Jedro

V obravnavanem primeru je sodišče zaključek o obstoju pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljilo z okoliščino, da je obdolženka neposredno po tem, ko je bila soočena s smrtjo svojega mladoletnega otroka poklicala B. B. - očeta njenih otrok C. C. in D. D., ki bo v nadaljnjem postopku brez dvoma zaslišan kot priča, in mu začela pripovedovati prilagojeno zgodbo, da je otrok sam odšel v avto in se vanj zaprl. Na podlagi navedenega ravnanja obdolženke je sodišče utemeljeno sklepalo, da bi obdolženka na prostosti lahko nemoteno komunicirala s svojimi sorodniki, prijatelji in znanci, ki bodo v kazenskem postopku zaslišani kot priče, nanje vplivala in jih skušala odvrniti od verodostojnega izpovedovanja, tako kot je to storila v pogovoru z B. B. Sodišče je torej v izpodbijanem pravnomočnem sklepu na podlagi obdolženkinega ravnanja ugotovilo posebne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo na prostosti vplivala na priče, naj krivo pričajo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 44635/2023 z dne 24. 6. 2023 zoper obdolženo A. A. odredila pripor iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je obdolženka storila kazniva dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po 118. členu v zvezi z drugim odstavkom 20. člena, zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je v sklepom II Ks 44635/2023 z dne 26. 6. 2023 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeva zagovornica, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodne odločbe in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdi, da pri obdolženki nista podana priporna razloga koluzijske in ponovitvene nevarnosti, da iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni razvidno, zakaj je odreditev pripora neogibna in sorazmerna z obdolženki očitanimi kaznivimi dejanji in da je pripor v obravnavanem primeru prekomeren ukrep. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženko odpravi in jo izpusti na prostost oziroma, da ji odredi prepoved približevanja določeni osebi, javljanje na policijski postaji oziroma hišni pripor oziroma da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka Nikolaja Hožič je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da zagovornica ne konkretizira navedb v zvezi z neobstojem utemeljenega suma, da z nasprotovanjem obstoju pripornih razlogov uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, da je sodišče priporna razloga ustrezno utemeljilo in v izpodbijanih sklepih obrazložilo tudi neogibnost in sorazmernost pripora.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bili obdolženka in njena zagovornica seznanjeni. Slednja je v izjavi izrazila nasprotovanje stališčem Vrhovnega državnega tožilstva in poudarila, da vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča1 je razvidno v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostila trditvenemu bremenu. Dipozitivnost namreč strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav to je nujen pogoj, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo.

6. Obdolženkina zagovornica v uvodu zahteve sicer uveljavlja, da v obravnavanem primeru ni podan utemeljen sum obdolženki očitanih kaznivih dejanj, v nadaljevanju zahteve pa uveljavljanje kršitve ne pojasni, zato Vrhovno sodišče tega ugovora zahteve za varstvo zakonitosti ni moglo preizkusiti.

7. Neutemeljena je trditev zahteve, da v obravnavanem primeru nista podana priporna razloga koluzijske in ponovitvene nevarnosti.

8. Iz (ustavno) sodne prakse je razvidno, da je le z ugotovitvijo jasno izraženih konkretnih in specifičnih okoliščin mogoče sklepati na obstoj koluzijske nevarnosti pri obdolžencu, za obstoj tega pripornega razloga pa ne zadošča zgolj neka abstraktna nevarnost oziroma oviranje kazenskega postopka, temveč mora nevarnost temeljiti na zanesljivih in konkretnih okoliščinah, ki izkazujejo konkretno verjetnost takšnega ravnanja. Za obstoj nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti oviral potek kazenskega postopka z vplivanjem na priče, morajo biti izkazane "posebne okoliščine", ki kažejo na to, da bo obdolženec, če bo na prostosti, sam ali preko druge osebe vplival na priče, naj krivo pričajo, oziroma, da bodo te pod njegovim vplivom storile kakšno drugo nedovoljeno dejanje, ki bi oviralo sodišče pri izvedbi kazenskega postopka2. 9. V obravnavanem primeru je sodišče zaključek o obstoju pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP3 utemeljilo z okoliščino, da je obdolženka neposredno po tem, ko je bila soočena s smrtjo svojega mladoletnega otroka poklicala B. B. - očeta njenih otrok C. C. in D. D., ki bo v nadaljnjem postopku brez dvoma zaslišan kot priča, in mu začela pripovedovati prilagojeno zgodbo, da je otrok sam odšel v avto in se vanj zaprl. Na podlagi navedenega ravnanja obdolženke je sodišče utemeljeno sklepalo, da bi obdolženka na prostosti lahko nemoteno komunicirala s svojimi sorodniki, prijatelji in znanci, ki bodo v kazenskem postopku zaslišani kot priče, nanje vplivala in jih skušala odvrniti od verodostojnega izpovedovanja, tako kot je to storila v pogovoru z B. B. Sodišče je torej v izpodbijanem pravnomočnem sklepu na podlagi obdolženkinega ravnanja ugotovilo posebne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo na prostosti vplivala na priče, naj krivo pričajo.

