Jedro

Kadar je predlog za izdajo začasne odredbe vložen skupaj s tožbo, je tako po teoriji, kot po sodni praksi dopustno, da se predlagatelj lahko opredeljeno (konkretizirano) sklicuje na dokaze, ki jih je predložil oziroma predlagal že v tožbi, glede verjetnosti obstoja terjatve pa tudi na dejstva, navedena v tožbi.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke (tožnikov) zoper toženo stranko z vsebino, da se začasno, do pravnomočnega končanja tega spora zadrži učinkovanje pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. LJ04167200023 z dne 13. 12. 2007 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v obliki notarskega zapisa, opr. št. SV 928/07 z dne 17. 12. 2007 (I. točka izreka) in sklenilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se tožnika (pritožnika) po pooblaščencu pravočasno pritožujeta in uvodoma uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Povzemata, da je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo z argumentom, da tožnikoma ni uspelo izkazati verjetnosti obstoja terjatve, zato se z nadaljnjo presojo utemeljenosti predloga sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Ne drži obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožnika nista podala zadostnih navedb glede verjetnosti obstoja terjatve, da nista predložila dokazov, ker so bili ti predloženi zgolj k tožbi, ter da naj sploh ne bi bilo jasno, na katero kreditno pogodbo se v predlogu sklicujeta. Takšni zaključki so nepravilni, predvsem pa iz vsebine obrazložitve po navedbi pritožbe izhaja pristranska obravnava pravdnih strank. Izpostavljata, da kadar se začasna odredba predlaga v zvezi z vloženo tožbo, je jasno, da se bo vprašanje verjetnosti terjatve reševalo glede na navedbe v tožbi in da se bodo glede tega vprašanja upoštevali predlagani dokazi glede tožbenega zahtevka (npr. VSC Cp 691/2007). Povsem neutemeljen je zaključek, da predlog ni utemeljen iz razloga, ker naj tožnika ne bi predlagala nikakršnih oziroma zadostnih dokazov za izdajo začasne odredbe. Takšen zaključek je še toliko bolj neverjeten, ker se sodišče v obrazložitvi samo sklicuje na dokaze, ki so predloženi v pravdnem postopku za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, v nadaljevanju pa navede, da niso predloženi in da se celo naj ne bi vedelo, na katero kreditno pogodbo se predlog nanaša. Prav tako ne drži, da naj se tožnika ne bi konkretno sklicevala na kreditno pogodbo in dokazne predloge v tožbi. To je razvidno že iz II točke predloga za izdajo začasne odredbe, kjer sta se tožnika povsem konkretno sklicevala na pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF številka LJ 04167200023 z dne 13. 12. 2007 in notarski zapis SV 928/07 z dne 17. 12. 2007 ter v tožbi predložene izpise plačil. Prav tako sta poleg dokaznih predlogov navedenih in predloženih v tožbi, v predlogu predložila še dodatne dokazne predloge, ki jih v pritožbi tudi povzemata. Tožnika sta se sklicevala na povsem konkretno dejansko stanje in sicer, da sta že plačala višino kredita, ki presega glavnico nične pogodbe, posledično pa bi v primeru, da predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi bilo ugodeno, morala bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka po plačilu vsakega mesečnega obroka bodisi pa vložiti novo tožbo, ob tem pa ne gre spregledati, da bi bilo v primeru za pritožnika neugodne sodbe pri toženki mogoče vzpostaviti prejšnje stanje in z izdajo začasne odredbe nedvomno ne bi moglo priti do prikrajšanja na strani tožene stranke, ki ima svojo terjatev zavarovano s hipoteko na nepremičnini tožnikov. Pritožnika nadalje poudarjata, da mora sodišče glede obstoja predpostavke izkazane verjetnosti terjatve odločati na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Oceno o tem mora sprejeti na podlagi navedb strank in listinskega gradiva v spisu, tega pa sodišče ni storilo, saj vsebinske presoje sploh ni opravilo, ampak je predlog neutemeljeno zavrnilo z argumentom, da naj ne bi bili predloženi nikakršni dokazi in ne bi bile podane konkretne navedbe. Regulacijska začasna odredba je vezana neposredno na tožbeni zahtevek in se tudi sicer obravnava z istim spisom, kar nenazadnje izhaja že iz same opravilne številke zadeve. Zahteva, da bi morala zato tožnika k predlogu za začasno odredbo predložiti vse enake dokaze, kot so že predloženi k tožbi, bi bila nerazumna, neživljenjska, pa tudi neekonomična, saj je jasno, da kadar se začasna odredba predlaga v zvezi z vloženo tožbo, se bo vprašanje verjetnosti terjatve reševalo glede na navedbe v tožbi in da se bodo glede tega vprašanja upoštevali predlagani dokazi glede tožbenega zahtevka. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo. Upoštevati bi moralo vsebino tožbenega zahtevka in predložene dokaze k tožbenemu zahtevku, na katere se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe. Ni dvoma, da sta se tožnika povsem konkretno sklicevala tako na navedbe kot na dokazne predloge v tožbi ter za dokazovanje predložila tudi dodatne dokazne predloge v predlogu za izdajo začasne odredbe. Sklep je tako sam s seboj v nasprotju, saj najprej povzema tožbene trditve, nato pa trdi, da sodišče ni dolžno iskati dejstev za verjetnost terjatve. Tožnika sta v isti vlogi vložila tožbo in predlog za začasno odredbo. Dokazi za verjetnost terjatve so isti, tožnika sta sta jih tudi ponovno navedla in se nanje sklicevala, nista pa jih ponovno predložila v dodatnih dveh izvodih. Predlog je tako popoln, če pa bi ga sodišče štelo za nepopolnega, bi moralo po načelu materialnega procesnega vodstva zahtevati dopolnitev predloga. Sodišče prve stopnje je torej spregledalo, da sta v isti pisni vlogi združena dva procesna akta in sicer tožba ter predlog za izdajo začasne odredbe, oba pa sta tudi ločeno obrazložena. Zato je protispisna ugotovitev, da naj tožnika ne bi navedla dejstev in dokazov glede predloga za izdajo začasne odredbe. Kadar se začasna odredba predlaga v zvezi z vloženo tožbo, je jasno, da se bo vprašanje verjetnosti terjatve reševalo glede na navedbe v tožbi in da se bodo glede tega vprašanja upoštevali predlagani dokazi glede tožbenega zahtevka. Tožnika pa sta storila celo več, saj sta predlog za začasno odredbo še posebej obrazložila kot samostojen predlog, ki je bil priložen v isti vlogi kot tožba. V predlogu sta jasno navedla, na katere dokaze opirata predlog. Drži sicer, da je večina dokazov identičnih kot v tožbi, ne pa vsi, kar sta tožnika tudi povsem konkretno navedla, kar pa ne pomeni, da sodišče o predlogu ni dolžno vsebinsko odločati. Navajata, da pravno podlago za presojo v tej zadevi glede verjetnosti terjatve predstavljajo določbe ZPotK, ZVPot ter temeljna načela OZ, ki jih je treba razlagati evroskladno v luči Direktive 93/13 in odločb SEU. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot, sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki so do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot), kdaj se štejejo pogodbeni pogoji za nepoštene, pa določa 24. člen ZVPot. Neopravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe. Sodišče bi moralo verjetnost izkazane terjatve opreti na navedbe in dokaze tožnikov, to pa so predvsem navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe, da sta od svetovalca A. A. prejela zgolj informacijo o tem, da je kredit v švicarskih frankih najugodnejši, švicarski frank pa trdna in varna valuta, na valutna tveganja pa nista bila opozorjena, zato sta zmotno presodila, da je takšen kredit zanju tudi ustrezen, tudi v povezavi z drugimi predloženimi dokazi, predvsem tudi reklamnim materialom tožene stranke, iz katerega izhaja navedba "Oprite se na trdno valuto" ter "Stanovanjski kredit v švicarskih frankih je idealna rešitev, ki zagotavlja, da se višina mesečne anuitete ne bo bistveno večala". Odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe namreč ne terja kontradiktornega postopka že v svoji začetni fazi, ampak se kontradiktornost vzpostavi šele z vložitvijo ugovora. Obstoječe trditveno in dokazno gradivo je sodišču prve stopnje vsekakor omogočalo vsebinsko odločitev o predlogu, ki pa je povsem izostala. Navajata še, da ob lojalni evroskladni razlagi o verjetno izkazani nevarnosti težko nadomestljive škode izkazuje že ugotovitev, da je tožnik toženki že plačal več, kot pa je od nje prejel, in da bi morala tožnika v primeru plačevanja kredita med postopkom zaradi preplačila spreminjati tožbo ali vložiti novo tožbo, kar pa je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka in da v primeru, če bi bili zahtevki tožnikov v tej pravdi utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive 93/13 ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe (sodba SEU C - 287/22). Pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sklep sodišča prve stopnje spremeni in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe in naloži plačilo stroškov toženi stranki oziroma podredno, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek ter toženi stranki naloži plačilo priglašenih stroškov sestave te pritožbe.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Predmet pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v vsebini, kot je povzeta v izreku izpodbijanega sklepa.

