Jedro

Za izterjavo denarne kazni je odločilno, ali je bila začasna odredba kršena oziroma ali je toženka namerno preprečevala stike tožnika z mld. A. A.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka glede predloga tožnika z dne 30. 4. 2020 za izrek (izterjavo) denarne kazni toženki zaradi kršitve začasne odredbe z dne 14. 5. 2019 glede stikov od 13. 3. do 15. 3. 2020 in glede izvajanja skype stikov razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožnika za izvršbo z dne 30. 4. 2020 (vložen na sodišče 5. 5. 2020) ter zavrnilo predlog tožnika z dne 30. 4. 2020 za izrek denarne kazni toženki (vložen na sodišče 5. 5. 2020).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sklepa tako, da se ugodi predlogu tožnika za izvršbo in predlogu tožnika za izterjavo izrečene denarne kazni po VIII. točki delne sodbe in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani VI P 1473/2016 z dne 14. 5. 2019, podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču. 3. Tožnik v obširni pritožbi poleg relevantnih podaja tudi nerelevantne pritožbene navedbe, ki se ne nanašajo na izpodbijani sklep in jih zato sodišče druge stopnje ne bo natančneje povzemalo. Uvodoma izpostavlja napačno navedbo datuma glede prejema vloge (5. 5. 2020), saj je bila vloga vložena dne 4. 1. 2020, glede na to, da je bila takrat poslana priporočeno po pošti. Tožnik navaja, da je povzetek njegovih navedb v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa skop in v povzetku ni nekaterih, po njegovem mnenju, odločilnih navedb (glede trditev, da ni ovir, da bi se stiki po veljavni in izvršljivi začasni odredbi tekom epidemije izvajali, saj sodišče začasne odredbe z dne 14. 5. 2020 ni spreminjalo niti po uradni dolžnosti; da je tožnik pripravil vse potrebno za izvedbo šolanja na daljavo in se pozanimal tudi v šoli; da otrok ni videl očeta in ne le obratno).

4. Glede predloga za izvršbo je napačna in protispisna ugotovitev sodišča, da je začasna odredba v pretežni meri nehala veljati dne 8. 5. 2020, ko je sodba v pretežnem delu postala pravnomočna. Pravnomočna sodba ima namreč učinek napram stranki šele potem, ko ji je vročena. Ker je bila tožniku odločba višjega sodišča (sodba in sklep z dne 8. 5. 2020) vročena šele 2. 6. 2020, je zanj začasna odredba v pretežnem delu prenehala veljati dne 2. 6. 2020. Tudi sicer je tožnik predlog vložil 4. 5. 2020, ko delna sodba še ni bila pravnomočna in v zvezi s stiki, ki so se izvrševali še po začasni odredbi, ne samo redni, pač pa tudi tisti med prazniki in počitnicami med šolskim letom, ki se kljub delni pravnomočnosti delne sodbe še naprej izvršujejo po začasni odredbi. Sodišče bi bilo dolžno postopati tudi po uradni dolžnosti, nevezano na predloge in navedbe strank. Sodišče je vezano na vsebino predloga, ne pa na naziv vloge. Tožnik ni vložil klasičnega predloga za izvršbo, pač pa je vložil predlog, da se opravi prisilna izvršitev začasne odredbe, skladno z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in z ustaljeno sodno prakso je predlog podal pri sodišču, ki je izdalo začasno odredbo. Sodišče je toženkin predlog, ki je bil vložen na enak način, meritorno obravnavalo. Tožnik je skladno z ZIZ najprej predlagal posredno izvršbo. Slednja je sicer kot denarna kazen že upoštevana v izdani začasni odredbi, a to ni ovira, da ne bi tožnik predlagal dodatne prisilne izvršitve, ki bi lahko prešla tudi v drugo obliko izvršitve. Ne strinja se, da lahko na podlagi izdane začasne odredbe tožnik uspe zgolj s predlogom za prisilni odvzem otroka za izvršitev začasne odredbe, o tem sodišče ni odločalo.

