predstavlja podlage, po kateri bi bila upravičena zaračunati te stroške. Vsa dejanja tožnice, ki presegajo vsebino javnega pooblastila, ne predstavljajo upravnih dejanj, ampak neoblastna dejanja, za katere je treba uporabiti pravila civilnega (obligacijskega) prava. Opravljena dejanja, ki presegajo javno pooblastilo, se štejejo za pogodbene storitve, teh pa stranka z interesom pri tožnici ni naročila.

3. Tožnica se s to odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da izpodbijane odločbe ni izdal pristojni organ, saj je toženka pristojna za reševanje sporov med uporabniki in izvajalci poštnih storitev v zvezi z dostopom in izvajanjem storitev samo, če se ti spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ZPSto-2 ali na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti. Predmetni spor pa se v celoti, vključno s pregledom poštne pošiljke, nanaša na postopek carinjenja, ki je podvržen carinskim predpisom. Trdi, da je toženka zmotno uporabila 27. člen ZICZEU, saj ta določba tožnici ne daje dovoljenja, ampak ji tako pooblastilo dajejo evropski predpisi. Določbo 121. člena Ustave je namreč treba razumeti tako, da je mogoče javno pooblastilo podeliti tudi na podlagi predpisa Evropske unije, saj je carinsko področje regulirano z zakonodajo Evropske unije, to je z Uredbo (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije (v nadaljevanju Carinski zakonik) in več izvedbenimi uredbami. Carinski zakonik se uporablja neposredno, dopušča pa, da se določena področja uredijo z nacionalno zakonodajo, v Sloveniji je to ZICZEU. Člen 185 Carinskega zakonika daje carinskemu organu možnost, da gospodarskemu subjektu dovoli, da izvaja določene carinske formalnosti ter da izvaja določene kontrole pod carinskim nadzorom, podrobnejša pravila pa lahko določi Evropska komisija z izvedbenimi akti. Tako lahko carinski organi na podlagi 144. Delegirane uredbe komisije EU št. 2015/2446 (v nadaljevanju Uredba 2015/2446) določijo, da se izvajalci poštnih storitev za poštne pošiljke, ki so po členih od 23 do 27 uredbe oproščene plačila uvoznih dajatev, štejejo za deklaranta in po potrebi za dolžnika. Tožnica je pooblastilo za nastopanje kot deklarant in dolžnik pridobila z Dovoljenjem, način, po katerem mora postopati, pa je opredeljen v Dovoljenju in z Navodili za postopanje s poštnimi pošiljkami in nastopanju tožnice v vlogi deklaranta v poštnem prometu (v nadaljevanju Navodila), ki jih je prejela od Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS). To, da je tožnica do plačila upravičena, pa izhaja tudi iz 20. člena Ustave Svetovne poštne zveze, ki jo je Slovenija ratificirala.

4. Tudi, če bi bilo treba uporabiti pravila obligacijskega prava, po mnenju tožnice ne drži toženkino stališče, da ni šlo za storitev iz veljavno sklenjenega posla. Stranka z interesom je bila še pred naročilom opozorjena, da lahko zaradi carinskega postopka nastanejo stroški, kar izhaja iz spletne strani FURS-a, spletne strani tožnice in Splošnih pogojev izvajanja storitev carinskega posredovanja (v nadaljevanju Splošni pogoji). S tem, ko je stranka z interesom naročila prenos pošiljke iz tretje države, je pristala na uporabo storitev, ki jih v Republiki Sloveniji izvaja tožnica in na določila njenih Splošnih pogojev ter cenika. Na storitev posredovanja in plačilo po ceniku je konkludentno pristala tudi s tem, ko je pošiljko prevzela. Prevzem bi namreč lahko zavrnila, tedaj pa se ji stroški ne bi zaračunali. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zahtevo za rešitev spora zavrne.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da je pristojna za rešitev predmetnega spora in da tožnica nima podlage za zaračunavanje nadomestila za izvedbo postopka v carinski zakonodaji Evropske unije in niti v Konvenciji svetovne poštne zveze. Nobeden predpis je ne pooblašča za sprejem cenika in zaračunavanje stroškov oziroma za zaračunavanje upravne takse za izvedbo uradnega dejanja. Te pravice ji tudi Dovoljenje ne daje, saj jo izrecno pooblašča le za to, da v carinskih postopkih nastopa kot deklarant ter s tem v zvezi izdaja potrdila o dolgovanem znesku, ne vsebuje pa pravice zaračunavanja stroškov carinskega posredovanja. Enako velja za Navodilo in razne publikacije FURS, ki so akti interne narave in niso pravni vir. Vsa dejanja, ki presegajo javno pooblastilo, je mogoče obravnavati le kot zasebno-pravna dejanja oziroma storitve. Med slednja sodi tudi zaračunavanje storitev preverjanja poštnih pošiljk, ki jo je tožnica opredelila v svojem, komercialnem, ceniku. Tako storitev lahko zaračuna, če med njo in prejemnikom pošiljke obstaja pogodbeno razmerje, kar se v obravnavani zadevi ni potrdilo. Stranka z interesom je pri prodajalcu v tujini zgolj kupila blago, prodajalec pa je bil tisti, ki je preko pošte kupljeno blago posredoval kupcu. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da si tožnica napačno razlaga carinske postopke in predpise, saj noben carinik, ki opravi pregled in ne najde blaga, za katerega bi bilo treba zaračunati carino, trošarino ali davek, za pregled ne zaračuna. Tudi Carinski zakonik za primer dopolnjevanja deklaracije ne predvideva povrnitve stroškov, prav tako jih ne zaračunavajo carinski organi. Opozarja, da 20. člen Svetovne poštne konvencije določa, da se lahko zgolj tiste pošiljke, ki so predložene v carinsko preverjanje in so obremenjene s carinskimi ali katerimi koli drugimi podobnimi dajatvami, obremenijo s stroški predložitve. V tretjem odstavku tega člena je v slovenskem prevodu sicer uporabljen izraz stroški, vendar je v francoski verziji uporabljen pojem davek. Davek je prihodek države in ne tožnice. Nepojmljivo in kaznivo je, da so z napačnim prevodom spremenili vsebino konvencije.

7. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 17. 8. 2021 v bistvenem ponavlja tožbene navedbe. Dodaja, da financiranje nalog ni nujno del javnega pooblastila, ampak ločeno vprašanje. Pri predmetnem strošku ne gre za javno dajatev ampak posledico opravljenih storitev carinskega preverjanja, ki so bile na tožnico prenesene z dovoljenjem FURS. Prepoved tožnici, da te stroške zaračunava, bi pomenila poseg v njeno pravico do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude. Nasprotuje interpretaciji 20. člena Svetovne poštne konvencije, kot jo je podala stranka z interesom. Vztraja, da je upravičena do zaračunavanja stroškov tudi ob upoštevanju obligacijskega razmerja.

8. Toženka v pripravljalni vlogi z dne 25. 11. 2021 v bistvenem ponavlja trditve iz odgovora na tožbo. Dodaja, da ne oporeka tožnici, da ni dolžna brezplačno izvajati uradnih postopkov, vendar naslovniki pošiljk po trenutni pravni podlagi ne morejo biti zavezanci za plačilo. Način, po katerem bo uredila plačilo za opravljeno delo s pristojnim ministrstvom oziroma FURS, presega okvire spora. Glede zaračunavanja stroškov na podlagi obligacijskega razmerja, poudarja, da bi bila to lahko le predhodno sklenjena pogodba, do katere pa ni prišlo. Stranka z interesom pregleda poštne pošiljke ni naročila niti je ni nameravala naročiti, zato o soglasju volje ni mogoče govoriti.

9. Stranka z interesom v vlogi z dne 26. 8. 2021 meni, da je v tej zadevi bistveno, da je tožnica nezakonito spreminjala prevod konvencije.

10. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine v sodnem in upravnem spisu. Na podlagi drugega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je o tem, ali je ob naročilu blaga naročila storitev pri tožnici, zaslišalo stranko z interesom, čeprav tega ni izrecno predlagala. Štelo je namreč, da je izpoved stranke bolj verodostojna od njenih navedb, saj je podana po opozorilu o posledicah krivega pričanja.

11. Tožba ni utemeljena.

12. ZPSto-2 v 62. členu določa, da kadar je tako določeno s tem zakonom, rešuje Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (AKOS) v upravnem postopku spore med udeleženci v poštni dejavnosti, kot so spori med izvajalci poštnih storitev in med izvajalci poštnih storitev ter uporabniki poštnih storitev, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost. Agencija mora odločiti na podlagi zakona, podzakonskih aktov in splošnih aktov ter v skladu s cilji zagotavljanja univerzalne storitve, varstva pravic uporabnikov poštnih storitev in spodbujanja konkurence na tem področju.

13. V obravnavani zadevi je toženka reševala spor o tem, ali je smela tožnica stranki z interesom v zvezi s pošiljko, ki je zanjo prispela iz Kitajske, zaračunati 5,00 EUR za storitev, ki jo je tožnica poimenovala "carinsko posredovanje, postopek preverjanja, e-poslovanje".

