Jedro

Zaradi neupoštevanja pravočasno podane trditvene podlage je sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo pravico do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je imelo glede dokazov obeh strank različne kriterije oziroma jih ni obravnavalo z enako skrbnostjo. S tem je storilo postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, katerega posledica je pomanjkljiva oziroma površna dokazna ocena, pa je tudi preraslo v absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2018 dalje do plačila, ter tožniku naložilo, da tožencu povrne stroške pravdnega postopka v višini 505,02 EUR.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijane sodbe ter zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Tožnik trdi, da je izpodbijana sodba tako pomanjkljiva, da je v določenih delih ni mogoče preizkusiti. Sodišče pri odločanju ni imelo na voljo le izpovedb prič, pač pa tudi listinske dokaze, vendar se do nekaterih ni opredelilo. Glede na diametralno nasprotujoče si navedbe pravdnih strank bi se moralo sodišče pri presojanju verodostojnosti in skladnost izpovedb opredeliti do vseh delov posamezne izpovedbe. Napačni so zaključki o verodostojnosti, skladnosti in prepričljivosti izpovedb toženca ter prič, katerih zaslišanje je predlagal. Podlago za presojo o verodostojnosti in skladnosti izpovedb zakoncev V. so predstavljala zgolj njuna pojasnila o poteku potovanja proti S. in o obisku tožnika. Sodišče ni upoštevalo, da zakonca nista znala povedati, katerega dne v tednu so se odpravili proti S., kam v S. so dejansko šli in kdo je plačal cestnino. Ni tudi upoštevalo določenih razhajanj med izpovedbami; toženec je izpovedal, da so se iz S. vračali po avtocesti, V. pa, da so šli nazaj po isti poti (po Jadranski magistrali). Obiska pri tožniku ni bilo, toženec in V. so si ga izmislili. Sodišče bi se tudi moralo opredeliti do okoliščine, da (s strani toženca predlagana) priča L. A. o vračilu dolga ni vedela ničesar. Nenavadna je okoliščina, da je za pričo predlagana oseba, ki o zadevi ne ve ničesar. Kot toženčev prijatelj je imel F. V. interes, da izpove v njegovo korist. Sodišče se ni opredelilo do izpisa telefonskih klicev, iz katerega izhaja, da je tožnik 31. 7. 2018 ob 14.45 uri (torej tik pred iztekom roka za plačilo dolga) toženca poklical iz svojega stacionarnega telefona. Nesramen toženčev odziv na klic je bil nato povod za tožbo. Sodišče je povzelo toženčevo izpovedbo o vsebini telefonskega pogovora (da sta se s tožnikom pogovarjala o postavitvi S. hišice in da je tožnik tožencu varoval mesto za njeno postavitev), ki pa je ni presojalo v povezavi s tistim delom toženčeve izpovedbe, iz katere izhaja, da je bil odnos med pravdnima strankama slab (še preden je odpeljal prikolico, se toženec s tožnikom ni razumel, zakaj bi se torej z njim pogovarjal o postavitvi hišice), niti v povezavi z okoliščino, da je bil tedaj že višek poletne sezone. Sodišče se tudi ni opredelilo do dejstva, da toženec ne razpolaga s pisnim potrdilom o vračilu dolga. Ker obstaja pisno dokazilo o obstoju dolga, bi bilo (upoštevajoč slabe medsebojne odnose) edino logično, da bi toženec ob vračilu dolga zahteval potrdilo o tem. Nerazumljivo je, da je sodišče za verodostojna ocenilo le tista dela izpovedb prič M. M. in Z. J., ki se nanašata na vprašanje obstoja dolga, ne pa tudi na vprašanje njegove vrnitve. Ker je bila seznanjena z vsemi moževimi finančnimi zadevami (tudi s toženčevim dolgom), je z življenjskega vidika logično, da je priča M. M. vedela, da toženec dolga ni vrnil. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedbe M. M., da je toženca in njegovo ženo večkrat (tudi iz drugih telefonskih številk) klicala zaradi vračila dolga, in da je toženčeva žena, ko je prepoznala njen glas, odložila telefon.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik od toženca zahteva plačilo 1.000 EUR, ki mu jih toženec dolguje za najem prostora za svojo kamp prikolico. Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da je toženec dokazal, da je njegov dolg do tožnika zaradi izpolnitve ugasnil. 6. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR; prvi odstavek 443. člena ZPP), v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Sodišče je kot relevantno dejansko stanje ugotovilo sledeče: toženec se je zavezal, da bo tožniku do 1. 8. 2018 plačal 1.000 EUR. Njegovo obveznost izkazuje potrdilo (prilogi A 2 in A 6), ki ga je (v aprilu ali maju 2018) napisal toženec, ko je odpeljal svojo prikolico iz tožnikovega kampa. Toženec je obveznost izpolnil enkrat v juniju 2018, ko se je na poti proti S. s prijateljema (F. in J. V.) ustavil pri tožniku in mu izročil dva bankovca po 500 EUR. Tako izhaja iz toženčeve izpovedbe, ki jo potrjujeta skladni izpovedbi prič F. in J. V. 8. Pravica strank do sodelovanja v postopku (pravica do izjave, 5. člen ZPP) je temeljna procesna pravica, ki se na drugi strani zrcali v dolžnosti sodišča, da se opredeli do navedb strank. Kadar sodišče ne upošteva oziroma se ne opredeli do vseh relevantnih strankinih navedb, stranko prikrajša za izjavljanje v postopku (odvzame ji možnost sodelovanja v postopku).

9. Utemeljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje do določenih tožnikovih navedb ni opredelilo. Ni se opredelilo do tožnikove trditve, da je 31. 7. 2018 poklical toženca in ga opozoril na zapadlost terjatve. Prav tako ne do okoliščine, da toženec tožnikovega telefonskega klica ni zanikal (zanikal je le zatrjevano vsebino telefonskega pogovora - trdil je, da ga je tožnik nagovarjal, da bi zopet kampiral pri njem). Sodišče prve stopnje tudi ni presojalo tožnikove trditve o neobstoju listinskega dokaza o poplačilu dolga. Pravna relevantnost navedb se izkazuje v dejstvu, da se je tožnik z njimi odzval na toženčevo ugovorno trditev, da je njegova obveznost v razmerju do tožnika ugasnila že junija 2018. Sodišče prve stopnje bi torej moralo zavzeti stališče tako glede navedb o časovni komponenti opravljenega telefonskega klica (dan pred dogovorjenim datumom zapadlosti dolga) in o vsebini klica, kot tudi glede pomena okoliščine, da toženec, ki se je za plačilo 1.000 EUR zavezal s pisnim dogovorom, ne razpolaga z listino, ki bi izkazovala poplačilo dolga. Ker tega ni storilo, je sodišču prve stopnje mogoče očitati, da trditev obeh strank ni presojalo enako skrbno. Zaradi neupoštevanja pravočasno podane trditvene podlage je sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo pravico do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.2

10. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnik graja dokazno oceno (sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo izpovedbe zaslišanih prič, ker jih ni ocenilo v povezavi z drugimi dokazi, glede nekaterih bistvenih delov izpovedb pa se sploh ni opredelilo), je strnjeno mogoče povzeti kot očitek o kršitvi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP (argumentacija sodišča prve stopnje ni bila skrbna, vestna in analitično sintetična).3 Gre za kršitev, ki načeloma pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (kar v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog), ki pa lahko preraste v absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. (pa tudi 14.) točki drugega odstavka 339. člena ZPP.4

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve o nasprotujočih si trditvah in izpovedbah presodilo, da je odločitev mogoča le na podlagi ocene dokazne vrednosti izpovedb pravdnih strank in zaslišanih prič. Zaključek o dokazanosti dejstva, da je toženčev dolg zaradi plačila ugasnil, je nato napravilo na podlagi dokazne ocene, oprte zgolj na izpovedbo toženca ter izpovedbi prič F. in J. V. Ocena o verodostojnosti in prepričljivosti (izpovedb) prič V. sloni na ugotovitvah, da sta njuni izpovedbi medsebojno skladni in skladni s toženčevo izpovedbo (gre za ujemanje v podrobnostih: da so v začetku junija s toženčevim črnim M. potovali po avtocesti proti S., od A. proti P. pa po Jadranski magistrali; da je toženec tožniku izročil bankovca po 500 EUR; da so se pri tožniku zadržali kratek čas), ter da gre za nepristranski priči (čeprav sta toženčeva soseda, jima ni mogoče očitati, da imata interes, da s svojo izpovedbo škodujeta tožniku). Takšna dokazna ocena je pomanjkljiva, saj je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo tako tožnikove navedbe o vsebini telefonskega klica (31. 7. 2018) in dokaze o tem (izpis telefonskih klicev v prilogi A 5, izpovedbi tožnika in priče M. M.), kot tudi druge pomembne okoliščine (neobstoj potrdila o plačilu), ki toženčeve trditve (in izpovedbo), pa tudi izpovedbi prič V., postavljajo v drugačen kontekst. Sodišče prve stopnje je torej izpovedbi prič V. ocenjevalo le v povezavi s toženčevo izpovedbo, ne pa tudi v povezavi z dokazi, ki jih je ponudil tožnik.

12. Neživljenjsko bi bilo od priče zahtevati, da se spomni vsake, tudi nebistvene podrobnosti. Če se takšnih podrobnosti spomni, pa ta okoliščina ne sme biti edina podlaga za oceno verodostojnosti njene izpovedbe. Ni namreč izključeno, da je skladnost izpovedb (in znotraj te skladnosti ujemanje v podrobnostih) posledica naučenosti (vnaprejšnje priprave na zaslišanje). Prav zato je pomembno, da sodišče najprej oceni vsak dokaz posebej, nato vse dokaze skupaj, ter da v končni dokazni oceni upošteva uspeh celotnega postopka.

13. Ugotovljena pomanjkljivost dokazne ocene izvira iz dejstva, da je imelo sodišče prve stopnje glede dokazov obeh strank različne kriterije, oziroma da jih ni obravnavalo z enako skrbnostjo. S tem je storilo postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, katerega posledica je pomanjkljiva oziroma površna dokazna ocena, pa je tudi preraslo v absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.5

14. Opisane postopkovne kršitve so narekovale razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 354. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje (bodisi na podlagi že izvedenih dokazov bodisi na podlagi ponovnega zaslišanja strank/prič, če to samo oceni za potrebno) naredi novo dokazno oceno, v kateri naj posamezne izpovedbe presodi same zase in v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Ob upoštevanju, da je dokazna vrednost posameznega dokaza odvisna tako od njegove notranje konsistentnosti kot tudi od njegove prepričljivosti v odnosu do ostalih dokazov, naj v okviru dokazne ocene (1) ponovno preveri notranjo konsistentnost toženčeve izpovedbe (toženec po eni strani izpoveduje o slabih medsebojnih odnosih v času, ko je imel v tožnikovem kampu prikolico, po drugi strani pa o tem, da od tožnika ni zahteval potrdila o plačilu dolga in da se je s tožnikom 31. 7. 2018 po telefonu pogovarjal glede postavitve mobilne hišice v njegovem kampu); (2) oceni izpovedbi prič V. z vidika njune verodostojnosti, pri čemer ta ocena ne sme temeljiti le na ugotovitvi o skladnosti izpovedb (njunih izpovedb, oziroma njunih izpovedb s toženčevo); ter (3) z vidika verodostojnosti/nepristranskosti in prepričljivosti (v odnosu do drugih dokazov) oceni tudi izpovedbo priče M. M. (v delu, ki se nanaša na njeno seznanjenost z moževimi finančnimi zadevami, tudi s toženčevim dolgom, in v delu, v katerem izpoveduje, da se toženec in njegova žena tudi na njene telefonske klice nista odzivala).

15. Odločitev o razveljavitvi sodbe je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi ocene, da ponovno izvajanje celotnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem (le v tem primeru bi postopkovne kršitve lahko odpravilo pritožbeno sodišče samo) ne bi bilo ekonomično (zaslišati bi moralo obe stranki in štiri priče), da razveljavitev ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da skladno z zgornjimi metodološkimi napotki izdela novo dokazno oceno) in da bi v primeru drugačne odločitve pritožbeno sodišče poseglo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbenega preizkusa.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

2 Prim. II Ips 155/2013. 3 Tožnik dokazni oceni ne očita vsebinske neprepričljivosti (v tem primeru bi šlo za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog). 4 Prim. II Ips 225/2017. 5 Gl. Zobec, J.: Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 1. knjiga, stran 95.