Jedro

Doba trajanja prepovedi približevanja se določi v razmerju z intenziteto kršitve.

Izrek

I. Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi, ″kar ne velja za izvajanje stikov nasprotnega udeleženca z otrokoma in materjo, vsebovanih v sodni poravnavi sklenjeni pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. IV P 258/2019, opr. št. VI N 277/2019 z dne 19. 9. 2019 in v zadevi opr. št. VI N 277/2019 z dne 28. 11. 2019″ in se v tem delu ugovoru nasprotnega udeleženca ugodi tako, da se sklep z dne 26. 6. 2019 v točki I. izreka dopolni s tem besedilom.

II. Nasprotni udeleženec sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sklepom opr. št. VI N 277/2019 z dne 24. 12. 2019 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor nasprotnega udeleženca z dne 4. 7. 2019 zoper sklep tukajšnjega sodišča opr. št. VI N 277/2019 z dne 26. 6. 2019 v delu, v katerem se nanaša na prepoved približevanja nasprotnega udeleženca mld. L. in T. C., ne glede na kraj njunega nahajanja in v vrtcu na naslovu G, ki ga obiskujeta mld. T. C. in mld. L. C., zavrže. V preostalem, se ugovor nasprotnega udeleženca z dne 4. 7. 2019, vložen zoper sklep tuk. sodišča opr. št. VI N 277/2019 z dne 26. 6. 2019, zavrne kot neutemeljen. Odločilo je še, da vsak udeleženec sam krije svoje stroške tega postopka. Sodišče prve stopnje je zavrnilo takšen ugovor zoper sklep z dne 26. 6. 2019, s katerim je sodišče nasprotnemu udeležencu za obdobje 12 mesecev od vročitve tega sklepa prepovedalo zadrževanje in približevanje na razdaljo manjši od 200 metrov predlagateljici M. R. C., mld. L. C. in mld. T. C., ne glede na kraj njihovega nahajanja, nadalje je prepovedalo približevanje stanovanjski hiši na naslovu ..., vrtcu na naslovu ..., ki ga obiskujeta mld. T. C. in mld. L.C. ter mu je za obdobje 12 mesecev od vročitve tega sklepa prepovedalo nadlegovanje M. R. C. po komunikacijskih sredstvih. V II. točki izreka je sodišče nasprotnemu udeležencu za primer nespoštovanja izrečenih ukrepov naložilo plačilo denarne kazni v višini 1.000,00 EUR za vsako posamezno kršitev. Sodišče je pri tem odločilo, da se opravi izvršba po uradni dolžnosti na podlagi sklepa o izrečenih denarnih kaznih. Hkrati je odločilo, da sodišče izda nov sklep, s katerim določi nasprotnemu udeležencu nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če nasprotni udeleženec niti v novem roku obveznosti ne bo izpolnil. Dne 4. 7. 2019 pa je nasprotni udeleženec zoper ta sklep vložil ugovor, v katerem je sklep z dne 26. 6. 2019 izpodbijal v celoti. V ugovoru pa je navajal, da v konkretnem primeru niso bili podani pogoji za izdajo sklepa ne da bi sodišče predlog predhodno poslalo v odgovor nasprotnemu udeležencu. Gre zgolj za nesoglasje bivših partnerjev glede urejanja vprašanj v zvezi z otroki. Sklep je bil izdan na podlagi enostranskih izjav in navedb predlagateljice, ki so neutemeljene. Zveza predlagateljice in nasprotnega udeleženca je razpadla zaradi trajajočih in vse večjih zlorab alkohola s strani predlagateljice ter njene nezvestobe. Predlagateljica je začela zoper nasprotnega udeleženca podajati lažne ovadbe. Izvedel je, da ima predlagateljica drugega partnerja in je potreboval čas, da je predelal razpad zveze, še posebej družine, vendar je to prebolel. Predlagateljičine navedbe, da naj bi nasprotni udeleženec s svojim ravnanjem posegel v njeno dostojanstvo in osebnostne pravice ter da jo je strah za svoje zdravje in zdravje mld. otrok in da si je šele sedaj, ko je izrečen ukrep zmožna urejati življenje, živeti mirno in omogočiti mirno otroštvo otrokoma, pri čemer pa naj bi jo bilo še vedno strah, so povsem neutemeljene in neizkazane. Nasprotni udeleženec predlagateljici ni nikoli grozil, da jo bo ubil, nasprotni udeleženec z ničemer ne ogroža in ne nadzoruje predlagateljice, prav tako je ne spravlja v podrejen položaj, četudi bi najel detektiva, to ni kaznivo niti prepovedano in ne gre za dejanje, ki bi terjalo izrek po ZPND. Sodišče ni obrazložilo, s čim oz. s katerimi dejanji konkretno, naj bi nasprotni udeleženec vršil psihično nasilje nad predlagateljico. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča, da naj bi predlagateljica zaradi ravnanj nasprotnega udeleženca utrpela zdravstvene težave, zaradi katerih bi naj bila tudi v bolniškem staležu. Sodišče je tudi preuranjeno in neutemeljeno zaključilo, da naj bi nasprotni udeleženec vršil tudi ekonomsko nasilje nad predlagateljico. K preživljanju otrok je prispeval naturalno, ko sta bila otroka pri njemu na stikih, pogosto jima je kupil vsa potrebna oblačila. Predlagateljici pa je tudi večkrat izročil gotovino. Zanika, da bi izvrševal nadzor nad predlagateljico, s tem, da naj bi prosil za podatke v vrtcu, kdaj in kdo je pripeljal otroka v vrtec. Na CSD se ni razburil, prav tako je mnenja, da je 12 mesečni rok predolg in neutemeljen. Predlagateljica je na te ugovorne navedbe odgovorila in jih je v celoti zanikala. V odgovoru je navedla, da sta bila otroka žrtvi psihičnega nasilja, kot tudi priči fizičnega nasilja nasprotnega udeleženca nad predlagateljico. Nasprotni udeleženec ji je sledil, zbiral je dokaze. Nasprotni udeleženec ni sprejel razpada zveze, krši prepoved približevanja izrečenega s strani policije in sodišča in vsebina njegovega ugovora sodi v sklop tega, kar je izrekel predlagateljici in sicer, da jo bo uničil in jo spravil v Vojnik. Predlagatelj z nasiljem nadaljuje in ni kritičen do svojih ravnanj.