5.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnikoma ni uspelo izkazati že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve in se zato z izpolnjenostjo pogoja po drugem odstavku 272. člena ZIZ ni ukvarjalo. Nosilni razlogi za zavrnitev predloga, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa so: (-) da tožnika glede pogoja verjetnosti obstoja terjatve po prvem odstavku 272. člena ZIZ nista podala ustreznih in zadostnih navedb: (-) da iz predloga samega ne izhaja, katero terjatev tožnika želita zavarovati, (-) da je na začetku predloga res navedeno, da zahtevata zavarovanje svoje nedenarne terjatve, vendar so v tožbi, na katero se sklicujeta, zahtevki trije, denarni zahtevek in vsaj dva nedenarna zahtevka (na ničnost kreditne pogodbe in na izbris neveljavne vknjižbe hipoteke in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja), (-) da tožnika listinskih dokazov k predlogu nista predložila, ampak so dokazi predloženi le k tožbi v dveh izvodih, (-) da iz samega predloga ni jasno, za katero kreditno pogodbo gre, iz katere naj bi izhajala terjatev tožnikov, pri čemer glede le-te podajata le navedbe o neizpolnjenosti pojasnilne dolžnosti toženke, o njeni slabi veri ter o neravnotežju strank, ni pa konkretnih navedb o posledicah teh dejstev in izpolnjenosti zakonskih znakov za ničnost pogodbe, v kolikor sta tožnika merila na to terjatev, (-) da bi tožnika svojemu trditvenemu bremenu zadostila že, če bi v predlogu izrecno navedla, na katero od zgoraj navedenih terjatev se nanaša njun predlog za izdajo začasne odredbe in če bi se v predlogu jedrnato sklicevala na že navedena dejstva in na že podane dokazne predloge v tožbi ter ob tem navedla, za katere dele tožbe gre, ker bi sodišče šele takrat lahko opravilo vsebinsko presojo obstoja materialnopravnih predpostavk iz 272. člena ZIZ, ne da bi kršilo razpravno načelo iz 7. in 212. člena ZPP.

6.Pritožbeno ni sporno, kar v celoti potrjuje tudi spisovno gradivo, da sta tožnika skupaj s tožbo, v kateri sta zoper toženo stranko uveljavljala zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. LJ 04167200023 z dne 13. 12. 2007 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v obliki notarskega zapisa, opr. št. SV 928/07 z dne 17. 12. 2007 (1. točka), denarni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 16.402,61 EUR z opredeljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka) in zahtevek na ugotovitev, da je vknjižena hipoteka, vpisana pod ID pravice ... za terjatev v višini 190.700,00 CHF, vpisana na podlagi navedene pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve na nepremičnini (parceli 1557/6, k.o. ...) neveljavna in se izbriše, vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe v vsebini, že povzeti v 1. točki te obrazložitve.

7.Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da odločbe ZIZ o zavarovanju z začasno odredbo ne ločujejo med postopki pred in po uvedbi sodnega postopka, da smiselna uporaba splošnih pravil pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ) upniku nalagajo, da v predlogu navede trditve in predlaga izvedbo dokazov za izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe, torej v primeru, ko gre za začasno odredbo na podlagi 272. člena ZIZ, tudi za obstoj verjetnosti nedenarne terjatve, kot tudi, da je vsak postopek za izdajo začasne odredbe poseben postopek, izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe pa se presoja z nižjim dokaznim standardom, to je dokaznim standardom verjetnosti, izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe presoja sodišče v vsaki konkretni zadevi posebej. Kadar je predlog za izdajo začasne odredbe vložen skupaj s tožbo, je tako po teoriji, kot po sodni praksi dopustno, da se predlagatelj lahko opredeljeno (konkretizirano) sklicuje na dokaze, ki jih je predložil oziroma predlagal že v tožbi, glede verjetnosti obstoja terjatve pa tudi na dejstva, navedena v tožbi.

