Jedro

Ker je tožeča stranka uveljavljala plačilo denarnega zahtevka, bi ga morala v smislu tožbenega zahtevka tudi v tem delu določno opredeliti po višini. Takšna pomanjkljivost predstavlja formalno pomanjkljivost tožbe, ki ne vsebuje vseh sestavin iz 1. odst. 180. čl. ZPP.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v tč. III. In IV. izreka potrdi.

2. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tč. II. izreka razveljavi in se v tem delu tožba zavrže. 3. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se izpodbijana sodba v tč. I. izreka potrdi.

4. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je toženi stranki naložilo plačilo zneska 134,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 49,68 EUR za čas od 04. 02. 2010 dalje in od zneska 85,08 EUR za čas od 01. 10. 2010 dalje (tč. I izreka zamudne sodbe). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo civilne kazni v znesku 269,52 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za izpolnitev (tč. II izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od sodišča zahtevala, da toženi stranki naloži obveznost mesečnega poročanja o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (tč. III izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 31,82 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudni obrestmi (tč. IV izreka).

V pritožbenem roku sta pritožbi vložili obe pravdni stranki. Tožena stranka je s pritožbo smiselno izpodbijala prvostopenjsko sodbo v delu, s katerim je ugodilo tožbenemu zahtevku, ki presega naloženo plačilo 49,68 EUR.

Tožeča stranka pa je s pritožbo izpodbijala odločitev prvostopenjskega sodišča o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka (tč. III. izreka sodbe), kakor tudi odločitev o stroških postopka v delu, s katerim ni v celoti prisodilo tožeči stranki priglašene stroške postopka. Tožeča stranka je pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano III. in IV. tč. izreka sodbe razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Na vloženi pritožbi nasprotne stranke je odgovor vložila le tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne ter ji naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke.

Neutemeljena je pritožba tožeče stranke, delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke.

Zamudno sodbo je dopustno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. in 2. odst. 338. čl. ZPP).

Glede pritožbe tožeče stranke: Tožeča stranka v obširnih pritožbenih navedbah napada materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča glede nesklepčnosti zahtevka, kot ga je uveljavljala tožeča stranka s tožbo. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, zato so pritožbene navedbe, s katerimi uveljavlja drugačno interpretacijo določbe 4. odst. 159. čl. Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) materialnopravno zmotne. Pritožbeno sodišče je enako materialnopravno stališče zavzelo že v večih postopkih, v katerih je bil predmet odločanja istovrsten tožbeni zahtevek tožeče stranke (glej na primer sodbo I Cpg 24/2011 z dne 20. 01. 2011). Res je, da ZASP v 4. odst. 159. čl. nalaga dolžnost uporabnikom varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Hkrati pa je opustitev te dolžnosti sankcionirana kot prekršek v smislu 2. tč. 1. odst. 185. čl. ZASP. Sodišče prve stopnje je zato zavzelo pravilno stališče, da tožeča stranka te dolžnosti tožene stranke ne more uveljavljati kot njeno pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter morebitne odškodnine oziroma civilne kazni). Vsa obširna pritožbena razlogovanja, ki izpodbijajo takšno materialnopravno stališče, so zato zmotna, zato pritožbeno sodišče kljub obširnosti teh navedb ni dolžno nanje podrobneje odgovarjati. Pritožbeno sklicevanje tožeče stranke na protipravno ravnanje tožene stranke v vtoževanem obdobju pa predstavlja zgolj dejansko podlago za uveljavljanje dajatvenega zahtevka, kateremu je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo (tč. I. izreka) tudi ugodilo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, s katerim se uveljavlja absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Zgolj okoliščina, da sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo zakonskega določila, v katerem je določena sankcija za kršitev 4. odst. 159. čl. ZASP ne pomeni, da izpodbijanega dela sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče pa tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Prvostopenjsko sodišče je ob pravilni uporabi materialnega prava glede na uveljavljan tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu pravilno sklepalo na neodpravljivo nesklepčnost tožbenega zahtevka tožeče stranke, v posledici česar se tako izkaže pritožba tožeče stranke kot neutemeljena (353.čl. ZPP).

Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ki ga je razumeti kot izpodbijanje odločitve o stroških postopka.

V delu, v katerem pa se pritožnica sklicuje na dopolnjen, oziroma popravljen stroškovnik v smislu 7. odst. 163.čl. ZPP, je pritožničine navedbe potrebno razumeti kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, o katerem pa bo moralo še odločiti prvostopenjsko sodišče v nadaljnjem postopku (1.odst. 325.čl. v zvezi s 332.čl. ZPP). To pa ni ovira za presojo odločitve o stroških postopka v tistem delu, o katerih je sodišče prve stopnje že odločilo z izpodbijano sodbo. Od stroškov, o katerih je prvostopenjsko sodišče odločalo z izpodbijano sodbo, tožeča stranka konkretizirano izpodbija zgolj odločitev, da tožeči stranki ni priznalo v celotnem znesku (20 EUR) priglašeni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar.št. 6002). Pritožba je neutemeljena, saj je sodišče te stroške pravilno odmerilo v višini 20% nagrade (glej tar.št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi).