2. Sodišče je v tem postopku izvedlo dva naroka, na katerih je vsebinsko obravnavalo ugovorne navedbe nasprotnega udeleženca, izvajalo je dokaze z vpogledom v listine in z zaslišanjem prič, sodišče pa ni izvedlo dokaza z izvedencem klinične psihologije, saj bo sodišče dokazovanje s tem izvedencem izvedlo v postopku, ki je med pravdnima strankama v teku pod opr. št. IV P 258/2019, kjer se bo sodišče v zvezi z vprašanjem glede zaupanja mld. otrok v varstvo in vzgojo, določitvijo preživnine in stikov še posebej ukvarjalo s koristmi mld. otrok. Na naroku dne 19. 9. 2019 sta udeleženca sklenila začasno sodno poravnavo, s katero sta se dogovorila, da se očetu z otrokoma določijo stiki in da se mu naloži v plačilo preživnina v mesečnem znesku 150,00 EUR za vsakega otroka. Starša sta se na tem naroku tudi strinjala, da oče v delu, ki se nanaša na izvajanje stikov z mld. otrokoma, vključno z obiskom v vrtcu, šoli in pri izvajanju njunih dejavnosti pri obiskovanju njunih nastopov ter zanimanju zanju v vrtcu in šoli ne krši prepovedi približevanja po sklepu sodišča VI N 277/2019. Na naroku dne 28. 11. 2019 pa sta sklenila še novo začasno sodno poravnavo s katero sta se nadalje dogovorila glede izvajanja stikov mld. otrok z njunim očetom in glede plačevanja preživnine. Ponovno sta se tudi dogovorila, da navedena začasna sodna poravnava ne predstavlja kršitve sklepa pod opr. št. VI N 277/2019 z dne 26. 6. 2019. Sodišče je ugotovilo, da sta se starša z navedenimi sodnimi poravnavami pred tem dogovorila za izvajanje stikov očeta tako na podlagi 19. 9. 2019, kakor dne 26. 6. 2019 sklenjene sodne poravnave. Sodišče prve stopnje je sicer pri tem ugotovilo, da sta udeleženca postopka s sklenitvijo začasnih sodnih poravnav, s katerimi sta se dogovorila za stike mld. otrok z njunim očetom, s tem uredila razmerje, ki je v diametralnem nasprotju z odločitvijo iz sklepa tuk. sodišča z dne 26. 6. 2019 in sta to ureditev dejansko s temi sodnimi poravnavami spremenila. Ker pa je ti sodni poravnavi potrdilo sodišče, saj je ocenilo, da sta le-ti v korist mld. otrok, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je pravni interes nasprotnega udeleženca za vztrajanje pri ugovoru zoper sklep tuk. sodišča v delu, v katerem se ta nanaša na prepoved približevanja nasprotnega udeleženca mld. otrokoma na razdaljo manjšo od 200 metrov ter vrtcu na naslovu ..., ki ga obiskuje mld. T.C. in mld. L.C. glede na to, da so bili stiki nasprotnega udeleženca z mld. otrokoma v naknadnem sklenjenih začasnih poravnavah je zato ugovor v tem delu zavrglo. Z naknadno sklenjenima začasnima sodnima poravnavama so stiki dovoljeni in so sedaj določeni z veljavnim izvršilnim naslovom, to je začasno sodno poravnavo z dne 28. 11. 2019 in je zato pravni interes za ugovor odpadel. Glede na to, da pa mora ta interes za vložitev pravnega sredstva obstajati ves čas tekom postopka z ugovorom je s sklenitvijo teh sodnih poravnav pravni interes nasprotnega udeleženca odpadel in je sodišče ugovor nasprotnega udeleženca v tem delu na podlagi četrtega odstavka 343. člena ZPP zavrglo, kot to izhaja iz izreka točke I. tega izpodbijanega sklepa. Ugovor nasprotnega udeleženca v delu, v katerem se ta nanaša na prepoved približevanja predlagateljici pa ni utemeljen. Ob ponovnem preverjanju pogojev za izrek ukrepa po 19. členu ZPND, je namreč sodišče ugotovilo, da je v sklepu z dne 26. 6. 