14. Postopek "carinskega posredovanja" je opisan v Navodilih za postopanje s poštnimi pošiljkami in nastopanju Pošte Slovenije v vlogi deklaranta v poštnem prometu, št. 2/2017 (v nadaljevanju Navodilo), ki jih je izdal namestnik generalnega direktorja FURS. V poglavju z naslovom "Postopek carinjenja poštnih pošiljk" je v zvezi s postopkom, ki je bil opravljen v obravnavani zadevi, zapisano, da carinska pošta najprej oceni pravilnost in popolnost podatkov, ki izhajajo iz poštne dokumentacije in drugih spremnih dokumentov (CN22/23, račun) ter izloči pošiljke, pri katerih je treba preveriti, ali sta blago in spremna dokumentacija skladna s prijavljenimi podatki (točka 26). Kadar tožnica oceni, da so podatki iz deklaracije in drugih spremnih dokumentov pomanjkljivi oziroma obstaja dvom v njihovo verodostojnost, izvede potrebne ukrepe (obvesti naslovnika pošiljke in zahteva dostavo dodatne dokumentacije) za pridobitev ustreznih podatkov oziroma dokumentacije od naslovnika pošiljke. S pridobljenimi podatki o pošiljki, carinska pošta dopolni podatke v APM ter v elektronski obliki priloži vso spremno dokumentacijo, potrebno za carinjenje posamezne pošiljke (29. točka). Če je dokumentacija po dopolnitvi popolna, odpremi pošiljko v dostavo naslovniku (28. točka), če še vedno ostaja dvom, pa pošiljko ustrezno označi v aplikaciji APM in jo preda v obravnavo oddelku za carinjenje (31. točka Navodil). Oddelek za carinjenje nato preverja: ali so pošiljki priloženi vsi potrebni dokumenti; ali je potrebna obravnava glede na prepovedi in omejitve in ali so podatki v spremni dokumentaciji pravilni in verodostojni. Če temu ni tako postopa v skladu z navodili, ki urejajo carinjenje blaga v primeru, ko je vložena elektronska deklaracija ter z navodili, ki urejajo področje prepovedi in omejitev.

15. Tako kot v zadevi II U 89/2018 in II U 90/2018 sodišče sodi, da opisano carinjenje oziroma carinsko posredovanje samo po sebi ne pomeni poštnih storitev iz 18. točke drugega odstavka ZPSto-2, vendar pa je v primeru, če je opravljeno zaradi zagotavljanja teh storitev oziroma v njihovem okviru, s temi storitvami povezano do take mere, da ga ni mogoče obravnavati ločeno od njih. Toženka je zato ravnala pravilno, ko je spor med tožnico in prizadeto stranko obravnavala po 62. členu ZPSto-2 in na podlagi te zakonske določbe v sporu tudi odločila z izpodbijano odločbo. Stališče, da toženkina pristojnost obsega reševanje sporov v zvezi z vsemi odločitvami in dejanji izvajalca poštnih storitev v zvezi z izvajanjem teh storitev in da je očitno, da gre v ta okvir šteti tudi posredovanje poštne pošiljke naslovniku v primeru, če je pošiljka predmet carinjenja, pa je v sodbi X Ips 35/2022 že zavzelo tudi Vrhovno sodišče. 16. Pri tem pa se je Vrhovno sodišče v navedeni sodbi opredelilo tudi do vprašanja, ali stroški teh storitev sodijo v okvir javnega pooblastila, ki je bilo po drugem odstavku 27. členu ZICZEU, ki določa, da carinski organ lahko pooblasti izvajalca poštnih storitev, kadar nastopa kot zastopnik v carinskem postopku, da sam izdaja potrdila o plačilu dolgovanega zneska dajatev, podeljeno tožnici. Zaključilo je, da to pooblastilo ne vključuje nobenih drugih dejanj izvajalca poštnih storitev, torej tudi ne carinskega posredovanja, ki niti ni izraz, ki bi ga kot del carinskega postopka poznal ZICZEU. Po presoji Vrhovnega sodišča je pomembno tudi, da zakon ne predvideva obveznosti plačila dodatnih stroškov, ki bi jih lahko zaračunaval izvajalec poštnih storitev kot nosilec javnega pooblastila za izvrševanje le-tega in ki bi s tem postali obvezna javnopravna dajatev. Tudi iz tega razloga njihovo odločanje v okviru aktov izvajalca poštnih storitev (splošnih pogojev in ceniku) pomeni le določitev cene za poštno storitev, ki se s tem ne nalaga enostransko (oblastveno) drugemu subjektu (uporabniku poštnih storitev).

