Jedro

Pri ugotavljanju prevladujočih značilnosti objekta je treba izhajati iz namena, kateremu je objekt kot celota namenjen. Na ta namen kaže narava glavne dejavnosti, ki se v prostorih izvaja in kateri so ostale dejavnosti v prostorih sploh ne bi izvajalo. V konkretnem primeru je bila bistvena proizvodna dejavnost objekta (gre za Tovarno pohištva J.), vrednosti tovarne pa s pomočjo Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja ni mogoče ugotoviti. Ta namreč ne določa meril in načina za ugotavljanje vrednosti tovarn, zato je upravni organ ob upoštevanju določbe šestega odstavka 44. člena ZDen ravnal pravilno, ko je pri ugotavljanju sedanje vrednosti sporne nepremičnine uporabil določbe Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, podjetij oziroma premoženja (volumensko metodo).

Izrek

Zadevi I U 1963/2011 in I U 2006/2011 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot I U 1963/2011. Tožbi se zavrneta.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo prve stopnje odločil: da se upravičencu A.A. vrne del poslovne stavbe v B., na naslovu ... št. 8 in 8a, v času podržavljenja stoječa na parc. št. 87/2, ki se je po delilnem načrtu in naznanilnem listu z dne 5. 5. 1963 prenumerirala v parc. št. 87/19 - tovarna v izmeri 656 m2 in dvorišče v izmeri 439 m2, vse zk. vl. št. 89, k.o. C. v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD d.d.) v višini 1.160.834,88 DEM (1. točka izreka); da je zavezanka – SOD d.d. dolžna izročiti svoje obveznice v zgoraj navedeni vrednosti v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe, za čas do zaključka dednega postopka skrbnikoma za posebne primere D.D. in E.E., in sicer vsakemu do 1/2 zneska odškodnine s pripadajočimi obrestmi (2. točka izreka); da se zahteva za denacionalizacijo pisarniških prostorov na naslovu ... 8 a – tri sobe v pritličju stavbe v izmeri 60 m2 zavrne (3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe opisuje dotedanji potek postopka in poudarja, da je bila sporna nepremičnina podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč z odločbo z dne 29. 12. 1959 prejšnjemu lastniku A.A., ki je bil v času uveljavitve Zakona o nacionalizaciji še živ, tako da se šteje za upravičenca. V obravnavani zadevi je sporen način vrednotenja podržavljene nepremičnine v B., na naslovu ... 8 in 8a, v času podržavljenja stoječe na parc. št. 87/2, nato po delilnem načrtu iz leta 1963 na parc. št. 87/19 – tovarna 656 m2 in dvorišče 439 m2. Navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da gre v gradbenem smislu za enoten objekt v obliki črke „U“, da je šlo za tovarniški kompleks, ki pa je bil po funkciji iz dveh delov. Upravni organ je svojo odločitev oprl na izvedensko mnenje v postopku postavljenega izvedenca gradbene stroke F.F., ki je nepremičnino na podlagi drugega odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in prvega odstavka 16. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) vrednotil po točkovni metodi iz Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja (v nadaljevanju Pravilnik), medtem ko zavezanka SOD d.d. ves čas postopka, opirajoč se na mnenje svojih strokovnih pomočnikov, vztraja pri vrednotenju po volumenski metodi v skladu s šestim odstavkom 44. člena ZDen in 17. členom Navodila. Dalje citira prvi odstavek 44. člena ZDen in 24. člen Navodila ter poudarja, da je iz izvedeniškega in cenitvenega poročila F.F. z dne 5. 7. 2006 in 29. 9. 2009 razvidno, da je pri cenitvi podržavljenega objekta upošteval, da je šlo za stavbo, katere prevladujoče značilnosti so bili poslovni prostori, zaradi česar je cenitev opravil po točkovni metodi – vrednost 1.160.834,88 DEM. Mnenje cenilca F.F. je pregledal cenilec SOD d.d. G.G. in nanj dne 1. 8. 