Up-595/06

18. 4. 2008

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložili Sindikat KNSS – Neodvisnost mariborske regije, Maribor, Sindikat KNSS – Neodvisnost Comet, d. d., Zreče, in Milan Mesarič, Laporje, ki jih zastopa Mihael Jenčič, odvetnik v Mariboru, na seji 18. aprila 2008

sklenil:

1.Ustavna pritožba Sindikata KNSS – Neodvisnost mariborske regije in Sindikata KNSS – Neodvisnost Comet zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 222/2005 z dne 31. 1. 2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Kdp 16/2004 z dne 23. 3. 2005 in s sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Kd 5/2004 z dne 28. 10. 2004 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba Milana Mesariča zoper sodne odločbe, navedene v prejšnji točki izreka, se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila stavka nasprotnih udeležencev Sindikat KNSS – Neodvisnost mariborske regije in Sindikat KNSS – Neodvisnost Comet (v nadaljevanju prvi in drugi pritožnik), ki je potekala od 1. 4. do 30. 4. 2004, nezakonita. Ugotovilo je (med drugim), da je stavka preuranjena, da predlagatelju ni bil vročen sklep o začetku stavke, da stavkovna pravila niso bila sprejeta, da sta bila v času stavke ogrožena varnost in zdravje delavcev (28. 4. 2004 in v času gladovne stavke) ter da je bilo nekaterim delavcem, ki niso sodelovali v stavki, onemogočeno opravljanje dela (1. 4. 2008 in od 8. 4. do 14. 4. 2004). Višje delovno in socialno sodišče (v nadaljevanju VDSS) je pritožbi prvega in drugega pritožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je bila stavka nezakonita 1. 4. 2004, od 8. 4. do 14. 8. 2004 ter 28. 4. 2004. V ostalem je predlog za ugotovitev nezakonitosti stavke in pritožbo zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Zoper odločitev VDSS sta revizijo vložila predlagatelj in prvi pritožnik. Vrhovno sodišče je reviziji predlagatelja ugodilo in je sodbo VDSS spremenilo tako, da je pritožbo prvega in drugega pritožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Revizijo prvega pritožnika je zavrnilo. Presodilo je, da je že prva preprečitev dela delavcev, ki niso sodelovali v stavki, povzročila nezakonitost, zaradi katere stavke vse do prekinitve ni bilo več mogoče obravnavati kot zakonite. Po mnenju Vrhovnega sodišča je bila stavka nezakonita tudi zato, ker je bilo ogroženo zdravje ljudi, ki so sodelovali v gladovni stavki.

2.Pritožniki v ustavni pritožbi zatrjujejo kršitev 125. člena Ustave. Menijo, da je sodišče v nasprotju s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 in nasl. – v nadaljevanju SKPgd), ki kot procesno predpostavko za reševanje kolektivnih delovnih sporov ureja predhodni postopek, odločilo, da predlagatelj izpolnjuje procesne predpostavke za vložitev predloga zaradi ugotovitve nezakonitosti stavke. Vrhovnemu sodišču očitajo, da je v nasprotju s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) poseglo v dejansko stanje in spremenilo sodbo VDSS. Menijo tudi, da je odločitev Vrhovnega sodišča nejasna glede tega, od kdaj Vrhovno sodišče šteje, da je stavka bila nezakonita. Pritožniki zatrjujejo tudi kršitev 77. in 35. člena Ustave, ker je Vrhovno sodišče odločilo, da že prva nezakonitost povzroči nezakonitost celotne stavke. Prvo nezakonitost pa naj bi sodišče utemeljilo na nedopustnem ravnanju posameznika.

3.Prvi pritožnik je vložil tudi samostojno ustavno pritožbo zoper izpodbijano odločitev. V njej zatrjuje kršitev 14. in 77. člena Ustave. Zaradi navedene odločitve naj bi mu bila povzročena nepopravljiva moralna škoda, predlagatelj pa naj bi zoper oba pritožnika vložil odškodninsko tožbo za plačilo 106.000.000,00 SIT odškodnine.

B. – I.

4.Po šesti alineji prvega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) lahko Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrže, če jo je vložila neupravičena oseba.

5.Ustavno pritožbo lahko vloži le oseba, na katero se z ustavno pritožbo izpodbijana odločba neposredno nanaša. Ker pritožnik ni bil stranka postopka, v katerem so bile izdane izpodbijane odločbe, se nanj izpodbijane sodbe ne nanašajo in zato tudi ni legitimiran za vložitev te ustavne pritožbe. Ker torej ustavne pritožbe ni vložila upravičena oseba, jo je senat Ustavnega sodišča zavrgel (2. točka izreka tega sklepa).