17. Sodišče se strinja s tožnico, da njeno upravičenje, da nastopa kot deklarant, izhaja iz dovoljenja št. 4240-1557/2014-4/1100-001 z dne 24. 4. 2014 oziroma odločbe št. 4244-139/2018-1 z dne 12. 4. 20181 (v nadaljevanju Dovoljenje), s katerima jo je FURS _pooblastil, da pri pisemskih pošiljkah in blagu v poštnih pošiljkah, ki so oproščene plačila uvoznih dajatev, nastopa kot deklarant in po potrebi dolžnik in da za namene izvajanja tega dovoljenja tožnica sama izdaja potrdilo o plačilu dolgovanega zneska dajatev._ Za izdajo takega dovoljenja oziroma pooblastila pa je FURS, tako kot zatrjuje tožnica, pooblaščena po evropskih in ne po nacionalnih predpisih.

18. Dovoljenje z dne 24. 4. 2014 je tako izdano na podlagi člena 237 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta EGS št. 2913/92, ki je določala: (1) _V poštnem prometu se naslednje blago šteje, da je prijavljeno:_ A. za sprostitev v prosti promet: (a) ob njegovem vnosu na carinsko območje Skupnosti: - razglednice in pisma, ki vsebujejo le osebna sporočila, - braillova pisma, - tiskovine, ki niso zavezane plačilu dajatev ob uvozu, in vse druge poštne pošiljke (pisma in poštni paketi), ki so v skladu z določbami za izvajanje člena 38(4) zakonika oproščene obveznosti prevoza do carinskega urada; (b) _ob njegovi predložitvi carinskim organom poštne pošiljke (pisma in poštni paketi), ki niso navedeni v točki (a), pod pogojem, da se jim priloži deklaracija CN22 in/ali CN23._ Nadalje člen 237(2) te uredbe določa, da se za deklaranta in po potrebi dolžnika v primerih iz odstavka 1A šteje prejemnik, v primerih iz točke B pa pošiljatelj. _Carinski organi lahko predvidijo, da se poštna uprava šteje za deklaranta in po potrebi za dolžnika_. Zaradi spremembe carinske zakonodaje, je FURS na podlagi člena 250 (1) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/2446 z dne 28. julija 2015 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o podrobnih pravilih v zvezi z nekaterimi določbami carinskega zakonika Unije, ki je določal, da se dovoljenja, odobrena na podlagi Uredbe (EGS) št. 2913/92 ali Uredbe (EGS) št. 2454/93, ki so 1. maja 2016 že veljavna in ki nimajo omejenega obdobja veljavnosti, ponovno ocenijo, dne 12. 4. 2018 izdal še takšno odločbo o "ponovni oceni dovoljenja". V njej pa je tožnico dodatno pooblastil še za izdajanje potrdila o plačilu dolgovanega zneska, za kar tožnica s prvotno odločbo ni bila pooblaščena.

19. Razlog za takšno dovoljenje oziroma pooblastilo je v tem, da je treba za blago, ki se vnese na carinsko območje Unije, vložiti vstopno skupno deklaracijo (127. člen Carinskega zakonika).2 Vstopno skupno deklaracijo vloži prevoznik. Ne glede na obveznosti prevoznika lahko vstopno skupno deklaracijo namesto njega vloži ena od naslednjih oseb: uvoznik ali prejemnik ali druga oseba, v imenu ali za račun katere deluje prevoznik; (člen 127(4)(a) Carinskega zakonika). Brez poseganja v člen 167(1) lahko carinsko deklaracijo vloži vsaka oseba, ki lahko navede vse informacije, potrebne za uporabo določb, ki urejajo carinski postopek, za katerega je blago prijavljeno. Ta oseba mora biti tudi sposobna predložiti ali naložiti predložitev zadevnega blaga carini. Kadar pa s sprejemom carinske deklaracije nastanejo posebne obveznosti za določeno osebo, deklaracijo vloži ta oseba ali njen zastopnik (člen 170(1) Carinskega zakonika).

20. Vendar v obravnavani zadevi niso sporni stroški storitve deklariranja blaga,3 ampak stroški, ki jih je tožnica zaračunala stranki z interesom zaradi storitve "carinskega posredovanja" oziroma zaradi izvedene carinske kontrole. Očitno tožnica šteje, da izdano dovoljenje pomeni, da je pooblaščena tudi za izvajanje carinske kontrole, za tako prepričanje pa po presoji sodišča ni podlage, saj se dovoljenje izrecno nanaša le na storitve deklaranta prejemnikov poštnih pošiljk (ki so uvozniki blaga) za katere vloži carinsko deklaracijo. Vložitev carinske deklaracije in carinska kontrola sta namreč po vsebini različni aktivnosti, ne glede na to, da FURS ravnanje tožnice s tem v zvezi obravnava v istem Navodilu. Ločeno ju definira in obravnava tudi evropska zakonodaja. "Carinska deklaracija" pomeni dejanje, s katerim oseba na predpisan način in v predpisani obliki navede, da želi dati blago v določen carinski postopek, po potrebi z navedbo uporabe katerih koli posebnih režimov (člen 5(12) Carinskega zakonika). "Carinske kontrole" pa pomenijo določena dejanja, ki jih opravijo carinski organi, da bi zagotovili spoštovanje carinske in druge zakonodaje, ki ureja vstop, izstop, tranzit, gibanje, hrambo in posebno rabo blaga, ki se giblje med carinskim območjem Unije in državami ali ozemlji zunaj tega območja, ter prisotnost in gibanje neunijskega blaga in blaga, danega v postopek posebne rabe, znotraj carinskega območja Unije (člen 5(12) Carinskega zakonika).