2019 pravilno ocenilo, da so pogoji za izrek ukrepa nasprotnemu udeležencu, v razmerju do predlagateljice, podani. Ob ponovnem preverjanju pogojev je sodišče ugotovilo, da je poleg psihičnega nasilja, s strani nasprotnega udeleženca v razmerju do predlagateljice, šlo tudi za nasilno ravnanje zalezovanja. Nasprotnemu udeležencu je bila v razmerju do predlagateljice, prepoved približevanja s strani policije izrečena že drugič, nasprotni udeleženec pa je izrečen ukrep prepovedi približevanja kršil. Sodišče je ponovno ugotovilo, da je predlagateljica v posledici ravnanja nasprotnega udeleženca, že utrpela zdravstvene težave, zaradi katerih je bila tudi v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je z verjetnostjo ocenilo, da je s strani nasprotnega udeleženca v razmerju do predlagateljice, šlo za dlje časa trajajoče nasilno ravnanje. Ocenilo je, da je odnos med udeležencema okvire partnerskega nasoglasja presegel in da je s strani nasprotnega udeleženca v razmerju do predlagateljice vsaj verjetno prišlo tako do psihičnega, ekonomskega kot nasilnega ravnanja zalezovanja. Sodišče je ocenilo, da je nasprotni udeleženec s svojim ravnanjem nezaželeno vdiral v življenje predlagateljice in je s tem ravnanjem vsaj verjetno izpolnil zakonske zakonske znake nasilnega ravnanja zalezovanja, v skladu z definicijo le-tega iz osmega odstavka 3. člena ZPND. Nasprotni udeleženec je namreč zahteval urnik dela predlagateljice, prav tako je dajal navodila vzgojiteljicam mld. otrok glede vodenja evidenc o tem, kdo pripelje otroka v vrtec, kar je priznaval tudi nasprotni udeleženec sam. Nasprotni udeleženec je tudi angažiral detektiva, kršil je tudi ukrep prepovedi približevanja izrečen z odredbo PP ... z dne 28. 4. 2019, ki je bila potrjena s sklepi kazenskega oddelka tukajšnjega sodišča. Razen tega, da je nasprotni udeleženec z angažiranjem detektiva povzročil nezaželjen vdor v življenje predlagateljice, je s tem, ko je predlagateljico obvestil, da njeno ravnanje spremlja detektiv, pri slednji vsaj verjetno povzročil tudi občutek ogroženosti in druge stiske, s čemer je po oceni sodišča izpolnil zakonske znake psihičnega nasilja iz petega odstavka 3. člena ZPND. Sodišče je kot zasledovanje ocenilo tudi ravnanje nasprotnega udeleženca, ko je klical sodelavko predlagateljice sredi noči, in ko je namestil sledilno aplikacijo na telefon mld. L.. Slednje pomeni, da ko se otrok nahaja v bližini matere, lahko nasprotni udeleženec preko mobilne aplikacije vrši posredni nadzor nad gibanjem matere. Tudi z večkratnim klicanjem in pošiljanjem sporočil predlagateljici je po oceni sodišča prve stopnje vsaj za verjetno šlo za nedopusten poseg v osebno sfero predlagateljice, s katerim je nasprotni udeleženec izpolnil zakonske znake nasilnega ravnanja zalezovanja. Nasprotni udeleženec je verjetno tudi uresničil znake kaznivega dejanja, ker je v dogodku z dne 28. 4. 2019 z roko udaril po osebnem avtomobilu predlagateljice. Na podlagi vsega navedenega je sodišče tudi v ugovornem postopku ocenilo, da je treba nasprotnega udeleženca začasno izločiti iz okolja kjer živi predlagateljica. Le na ta način je mogoče zagotoviti učinkovito varstvo predlagateljice. Sodišče namreč ocenjuje, da bi se nasprotni udeleženec, v kolikor mu ne bi bili izrečeni ukrepi po 19. členu ZPND predlagateljici ponovno poskušal približati in bo vsaj verjetno z izvajanjem nasilja poskušal nadaljevati. Ker je sodišče ocenilo, da izboljšanja vedenja nasprotnega udeleženca ni mogoče pričakovati v krajšem obdobju od 12 mesecev, je zato izreklo ta ukrep ob tehtanju pravic predlagateljice kot tudi nasprotnega udeleženca. Določilo je še denarno kazen za primer kršitve v višini 1.000,00 EUR. O stroških je odločilo na podlagi 8. točke 22. a člena ZPND, in je odločilo, da vsak udeleženec sam trpi svoje stroške postopka.

3. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo nasprotni udeleženec po pooblaščenki. Sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Najprej je nasprotni udeleženec mnenja, da je sodišče napačno zavrglo njegov ugovor zoper sklep z dne 26. 6. 2019 v delu, ki se nanaša na mld. otroka. Nasprotni udeleženec ima pravni interes do ugovora kajti glede na vsebino sodnih poravnav z dne 19. 9. 2019 in dne 28. 11. 2019 ne krši izreka odločbe opr. št. VI N 277/2019 z dne 26. 6. 2019. To pomeni, da se oče še vedno ne sme za dobo enega leta približati otrokoma na razdaljo manjšo od 200 metrov v situacijah in okoliščinah, ki niso povezane s stiki. V kolikor bi v celoti vzdržala odločitev sodišča prve stopnje se tako nasprotni udeleženec ne bi smel približevati otrokoma, če bi ju slučajno srečal kje drugje, ko bi bila npr. otroka na kakšnem izletu, sprehodu s šolo ali v spremstvu starih staršev in podobno, ko torej ne bi šlo za vnaprej dogovorjen stik. Sodišče je pri odločitvi spregledalo, da že vse od sklenitvi začasne sodne poravnave z dne 19. 9. 2019 potekajo redni stiki med mld. otrokoma in nasprotnim udeležencem, tako med vikendi kot tudi med tednom. Izrečeni ukrep prepovedi približevanja mld. otrokom tudi v nobene primeru ni sorazmeren z ravnanjem, ki se očita nasprotnemu udeležencu in naj bi po stališču sodišča prve stopnje predstavljali nasilno ravnanje nasprotnega udeleženca. Sodišče bi tako moralo v sklepu določiti izjeme od prepovedi približevanja, vezane z izvrševanjem stikov, saj v nasprotnem primeru obstaja realna možnostna situacija, da sodišče v času trajanja prepovedi približevanja otrokoma po sklepu z dne 26. 6. 2019 ne bi moglo določiti stikov otrok z nasprotnim udeležencem oziroma ne bi mogel imeti nikakršnih stikov z otrokoma. Glede prepovedi približevanja predlagateljici pa je nasprotni udeleženec mnenja, da so zaključki sodišča o tem, da je šlo poleg psihičnega nasilja s strani nasprotnega udeleženca do predlagateljice tudi za nasilno ravnanje zalezovanja, napačni. Enako velja za za zaključke sodišča, da naj bi predlagateljica v posledici ravnanja nasprotnega udeleženca že utrpela zdravstvene težave, zaradi katerih je bila tudi v bolniškem staležu. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje neobrazložena in se ne da preizkusiti. Sodišče ni obrazložilo kakšne težave naj bi utrpela predlagateljica, ugotovilo je zgolj to, da je bila v bolniškem staležu. Po mnenju nasprotnega udeleženca je šlo v vseh primerih zgolj za dogovarjanje in različna stališča in nesoglasja udeležencev po razpadu njune zveze glede načina izvajanja stikov mld. otrok in poteka le-teh, ni pa šlo za nasilje. Sodišče prve stopnje je premalo kritično presojalo konkretno vsebino SMS sporočil. Razlog za razpad zveze udeležencev je v težavah z alkoholom predlagateljice ter v njenem preteklem odnosu do otrok in nasprotnega udeleženca. Morda to res ni neposredno stvar tega postopka, vendar pa nasprotni udeleženec opozarja, da le-te sodišče prve stopnje ne bi smelo povsem spregledati. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, ko je sodišče preverjanje delovnega urnika predlagateljice ter spremljanje tega kdo vozi otroka v vrtec, opredelilo kot psihično nasilje zalezovanja. Nasprotni udeleženec je hotel le pri delodajalcu dobiti urnik dela predlagateljice, da bosta tako prilagodila stike temu urniku. V nobenem primeru pa tega ni moč opredeliti kot psihično nasilje oziroma nasilno zalezovanje oz. zasledovanje. Enako velja tudi glede najetja detektiva nasprotnega udeleženca. Tudi zaključki sodišča glede aplikacije na sinovem telefonu so napačni in nikakor ni moč šteti, da aplikacija na sinovem telefonu pomeni, da je nasprotni udeleženec na ta način vršil nadzor nad predlagateljico. Napačen je tudi zaključek sodišča glede tega, da naj bi bil tudi klic nasprotnega udeleženca E. Z. oblika zasledovanja predlagateljice. Klical je zaradi bolezni otrok. Glede očitanega ravnanja, da naj bi nasprotni udeleženec udaril po vozilu predlagateljice, je sodišče v tej zvezi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ta dogodek si je predlagateljica izmislila. Predlagatelj poudarja, da v kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in ustrezneje vrednotilo, da je šlo pri ravnanju nasprotnega udeleženca za ravnanje v okviru nesoglasij glede vprašanj otrok in bi upoštevalo vse konkretne okoliščine primera, bi vsekakor moralo ugotoviti, da ne gre za ravnanja, ki jih je moč opredeliti kot nasilna po ZPND in da nasprotni udeleženec s svojimi ravnanji predlagateljice ni telesno poškodoval, ni ji povzročil škode na zdravju ali drugače protipravno posegel v njeno dostojanstvo in druge osebnostne pravice. Sodišče tudi neutemeljeno zaključuje, da naj bi nasprotni udeleženec vršil ekonomsko nasilje nad predlagateljico. Morebitno neizpolnjevanje preživninskih obveznosti je stvar izvršilnega postopka, ne pa postopkov po ZPND. Tudi zaključek sodišča, da naj bi bil nasprotni udeleženec izredno vzkipljiv, je preuranjen in neutemeljen. Nasprotni udeleženec je mnenja, da sami izrečeni ukrepi kot tudi obdobje trajanja le-teh, v nobenem primeru niso sorazmerni z nasprotnemu udeležencu očitanimi oziroma po sodišču prve stopnje ugotovljenimi nasilnimi ravnanji pri izrečenem obdobju 12 mesecev. Gre za najdaljši čas, ki ga omogoča zakon in po mnenju nasprotnega udeleženca ugotovitve sodišča prve stopnje nikakor niso takšne, ki bi opravičevala izrek ukrepa v trajanju 12 mesecev. V vsakem primeru pa je sodišče določilo previsok znesek kazni za primer kršitve prepovedi približevanja, to je 1.000,00 EUR. V tem delu je odločba neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Ponovno poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem postopku določiti izjeme pri izvajanju stikov z otrokoma glede na vsebino sodne poravnave in da bi moralo sodišče tudi ukrep prepovedi približevanja predlagateljici omiliti oziroma ga določiti z izjemo, tako, da prepoved približevanja ne bi veljala za čas izvajanja stikov oziroma za potrebe prevzema otrok ob stikih. Glede na obrazloženo predlaga, da sodišče tej pritožbi ugodi in zavrne predlog predlagateljice za izdajo ukrepov po ZPND, izdanih s sklepom z dne 20. 6. 2019 ali pa zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Priglaša še pritožbene stroške.