2006 podal pripombe, da gre v primeru tovarne na sporni parceli za industrijsko obrtni objekt, ki ga je na podlagi določb Navodila potrebno ceniti po volumenski metodi. V dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 31. 1. 2011 cenilec F.F. navaja, da so sporni poslovni prostori, ki so predmet razhajanj med cenilcema (točkovna ali volumenska metoda), izrecno navedeni v Pravilniku iz leta 1981. Ta predvideva, da se z njegovo uporabo ocenjujejo: prodajalne, gostinski prostori, delavnice obrtnih ali drugih dejavnosti, pisarne, laboratoriji, zdravstvene ordinacije, prostori za izobraževanje, varstvo otrok in odraslih, slikarski in kiparski ter drugi ateljeji, prostori za delo družbeno političnih in družbenih ter društvenih organizacij, garaže, ki niso v hiši, kjer je lokal, večja skladišča ipd. Dalje pojasnjuje, da se v skladu s 44. členom ZDen poslovni prostor oceni po Pravilniku, le kolikor ga po Pravilniku ni mogoče oceniti (šesti odstavek), se uporabi predpis iz prvega odstavka 85. člena, to je Navodilo (volumenska metoda). Izvedenec F.F. meni, da so predmetni prostori eksplicitno navedeni v Pravilniku, zato vztraja pri odločitvi, da se vrednotijo v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZDen. V dopolnitvi mnenja še navaja, da je ob ponovnem pregledu celotne dokumentacije ugotovil, da so bili v stavbi na parc. št. 87/19 naslednji prostori: arhitekturni atelje, ročna delavnica, sanitarije, garderobe, energetski prostor, delavnica, razstavni prostor v prvem nadstropju, sanitarije, garderobe v prvem nadstropju in skladišče na podstrešju v skupni površini 904,80 m2. Cenilec je tudi v tabelnem prikazu razmejil površine, ki so pripadale poslovni dejavnosti ter površine za obrtno proizvodno dejavnost. Tako upravni organ prve stopnje ob upoštevanju kriterija prevladujoče površine zaključuje, da površina prostorov, v katerih se je opravljala poslovna dejavnost, presega površino prostorov obrtno industrijskih značilnosti. Iz tega sledi, da ima v skladu s 24. členom Navodila objekt pretežno značilnosti po prvem odstavku 16. člena Navodila in se tako vrednoti po določilih Pravilnika. Pri tem poudarja, da je upošteval izjavo priče H.H., ki je na obravnavi dne 11. 7. 2006 izjavila, da se strinja s svojo pisno izjavo z dne 5. 3. 2006, le-to pa je upravni organ prebral v prisotnosti strank, pri čemer nihče od prisotnih ni imel dodatnih pripomb na njeno izjavo. Zato izjavo te priče šteje kot verodostojno in jo upošteva pri odločitvi. Prav tako je pri odločitvi upošteval pisno izjavo priče I.I. z dne 19. 11. 2006, kronologijo tovarne pohištva J. - Spominski zbornik Slovenije Ljubljana iz leta 1939, str. 635, podobo podjetja J. ter načrt in razporeditev prostorov v predmetni tovarni v času nacionalizacije, ki ga je na podlagi izjave priče H.H. pripravil prvi tožnik. Izpostavlja, da je v Spominskem zborniku Slovenije Ljubljana iz leta 1939 na str. 635 opisana kronologija razvoja tovarne pohištva J. z navedbo, da podjetje predstavlja eno najstarejših tovarn pohištva v tedanji državi in da je bilo ustanovljeno že leta 1842. Med drugim je navedeno, da je leta 1921 v podjetje vstopil A.A. (upravičenec), mizarski mojster in arhitekt ter da je podjetje tedaj uredilo svoj arhitekturni atelje za notranjo opremo in izdelovanje umetnega pohištva. Na podlagi vseh navedenih dejstev je prvostopni organ odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka odločbe. V zvezi z odločitvijo v 3. točki izreka pa navaja, da iz odločbe z dne 14. 12. 1960, izdane v pritožbenem postopku v zvezi z nacionalizacijo, ne izhaja, da so bile odločitve o izvzemu pritličnih pisarniških prostorov v izmeri 60 m2 iz nacionalizacije odpravljene in posledično ti prostori nacionalizirani. Ker nacionalizacija teh prostorov ni izkazana, je zahteva za odškodnino za te prostore neutemeljena.

