Jedro

Pogoj nepretrganega 8-letnega prebivanja v R Sloveniji je izpolnjen le, če tujec prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje oz. z njim izenačenega delovnega vizuma.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 17/2002-8 z dne 12.11.2003.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 13.11.2001, s katero ni bilo ugodeno njihovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji; z izpodbijanim sklepom pa je na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS zavrnilo njihov predlog za povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu. V razlogih izpodbijane sodbe je med drugim navedlo, da tožniki niso izkazali neprekinjenega osemletnega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, kar je po 1. odstavku 41. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99, v nadaljevanju ZTuj-I) eden izmed pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Iz uradnih evidenc je namreč razvidno, da prebiva prvi tožnik v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje in delovnih vizumov, ki po 4. odstavku 7. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91, v nadaljevanju ZTuj) veljajo kot dovoljenja za začasno prebivanje od 17.12.1996 dalje s prekinitvijo od 31.12.1997 do 17.3.1998; drugotožnica z mladoletnima otrokoma pa od 31.3.1998 dalje. Delovna dovoljenja, ki so bila prvemu tožniku izdana na podlagi Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92) niso izenačena z delovnim vizumom in ne dokazujejo začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji v smislu 1. odstavka 41. člena ZTuj-I. Ker je za odločitev o zadevi relevantno (med drugim) le neprekinjeno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje (oziroma z njim izenačenega delovnega vizuma po ZTuj), je zavrnilo tožbeni ugovor, da naj bi bil navedeni zakonski pogoj izpolnjen, ker tožniki v Republiki Sloveniji dejansko prebivajo že od 15.4.1992. Ker je odločalo le o zakonitosti v upravnem sporu izpodbijane odločbe, je zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajajo, da je iz predloženih listin (delovnih dovoljenj, najemnih pogodb in drugih) razvidno njihovo dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji od 15.4.1992. Zato je sodišče dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo. Ker pa je pogojevalo njihovo prebivanje v Republiki Sloveniji z delovnim dovoljenjem, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Zato predlaga, da se njihovi pritožbi ugodi, razveljavita izpodbijana sodba in sklep ter odpravi v upravnem sporu izpodbijana odločba.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje preizkusilo zakonitost v upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke in obrazloženo odgovorilo na vse tožbene ugovore tožečih strank. Razlogi, s katerimi je zavrnilo tožbo, so skladni s podatki upravnih spisov in določbo 1. odstavka 41. člena ZTuj-I, po kateri se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki 8 let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ni razlogov za njegovo zavrnitev iz 43. člena tega zakona ter izpolnjuje druge pogoje določene z zakonom. Zato za odločitev v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ni relevantno, da tožniki v Republiki Sloveniji prebivajo že od 15.4.1992, saj mora neprekinjeno prebivanje v Republiki Sloveniji temeljiti na dovoljenju za začasno prebivanje oziroma z njim izenačenim delovnim vizumom, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Zato se pritožbeno sodišče strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe. Tudi odločitev o stroških v izpodbijanem sklepu pravilno temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS, saj je sodišče v obravnavanem primeru odločalo o zakonitosti v upravnem sporu izpodbijanega akta.

Glede na navedeno tožniki s pritožbo, v kateri uveljavljajo enake ugovore, kot so jih uveljavljali že v tožbi, pa je sodišče prve stopnje na njih pravilno odgovorilo, ne morejo uspeti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS (oziroma glede izpodbijanega sklepa na podlagi 73. v zvezi z 68. členom ZUS), pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijana sodbo in sklep sodišča prve stopnje.