21. Po členu 56 Carinskega zakonika lahko carinski organi opravijo vsako carinsko kontrolo, ki jo štejejo za potrebno. Carinske kontrole lahko vključujejo zlasti pregledovanje blaga, jemanje vzorcev, preverjanje pravilnosti in popolnosti informacij, navedenih v deklaraciji ali obvestilu, in obstoja, pristnosti, pravilnosti in veljavnosti dokumentov, pregledovanje računov gospodarskih subjektov in drugih evidenc, pregledovanje prevoznih sredstev, pregledovanje prtljage ter drugega blaga, ki ga potniki nosijo s seboj ali na sebi, ter opravljanje uradnih poizvedb in podobna dejanja. Po členu 188 Carinskega zakona lahko carinski organi zaradi preverjanja točnosti navedb, vsebovanih v carinski deklaraciji, ki je bila sprejeta: (a) pregledajo deklaracijo in spremne listine; (b) zahtevajo, da deklarant predloži dodatne listine; (c) pregledajo blago; (d) vzamejo vzorce blaga zaradi analize ali podrobnejšega pregleda. Pooblastilo, da določene od teh dejanj izvaja gospodarski subjekt, ureja 185. člen sedaj veljavnega Carinskega zakonika, _ki določa, da lahko na zahtevo carinski organi gospodarskemu subjektu dovolijo, da izvaja določene carinske formalnosti, ki jih načeloma izvajajo carinski organi, da določi znesek plačljive uvozne ali izvozne dajatve in da izvaja določene kontrole pod carinskim nadzorom._ Tožnica torej ne more biti neposredno pristojna za carinski nadzor že na podlagi navedene določbe ampak bi tudi za to potrebovala dovoljenje, kar upoštevaje notranjo pravno ureditev (ki z evropsko ni v nasprotju) pomeni podelitev javnega pooblastila.

22. Dovoljenje, ki ga je tožnici izdala FURS, torej tožnice ne pooblašča za storitev "carinskega posredovanja" oziroma za izvajanje carinske kontrole, na kar je v sodbi X Ips 35/2022 opozorilo že Vrhovno sodišče. Po 121. členu Ustave lahko namreč pravne ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne uprave le z zakonom ali na njegovi podlagi. Sodišče se sicer strinja s tožnico, da je lahko podlaga tudi evropska uredba, saj je ta predpis na podlagi 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije zavezujoč v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah. Vendar pa FURS ni izdala pravnega akta, s katerim bi v skladu s členom 185 Carinskega zakonika dovolila, da njene naloge carinske kontrole opravlja tožnica. O tem, da tožnica te naloge izvaja, namreč govori zgolj Navodilo. Navodilo FURS pa ni predpis niti upravni akt. Zato ni veljavna podlaga za obračunavanje stroškov, ki so ji nastali v zvezi s carinsko kontrolo oziroma za "postopek preverjanja; e-poslovanje".

23. Tožnica tako kontrole podatkov v poštni dokumentaciji ne opravlja na podlagi javnega pooblastila ampak na podlagi dogovora s FURS. Dogovor s FURS pa ne more biti veljavna pravna podlaga za zaračunavanje storitev javnopravne dajatve carinskega posredovanja osebam, ki niso stranke tega dogovora, tj. prejemnikom poštnih pošiljk.

24. Za zaračunavanje stroška carinskega preverjanja ni podlage niti v neposredno učinkujočih predpisih Evropske unije, na katere se sklicuje tožnica. Nasprotno, člen 52(1) Carinskega zakonika določa, _da carinski organi ne predpišejo dajatev za izvajanje carinskih kontrol ali katero koli drugo uporabo carinskih pravil v času uradnih ur svojih pristojnih carinskih uradov. Po členu 52(2) lahko carinski organi predpišejo dajatve ali zahtevajo povrnitev stroškov, kadar opravljajo posebne storitve, predvsem za naslednje_ (a) prisotnost carinskega osebja, kadar je to zahtevano, izven uradnih ur ali drugje kot v prostorih carine; (b) analize ali izvedenska poročila o blagu ter poštne pristojbine za vračilo blaga vložniku, zlasti v zvezi z odločbami, izdanimi v skladu s členom 33, ali predložitvijo informacij v skladu s členom 14(1); (c) pregled ali vzorčenje blaga za namene preverjanja ali uničenje blaga, kadar so vključeni stroški, ki niso stroški za storitve carinskega osebja (d) izjemni kontrolni ukrepi, kadar so ti potrebni zaradi narave blaga ali morebitnega tveganja.

