Jedro

Po 85. čl. ZZVZZ se za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, uporablja ZUP, če s tem zakonom ni drugače določeno. Če je v pravnomočni odločbi določena obveznost ZZZ, da v določenem roku vrne nadomestilo, gre po 282. čl. ZUP za izvršljivo odločbo, upravno izvršbo denarnih obveznosti pa v skladu s 3. čl. Zakona o dopolnitvah zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-B), ki velja od 29.6.2002, opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Pogoji za vložitev tožbe z zahtevkom za izpolnitev obveznosti, o katerih obstoji pravnomočna in izvršljiva odločba, niso izpolnjeni, zato je sodišče je po 274. čl. ZPP tožbo pravilno zavrglo, ker za vložitev ni podana pravna korist tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območne enote C. s katero je zaradi neupravičene obogatitve zahteval znesek preveč prejetega nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo v znesku 117.783,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2003 do plačila ter povračilo stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožba vložena v zadevi, v kateri je tožeča stranka na podlagi 207. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku in 84. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju izdala pravnomočno odločbo, s katero je odločila, da tožena stranka ni upravičena do nadomestila plače od 16.1.2002 do

15.2.2002 ter ji naložila, da v roku 15 dni znesek preveč prejetega plačila zaradi neupravičene pridobitve vrne. Ker je bila tožba vložena v zadevi, v kateri je bilo že pravnomočno odločeno, jo je na podlagi 2. odst. 319. čl. ZPP potrebno zavreči.

Zoper sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v nov postopek. V pritožbi navaja, da odločba kljub pravnomočnosti ni izvršljiva. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju nima določil, ki bi urejala izvršitev izdanih odločb. Zakon o izvršbi in zavarovanju izvršitve odločbe ne omogoča po sodni poti, zaradi pomanjkljivosti v ZZVZ pa je tudi ne more izvršiti organ, ki jo je izdal. Z obravnavo sodišče ne bi kršilo pravila ne bis in idem, saj nobeno sodišče v isti zadevi še ni odločalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravnomočna odločba v upravnem postopku je po 17. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s sprememembami - ZIZ) in 282. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 - 73/04 - ZUP) izvršilni naslov. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi sicer zmotno uporabilo pravno podlago 319. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04 - ZPP), ker v obravnavani zadevi ne gre za pravnomočno razsojeno stvar v smislu res judicata, nobeno sodišče namreč v tem sporu še ni sprejelo odločitve.

Pritožba pa je neutemeljena iz drugih razlogov. Po 85. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS,št. 9/92 s kasnejšimi spremembami - ZZVZZ) se za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja uporablja zakon o splošnem upravnem postopku, če s tem zakonom ni drugače določeno. V pravnomočni odločbi je konkretno določena obveznost tožene stranke, da vrne nadomestilo v določenem roku.

Odločba, zoper katero ni bila vložena pritožba je v smislu 282. čl. ZUP postala izvršljiva, upravno izvršbo denarnih obveznosti pa v skladu s 3. čl. Zakona o dopolnitvah zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 52/2002 - ZUP-B), ki velja od

29.6.2002, opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Ker je tožeča stranka na podlagi ZZVZZ izdala upravno odločbo, ki toženi stranki v postavljenem roku nalaga vračilo nadomestila, torej denarno obveznost, je dolžna pri pristojnem davčnem organu predlagati izvršbo, pogoji za vložitev tožbe z zahtevkom za izpolnitev obveznosti, o katerih obstoji pravnomočna in izvršljiva odločba, niso izpolnjeni oz. je tožba nepotrebna. Če tožeča stranka, kljub izpolnjenim pogojem ne predlaga izvršbe temveč vloži tožbo, so tudi po prepričanju sodišča druge stopnje izpolnjeni pogoji za njeno zavrženje po

274. čl. ZPP, ker za njeno vložitev ni podana pravna korist tožeče stranke. Pravnomočno določena obveznost, čeprav v odločbi, ki je ob uporabi ZUP upravni akt, je lahko le predmet izvršbe.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.