Jedro

S tem, ko zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, sicer neutemeljeno, prikazuje, da nekatere okoliščine niso bile upoštevane, nekatere okoliščine pa niso bile upoštevane v ustrezni meri, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu II. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče izpodbijati odločbe o stroških kazenskega postopka.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. Z.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v K. z dne 18.4.1995, je bil obs. Z.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po I.odstavku 224.člena KZ. Po čl.50 KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila po I.odstavku 224.člena določena kazen 15 dni zapora s preizkusno dobo 1 leta. Na podlagi I.odstavka 69.člena KZ je bil obsojencu izrečen varnostni ukrep odvzema kovinske palice, uporabljene pri kaznivem dejanju. Sodišče prve stopnje je obsojenca obsodilo tudi na povračilo stroškov kazenskega postopka, odločilo pa je tudi, da mora obsojenec oškodovanemu G.P. plačati odškodnino v znesku 6.719,00 tolarjev. Višje sodišče v K. je s sodbo z dne 7.6.1995, zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka v znesku 30.000 tolarjev.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 30.6.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona po 1.točki I.odstavka 420.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga pa, da VS RS razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa ju spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Tako kot že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, tako tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenca navaja, da je bil z obsodilno sodbo kršen kazenski zakon na škodo obsojenca, ker v dejanju, opisanem v izreku sodbe sodišča prve stopnje, niso podani znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po I.odstavku 224.člena KZ, ker je bilo obsojenčevo dejanje "majhnega pomena".

Takim izvajanjem zagovornika obsojenca, ki skuša z uveljavljanem razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja prikazati, da je bil na škodo obsojenca kršen kazenski zakon, ni mogoče pritrditi. V dejanju obsojenca, opisanem v izreku pravnomočne sodbe, so podani vsi znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po I.odstavku 224.člena KZ. Vse okoliščine, ki naj bi po stališču obsojenčevega zagovornika govorile, da gre v obravnavanem primeru za dejanje majhnega pomena (14.člen KZ), so bile v času izrekanja sodbe znane in tudi upoštevane pri izreku kazenske sankcije. Znana je bila višina škode, ki jo je obsojenec povzročil, upoštevano pa je tudi bilo, da je kaznivo dejanje časovno odmaknjeno, da ga je obsojenec storil v razburjenosti zaradi neprestane prisotnosti mopedistov na prehodu med njegovim lokalom in trgovino in da doslej še ni bil obsojen, vendar pa obsojenčevo dejanje ni bilo ocenjeno kot dejanje majhnega pomena, saj je spričo obsojenčevega dejanja obstajala nevarnost izgredov, ki jo je preprečila intervencija policistov. S tem, ko zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, sicer neutemeljeno, prikazuje, da nekatere okoliščine niso bile upoštevane, nekatere okoliščine pa niso bile upoštevane v ustrezni meri, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu II.odstavka 420.člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče izpodbijati odločbe o stroških kazenskega postopka. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče kršili določbe ZKP, ker sta obsojenca, ki je brez zaposlitve in ga preživlja žena, obsodili na plačilo povprečnine. Tako prvostopno kot tudi pritožbeno sodišče sta imeli v določilu I.odstavka 95.člena ZKP podlago, da sta obsojenca obsodili na plačilo stroškov kazenskega postopka. Če obsojenec ne bo mogel plačati stroškov kazenskega postopka, odmerjenih v obliki povprečnine v znesku 60.000 tolarjev, bo lahko sodnik, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obsojenca ali oseb, ki jih je dolžan preživljati, obsojenca s posebnim sklepom oprostil plačila stroškov kazenskega postopka ali pa dovolil obročno plačilo stroškov kazenskega postopka (IV.odstavek 95.člena ZKP).

Uveljavljane kršitve zakona, zaradi katerih se lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti, niso podane. Zato je VS RS je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425.člen ZKP).