25. V skladu s tem drugi odstavek 16. člena ZICZEU za stroške carinskega postopka določa, da minister, pristojen za finance, določi višino in načine obračunavanja stroškov opravljanja posebnih storitev carinskega organa oz. izvajalca carinskih storitev. FURS si torej ne more sama določiti nadomestila za stroške (višine in načina pobiranja) za posebne carinske storitve, ampak ga določi Ministrstvo za finance, pri čemer se ti stroški lahko nanašajo le na posebne storitve, med katere po presoji sodišča ne sodi preverjanje poštne deklaracije in spremljajoče dokumentacije. Če FURS nima navedene pristojnosti, pa je tudi ne bi mogel prenesti na tožečo stranko, saj organ z javnim pooblastilom ne more prenesti več pristojnosti, kot jih ima sam.

26. Ne drži niti trditev tožnice, da naj bi bila do povračila stroškov upravičena na podlagi člena 141 v povezavi s členom 144 Uredbe 2015/2446, ker da naj bi morala po teh določbah in v skladu z Navodilom oceniti pravilnost in popolnost podatkov, ki izhajajo iz poštne dokumentacije in drugih spremnih dokumentov ter izločiti pošiljke, pri katerih je treba preveriti, ali sta blago in spremna dokumentacija skladna s prijavljenimi podatki ter v dvomu o verodostojnosti podatkov izvesti potrebne ukrepe za pridobitev ustreznih podatkov in dopolnitev podatkov v aplikaciji namenjeni carinjenju. Člen 141 Uredbe 2015/2446 namreč določa, katera dejanja se štejejo za deklaracijo, člen 144 pa določa, da sme izvajalec poštnih storitev vložiti carinsko deklaracijo za sprostitev v prosti promet, ki vsebuje manjši nabor podatkov iz Priloge B, za blago v poštni pošiljki, kadar blago izpolnjuje vse naslednje pogoje: (a) njegova skupna vrednost ne presega 1 000 EUR; (b) v zvezi z njim se ne vloži zahtevek za povračilo ali odpust; (c) za blago ne veljajo prepovedi ali omejitve.

27. Tožnica tudi ni upravičena do povračila stroškov na podlagi 20. člena Svetovne poštne konvencije, ki določa, da sta imenovana izvajalca odpravne in naslovne države pooblaščena, da predložita pošiljke v carinsko preverjanje v skladu z zakonodajo svojih držav (prvi odstavek). Pošiljke, ki se predložijo v carinsko preverjanje, se lahko obremenijo s stroški predložitve carini, katerih informativni znesek je določen v pravilniku. Ti stroški se zaračunajo samo za predložitev carini in carinsko preverjanje pošiljk, ki so obremenjene s carinskimi ali katerimi koli drugimi podobnimi dajatvami (drugi odstavek). Imenovani izvajalci, ki so pooblaščeni, da za stranke opravljajo carinsko preverjanje, v njihovem imenu ali v imenu imenovanega izvajalca naslovne države, lahko strankam zaračunajo dejanske stroške postopka. Ta strošek lahko zaračunajo za vse pošiljke, prijavljene carini v skladu z notranjo zakonodajo, vključno s tistimi, ki so oproščene carinskih dajatev. Stranke je treba o tem strošku ustrezno vnaprej obvestiti (tretji odstavek). Iz navedene določbe namreč jasno izhaja, da se v celoti sklicuje na zakonodajo izvajalca odpravne in naslovne države. Tako tudi iz drugega odstavka izhaja, da se stroški lahko zaračunajo, torej če to predvideva notranja zakonodaja, v tem primeru pa se lahko zaračunajo le za pošiljke, ki so obremenjene z dajatvami. Tega ne spremeni niti tretji odstavek, pri čemer ni pomembno ali se ""taxe" prevaja kot strošek ali kot pristojbina (davek), saj je tudi v tem primeru določeno, da izvajalci lahko zaračunajo stroške (pristojbine) v skladu z notranjo zakonodajo države. Pri tem je v tem odstavku govora o imenovanih izvajalcih, ki so pooblaščeni, da za stranke opravljajo carinsko preverjanje, tožnica pa, kot je sodišče že pojasnilo, tega pooblastila nima.

