Jedro

Neresnične so trditve pritožnika, da v času poskušanja prve vročitve za glavno obravnavo ni bival na naslovu P., ker naj bi v tistem času bila hiša uničena od požara, kajti postopek vročitve, ki izhaja iz poročila pooblaščenega vročevalca pokaže nasprotno, to je, da je pritožnik na naslovu P. bival, saj je bil tam s strani pooblaščenega vročevalca opažen že 14. 10. 2019 (poročilo na l. št. 398), naslednji dan, to je 15. 10. 2019 pa je bila vročitev sodnega pisanja tudi opravljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Pritožnik je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje priči H. D. naložilo v plačilo stroške v skupnem znesku 52,93 EUR, ki jih je ta priča povzročila po svoji krivdi, plačilo pa mora izvršiti v roku 15 dni od pravnomočnosti tega sklepa.

2. Taki odločitvi pritožnik, kateremu so naloženi v plačilo krivdni stroški nasprotuje s smiselnim uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da so v tem kazenskem postopku nastali stroški vročenja po pooblaščenem vročevalcu, o katerih v sodbi z dne 13. 12. 2019 sodišče prve stopnje ni odločalo, ti stroški pa so nastali zaradi neuspešnega vročanja vabila na glavno obravnavo priči H. D., kateremu je bilo vročeno vabilo za glavno obravnavo za dne 3. 10. 2019 na znani naslov P. ..., vendar se je sodno pisanje vrnilo z oznako, da naslovnik sodne pošiljke ni dvignil, zato je za naslednjo razpisano glavno obravnavo (z dne 5. 11. 2019) sodišče prve stopnje odredilo vročitev po detektivu T. T., ki je po opravljeni vročitvi priglasil stroške vročanja v višini 52,39 EUR. Sodišče prve stopnje je torej zaključilo, da ne glede na izid kazenskega postopka (prvi odstavek člena 94 ZKP) mora priča H. D. plačati stroške vročanja po pooblaščenem vročevalcu, ker so ti stroški bili povzročeni po njegovi krivdi.

5. Taki odločitvi pritožnik nasprotuje z navedbami, da stanovanjska hiša na naslovu P. ni bila primerna za bivanje, bila je popolnoma uničena v požaru, prav tako nima poštnega nabiralnika, ker je bil uničen med požarom in zato pritožnik, kot v pritoži izpostavlja, zasilno biva pri različnih prijateljih, to pa ni naslov P., zato pošte ni mogel prevzeti, čeprav je pričakoval, da objekt obnovil v kratkem, zato tudi ni menjal naslova bivanja. Prepričan je, da mu je sodišče neutemeljeno naložilo v plačilo stroške v višini 52,93 EUR.

6. Iz določbe prvega odstavka člena 94 ZKP izhaja, da plačajo obdolženec, oškodovanec, oškodovanec kot tožilec, zasebni tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec, tolmač in strokovnjak, ne glede na izid kazenskega postopka stroške postopka, ki nastanejo bodisi z njihovo privedbo, preložitvijo preiskovalnega dejanja ali glavne obravnave in tudi druge stroške postopka, ki jih povzročijo po svoji krivdi, kot tudi ustrezno sodno takso. Kot je pravilno razlogovalo že prvo sodišče, pa po 1. točki drugega odstavka člena 92 ZKP med druge stroške kazenskega postopka spadajo tudi stroški za vročanje pisanj, po pravni ali fizični osebi, k opravlja vročanje v kazenskem postopku takrat, ko je potrebno zaradi izvedbe posameznega preiskovalnega dejanja opraviti sodno vročitev.

7. Pritožnikove navedbe o tem, da v času opravljene vročitve ni bival na naslovu P. in da tam ni imel poštnega nabiralnika, ker je bila hiša uničena med požarom in da je takrat zasilno bival pri različnih prijateljih, kar pa ni bilo na naslovu P., zaradi česar ni mogel prevzeti pošte, so neutemeljene in protispisne. Iz spisovnega gradiva namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje vabilo za 3. 10. 2019 vročalo pritožniku na njegov takratni naslov M. ..., vendar se je pošiljka vrnila z oznako, da je pritožnik „preseljen“ na naslov P. ... . Zato je sodišče prve stopnje po preverki podatkov v CRP pritožniku za glavno obravnavo za 3. 10. 2019 vročalo vabilo na naslov P., ta sodna pošiljka pa se je (l. št. 383) sodišču vrnila z oznako, da naslovnik pošiljke ni dvignil. Nato je sodišče prve stopnje za glavno obravnavo 5. 11. 2019 tako, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa odredilo vročitev sodne pošiljke preko detektiva T. T., ki je 11. 10. 2011 skušal pritožniku sodno pošiljko vročiti na naslovu M. ..., vendar pa je takrat prišel do podatkov, da naslovnik na tem naslovu več ne biva in da naj bi bival v Š. na naslovu P. ..., zato je vročevalec poskušal vročiti sodno pošiljko 14. 10. 2019 pritožniku na naslovu P., ..., pred tem ga je poklical, vendar pa se pritožnik na njegov klic ni odzval, zato je bilo na naslovu P. puščeno obvestilo o prispelem sodnem pisanju s pozivom, da se pritožnik 15. 10. 2019 nahaja na tem naslovu zaradi prevzema sodnega pisanja 15. 10. 2019 pa je bila vročitev naslovniku, to je pritožniku opravljena, kar izkazuje tudi vročilnica, ki je pripeta k l. št. 398 in iz katere izhaja, da je naslovu P. pritožnik 15. 10. 2019 osebno prevzel sodno pisanje, to je vabilo za glavno obravnavo za 5. 11. 2019. Povedano pokaže, da so neresnične trditve pritožnika, da v času poskušanja prve vročitve za glavno obravnavo ni bival na naslovu P., ker naj bi v tistem času bila hiša uničena od požara, kajti postopek vročitve, ki izhaja iz poročila pooblaščenega vročevalca pokaže nasprotno, to je, da je pritožnik na naslovu P. bival, saj je bil tam s strani pooblaščenega vročevalca opažen že 14. 10. 2019 (poročilo na l. št. 398), naslednji dan, to je 15. 10. 2019 pa je bila vročitev sodnega pisanja tudi opravljena.

8. Na podlagi navedenega, ker torej pritožbeni očitek o zmotni ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s pritožnikovim bivanjem v času vročitve ne drži, je prvo sodišče imelo vso podlago, da jo v skladu s prvim odstavkom člena 94 ZKP zaključilo, da je strošek vročitve sodnega pisanja za glavno obravnavo 5. 11. 2019, ko je vročitev moral opraviti pooblaščeni vročevalec, nastal izključno po krivdi pritožnika, zato mu je ta strošek (52,93 EUR) povsem utemeljeno naložilo v plačilo.

9. Po povedanem je bilo potrebno pritožbo pritožnika zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek člena 402 ZKP) in v odsotnosti kršitve iz petega odstavka člena 402 ZKP sklep sodišča prve stopnje potrditi.

10. Ker pritožnik ni uspel s pritožbo, bo v skladu s prvim odstavkom člena 98 ZKP moral plačati strošek pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje, pred katerim je tekel kazenski postopek.