Glede pritožbe tožene stranke: Sodišče izda zamudno sodbo, v kolikor so izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odst. 318. čl. ZPP. Eden od predpostavk za izdajo zamudne sodbe je tudi, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ki je bila pravilno vročena toženi stranki v odgovor. Podana mora biti torej sklepčnost tožbe, katero mora preizkušati sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Takšen preizkus je možen samo, če tožeča stranka v tožbi navede pravno relevantna dejstva in določno opredeli tožbeni zahtevek, ki ga uveljavlja s tožbo.

Kar se tiče tožbenega zahtevka, o katerem je prvostopenjsko sodišče odločilo v tč. I. izreka sklepa in predstavlja dajatveni zahtevek na plačilo nadomestila za zakonito uporabo fonogramov, je tožeča stranka v tožbi, vloženi pri sodišču 04. 02. 2010, uveljavljala plačilo v znesku 49,68 EUR. S pripravljalno vlogo, ki je bila sodišču vročena 08. 10. 2010, to je še pred vročitvijo tožbe toženi stranki, pa je tožeča stranka tožbeni zahtevek na tej podlagi razširila tako, da je uveljavljala plačilo za obdobje od 01. 01. 2007 do septembra 2010 v skupnem znesku 134,76 EUR. Ker je bila toženi stranki tožba vročena v odgovor skupaj s pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 01. 10. 2010, je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je bila pozvana na odgovor zgolj glede tožbenega zahtevka na plačilo 49,68 EUR. Ker tožeča stranka v naloženem roku ni odgovorila na tožbo tako, da bi nasprotovala tako določno opredeljenemu tožbenemu zahtevku na plačilo 134,76 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je sodišče v tem delu pravilno izdalo zamudno sodbo, saj izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki jih je navedla v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 01. 10. 2010. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki se tičejo zatrjevanih okoliščin, da tožena stranka od 31. 05. 2008 dalje ni več uporabljala poslovnega prostora, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, pa predstavlja izpodbijanje dejanske podlage tožbenega zahtevka, ki pa ni dopusten pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo (2. odst. 338. čl. ZPP). Iz vročilnice, pripete k list. št. 20, je razvidno, da je bila toženi stranki s pozivom na odgovor na tožbo priložena tožba in pripravljalna vloga (redna št. 6) s prilogami, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožena stranka ni bila seznanjena z razširjenim tožbenim zahtevkom. Ker pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v točki I. izreka potrdilo (353. čl. ZPP).

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na tč. II. izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je v tem delu toženi stranki naložilo plačilo civilne kazni v skupnem znesku 269,52 EUR. Po vložitvi tožbe je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo tožečo stranko na pomanjkljivo trditveno podlago v tožbi glede tega dela tožbenega zahtevka. Za sklepčnost tožbenega zahtevka mora namreč tožeča stranka podati trditve glede pravno relevantnih dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ki ga uveljavlja s tožbo. Sodišče prve stopnje pa je z dopisom z dne 28. 09. 2010 tožečo stranko pravilno opozorilo tudi na nerazumljivost tožbenega zahtevka v tč. 3 tožbenega predloga, saj tožbeni zahtevek v tem delu niti ni bil določno opredeljen. Ker je tožeča stranka uveljavljala plačilo denarnega zahtevka, bi ga morala v smislu tožbenega zahtevka tudi v tem delu določno opredeliti po višini. Takšna pomanjkljivost predstavlja formalno pomanjkljivost tožbe, ki ne vsebuje vseh sestavin iz 1. odst. 180. čl. ZPP. Tožeča stranka te pomanjkljivosti ni odpravila v okviru pripravljalne vloge z dne 01. 10. 2010. Zmotne so navedbe tožeče stranke v navedeni vlogi, da ni dolžna opredeliti tožbenega zahtevka po višini, češ, da je to stvar sodišča. Sodišče namreč lahko presoja le o utemeljenosti določno opredeljenega tožbenega zahtevka. Ker tožeča stranka navedene pomanjkljivosti v tožbi kljub pozivu sodišča prve stopnje po 1. odst. 108. čl. ZPP ni odpravila v pripravljalni vlogi z dne 01. 10. 2010, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo zamudne sodbe v tistem delu, ki se nanaša na zahtevano plačilo civilne kazni po 3. odst. 168. čl. ZASP, saj ni bil izpolnjen pogoj iz 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP. Posledično je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v tem delu (tč. II izreka) razveljavilo. Ker je bila tožeča stranka na odpravo formalne pomanjkljivosti v tožbi, ki se tiče zahtevka na plačilo civilne kazni, že pozvana s pozivom, ki ji je bil vročen 29. 09. 2010, in take pomanjkljivosti ni odpravila, je pritožbeno sodišče tožbo v tem delu zavrglo (5. odst. 108. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožeča stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v zvezi s stroški pritožbe, s katero ni uspela. Prav tako pa ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke, saj s temi navedbami ni v ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča v tistem delu, v katerem je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.