28. V zvezi z zatrjevano poslovno podlago zaračunanega zneska pa sodišče ugotavlja, da je tožnica sprejela Splošne pogoje izvajanja storitev carinskega posredovanja (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki v 14. členu določajo tudi, da carinska pošta preveri, ali so poštni pošiljki s pripravljeno carinsko deklaracijo priloženi vsi potrebni podatki, ki jih zahteva carinski organ za izvedbo carinjenja (tretji odstavek) oziroma je zapisano, da lahko carinska pošta poštne pošiljke, kjer se zahtevajo običajni carinski postopki, prevzame kot poštni špediter, ki pozove naslovnika pošiljke (komitenta) k dopolnitvi carinske dokumentacije, naslovniki pa imajo pravico izbrati drugega špediterja (7. odstavek). V 20. členu Splošnih pogojev je nadalje določeno, da na podlagi zaključenega carinskega postopka izvajalec naslovniku obračuna carinske dajatve skladno z veljavno carinsko zakonodajo (in so prihodek Finančne uprave RS, tako 10. člena Splošnih pogojev) in izvedene storitve carinskega posredovanja skladno z vsakokrat veljavnim cenikom storitev carinskega posredovanja izvajalca - Cenik storitev carinskega posredovanja B. V 16. členu pa je določeno, da se poštnim pošiljkam, predanim v carinske postopke v skladu z veljavno zakonodajo, ki ne zapadejo pod zavezo plačila uvoznih dajatev, uvozne dajatve ne obračunajo. Za te poštne pošiljke ima izvajalec pravico obračunati nastale stroške naslovniku skladno s cenikom izvajalca, naslovnik pa jih je dolžan plačati. V tem ceniku je kot: Vrsta storitve: Postopek preverjanja, e - poslovanje določena cena v EUR z DDV v višini 5,00 EUR.

29. Tožnica je torej s cenikom in Splošnimi pogoji, ki ju je sama sprejela, določila plačilo za svojo storitev - preverjanje carinske izjave CN 22 v postopku carinske kontrole v višini 5,00 EUR. Glede na navedeno je, kot je sodišče pojasnilo že v zadevi I U 1786/2018-13 z dne 24. 9. 2020, za odločitev bistvenega pomena, ali je tožnica stranki z interesom za opravljene storitve zaračunala v skladu z njunim medsebojnim civilnopravnim razmerjem. Ključno je, ali je stranka z interesom take storitve pri tožnici naročila. Sodišče pa se strinja s presojo toženke, da to v obravnavanem primeru ni izkazano.

30. Po prvem odstavku 120. člena Obligacijskega zakonika splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, bodisi da so vsebovani v formularni pogodbi bodisi da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti. Po tretjem odstavku tega člena Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani. Za to, da splošni pogoji zavezujejo, je torej potreben še poseben dogovor in vsaj možnost, da je naročnik seznanjen s pogoji poslovanja izvajalca.

31. Sodišče kot neutemeljeno zavrača stališče tožnice, da naj bi bil poseben dogovor sklenjen s tem, ko je stranka z interesom vedela, da bo dobavitelj pošiljko poslal priporočeno preko kitajske pošte in se je s tem, ko je potrdila nakup, strinjala tudi s Splošnimi pogoji in cenikom. Po 15. členu OZ je namreč pogodba (torej tudi poseben dogovor) sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Pri tem sporazumu ne more biti relevantno, da kitajska pošta ne more sama dostaviti pošiljke iz tretje države v Republiko Slovenijo in opraviti storitve carinskega posredovanja in niti to, da je na podlagi Konvencije Svetovne poštne zveze vzpostavljena poštna mreža, po kateri pošiljke, oddane preko kitajske pošte, praviloma dostavlja poštni operater države, ampak je relevantno, ali je bilo med tožnico in stranko z interesom doseženo soglasje o bistvenih sestavinah dogovora (storitvi in ceni).

32. Toženka je na podlagi dokumentacije, ki jo je tožnica predložila v upravnem postopku, pravilno štela, da ni dokazano, da naj bi bila pogodba sklenjena. Ne drži namreč trditev tožnice, da naj bi stranka z interesom s konkludentnim ravnanjem sprejela njeno ponudbo, da opravi storitev carinske kontrole in ji za to zaračuna 5 EUR s tem, ko je pristala na njeno zastopanje. Iz podatkov o pošiljki za pošiljko LE717030990CN (A11) namreč izhaja zgolj to, da je tožnica stranki z interesom 10. 4. 2020 poslala SMS in da jo je kontaktirala po telefonu, stranka z interesom pa ji je poslala podatke (A12). Stranka z interesom je sicer na naroku pojasnila, da je morala potrditi, da naj jo tožnica zastopa, sicer bi bila pošiljka vrnjena nazaj. Vendar s tem ni izkazano, da je bilo doseženo tudi soglasje o ceni storitve. Poleg tega volja stranke z interesom za sklenitev dogovora ne more biti niti prava in niti svobodna, če ji je tožnica šele v izpolnitveni fazi, torej po tem, ko je bilo blago že naročeno in plačano in stranka z interesom prepričana, da je s tem poravnala tudi vse stroške v zvezi z dostavo, pojasnila, da bo, če tožnice ne bo pooblastila za izvedbo carinske kontrole, kupljeno blago vrnjeno prodajalcu. Glede na to sodišče sodi, da zaključek, da je stranka z interesom s tem, ko je tožnici poslala zahtevano dokumentacijo, sprejela njeno ponudbo, ni mogoč.