4. Pritožba je bila vročena predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena. Utemeljena je le v delu glede ugovora zoper izrek točke I. sklepa z dne 29. 6. 2019 z vsebino, kot to izhaja iz izreka sklepa sodišča druge stopnje, v preostalem delu pa pritožba ni utemeljena.

6. S sklepom z dne 24. 12. 2019 je sodišče prve stopnje delno nepravilno ugovor nasprotnega udeleženca z dne 4. 7. 2019 zoper sklep tuk. sodišča opr. št. VI N 277/2017 z dne 26. 6. 2019 zavrglo v delu v katerem se nanaša na prepoved približevanja nasprotnega udeleženca mld. L. in T. ter materi otrok. V tem delu pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje takšnega ugovora v celoti ne bi smelo zavreči. Pravilno opozarja, da bo v primeru, ko bo oče izvajal vsebino stikov iz obeh sodnih poravnav, s tem dejansko kršil izrek sklepa prepovedi zadrževanja in približevanja obema mld. otrokoma in materi, kar je odločeno v sklepu z dne 26. 6. 2019. V obeh sodnih poravnavah je bilo namreč dogovorjeno, da z izvajanjem teh sodnih poravnav nasprotni udeleženec ne bo kršil prepovedi iz sklepa VI N 277/2019 z dne 26. 6. 2019. Zato bi sodišče prve stopnje moralo izrek sklepa omejiti na način kot ga je omejilo sodišče druge stopnje, da ne bo prihajalo pri izvajanju stikov do protipravnih ravnanj nasprotnega udeleženca. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena. To je v delu, ko gre za prepoved približevanja mld. otrokoma v drugem življenjskem obdobju, razen v tistem, ko gre za izvajanje obeh sodnih poravnav. V tem delu pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi lahko nasprotni udeleženec s tem, ko bi se približeval obema otrokoma izven določb po sodnih poravnavah, ker sta še mlajša in sta povezana z materjo, kršil prepoved približevanja nasprotni udeleženki, izrečenih s sklepom z dne 26. 6. 2019. V tem delu je namreč sodišče druge stopnje potrdilo izrek sklepa sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora nasprotnega udeleženca (razen pri izvajanju dogovorjenih stikov), kot to izhaja iz razlogov sodišča druge stopnje, zato pritožba v tem delu ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 365 ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1, v tem delu zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi v tem delu moralo ugovor kot neutemeljen zavrniti, pa s tem, ko je ugovor v tem delu zavrglo ni poseglo v pravice nasprotnega udeleženca do vložitve ugovora, ker v preostalem delu ugovor ni utemeljen iz razlogov kot jih je pravilno navedlo sodišče prve stopnje in ki izhajajo tudi iz obrazložitve tega sklepa sodišča druge stopnje.

7. Pritožba zoper izrek sklepa o približevanju in zadrževanju nasprotnega udeleženca nasproti predlagateljici na razdalji manjši od 200 metrov (in tudi obema otrokoma, razen pri izvajanju dogovorjenih stikov), ni utemeljena. V tej zvezi je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo dejansko stanje in s tem vse elemente potrebne za izrek prepovedi zaradi nasilnih dejanj po 19. členu ZPND. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo elemente nasilnega ravnanja zalezovanja v skladu z definicijo le-tega iz osmega odstavka 3. člena ZPND in povzročanja občutka ogroženosti in drugih duševnih stisk, s čemer je sodišče pravilno ocenilo, da je nasprotni udeleženec izpolnil zakonske znake psihičnega nasilja iz petega odstavka 3. člena ZPND. Neutemeljena je pritožba v delu, ko očita sodišču, da ni pravilno ugotovilo, da nasprotni udeleženec ni izvršil dejanja nasilnega ravnanja zalezovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je nasprotni udeleženec poskušal tako od predlagateljičine nadrejene, kot tudi od njenega sodelavca pridobiti urnik razporeditve predlagateljičine delovne obveznosti, kar je priznal tudi sam nasprotni udeleženec. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno ocenilo, da je njegov poseg pretiran in nedovoljen in gre za poseg v zasebnost predlagateljice. To velja tudi za dajanje navodil nasprotnega udeleženca vzgojiteljicam mld. otrok glede vodenja evidence, kdo pripelje otroka v vrtec, kar je priznal tudi nasprotni udeleženec. Ker je ta dejanja nasprotni udeleženec sam priznal, je sodišče na podlagi izpovedi predlagateljice pravilno ocenilo, da je nasprotni udeleženec s tovrstnim ravnanjem vdiral v življenje predlagateljice in je s takšnim ravnanjem vsaj verjetno izpolnil zakonske znake nasilnega zalezovanja. Nasprotni udeleženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da s temi dejanji ni uresničil znakov nasilnega ravnanja zalezovanja in zato ne ponudi v pritožbi drugačnih dokazov ali trditev. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da nasprotnemu udeležencu ni verjelo glede razlogov njegovega klica sodelavki predlagateljice v nočnih urah, ki naj bi jo klical po tem, ko se mu predlagateljica na telefon ni oglasila. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v kolikor bi šlo za izjemno težko bolezensko stanje pri mld. otroku, bi o tem bil zagotovo seznanjen z obstojem nepretrgane 24-urne oskrbe mld. otrok v okviru urgentnega centra in je zato pravilno ocenilo, da je tudi tovrstno ravnanje nasprotnega udeleženca prestavljalo obliko zasledovanja predlagateljice. Tudi spremljanje lokacije mld. L. je sodišče prve stopnje ocenilo kot nedopustno zalezovanje, saj je pravilno ocenilo, da se otrok nahaja v bližine mame in da gre pri spremljanju otrokove lokacije preko mobilne aplikacije s strani očeta, posredno za nadzor nad gibanjem predlagateljice. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da kar se tiče obsežnega številka klicev nasprotnega udeleženca na telefon predlagateljice, kot tudi obsežne SMS komunikacije, da je s strani nasprotnega udeleženca, v kolikor je ta potem, ko se mu predlagateljica na telefonski klic ni odzvala, nadaljeval z večkratnim klicanjem in pošiljanjem sporočil predlagateljici s tem šlo vsaj verjetno za nedopusten poseg v osebno sfero predlagateljice. S temi dejanji je nasprotni udeleženec prav tako izpolnil zakonite znake nasilnega ravnanja zalezovanja. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno ocenilo, da bi moral nasprotni udeleženec tudi mld. otrokoma pojasniti, da mama trenutno pač ni dosegljiva oziroma se ne odziva, ne pa da je vztrajala pri nadaljnjem klicanju oziroma posredovanju sporočil. 8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejansko stanje izvajanja nasilja nasprotnega udeleženca nad predlagateljico. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je do nasilja nasprotnega udeleženca prišlo, ko je ta udaril po avtomobilu predlagateljice in to ob dogodku z dne 28. 4. 2019. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pritožba ni utemeljena. Sodišče je sledilo navedbam predlagateljice v predlogu. Utemeljenost predloga izhaja iz izjave predlagateljice ob podaji kazenske ovadbe in to izhaja tudi iz medsebojne SMS komunikacije udeležencev postopka neposredno po dogodku z dne 28. 4. 2019, ko je predlagateljica to ravnanje očitala nasprotnemu udeležencu kot je razvidno iz izpisa SMS sporočil v spisu. Sodišče prve stopnje je predlagateljici glede opisa nasilnega ravnanja nasprotnega udeleženca verjelo tudi, ker je predlagateljica le-to večkrat smiselno enako opisala ob podaji kazenskih ovadb, kakor tudi v predlogu za izrek ukrepa po ZPND. To je potrdila tudi zaslišana na naroku dne 28. 6. 2019, v postopku pod opr. št. IV P 258/2019 in nadalje dne 28. 11. 2019. Sodišče je ugotovilo, da je nasprotni udeleženec izvrševanje tovrstnih ravnanj tudi priznal, vendar jih ni razumel kot nasilje, kar neutemeljeno ponavlja tudi v pritožbi Tudi iz odredbe PP ... z dne 28. 4. 2019 izhaja, da je bil nasprotnemu udeležencu zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ RS -1 in zanemarjanja mld. osebe in surovega ravnanja po členu 192/I KZ RS -1 izrečen ukrep prepovedi približevanja tako predlagateljici, kot tudi mld. otrokoma. Ta ukrep je bil podaljšan tudi s sklepom tukajšnjega sodišča pod opr. št. I Kpd 21816/2019, pri čemer je bil zadnji, ki je bil izdan z dne 12. 5. 2019 potrjen s sklepom II Ks 21816/2019 z dne 21. 5. 2019 in je bila nasprotnemu udeležencu izrečena prepoved približevanja, podaljšana do dne 27. 6. 2019. Iz vsebine teh sklepov izhaja, da je nasprotni udeleženec utemeljeno sumljiv, da je storil očitana mu kazniva dejanja, kar po oceni sodišča v tem nepravdnem postopku še potrjujejo zaključek o neutemeljenosti ugovora nasprotnega udeleženca, vloženega zoper sklep tega sodišča z dnen 26. 6. 2019. Nasprotni udeleženec je izpolnil tudi zakonske znake psihičnega nasilja s tem, ko je najel detektiva in je spremljal predlagateljičino življenje. Nasprotni udeleženec je predlagateljico opazoval z najetim detektivom. Nasprotni udeleženec je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje z angažiranjem detektiva povzročil nezaželen vdor v življenje predlagateljice in je s tem, ko je predlagateljico obvestil, da njeno ravnanje spremlja detektiv pri predlagateljici, vsaj verjetno povzročil občutek ogroženosti in druge duševne stiske, s čemer je izpolnil zakonske znake psihičnega nasilja.

9. Na podlagi vseh dejanj, katere je storil nasprotni udeleženec nasproti predlagateljici in katere je ugotovilo sodišče prve stopnje, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da verjame predlagateljičini izpovedbi, da se nasprotnega udeleženca vsaj boji. Strah, ki ga predlagateljica čuti v razmerju do nasprotnega udeleženca po oceni sodišča prve stopnje izhaja iz njenih navedb v predlogu za izrek ukrepov in iz njene izpovedbe ob podaji kazenskih ovadb, na podlagi katerih je sodišče verjelo predlagateljici, da je že načeto njeno psihično zdravje, saj je bila zaradi nasilnega ravnanja nasprotnega udeleženca predlagateljica tudi v bolniškem staležu. To nadalje izhaja tudi iz dogodka z dne 28. 4. 2019, ko je nasprotni udeleženec z roko udaril po njenem avtomobilu. Tudi celotno ravnanje nasprotnega udeleženca in da sredstva za škodovanje predlagateljici ne izbira, kot to na primer izhaja iz številnih prijav inšpekcijskim službam in s sprožanjem upravnih postopkov utemeljuje namen nasprotnega udeleženca škodovati psihičnemu zdravju predlagateljice. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da nasprotni udeleženec ni vzkipljiv, saj je takšno vzkipljivost sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi poročila CSD z dne 24. 6. 2019, iz katerega je razvidno, da je nasprotni udeleženec izrazito neprimeren odnos izkaza tudi v razmerju do zaposlene strokovne delavke na CSD-Enota ...