Pritožbeni organ je z izpodbijano odločbo z dne 14. 10. 2011 pritožbi SOD d.d. ugodil in del 1. točke izreka prvostopne odločbe z dne 30. 5. 2011, ki se glasi „1.160.834,88 DEM“ odpravil ter jo v tem delu nadomestil z novim besedilom, ki se glasi „466.753,48 DEM“. V ostalem delu je odločil, da ostane izrek prvostopne odločbe nespremenjen. V obrazložitvi izpodbijane odločbe opisuje dotedanji potek postopka ter ugotavlja, da je prvostopni upravni organ napačno ugotovil dejansko stanje in posledično napačno uporabil materialno pravo. Poudarja, da v zadevi ni sporno, da gre za samostojen, torej samo stoječ objekt. Za utemeljene pa šteje navedbe, da je objekt na sporni parceli potrebno ceniti po volumenski metodi, ker je šlo za objekt, katerega prevladujoče značilnosti so bile obrtno proizvodne. Ugotavlja namreč, da je iz vprašalne pole, s katero se je leta 1950 izvajal popis zgradb, stanovanj in poslovnih prostorov, razvidno, da je poslovna zgradba s hišno številko 8/III v pretežnem delu sestavljena iz šestih proizvodnih prostorov – delavnic, dveh stranišč in petih ostalih prostorov ter da je bila zgrajena izključno za obrtno dejavnost, za kar se tudi koristi. Iz vprašalne pole za hišno številko 8/II oziroma 8a pa je razvidno, da je sestavljena iz skladišča, treh pisarn, treh sob, ene kuhinje, dveh stranišč in šestih ostalih prostorov ter da je bila zgrajena deloma za obrt, deloma za stanovanje obrtnikov ter da se za navedeni namen tudi koristi. Iz odločbe o podržavljenju z dne 16. 7. 1963, s katero je bil podržavljen del navedene poslovne stavbe z naslovom ... št. 8 in 8a, je razvidno, da navedeni del obsega celotno pritličje, v katerem je klejarna, strojne delavnice, kurilnica za les, sanitarije in ročne delavnice ter skladišče v prvem nadstropju desnega trakta. Prav tako je iz obrazložitve odločbe z dne 14. 12. 1960 razvidno, da je pritožbena komisija ob reševanju pritožbe napravila ogled nepremičnin ter ugotovila namembnost prostorov. Pri tem pritožbeni organ pojasnjuje, da se navedene ugotovitve glede prostorov skladajo z ugotovitvami iz odločbe o podržavljenju. Dalje tudi ugotavlja, da iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpisa za vl. št. 89 k.o. C., v kateri je bil vpisan objekt, ki je stal na parc. št. 87/19, izhaja, da je kot vrsta rabe vpisana tovarna. Iz vseh navedenih listinskih dokazov po mnenju pritožbenega organa nedvomno izhaja, da je v konkretnem primeru šlo za objekt, v katerem so prevladovale obrtno proizvodne značilnosti, kar pomeni, da se objekt glede na določbo 24. člena Navodila vrednoti po določbah 17. do 23. in 25. člena Navodila. Tako meni, da je stališče v postopku imenovanega izvedenca, da objekt vsebuje pretežne značilnosti objekta iz prvega odstavka 16. člena Navodila, napačno. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja in njegovih dopolnitev, je izvedenec F.F. do takšnega zaključka prišel na podlagi seštevka površine prostorov po tistih značilnostih, ki v objektu površinsko prevladujejo. V zvezi z uporabo pravilne metode vrednotenja pa je Upravno sodišče RS v sodbi U 2002/2007 z dne 4. 3. 2008 pojasnilo, da je pri ugotovitvi prevladujočih značilnosti objekta treba izhajati iz namena, kateremu je objekt kot celota namenjen, na ta namen pa kaže narava glavne dejavnosti, ki se v prostorih izvaja in kateri so ostale dejavnosti v prostorih objekta podrejene. Pritožbeni organ glede na zgoraj navedene listinske dokaze pojasnjuje, da je bil objekt, ki je stal na parc. št. 87/19, v glavnini namenjen proizvodni dejavnosti pohištva. Zato gre za objekt, ki ga Navodilo obravnava v 17. členu in se vrednoti po določbah Navodila (volumenska metoda). To po mnenju pritožbenega organa potrjujejo zgoraj navedene listine, ki so glede opisa prostorov med seboj skladne in jih zato pritožbeni organ šteje kot verodostojne dokaze. Strinja se tudi s pritožbenimi navedbami, da je uvrstitev prikaza površine ročne delavnice v izmeri 130,18 m2 v izvedeniškem mnenju F.F. napačna, saj bi moral izvedenec navedeno delavnico obravnavati kot prostor, kjer se je izvajala obrtno proizvodna dejavnost, kar pomeni, da se pri ugotavljanju prevladujočih značilnosti objekta navedeni prostor obravnava po značilnostih, ki bi narekovale vrednotenje objekta po 17. členu Navodil. Tako ugotavlja, da je izvedeniško mnenje izvedenca F.F. v navedenem delu nepravilno. Prav tako je nepravilna ugotovitev, ki izhaja iz njegovega mnenja glede namembnosti prostora, ki se je nahajal v prvem nadstropju, saj je v neskladju z navedenimi listinskimi dokazi, ki izkazujejo, da se je v prvem nadstropju nahajalo skladišče in ne razstavni salon, kot to navaja izvedenec v svojem mnenju. Ugotovitev glede prostora, ki ga je izvedenec opredelil kot arhitekturni atelje, pa je glede na listinske dokaze prav tako vprašljiva. Ugotavlja tudi, da se je prvostopni organ v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja glede predmetnega objekta oprl tudi na pisno izjavo priče H.H. Vendar pa se trditve, ki jih je glede spornega objekta podala ta priča, le deloma nanašajo na dejstva, na podlagi katerih upravni organ ugotavlja, za kakšen objekt je šlo v smislu 16., 17. in 24. člena Navodila. Za pravilno uporabo določb 24. člena Navodila je bilo namreč v konkretnem primeru treba ugotoviti, katere dejavnosti so se v prostorih objekta izvajale. Izjava te priče z dne 3. 5. 2006 pa tudi, če jo upravni organ obravnava kot nesporno, sama po sebi ne zadošča za sklep, da je imel predmetni objekt v času podržavljenja prevladujoče značilnosti objekta iz 16. člena Navodil. Kolikor pa upravni organ navedeni dokaz presoja skupaj z zgoraj navedenimi listinskimi dokazi, pride do zaključka, da je bil objekt, ki je stal na parc. št. 87/19, v glavnini namenjen proizvodni dejavnosti pohištva. Dalje tudi ugotavlja, da je v dodatni pisni izjavi z dne 23. 8. 2006 priča H.H. navedla, da je bil po letu 1945 v nadstropju urejen razstavni salon pohištva, vendar se ta trditev eksplicitno ne nanaša na čas podržavljenja (leto 1963), sicer pa je v nasprotju z zgoraj navedenimi listinskimi dokazi, zato je pritožbeni organ ni more upošteval. Iz istega razloga ni upošteval navedbe glede razstavnega salona, ki izhajajo iz pisne izjave priče I.I. Glede ostalih navedb iz pisne izjave priče ter glede dodatnih listin pa pojasnjuje, da se nanašajo na splošno v zvezi s podjetjem Mizarstvo J. in ne konkretno na predmetni objekt. Po povedanem je pritožbi SOD d.d. ugodil in prvostopno odločbo glede višine odškodnine v 1. točki izreka nadomestil tako, da se odškodnina glasi na 466.753,48 DEM.

Prvi tožnik v tožbi navaja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker ne vsebuje utemeljene obrazložitve, zakaj naj bi se objekt, glede na določbo 24. člena Navodila, vrednotil po določbah od 17. do 23. člena in 25. člena Navodila. Prav tako drugostopni organ ne pojasni, zakaj je napačno stališče sodnega izvedenca F.F., da objekt vsebuje pretežne značilnosti objekta iz prvega odstavka 16. člena Navodil. Izpostavlja, da je sodni izvedenec F.F. svoje stališče oprl na 44. člen ZDen, ki določa, da se vrednost stanovanjske hiše oziroma poslovnega prostora ali poslovne stavbe ugotovi na način, predpisan s Pravilnikom, in le če sedanje vrednosti premoženja ni mogoče ugotoviti na ta način, se ta oceni po merilih, določenih s predpisom iz prvega odstavka 85. člena ZDen, torej z Navodilom. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj se je organ druge stopnje izognil uporabi 44. člena ZDen in svojo odločitev oprl na določila Navodila. Sodni izvedenec je namreč v izvedeniškem mnenju jasno zapisal, da so predmetni prostori tovarne pohištva J. eksplicitno navedeni v Pravilniku v poglavju III. Poslovni prostori: a) prodajalne, pisarne, delavnice, b) tehnični prostori in c) pomožni prostori, torej se takšne poslovne prostore primarno vrednoti po Pravilniku v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZDen. Zmotno je torej stališče organa druge stopnje, da je treba ugotavljati pretežne značilnosti objekta in glede na določbo 24. člena Navodil uporabiti za vrednotenje določila od 17. do 23. člena Navodil. Tudi 16. člen Navodila, na katerega se sklicuje organ druge stopnje, jasno določa, da se vrednost stanovanjske hiše, stanovanja, poslovne stavbe in poslovnega prostora ugotovi na podlagi predpisa iz drugega odstavka 44. člena ZDen, torej na podlagi Pravilnika, saj so v tem predpisu navedeni poslovni prostori, ki so se nahajali v stavbi, stoječi na parc. št. 87/19: arhitekturni atelje, ročna delavnica, strojna delavnica, sanitarije in garderoba, energetski prostor, razstavni prostor in skladišče. Prepričan je tudi, da je napačno stališče organa druge stopnje, da se delavnica v izmeri 130,18 m2 obravnava kot prostor, kjer se je izvajala obrtno proizvodna dejavnost, torej kot objekt, ki se vrednoti po 17. členu Navodila. Tudi Pravilnik med poslovnimi prostori navaja delavnico obrtnih in drugih dejavnosti, k tehničnim prostorom pa priročna skladišča in izložbe, k pomožnim prostorom pa prostore, ki so ali pa niso pogoj za opravljanje poslovne dejavnosti, vendar sestavljajo funkcionalno celoto poslovnega prostora in jih ni mogoče od njih ločiti. Zakon torej eksplicitno določa, da se uporablja Navodilo le v primeru, če se poslovnega prostora ne da oceniti v skladu s 44. členom ZDen po Pravilniku. V bistvu se je s takšnim stališčem strinjal tudi cenilec SOD d.d. G.G. Prvi tožnik tako meni, da se drugostopni organ ni pravilno opredelil do pravnega problema v tej zadevi, torej ali se uporabi določba 44. člena ZDen in Pravilnik, ali pa Navodilo in zakaj, pač pa je z oceno, da je stališče izvedenca gradbene stroke F.F. zmotno, neutemeljeno posegel v vprašanja gradbene stroke. Dokazno oceno drugostopnega organa, ki ni upošteval izjave priče H.H., prvi tožnik označuje kot neverodostojno zavrnitev tega dokaza. Izpostavlja pa tudi, da je v postopku pred organom prve stopnje predlagal dokaz z zaslišanjem E.E., ki je objekt poznal in bi neposredno iz lastnega zaznavanja lahko opisal posamezne prostore. Glede na nerazumljivo in preveč splošno zavrnitev predloženih dokazov meni, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno ter da je organ druge stopnje napačno uporabil nižji materialni predpis oziroma ni uporabil določb ZDen, zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo druge stopnje odpravi ter zadevo vrne organu druge stopnje v ponovni postopek, podrejeno pa, da izpodbijani drugostopni upravni akt odpravi in s sodbo odloči o stvari tako, da potrdi odločbo organa prve stopnje.

Druga tožnica in tretji tožnik v tožbi, ki jo vlagata zaradi nepravilne uporabe materialnega predpisa in bistvenih kršitev pravil postopka pri odločanju na drugi stopnji, menita, da je ugotovitev drugostopnega organa, da so bile prevladujoče značilnosti spornega objekta obrtno poslovne, zmotna. Izpodbijana odločba nima obrazložitve, zakaj Pravilnika v predmetni zadevi ni mogoče neposredno uporabiti kot predpisano metodologijo po drugem odstavku 44. člena ZDen. To pomeni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Izpostavlja tudi, da je izvedenec F.F. v svojem mnenju pojasnil, da je za vrednotenje uporabil točkovno metodo po Pravilniku, ker se ta metoda lahko neposredno uporabi za cenitev poslovnih prostorov in objekta, ki je bil predmet denacionalizacije. Poudaril je, da je Pravilnik uporabil kot podzakonski predpis, s katerim se ugotavlja vrednost objekta iz drugega odstavka 44. člena ZDen in ne kot metodo ocenjevanja po Navodilu, torej načinu ocenjevanja po šestem odstavku 44. člena ZDen. To bistveno vsebinsko razliko in ugotovitev izvedenca je drugostopni upravni organ spregledal, v posledici česar je zmotno zaključil, da je pri vrednotenju objekta izvedenec F.F. uporabil napačno metodologijo. S takšnim zaključkom je drugostopni organ napačno presodil izvedensko mnenje in je njegova ključna ugotovitev, ki se je izrazila pri odločitvi v vrednosti objekta v nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v izvedenskem mnenju in v obrazložitvi in s tem odločitvi drugostopnega organa. Dalje navaja, da iz izvedenskega mnenja F.F. in pisne dokumentacije izhaja, da je bil objekt namenjen opravljanju obrtne dejavnosti, kar je razvidno tudi iz skice prostorov ter njihovega poimenovanja. V enem delu poslovnih prostorov so se opravljala groba obrtniška dela (strojna in ročna delavnica), v drugem pa so se opravljale pisarniške dejavnosti, projektiranje, poleg tega pa so prostori obsegali tudi razstavni salon. Tudi drugostopni upravni organ ugotavlja, da je šlo za poslovni objekt, namenjen obrtni dejavnosti. Glede na obrtno naravo dejavnosti poslovnih prostorov in objekta ter upoštevaje opredelitev poslovnih prostorov, za katere se uporablja Pravilnik (delavnice obrtnih dejavnosti), se za vrednotenje poslovnih prostorov oziroma stavbe, ki je predmet denacionalizacijskega postopka v tej zadevi, po prepričanju druge tožnice in tretjega tožnika uporablja drugi odstavek 44. člena ZDen, s tem pa način vrednotenja, ki je predpisan s Pravilnikom. Ocenjevanje sedanje vrednosti premoženja po Navodilu bi, glede na izrecno določbo šestega odstavka 44. člena ZDen, prišlo v poštev le v primeru, če vrednosti podržavljenega premoženja ne bi bilo mogoče določiti z uporabo nobenega podzakonskega predpisa, določenega v drugem do petem odstavku 44. člena ZDen. Ker pa se vrednost poslovnih prostorov in poslovne stavbe, ki je predmet denacionalizacije, lahko ugotovi s Pravilnikom, kar je potrdil izvedenec F.F., so navedbe in utemeljitev drugostopnega organa, zakaj bi se morala upoštevati volumenska metoda, pravno nerelevantne. Navodilo se v konkretnem primeru sploh ne uporablja, saj je, kot že povedano, vrednost podržavljenega premoženja mogoče ugotoviti po merilih, določenih z drugim odstavkom 44. člena ZDen. Pripominjata še, da je tudi strokovni pomočnik SOD d.d. G.G. pritrdil ugotovitvam in stališču izvedenca F.F. Sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev njunih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v obeh odgovorih na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbi kot neutemeljeni zavrne.

Stranka z interesom SOD d.d. v odgovoru na tožbo, ki ga je podala v zadevi I U 1963/2011, navaja, da iz spisnih listin nedvomno izhaja, za kakšen objekt je šlo pri objektu tovarne na parc. št. 87/19 k.o. C. in kakšna je glede na določila predpisov metoda, ki jo je pri vrednotenju treba uporabiti. Iz spisne dokumentacije tudi izhaja, da so navedbe priče H.H. na več mestih neposredno v nasprotju s tem, kar izhaja iz spisnih listin, zato njenih navedb ni bilo mogoče upoštevati. Meni tudi, da je prvostopni organ napačno štel, da je odločilna za presojo površina, ne pa namen, ki mu je objekt služil ob podržavljenju, kot to navaja Navodilo. Pa tudi če bi obveljalo sicer napačno naziranje prvostopnega organa, da je za presojo, kam uvrstiti obravnavani objekt tovarne na parc. št. 87/19, to je med poslovne ali obrtniško proizvodne, odločilna prevladujoča površina objekta, je končni zaključek, da je objekt spadal med obrtniško proizvodne objekte, saj je bila v objektu prevladujoča površina tistih prostorov, v katerih se je izvajala obrtniška dejavnost, torej mizarstvo.

Stranka z interesom K.K. odgovora na tožbo ni podala.

K I. točki izreka: Sodišče je obe tožbi združilo v skupno obravnavo in odločanje na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker se obe nanašata na isti predmet. K II. točki izreka: Tožbi nista utemeljeni.

V obravnavani zadevi je sporen način vrednotenja podržavljene nepremičnine, parc. št. 87/19 k.o. C. – tovarna v izmeri 656 m2 in dvorišče v izmeri 439 m2. Prvostopni organ je namreč sledil mnenju v postopku postavljenega izvedenca F.F. in uporabil točkovno metodo po Pravilniku, pritožbeni organ pa je pritrdil stališču stranke z interesom – zavezanke SOD d.d., da je v tem primeru potrebno uporabiti Navodilo in torej volumensko metodo. Ni pa spora o tem, da je v predmetni zadevi v gradbenem smislu šlo za enoten objekt v obliki črke „U“, ki je sicer imel več delov, ki pa so bili med seboj povezani in so tvorili eno stavbo. Takšnim ugotovitvam upravnih organov obeh stopenj namreč tožniki ne oporekajo.

Po določbi drugega odstavka 44. člena ZDen se vrednost stanovanja, stanovanjske hiše oziroma poslovnega prostora ali poslovne stavbe ugotovi na način, ki je predpisan s Pravilnikom. Šesti odstavek te določbe ZDen pa določa, da kolikor sedanje vrednosti premoženja iz prejšnjih odstavkov ni mogoče ugotoviti, se ta oceni po merilih, določenih s predpisom iz prvega odstavka 85. člena tega zakona (to je po merilih, določenih z Navodilom), če ta zakon ne določa drugače. To pomeni, da kolikor določenega objekta ni mogoče ovrednotiti po Pravilniku, ker le-ta določenih vrst objektov ne obravnava, se njegova vrednost, v skladu s citirano določbo šestega odstavka 44. člena ZDen, določi na podlagi Navodila. Ker je drugostopni organ presodil, da obravnavanega objekta ni mogoče ovrednotiti po Pravilniku, saj po njegovi oceni pri njem prevladujejo obrtno proizvodne značilnosti, je uporabil določbe Navodila in s tem volumensko metodo. Navedel je tudi razloge, ki so narekovali sprejeto odločitev, in pojasnil, na katerih dokazih temelji izpodbijana odločba (glej obrazložitev izpodbijane odločbe na 9. strani). Tako sodišče ni našlo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, zato je te tožbene ugovore zavrnilo.

Po določbi prvega odstavka 16. člena Navodila se vrednost stanovanjske hiše, stanovanja, poslovne stavbe in poslovnega prostora ugotovi na podlagi predpisa iz drugega odstavka 44. člena ZDen (torej na podlagi Pravilnika). Glede na citirani določbi drugega odstavka 44. člena ZDen in prvega odstavka 16. člena Navodila pride uporaba Pravilnika v poštev pri določitvi vrednosti stanovanjskih stavb in poslovnih stavb oziroma poslovnih prostorov. Po prvem odstavku 17. člena Navodila pa se pri ugotavljanju vrednosti drugih objektov upošteva njihova namembnost, način izgradnje in vrsta finalne obdelave ter pomembnost. V 18. členu Navodila je določeno, na katere vrste se objekti delijo glede na namembnost, in sicer so v 1. alineji navedeni industrijski in obrtno proizvodni (proizvodne hale, tovarniški obrati, strojne in servisne delavnice, mehanične delavnice, opekarne, livarne, skladišča, žage, mlini, itd.). 24. člen Navodila pa določa, da kolikor ima posamezen objekt hkrati značilnosti objektov iz prvega in drugega odstavka 16. člena ter 17. člena Navodila, se tak objekt v celoti vrednoti po njegovih prevladujočih značilnostih.

Kot je v postopku denacionalizacije sporne nepremičnine navedlo sodišče že v sodbi U 2002/2007 z dne 4. 3. 2008, na stališče katere je bil upravni organ pri odločanju v ponovljenem postopku vezan (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), je pri ugotovitvi prevladujočih značilnosti objekta treba izhajati iz namena, kateremu je objekt kot celota namenjen. Na ta namen pa kaže narava glavne dejavnosti, ki se v prostorih izvaja in kateri so ostale dejavnosti v prostorih objekta podrejene oziroma se jih ob odsotnosti glavne dejavnosti v teh prostorih sploh ne bi izvajalo. V primeru Mizarstva J. pa je, kot izhaja iz listin, ki jih je predložil sam vlagatelj, bistvena proizvodna dejavnost (gre za Tovarno pohištva J.). Čim pa je tako, je po presoji sodišča odločitev organa druge stopnje pravilna, saj vrednosti tovarne s pomočjo Pravilnika ni mogoče ugotoviti. Pravilnik namreč ne določa meril in načina za ugotavljanje vrednosti tovarn, zato je pritožbeni organ ob upoštevanju določbe šestega odstavka 44. člena ZDen ravnal pravilno, ko je pri ugotavljanju sedanje vrednosti sporne nepremičnine uporabil določbe Navodila.

Kateri podzakonski predpis je v konkretnem primeru potrebno uporabiti, je pravno vprašanje, delo izvedenca, postavljenega v postopku pa je, da ugotovi ali presodi določena dejstva, za katera je potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga, in so za odločitev pomembna. Tako je vprašanje, ali je v predmetni zadevi pri določitvi vrednosti sporne nepremičnine potrebno uporabiti določbe Pravilnika ali Navodila, pravno. Zato ne drži tožbeni ugovor, da je pritožbeni organ neutemeljeno posegel v vprašanja gradbene stroke. Res so sicer v Pravilniku med poslovnimi prostori navedene: prodajalne, pisarne in delavnice, ter tehnični prostori, med katerimi je omenjeno tudi priročno skladišče in pomožni prostori, vendar pa je v predmetni zadevi tudi po presoji sodišča ter ob upoštevanju stališča sodbe U 2002/2007 pri ugotovitvi prevladujočih značilnosti objekta treba izhajati iz namena, kateremu je objekt kot celota namenjen in ne iz seštevka površin prostorov, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti po Pravilniku oziroma po Navodilu. Da je bila v obravnavanem objektu, pri čemer ni spora o tem, da je šlo za en sam objekt, glavna dejavnost proizvodna oziroma obrtna, niti ni sporno. Ostale dejavnosti, ki so se v tem objektu odvijale, so bile namreč tudi po presoji sodišča tej dejavnosti podrejene oziroma se jih ob odsotnosti proizvodno obrtne dejavnosti v teh prostorih sploh ne bi izvajalo. Glede na takšno stališče za odločitev niti ni bistveno, ali je bil v objektu arhitekturni atelje in razstavni salon, kot sta izpovedali obe priči – H.H. in I.I. Ob ugotovitvi, da je bila glavna dejavnost v tem objektu proizvodna oziroma obrtna (vrednost takšnih objektov pa se ugotovi ob uporabi Navodila – glej: 1. alinejo 18. člena Navodila), je pritožbeni organ v skladu z Navodilom pri določitvi njegove vrednosti tudi po presoji sodišča pravilno uporabil volumensko metodo.

Po vsem povedanem je bilo treba tožbi zavrniti na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je izpodbijana drugostopna odločba pravilna in zakonita.

K III. točki izreka: Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.