5. Glede predloga za izterjavo denarne kazni tožnik izpodbija napačen in nezakonit izrek, saj ni predlagal, da se toženki izreče denarna kazen, temveč je predlagal, da se že izrečena denarna kazen izterja. Ne drži, da ni konkretiziral, na kakšen način toženka zahteva, da se stiki izvajajo drugače. To je že večkrat navedel v preteklih vlogah in v predlogu. Četudi sodišče telefonskih stikov ni uredilo, je dolžno presojati tožnikove navedbe v oziru podanih predlogov in končne odločitve. Neživljenjsko in nerazumljivo je, da se deklica in toženka ne moreta oglasiti na telefon več dni skupaj ali vrniti klica v istem dnevu. Oceno sodišča v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa tožnik razume kot pretirano in brez podlage v listinah. Da toženka vsak mesec zahteva spremembo izvedbe stika, je tožnik že večkrat navajal in sodišče bi se do tega moralo opredeliti. Če bi menilo, da trditvena podlaga ne zadošča, bi moralo stranko pozvati na odpravo nesklepčnosti. Z razlogi, da sodišče ne more predvideti vseh življenjskih situacij, se ni mogoče strinjati.1 Neobrazložena in nezmožna preizkusa je ugotovitev sodišča, da so se stiki do marca 2020 vsaj pretežno izvajali. Iz vlog, ki jih je tožnik vložil pred vložitvijo predmetnega predloga in iz predloga izhaja, da toženka pogojuje izvršitev stikov s svojimi zahtevami in neizkazanimi razlogi. Tožnik je toženko pozval, naj da na sodišče ustrezen predlog za spremembo veljavne začasne odredbe, sodišče stikov tudi samo po uradni dolžnosti ni spremenilo.2

6. Zaključek sodišča, da mora imeti opravljanje šolskih obveznosti prednost pred stiki, je neobrazložen in nekonkretiziran. Za mld. A. A. je zaradi epidemije pouk potekal na daljavo (v času spomladanskih počitnic 2020 in v času, za katerega so bile te skrajšane). Tožnik je pripravil vse potrebno za izvedbo pouka na daljavo in sodišče ni imelo podlage za drugačen zaključek. Izpolnjevanje obveznosti ne bi trpelo, če bi mld. A. A. spomladanske počitnice preživela pri očetu, saj bi lahko obveznosti izpolnjevala na daljavo ob očetu tudi v Sloveniji.3 Sodišče ni zmoglo pravnega tehtanja med dvema pravicama (pravico otroka do stikov in pravico do šolanja) in argumentirane obrazložitve tehtanja. Sodišče ni navedlo dejanske podlage za zaključek o skrajšanih spomladanskih počitnicah in je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7. Protispisna je ugotovitev sodišča, da med strankama ni spora o tem, da se stiki v marcu in aprilu niso izvajali zaradi razglašene epidemije. Stališče sodišča, da so starši tisti, ki najbolje poznajo svoje otroke in razmere, v katerih živijo, in da je v največjo korist otroka, če se starši uspejo začasno dogovoriti o načinu izvrševanja stikov ob upoštevanju ukrepov sprejetih s strani države, je brez opore v dejanski in pravni podlagi.4 Sodišče ni upoštevalo, da je hči želela, da se stiki izvršijo. Sodišče ne pojasni, kaj se zgodi, če starša v situaciji razglašene epidemije ne oblikujeta začasnega dogovora glede stikov, ki bi bil drugačen od tistega obsega stikov, ki je določen s sodno odločbo. Sodišče je dejansko stanje zmotno presodilo in v 11. točki izpodbijanega sklepa napravilo konstrukt, ki nima podlage v trditvah in dokazih. Izognilo se je presoji največje koristi otroka v zvezi s stiki z očetom in se pretežno ukvarjalo z možnostmi toženke ter nevšečnostmi pri prehodu meje. Napačno je zaključilo, da sta starša dosegla drugačen začasni dogovor o izvrševanju stikov in se je izognilo presoji o tem, ali bi toženka morala vložiti nov predlog za določitev stikov z začasno odredbe za čas epidemije ali bi moralo sodišče stike spremeniti po uradni dolžnosti.

8. Protispisna je ugotovitev sodišča, da sta se starša uspela dogovoriti o drugačnem načinu izvrševanja stikov in da je deklica takoj po prenehanju ukrepov odšla na stik k očetu od 16. 5. do 24. 5. 2020. Da bi se dogovorila za drugačno izvedbo stikov ne izhaja niti iz dejstva, da se je povečal obseg stikov po skypu, niti iz dejstva, da je nato deklica pri tožniku preživela čas od 16. 5. do 24. 5. 2020. Tožnik opozarja na Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), Družinski zakonik (DZ) ter sodno prakso in stroko, po katerih so stiki, s katerimi otrok s staršem ohranja občutek navezanosti in medsebojne pripadnosti, le in zgolj osebni stiki, takšni pa niso stiki preko telekomunikacijskih sredstev. Sodišče ne pojasni, na kateri materialnopravni podlagi ugotavlja, da so neosebni stiki v času od sredine februarja do sredine maja v korist otroku. Tožnik se je strinjal s povečanim obsegom skype stikov, iz tega pa ne izhaja priznanje o dogovoru, da se osebni stiki nadomestijo s skype stiki.

9. Sodišče ni presojalo tožnikovih navedb v zvezi z oviranjem skype stikov in telefonskih pogovorov oziroma neodzivom s strani toženke. Zaključek sodišča, da je šla deklica takoj po sprostitvi ukrepov k očetu v RS, je protispisen in neobrazložen. Sodišče namreč ni presojalo tožnikovih trditev, da tudi po sprostitvi ukrepov toženka nekaj dni ni omogočila stikov in je te omogočila šele potem, ko je prejela tožnikov predlog za izterjavo izrečene denarne kazni. Ker sodišče svojih ugotovitev v zvezi z navedenim stikom ni obrazložilo, je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče sploh ugotovilo, kdaj naj bi pravdni stranki dosegli domnevni dogovor.

10. Že dejstvo, da sodišče predpostavlja zgolj možnost za nastanek morebitnih nevšečnosti, ki bi se lahko zaradi izvedbe stikov pripetile deklici, ne utrjuje zaključkov sodišča. Sodna odločba bi morala temeljiti na dejstvih, ugotovljenih s stopnjo gotovosti, ne pa verjetnosti. Označba trajanja epidemije in sprejetih ukrepov kot relativno kratkega obdobja, je subjektivna ocena. Sodišče spregleda, da se ni prvič zgodilo, da deklica po več mesecev skupaj ni videla očeta. Zaključek, da so se pravila glede prehajanja meje spreminjala, je zmoten in brez podlage v dejanskem stanju. V zvezi s stikom, ki bi moral biti omogočen marca 2020, niso veljali nobeni ukrepi v zvezi s prehajanjem meje in ni bilo bojazni ali nepredvidljivosti, kot zmotno nazira sodišče. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z navedbami tožnika o njegovi skrbi v času epidemije in sedaj za sprejemanje vseh higienskih ukrepov. Tudi sicer morebitne nevšečnosti ne morejo pretehtati nad pravico otroka, da stikuje s svojim staršem. Sodišče ne pojasni, kako bi drugačen režim pri prehodu meje škodoval deklici in nanjo negativno vplival. Nadalje ne pojasni, kako bi morebitna karantena vplivala na deklico. Drži, da začasna odredba ne določa stikov, ki bi trajali 14 dni, a sodišče spregleda, da je tožnik doslej vedno ravnal po pravni poti. Ker sodišče zaradi ukrepov v času epidemije, ki objektivno niso ovirali izvršitve začasne odredbe glede rednih stikov in stikov med velikonočnimi prazniki in spomladanskimi počitnicami, tolerira toženkino ravnanje v nasprotju z začasno odredbo, je zaključek sodišča, da bi bil stik, podaljšan za 14 dni zaradi morebitne karantene, v nasprotju z začasno odredbo, odraz pristranskega odločanja in neenakopravnega obravnavanja. Arbitraren in v nasprotju z največjimi koristmi otroka je tudi zaključek sodišča, da bi bilo v nasprotju z začasno odredbo, če bi se predaja izvršila na mejnem prehodu, ne pa na avtobusni postaji v Zagrebu. Nerazumljivo je, zakaj sodišče upošteva pri presoji okoliščino, da bi si morala toženka zagotoviti lasten prevoz, navedena okoliščina je irelevantna. Iz sklepa ne izhaja, na kateri dejanski podlagi je sodišče ugotovilo, da bi izvajanje stikov med epidemijo za deklico prestavljalo stres, in kako je ugotovilo, da bi bila deklica zaradi izvajanja stikov podvržena nevarnosti za okužbo s COVID-19.5 Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti spremeniti obstoječo začasno odredbo za čas epidemije. Ker tega ni storilo in ker tudi toženka ni predlagala nove začasne odredbe, bi se morali stiki po začasni odredbi kljub epidemiji in ukrepom izvrševati.6

11. Toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

12. Pritožba je delno utemeljena.

13. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu predlog tožnika identificiralo tako z datumom predloga kot datumom vložitve predloga, čemur tožnik neutemeljeno nasprotuje. Že sam navaja, da je za pravilnost sklepa nerelevantno, da je sodišče navedlo, da je bil predlog vložen na sodišče 5. 5. 2020, to je na dan, ko je sodišče vlogo prejelo, namesto na dan, ko je bila oddana priporočena na pošto. Predlog je jasno identificiran.

14. Sodišče prve stopnje je ustrezno povzelo tožnikove navedbe oziroma je nanje (na tiste, ki jih ni povzelo v 2. točki obrazložitve in tožnik nanje opozarja v pritožbi, pa so hkrati relevantne) odgovorilo v nadaljevanju obrazložitve. Pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tem zato ni podano. Sodišče se je tako opredelilo tudi do navedbe tožnika, da ni ovir, da bi se stiki po veljavni in izvršljivi začasni odredbi tekom epidemije izvajali (glej 10. točko obrazložitve). Ni pa sodišče povzelo tožnikove navedbe, da je pripravil vse potrebno za izvedbo šolanja na daljavo in nanjo ni posebej odgovarjalo, vendar to, ob drugih razlogih v 10. in 11. točki obrazložitve, ni bilo potrebno, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve.

Glede predloga za izvršbo

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je začasna odredba z dne 14. 5. 2019 (v delni sodbi in sklepu) v pretežni meri prenehala veljati dne 8. 5. 2020, ko je sodba v pretežnem delu postala pravnomočna in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. V začasni odredbi je bila določena veljavnost do pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, ta je (v pretežnem delu) nastopila 8. 5. 2020.7 Utemeljeno pa tožnik navaja, da se stiki med zimskimi in spomladanskimi počitnicami ter prazniki še vedno izvršujejo po začasni odredbi (saj je bila sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o teh stikih razveljavljena), taki stiki so bili tudi med velikonočnimi prazniki in spomladanskimi počitnicami, v zvezi s katerimi je tožnik tudi vložil predlog za izvršbo.

16. Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo predlog tožnika za izvršbo z dne 30. 4. 2020. Tožnik sicer navaja, da ni vložil klasičnega predloga za izvršbo, pač pa predlog, da se opravi prisilna izvršitev začasne odredbe, vendar to iz tožnikovega predloga (list. št. 1458 spisa) ne izhaja. Tožnik je namreč predlagal, da sodišče izda sklep o izvršbi, s katerim naj toženki naloži, da mora od dne 8. 5. 2020 do 10. 5. 2020 izročiti mld. A. A. tožniku, skladno z začasno odredbo v prvi alineji VIII. točke izreka delne sodbe in sklepa z dne 14. 5. 2019. Sodišče je pravilno navedlo, da tožniku na podlagi sklepa o začasni odredbi ni treba vložiti predloga za izvršbo, ampak se dejanja izvršbe opravijo neposredno na podlagi izdanega sklepa o začasni odredbi. Tožnik je torej pravno varstvo že imel. 17. Neutemeljeni so tudi očitki sodišču prve stopnje, da zmotno predloga ni obravnavalo po vsebini. Glede na to, da je tožnik zahteval, da se toženki naloži, da mora tožniku izročiti mld. A. A., za primer kršitve pa se ji izreče denarno kazen 10.000,00 EUR, ter se v primeru, da toženka prostovoljno ne izvrši sklepa o izvršbi in začasne odredbe opravi neposredno izvršbo z odvzemom otroka, so pritožbene navedbe neutemeljene. Obveznost toženke namreč izhaja že iz začasne odredbe, za primer kršitve ji je že izrečena denarna kazen, kot v pritožbi navaja tudi sam tožnik. O tem je že odločeno v začasni odredbi, zato je tudi iz tega razloga predlog za izvršbo pravilno zavržen. Tožnik je izrecno navedel (po vsebini), da predlaga, ker toženka odklanja in preprečuje izvršitev stikov, ki so bili določeni z začasno odredbo, ter nasprotuje, da bi se stiki izvrševali tudi v bodoče, da sodišče dovoli izvršbo za izvršitev začasne odredbe s tki. posredno izvršbo, temu ustrezno je oblikoval predlog za izdajo sklepa o izvršbi, vendar je, kot že navedeno, denarna kazen že izrečena. Poleg tega je tožnik izrecno predlagal, da se v navedenem sklepu odloči, da mora toženka tožniku izročiti mld. A. A. od dne 8. 5. 2020 do 10. 5. 2020 (reden stik), za primere te kršitve je predlagal posredno izvršbo in le podredno neposredno izvršbo, pri čemer glede tega stika začasna odredba v času odločanja sodišča prve stopnje ni več veljala.

Glede predloga za izterjavo denarne kazni

18. Tožnik navaja, da izpodbija napačen in nezakonit izrek odločitve, ker ni predlagal, da se toženki izreče denarna kazen, temveč, da se ta izterja, vendar je očitek, da je izrek napačen, neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo predlog tožnika z dne 30. 4. 2002 za izrek denarne kazni toženki, kot je svojo vlogo tožnik naslovil (glej list. št. 1453 spisa).

19. Neutemeljeni so očitki sodišču prve stopnje glede zaključkov v 9. točki obrazložitve. Tožnik navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da ni konkretiziral, kako in na kakšen način toženka zahteva, da se stiki izvajajo drugače. Iz njegovega predloga namreč to ni izhajalo, saj je navedel le, da toženka od januarja 2020 otežuje izvedbo osebnih stikov in zahteva, da se le-ti izvajajo drugače. Nadalje je neutemeljena navedba, da je neobrazložena in nezmožna preizkusa ugotovitev sodišča, da so se stiki do marca 2020 vsaj pretežno izvajali, saj je sodišče svoj zaključek obrazložilo (glej 4. stran sklepa sodišča prve stopnje opomba 2). Da bi tožnik uspel s svojim predlogom za izterjavo izrečene denarne kazni bi moral konkretizirati, kako je toženka izvajanje stikov do marca 2020 oziroma začasno odredbo kršila. Sicer pa je tožnik zahteval, da sodišče od toženke izterja že izrečeno denarno kazen, in sicer 500,00 EUR zaradi kršitve začasne odredbe za čas od 13. 3. do 15. 3. 2019, 500,00 EUR za čas od 10. 4. do 13. 4. 2020, 500,00 EUR za čas od 14. 4. do 19. 4. 2020 ter 500,00 EUR zaradi kršitev pri izvajanju skype stikov. Podrobnejši odgovor tožniku glede preostalih stikov, glede katerih ni zahteval izterjave denarne kazni, zato ni potreben, zaključki sodišča prve stopnje pa so tudi sicer pravilni.

20. Sodišče prve stopnje telefonskih stikov ni uredilo (s predhodnimi odločbami). Denarna kazen toženki za primer kršitve telefonskih stikov ni bila izrečena, zato na pritožbene navedbe v zvezi s tem ni treba odgovoriti, čeprav je po oceni sodišča druge stopnje tudi ocena sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve pravilna.

21. Glede na to, da je tožnik predlagal le izterjavo denarne kazni za že prej navedene stike, sodišču neutemeljeno očita, da bi ga moralo pozvati na odpravo morebitne nesklepčnosti ali pomanjkljivosti v trditvah. Tožnik na več mestih navaja, da bi morala toženka sodišču podati ustrezen predlog za spremembo veljavne začasne odredbe, oziroma da bi začasno odredbo moralo sodišče spremeniti po uradni dolžnosti, vendar je imel tudi tožnik možnost predlagati, da se izdana začasna odredba spremeni.

22. Sodišče prve stopnje je navedlo, da se v marcu in aprilu 2020 osebni stiki zaradi razglašene epidemije niso izvajali. Hkrati je navedlo, da med strankama o tem ni bilo spora, kar tožnik obširno izpodbija. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je razvidno, da tožnik zatrjuje, da bi se kljub razglašeni epidemiji stiki morali izvajati, toženka pa, da stiki deklici ne bi bili v korist, zato so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija zaključek sodišča, da ni bilo spora o tem, da se osebni stiki v navedenem obdobju niso izvajali (zaradi razglašene epidemije) neutemeljene. Iz nadaljnjih razlogov je stališče strank jasno razvidno. Glede na to, da toženec zahteva izvršitev denarne kazni zaradi kršitve začasne odredbe, sodišču ni bilo treba pojasnjevati, kaj se zgodi, če starša v situaciji razglašene epidemije ne oblikujeta začasnega dogovora glede stikov. Dejstvo je, da so bili neosebni stiki preko telefona in skypa v času epidemije povečani in to priznava tudi tožnik, kar predpostavlja nek dogovor, saj se je z razširitvijo navedenih stikov tožnik strinjal. Sicer pa obstoj dogovora za presojo izpodbijane odločitve ni odločilen, zato na nadaljnje obširne pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevanim dogovorom ni treba odgovarjati, prav tako ne na trditve, da stiki preko telekomunikacijskih sredstev ne dosežejo namena osebnih stikov. Za izterjavo denarne kazni je namreč odločilno, ali je bila začasna odredba kršena oziroma ali je toženka namerno preprečevala stike tožnika z mld. A. A. 23. Sodišče druge stopnje soglaša, da kršitve za stike od 10. 4. do 13. 4. 2020 in 14. 4. do 19. 4. 2020, glede katerih je bila predlagana izterjava denarne kazni, ni mogoče ugotoviti in so razlogi v zvezi s temi stiki, ki so navedeni v 11. točki obrazložitve, pravilni. Tožnik sicer izpodbija zaključke sodišča prve stopnje z navedbo, da morebitne nevšečnosti, ki bi se lahko pripetile, ne morejo pretehtati nad pravico otroka, da stikuje s svojim staršem, navaja, da so bili v času razglašene epidemije omogočeni tudi sodno določeni stiki čezmejno in izpostavlja svojo pripravljenost in skrb v času epidemije za sprejemanje higienskih ukrepov ter izpolnjevanje šolskih obveznosti mld. A. A., vendar zanemari način stikov, kot je bil urejen z začasno odredbo oziroma za kakšen primer je bila izrečena denarna kazen. Stikov, kot so bili določeni, v skladu z začasno odredbo ni bilo mogoče izvesti, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Tožnik se strinja, da začasna odredba ne določa stikov, ki bi trajali 14 dni, navaja pa, da so se čezmejni prehodi otrok zaradi izvršitve stikov dnevno opravljali in pri tem ni bilo težav ter sodišču očita, da ne pojasni, kako bi drugačen režim pri prehodu meje škodoval deklici in nanjo negativno vplival. Očitki so neutemeljeni, saj je bila toženki denarna kazen izrečena za primer kršitve sodno določenih stikov. Sodišče zato izrečene denarne kazni ne more izterjati zato, ker ni bila pripravljena omogočiti drugačnih stikov, ob tem, da je ob ugotovljenem dejanskem stanju (10. in 11. točka obrazložitve) sodišče pravilno ugotovilo, da ravnanj toženke v tem obdobju oziroma glede stikov, zaradi katerih tožnik zahteva izterjavo denarne kazni (v aprilu 2020), ni mogoče označiti kot namerno preprečevanje stikov. Sodišče je pravilno ugotovilo tudi, da je takoj po sprostitvi ukrepov deklica odšla na osebni stik k očetu (od 16. 5. 2020 do 24. 5. 2020) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene, saj so se ukrepi sprostili 14. 5. 2020. Tudi očitek o kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj trditve, da toženka nekaj dni po sprostitvi ukrepov ni omogočila stikov in o razlogu, da je stike omogočila, za izterjavo denarne kazni za predhodne stike niso odločilne.

24. Kot že navedeno, za stike v aprilu 2020 sodišče prve stopnje pravilno ni ugodilo predlogu za izterjavo denarne kazni. Tožnik navaja, da bi sodišče nujno moralo ukrepati po uradni dolžnosti in na novo urediti stike s spremembo začasne odredbe oziroma izdajo nove, vendar je dejstvo, da nova začasna odredba ni bila izdana, predlagal je ni niti sam tožnik, glede na to, da stiki v aprilu 2020 na način, kot so bili določeni z začasno odredbo, niso bili izvedljivi. Že iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje glede stikov v tem obdobju pravilna in na ostale navedbe ni treba podrobneje odgovarjati (izpodbijan zaključek, da bi bil stik podaljšan za 14 dni v nasprotju z začasno odredbo, da bi bilo v nasprotju z začasno odredbo, če bi se predaja izvršila na mejnem prehodu, okoliščina, da bi morala toženka zagotoviti lasten prevoz, da bi stiki za deklico predstavljali stres).

25. Utemeljeno pa tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede predloga za izterjavo denarne kazni za stike od 13. 3. do 15. 3. 2020 in glede izvajanja skype stikov.

26. Glede skype stikov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik navedel, da toženka s svojo prisotnostjo moti skype stike, spregledalo pa je, da je tožnik v predlogu konkretno navedel tudi, da toženka skype stika 12. 4. 2020 ni omogočila, saj je nanj zamudila 10 minut, stik je po 15 minutah prekinila, ves čas je deklici prišepetovala, jo klicala. Sodišče prve stopnje se tako do trditev tožnika ni opredelilo in razlogov glede zatrjevanih kršitev skype stikov ni navedlo, zato je bilo treba glede predloga za izterjavo denarne kazni zaradi kršitve skype stikov sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

27. Razveljavitev je potrebna tudi glede odločitve sodišča prve stopnje o predlogu za izterjavo denarne kazni glede stikov od 13. 3. do 15. 3. 2020. Kot navaja tožnik, namreč v zvezi s stikom, ki bi moral biti omogočen marca 2020 (še) niso veljali ukrepi v zvezi s prehajanjem meje in ovir, kakršne je sodišče ugotovilo v 11. točki obrazložitve, še ni bilo. Glede zatrjevane kršitve stikov od 13. 3. do 15. 3. 2020 bi se tako sodišče prve stopnje moralo opredeliti posebej in ločeno od nadaljnjih zatrjevanih kršitev, saj je bila dejanska situacija drugačna. Hkrati bi moralo glede teh stikov, ki so dejansko še bili mogoči (v skladu z začasno odredbo), odgovoriti tudi na navedbe tožnika glede njegove skrbi v času epidemije za sprejemanje higienskih ukrepov. Tudi skype stiki so bili povečani šele od 22. marca dalje, tako da tudi naknaden (eventualen) dogovor teh spornih stikov ni mogel zajemati.

28. Ob povedanem je bilo treba sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka razveljaviti glede predloga za izterjavo denarne kazni glede stikov od 13. 3. do 15. 3. 2019 ter glede zatrjevanih kršitev skype stikov in v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP). Nadaljnji napotki sodišču prve stopnje, glede na že obrazloženo, niso potrebni.

29. V ostalem delu II. točke izreka ob že povedanem pritožba ni utemeljena, neutemeljena je tudi glede I. točke izreka. Sodišče druge stopnje je zato in ker ob preizkusu izpodbijanega sklepa v preostalem delu II. točke izreka in v I. točki izreka tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo v ostalem delu zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

30. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je zaradi delne razveljavitve izpodbijanega sklepa pridržana za nadaljnje odločanje.

1 Tožnik navaja, da lahko sodišče odloči, kaj se zgodi s stikom v primeru bolezni, praznovanj, itd., vendar navedeno ni predmet odločitve v izpodbijanem sklepu in je trditev nerelevantna. 2 Tudi slednji trditvi sta nerelevantni za preizkus izpodbijanega sklepa. 3 Tožnik podaja v nadaljevanju za preizkus izpodbijanega sklepa nerelevantne navedbe o njegovi napotitvi na šolski koledar na spletišču šole in da sodišče v začasni odredbi ni upoštevalo okoliščin glede opravljanja šolskih obveznosti. 4 Tudi v 16. točki pritožbe tožnik v nadaljevanju podaja navedbe, ki se nanašajo na predhodne odločitve in niso predmet presoje izpodbijanega sklepa (sodišče ni priznalo tožniku, da pozna svojega otroka, mladoletna deklica se v Splitu nahaja protipravno itd.). 5 Tožnik nato ponovno podaja navedbe, ki so za presojo izpodbijanega sklepa glede na predhodne odločitve nerelevantne, namreč, da se mld. A. A. v RH nahaja protipravno. 6 Tudi v nadaljevanju tožnik podaja za izpodbijan sklep nerelevantne navedbe, saj pojasnjuje situacijo glede stikov med poletnimi počitnicami 2020, tj. v času po izdaji izpodbijanega sklepa. 7 Z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2219/2019 z dne 8. 5. 2020.