B. – II.

6.Senat Ustavnega sodišča je ustavni pritožbi zaradi skupnega obravnavanja združil.

7.V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano odločitev preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker 125. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč sodniško neodvisnost, se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Iz navedb pritožnikov, s katerimi utemeljujeta kršitev te določbe Ustave, pa je mogoče zaključiti, da sodišču očitata napačnost odločitve (sodišču očitata, da je odločilo v nasprotju z ZPP in SKPgd). Kršitev človekovih pravic lahko pomeni tudi sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno in kot takšno v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar takšne kršitve izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče z odločitvijo, da je na zakonitost oziroma nezakonitost stavke vplivala tudi gladovna stavka, ker se je s tem ogrožalo zdravje delavcev, ki so sodelovali v stavki, ni poseglo v ugotovljeno dejansko stanje v nasprotju z ZPP. Razlog za spremembo pravnomočne sodbe niso bila na novo ugotovljena dejstva ali njihova drugačna ocena, temveč le drugačna pravna presoja dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi. Vrhovno sodišče se je namreč strinjalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, da ni bila izkazana potrebna skrbnost za zdravje ljudi, ki so sodelovali v gladovni stavki in da je tudi zaradi tega stavka nezakonita. Enako velja glede odločitve Vrhovnega sodišča, da je že prva preprečitev dela delavcev, ki niso sodelovali v stavki, povzročila nezakonitost, zaradi katere stavke vse do prekinitve ni bilo več mogoče obravnavati kot zakonite. Tudi v tem delu se je strinjalo z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je bila stavka nezakonita ves čas njenega trajanja (tj. od 1. 4. 2004, ko je bilo preprečeno delo pogajalski skupini, pa do zaključka stavke 30. 4. 2004). Pritožnika zatrjujeta, da je odločitev Vrhovnega sodišča v tem delu tudi nejasna. Ta očitek ne drži. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je že prva nezakonitost povzročila, da je bila stavka nezakonita. Prva nezakonitost pa se je zgodila že 1. 4. 2004 (torej na dan začetka stavke), ko so stavkajoči onemogočili delo pogajalski skupini predlagatelja in ne šele 8. 4. 2004 kot zmotno navajata pritožnika. Zato njuno zavzemanje, da je bila stavka vsaj od 1. 4. do 8. 4. 2004 zakonita, nima podlage v izpodbijani odločitvi.

8.Očitkov pritožnikov, ki se nanašajo na izpolnitev procesnih predpostavk za vložitev predloga predlagatelja zaradi ugotovitve nezakonitosti stavke, senat Ustavnega sodišča ni presojal. Pritožnika teh očitkov nista uveljavljala v reviziji, kar pomeni, da v vsebinskem smislu nista izčrpala pravnih sredstev, ki so bila na razpolago.

9.Pritožnika menita, da stališče Vrhovnega sodišča, da že prva nezakonitost povzroči nezakonitost stavke vse do njene prekinitve, pomeni omejitev pravice do stavke iz prvega odstavka 77. člena Ustave in oži pravice stavkajočih iz Zakona o stavki (Uradni list SFRJ, št. 23/91 – v nadaljevanju ZStk), ker zakonitost stavke pogojuje z nedopustnim ravnanjem posameznika. Očitek ni utemeljen. Sodišče ni ugotovilo nezakonitosti stavke, ker naj bi posamezniki nedopustno ravnali (če bi sodišče to ugotovilo, bi bilo lahko takšno stališče neskladno s pravico do stavke). Ugotovilo je (med drugim), da pritožnika, ki sta bila organizatorja stavke in zato zadolžena za njeno zakonito izvedbo, stavke nista vodila na način, ki ne ogroža varnosti in zdravja ljudi (prvi odstavek 5. člena ZStk). Temu stališču pa ni mogoče očitati, da bi bilo v neskladju s pravico do stavke iz prvega odstavka 77. člena Ustave.

10.Očitka o kršitvi 14. in 35. člena Ustave sta neobrazložena, zato ju senat Ustavnega sodišča ni mogel preizkusiti.

11.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo (1. točka izreka tega sklepa). Pri tem se ni ukvarjal z vprašanjem, ali drugi pritožnik izpolnjuje procesne predpostavke za vložitev ustavne pritožbe.

C.

12.Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena in šeste alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik senata mag. Miroslav Mozetič ter člana Jasna Pogačar in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik senata