10. Sodišče je zaključek o obstoju obdolženkine ponovitvene nevarnosti4 utemeljilo s težo in načinom storitve obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Očita se ji storitev hudih kaznivih dejanj za katere so predpisane visoke zaporne kazni, njeno ravnanje naj bi imelo za posledico smrt še ne dveletnega otroka, ki je umrl v mučnih okoliščinah v pregretem avtomobilu, privezan na otroški sedež, pri hišni preiskavi pa so policisti našli večje količine prepovedanih drog, ki naj bi jih obdolženka neupravičena hranila z namenom nadalje prodaje. Sodišče je pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti upoštevalo tudi obdolženkine osebne lastnosti. Obdolženka je mati še treh mladoletnih otrok, s katerimi ima stike oziroma se ti pri njej pogosto zadržujejo, je brez zaposlitve, prejemnica denarne socialne pomoči, brez premoženja in dohodkov, uživalka prepovedanih drog, preprodaja prepovedanih drog pa naj bi jih predstavljala dodaten vir zaslužka.

11. Takšni razlogi o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti so logični in razumno obrazloženi ter kažejo na visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da bo obdolženka na prostosti nadaljevala z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj.

12. Prav tako je neutemeljena trditev zahteve, da odreditev pripora v obravnavanem primeru ni neogibno potrebna in sorazmerna ter da bi bilo pripor mogoče nadomestiti z odreditvijo milejših ukrepov. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev5. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora6 izrecno presodilo, da je odreditev pripora v konkretnem primeru sorazmeren in neogibno potreben ukrep za zavarovanje varnosti ljudi, zlasti otrok, ki prihajajo z njo v stik in uživalcev prepovedanih drog. Sodišče je presodilo tudi, da je mogoče le s priporom preprečiti obdolženkino vplivanje na priče in s tem oviranje poteka kazenskega postopka. Sodišče je poudarilo, da bi se obdolženka v primeru odreditve milejšega ukrepa vrnila v dosedanje življenjsko okolje, kar bi ji omogočilo, da bi lahko nadaljevala z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj, hkrati pa bi imela možnost vplivati na potek kazenskega postopka. Takšni razlogi o neogibnosti in sorazmernosti pripora omogočajo razumen sklep, da v obravnavanem primeru nevarnosti, da bi obdolženka ponavljala kazniva dejanja in vplivala na priče, ni mogoče preprečiti drugače, kakor z odreditvijo pripora.

13. Obdolženkina zagovornica z obširnimi navedbami v zahtevi, da so neizkazani zaključki sodišča, da se obdolženka ukvarja s prodajo prepovedanih drog, da ne drži ugotovitev sodišča, da je pokazala brezbrižnost in brezčutnost do soljudi, da je nekaznovana in prvič v življenju v priporu, da se ima namen v kratkem zaposliti, da je opravila šolo za predšolsko vzgojo, da je zelo navezana na svojo družino in da klic B. B. ne zadošča za sklepanje o obstoju bojazni, da bo vplivala na priče, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člena ZKP).

1 Primerjaj sodbo v zadevi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in številne kasnejše. 2 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-152/06-9 z dne 23. 3. 2006. 3 12. točka slepa dežurne preiskovalne sodnice, 9. in 10. točka sklepa zunajobravnavnega senata. 4 11. točka sklepa dežurne preiskovalne sodnice, 8. točka razlogov sklepa zunajobravnavnega senata. 5 Primerjaj npr. sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009, XI Ips 59499/2013 z dne 13. 3. 2014, XI Ips 78138/2022 z dne 10. 1. 2023 in številne druge. 6 13. do 15. točka razlogov sklepa dežurne preiskovalne sodnice, 11. točka razlogov sklepa zunajobravnavnega senata.