8.Po vpogledu v spisovno gradivo je treba pritrditi pritožnikoma, da sta upoštevaje zgoraj navedena izhodišča trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja verjetnosti terjatve kot prvega pogoja za izdajo predlagane začasne odredbe po 272. členu ZIZ, na katerega sta se v predlogu tudi sklicevala in ga je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, zadostila. Utemeljeno izpostavljata, da je bil predlog vložen skupaj s tožbo v eni vlogi3, še posebej obrazložen. Iz predloga za izdajo začasne odredbe jasno izhaja, kar je sicer povzelo tudi sodišče prve stopnje, da tožnika predlagata izdajo regulacijske začasne odredbe na podlagi določbe 272. člena ZIZ za zavarovanje nedenarne terjatve. Drži, da sta v tožbi uveljavljena (poleg denarnega) dva nedenarna zahtevka (na ničnost kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanje denarne terjatve in za izbris neveljavno vknjižene hipoteke na podlage tega sporazuma in pogodbe), ki pa sta vsebinsko in materialnopravno povezana. Tožnika sta se res v predlogu sklicevala tudi na tožbo, vendar pa sta predlog za izdajo začasne odredbe tudi posebej utemeljila, pri čemer sta v II. točki obrazloženega predloga določno navedla trditve glede neizpolnjenosti pojasnilne dolžnosti zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, tudi o načinu izvedene pojasnilne dolžnosti svetovalca tožene stranke, slabe vere tožene stranke, zatrjevanega neravnotežja glede pravic in obveznosti. Ob tem nista v celoti povzela sicer v tožbi že navedene materialnopravne podlage, sta pa trditve o izkazani verjetnosti nedenarne terjatve zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, kar je podlaga ničnostnemu in posledično izbrisnemu zahtevku, utemeljila tudi z navedbo sodne prakse Vrhovnega sodišča in s sklicevanjem na ZVPot, Direktivo 93/13 in sodno prakso SEU.

9.Pritožnika utemeljeno izpostavljata, da sta se v II. točki predloga tudi izrecno in povsem opredeljeno sklicevala na dokaze, priložene k tožbi, vključno s pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. LJ04167200023 z dne 13. 12. 2007, in še na druge izrecno navedene in k predlogu še posebej priložene dokaze. Na katero kreditno pogodbo pa se predlagano zavarovanje z začasno odredbo nanaša, pa je nenazadnje povsem jasno in določno opredeljeno tudi v predlagani vsebini začasne odredbe, ki je povzeta tudi v izreku izpodbijanega sklepa.

10.Ker je predlog za izdajo začasne odredbe podan skupaj z vloženo tožbo in celo v isti vlogi, je pritrditi pritožbi, da je pretirana in neekonomična zahteva sodišča prve stopnje, ki jo je razbrati iz razlogov izpodbijanega sklepa, da bi morala tožeča stranka tudi k predlogu za izdajo začasne odredbe ponovno priložiti dokaze, enake kot že k tožbi, saj je tožeča stranka v predlogu zadostila konkretizaciji dokazov, na katere se v povezavi s tožbo sklicuje.

11.10. Ob obrazloženem se tako pokaže, da je pritožba utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členoma 15 in 239 ZIZ). To bo moralo, upoštevaje zgoraj navedeno, ponovno odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe.

12.11. Razveljavitev stroškovnega dela sklepa v II. točki izreka izpodbijanega sklepa je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari v I. točki izreka (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členoma 15 in 239 ZIZ).

-------------------------------

1Glej npr. sklep VS RS III Ips 1/2000, sklepe VSC I Cp 276/23, VSC I Cp 238/2024, VSL I Cp 1907/2023 in še druge.

2Glej Neža Pogorelčnik Vogrinc: Začasne odredbe v civilnih postopkih, GV Založba Lj 2015, stran 148 . 149 ; in npr. sklepi VSL I Cpg 1409/2011, VSL II Cp 1711/2023 , VSM I Cp 900/2024, VSC I Cp 276/2023 in še drugi.

3Glej list. št. 1 do 13 v spisu.

4Glej strani od 12 do 25 skupne vloge tožeče stranke, naslovljene kot tožba in predlog za izdajo začasne odredbe.

5Glej predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke na straneh 16 in 17 vloge.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.