33. Ugotovitev, da je stranka z interesom sklenila posebni dogovor s tožnico, bi bila mogoča le, če bi vedela za možnost obstoja splošnih pogojev poslovanja, po katerih lahko tožnica zaračuna tudi za izvedbo postopkov, ki sicer niso zajeti v že plačani poštnini, v času, ko je oddala naročilo za nakup blaga, pa bi ga kljub temu naročila. Le tedaj bi bila namreč lahko njena prava volja taka, da skupaj z blagom naroči in plača tudi te postopke. Stranka z interesom pa je pojasnila, da ob naročilu ni imela možnosti, da bi izbrala, na kakšen način bo pošiljka dostavljena, tj., izbrala je edino ponujeno možnost dostave in sploh ni vedela, katero od podjetij, ki dostavljajo blago, jo bo dostavilo. Sodišče sodi, da že zato, ker ni vedela, kdo ji bo pošiljko dostavil, ni mogla pristati na dogovor s tožnico v zvezi s carinsko kontrolo, vključno s plačilom te storitve in ni mogla biti seznanjena z njenimi Splošnimi pogoji. Taka razlaga bi bila preširoka in v nasprotju s tem, kar običajno skrben naročnik pričakuje. Običajno je namreč, da oseba, ki naroči blago, ki ni predmet carinjenja in plača tudi njegovo dostavo, sploh ne pričakuje, da naj bi bila s tem v zvezi potrebna carinska kontrola in zato ni razumno pričakovati, da jo naroča že s tem, da blago kupi prek spleta. Nadalje je izkustveno običajno takšno postopanje carinskih organov, kot ga opisuje stranka z interesom, tj., da če je kontrola na meji opravljena, pri čemer carinska obveznost ne nastane, to kontrolirani osebi ni zaračunano.

34. Tega ne spremeni sklicevanje tožnice, da je bila dolžna opraviti preverjanje, ker so bili v spremni dokumentaciji navedeni napačni podatki, zaradi česar naj bi naslovnik nastale stroške terjal od pošiljatelja, tem stroškom pa bi se tudi lahko izognil, če bi prodajalca ob oddaji naročila opozoril na to, da mora na carinsko deklaracijo natančno navesti vsebino in vrednost blaga oziroma pošiljki priloži račun. Ne gre le za to, da je pri nakupih po spletu mogoče potrditi zgolj rubrike, ki jih označi prodajalec, ostala komunikacija pa ni mogoča, ampak je, kot je sodišče že pojasnilo, za to, da bi lahko tožnica svojo storitev na podlagi Splošnih pogojev in cenika zaračunala prejemniku pošiljke, potreben dogovor med njo in prejemnikom pošiljke v času, ko je blago kupljeno. Ali je bila tožnica dolžna opraviti preverjanje in kdo naj bi to povzročil, zato sploh ni relevantno.

35. Ker sklenitev pogodbe med tožnico in stranko z interesom ni izkazana, pa se sodišču ni bilo treba opredeliti do tega, ali bi bil dogovor o plačilu za opravljeno carinsko kontrolo v nasprotju z določbo člena 52(1) Carinskega zakonika in zato ničen.

36. Sodišče kot nerelevantne za odločitev zavrača tudi navedbe tožnice, da bi neplačilo storitev carinske kontrole pomenilo poseg v njeno pravico do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude. Enako kot toženka, sodišče sodi, da tožnica ni dolžna brezplačno izvajati uradnih postopkov namesto carinskih organov. Pri tem pa, kot izhaja iz razlogov te sodbe, storitve opravlja prostovoljno oziroma meni, da naj bi ji to naložil FURS. Če v takih okoliščinah tega ne more zaračunati prejemniku blaga (kateremu ni pomembno, ali kontrolo opravi carinski organ ali prevoznik pošiljke) poseg v njene pravice ni izkazan.

37. Po povedanem je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

38. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 S to odločbo je FURS na podlagi 250. člena Izvedbene uredbe št. 2015/2446 ponovno ocenila dovoljenje z dne 24. 4. 2014. 2 Izjeme določata člen 130 in 166. 3 Sodišče ni ugotavljajo, ali tožnica stroške te storitve, ki jo opravi za prejemnika blaga, zaračuna skupaj s poštnino, saj to za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno.