Jedro

Obravnavani spor je obligacijskopraven (upnik namreč terja izpolnitev obveznosti dolžnika). Take narave je spor ostal ne glede na svoj ugotovitveni del (ki je bil zgolj posledica ugovorov tožencev, da zapustnik ni zapustil nobenega premoženja). Ugotovitveni del je tako zgolj v funkciji dajatvenega – obligacijskopravnega zahtevka (kateri, se pravi ugotovitveni, bi bil lahko v celoti pojasnjen zgolj v razlogih sodbe, kot je to praviloma pri predhodnih vprašanjih).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožnikovemu dajatvenemu zahtevku ter toženim strankam naložilo, da morajo plačati zakonite zamudne obresti v višini 157.388,00 EUR. Z ugotovitvenim delom sodbe pa je ugotovilo obseg zapuščine pravnega prednika toženih strank, in sicer, da v zapuščino spadajo denarna sredstva – vrnjena kupnina po sporazumu o razvezi prodajne pogodbe z dne 26. 5. 2004, SV 202/2005 z dne 5. 8. 2005, v znesku 157.388,00 EUR. Tožniku je naložilo, da je tožencem dolžan povrniti pravdne stroške. Nato je sodišče prve stopnje izdalo popravni sklep in dopolnilno sodbo, s katerim je znesek 157.388,00 EUR nadomestilo z zneskom 14.015,50 EUR ter dodalo: „v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo s prvim dnem po poteku paricijskega roka dalje do plačila“.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in izpodbijano dopolnilno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 14.015,50 EUR zavrnilo, v preostalem pa pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da sta sodbi sodišča prve stopnje nepravilni in nezakoniti, saj je ugotovitveni zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka, v nasprotju z Zakonom o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Prav tako ne držijo razlogi, ki jih je navedlo višje sodišče, in sicer, da ta ugotovitveni zahtevek temelji na 181. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vmesni ugotovitveni zahtevek je namreč namenjen temu, da se ugotovi, ali obstaja pravica ali pravno razmerje, ne pa ugotavljanju, ali določeno premoženje spada v zapuščino. Toženci poudarjajo, da spornega denarja niso prejeli, niti ga niso podedovali po pokojnem I. T. Poleg tega je izrek sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z razlogi sodbe, pa tudi razlogi sodbe si med seboj nasprotujejo. V razlogih sodbe je navedeno, da so se šele dediči odločili za razvezo prodajne pogodbe ter da v sporazumu ni bilo ugotovljeno, da je bila pogodba razvezana že za časa življenja pokojnega. Če bi bilo res tako, potem sodišče ni imelo nobene materialnopravne podlage za odločitev o vmesnem ugotovitvenem zahtevku. Sodišče bi kvečjemu lahko ugotovilo, da v zapuščino spadajo nepremičnine parc. št. 951, 952, 953, 954, 955, 987 in 979, vse vl. št. 52 k.o. ..., saj se je pokojni na podlagi prodajne pogodbe že vknjižil kot skupni lastnik teh nepremičnin. Obrazložitev sodbe nasprotuje sama sebi v delu, kjer sodišče ugotavlja, da je bila prodajna pogodba razvezana šele po zapustnikovi smrti, po drugi strani pa ugotavlja, da je pokojni v času smrti imel premoženje, in sicer terjatev do A. B. iz naslova prodajne pogodbe. Pritožbeno sodišče pa se tudi ni izjasnilo o vseh pritožbenih navedbah tožencev, in sicer glede zapisa v sporazumu o razvezi prodajne pogodbe, da je prodajalka prejeto kupnino vrnila zapustniku oziroma njegovim dedičem. Sodba tako nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje pa je še neupravičeno poseglo v samo dokazno oceno izvedenih dokazov, ko je povsem samostojno ocenjevalo izpoved priče A. T., ko navaja, da je njegova izpoved že sama po sebi neprepričljiva. Takšna ugotovitev je v nasprotju z načelom neposrednega izvajanja dokazov.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje in ima v primerjavi s pritožbo omejen obseg izpodbijanja. Po izrecni določbi tretjega odstavka 367. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Revizijsko sodišče in stranke so tako vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki so prestala preizkus tudi na pritožbeni stopnji. V reviziji je torej nesmiselno ponavljati tiste pritožbene navedbe, s katerimi se izpodbija dejansko stanje in na katere je pritožbeno sodišče odgovorilo. Neupoštevno je tudi prikrito izpodbijanje dejanskega stanja v preobleki drugih revizijskih razlogov.

7. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je do razveze prodajne pogodbe prišlo šele po zapustnikovi smrti in da je bil denar vrnjen njegovim dedičem, je dejanske narave. Temelji na vsebini sporazuma o razvezi prodajne pogodbe z dne 26. 5. 2004, SV 202/2005 z dne 5. 8. 2005 in na podlagi bančnih izpiskov Poštne banke Slovenije in Gorenjske banke d. d. To dejansko ugotovitev je pritožbeno sodišče potrdilo in je drugačna revizijska trditev napačna, predvsem pa je neupošteven revizijski poizkus izpodbijanja te dejanske ugotovitve.

8. Poleg tega revizijsko sodišče tudi opozarja na to, da je toženec vložil revizijo, v kateri izpodbija tudi ugotovitve na prvi stopnji, ki jih v pritožbi na drugi stopnji ni izpodbijal. V takšnem primeru gre za „preskakovanje“ pravnih sredstev, ki zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. V reviziji sodišču prve stopnje namreč očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitanih nasprotij med izrekom in razlogi sodbe sodišča prve stopnje ni. Revizija namreč navaja, da bi sodišče prve stopnje glede na svoje ugotovitve o vmesnem ugotovitvenem zahtevku, lahko kvečjemu ugotovilo, da v zapuščino spadajo nepremičnine parc. št. 951, 952, 953, 954, 955, 987 in 979, vse vl. št. 52 k. o. H., ne pa denarna sredstva. Tega pa tožena stranka na pritožbeni stopnji ni uveljavljala, zaradi česar gre za „preskakovanje“ pravnih sredstev, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno. Poleg tega pa revident v tem delu napada tudi dejansko stanje, kar pa na revizijski stopnji prav tako ni dovoljeno.

10. Neutemeljen je revizijski očitek, da obrazložitev sodbe nasprotuje sama sebi, ko sodišče hkrati ugotavlja, da je bila prodajna pogodba razvezana šele po zapustnikovi smrti, po drugi strani pa ugotavlja, da je zapustnik v času smrti imel premoženje, in sicer terjatev do prodajalke iz naslova prodajne pogodbe, saj pokojni te terjatve v času smrti zagotovo ni imel. Gre za kritiko ugotovitve dejanskega stanja, kar je nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Poleg tega pa je tak očitek zavrnilo že pritožbeno sodišče in navedlo, da so v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje navedeni vsi potrebni razlogi, ki temeljijo na izvedenih dokazih in revizijsko sodišče takemu stališču pritrjuje.

11. Revizija nadalje sodišču druge stopnje očita, da se ni izjasnilo o vseh pritožbenih navedbah tožene stranke. V tem delu ponovno napada dokazno oceno, kar pa skladno z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni dovoljeno.

12. Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da je pritožbeno sodišče neupravičeno poseglo v samo dokazno oceno izvedenih dokazov, saj je povsem samostojno ocenjevalo izpoved priče A. T., ko navaja, da je njegova izpoved že sama po sebi neprepričljiva in da je takšna ugotovitev v nasprotju z načelom neposrednega izvajanja dokazov, saj navedena priča pred višjim sodiščem ni bila zaslišana. Na tem mestu revizijsko sodišče opozarja na načelo kontrolnosti, na podlagi katerega je primarni namen pritožbenega sodišča kontrolirati že opravljeno delo sodišča prve stopnje in sam rezultat tega dela (zakonitost in pravilnost sodbe). Kombinacija načela kontrolnosti in načela neposrednosti pa pomeni, da se neposrednost kot sredstvo oziroma metoda obravnavanja procesnega gradiva in ocenjevanja (ne)resničnosti trditev strank nanaša predvsem na postopek pred sodiščem prve stopnje, ne pa toliko na postopek pred pritožbenim sodiščem, ki le kontrolira zakonitost in pravilnost sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato o pritožbi odloča praviloma na seji, in to na podlagi tistega procesnega gradiva, ki ga je imelo ob sojenju pred seboj sodišče prve stopnje. Iz tega lahko izpeljemo sklep, da se načelo neposrednosti predvsem nanaša na postopek. Neposrednost, ki se izrazi v pritožbeni obravnavi, je le posledica neposrednosti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Smisel pravila, da mora pritožbeno sodišče na obravnavi ponoviti že izvedene dokaze, je predvsem v tem, da se glede spoznavnih možnosti izenači s sodiščem, katerega zaključke kontrolira. Zato na obravnavo ni treba vabiti tistih prič, ki so bile zaslišane o trditvah strank, katerih (ne)resničnost v pritožbenem postopku ni več sporna oziroma glede katerih pritožbeno sodišče nima pomislekov o dokazni oceni sodišča prve stopnje(1).

13. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z ugotovitvenim zahtevkom, ki naj bi bil v nasprotju z ZD, ni podan. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da spadajo v zapuščino po pokojnem I. T. denarna sredstva – vrnjena kupnina po sporazumu o razvezi prodajne pogodbe z dne 26. 5. 2004, SV 202/2005 z dne 5. 8. 2005 v znesku 157.388,00 EUR. Dolg zapustnika, za katerega njegovi dediči v skladu s prvim odstavkom 142. člena ZD odgovarjajo do višine vrednosti podedovanega premoženja, znaša 14.015,50 EUR. Obravnavani spor je obligacijskopraven (upnik namreč terja izpolnitev obveznosti dolžnika). Take narave je spor ostal ne glede na svoj ugotovitveni del (ki je bil zgolj posledica ugovorov tožencev, da zapustnik ni zapustil nobenega premoženja). Ugotovitveni del je tako zgolj v funkciji dajatvenega – obligacijskopravnega zahtevka (kateri, se pravi ugotovitveni, bi bil lahko v celoti pojasnjen zgolj v razlogih sodbe, kot je to praviloma pri predhodnih vprašanjih)(2).

14. Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo revizijo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški.

Op. št. (1): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a do 503. člen), GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2009, str. 400 in 401. Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 18. 10. 2000, opr. št. II Ips 198/2000.