10. Na podlagi vsega navedenega je zato sodišče prve stopnje pravilno v ugovornem postopku ocenilo, da je treba nasprotnega udeleženeca začasno izločiti iz okolja, kjer živi predlagateljica in oba otroka, saj bo le na ta načn mogoče zagotoviti učinkovito varstvo predlagateljice in otrok. Sodišče je pravilno ocenilo, da bi se nasprotni udeleženec, v kolikor mu ne bi bili izrečeni ukrepi po 19. členu ZPND, predlagateljici ponovno poskušal približati in bi verjetno z izvajanjem nasilja poskušal nadaljevati.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da nasprotni udeleženec ne vrši ekonomskega pritiska na predlagateljico. Nasprotni udeleženec namreč ne izvršuje dela sodne poravnave glede plačevanja preživnine za otroka in je to sam na naroku potrdil, saj je izjavil, da preživnine za otroka ne bo plačeval. Zato je sodišče prve stopnje pravilno razumelo, da so njegovi prispevki k preživljanju odvisni od njegove pripravljenosti oz. njegovega svojstvenega razumevanja preživninskim obveznostim. S tem pa neupravičeno prelaga finančne obveznosti v zvezi s preživljanjem skupnih mladoletnih otrok na predlagateljico, s čimer je nasprotni udeleženec izpolnil tudi zakonske znake ekonomskega nasilja skladno z definicijo kot to izhaja iz šestega odstavka 3. člena ZPND. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

12. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ko izpodbija dobo trajanja izrečenega ukrepa. Sodišče je pri izreku dobe tehtalo pravice predlagateljice kot tudi nasprotnega udeleženca in je ugotovilo, da zaradi pomembnosti in občutljivosti varovanja osebnih dobrin predlagateljice in posegov v osebnostne pravice predlagateljice, izrečeni ukrep v osebnostne pravice nasprotnega udeleženca ne bo prekomerno posegel. Sodišče je ugotovilo, da glede na dosedanje ravnanje nasprotnega udeleženca, izboljšanja njegovega vedenja ni pričakovati. Trajanje izrečenega ukrepa v časovnem obsegu enega leta je glede na relativno dolgo izpostavljenost predlagateljice nasilju s strani nasprotnega udeleženca, utemeljena. Ta čas je potreben za ponovno vzpostavitev občutka varnosti, psihičnega miru in stabilnosti pri predlagateljici, pri kateri so se posledice življenja v nezdravem življenjskem okolju že pričele kazati, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje. Pritožba v tem delu ni utemeljena in je obrazložitev sodišča prve stopnje za sodišče druge stopnje sprejemljiva in je pravilna.

13. Pritožnik podaja pritožbo tudi zoper višino denarne kazni, katera se bo izrekla nasprotnemu udeležencu v primeru kršitve sklepa sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izrek denarni kazni ni kaznovanje, pač pa je vpliv na voljo nasprotnega udeleženca, da se ne bo približeval predlagateljici in da se bo prepovedi po tem sklepu držal. Pravilno je tako tudi sodišče prve stopnje določilo višino zagrožene kazni glede na dosedanji način ravnanja nasprotnega udeleženca.

14. Glede na obrazloženo se tako izkaže pritožba nasprotnega udeleženca kot neutemeljena in jo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 365 ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1 v pretežnem delu zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je delno sledilo pritožbi nasprotnega udeleženca in delno ugodilo ugovoru nasprotnega udeleženca zoper sklep z dne 26. 6. 2019, kot to izhaja iz izreka sklepa sodišča druge stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer s strani sodišča prve stopnje uporabljene in citirane določbe ZPND in ZNP-1. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZNP-1 in ZPP in tudi ne tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1).

15. Nasprotni udeleženec je zahteval povračilo pritožbenih stroškov, ker pa s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške. Odločitev je sprejeta po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 42. člena ZNP-1.