Jedro

1. Obsojenčev zagovornik je predlog za izrek enotne kazni v postopku neprave obnove postopka, utemeljeval z Okvirnim sklepom Sveta 2008/675/PNZ z dne 24.7.2008 o upoštevanju obsodb med državami članicami EU v novem kazenskem postopku (v nadaljevanju Okvirni sklep). Dvoma ni, da se glede na vsebino Okvirnega sklepa v kazenskem postopku proti določeni osebi pred domačim sodiščem upoštevajo tudi prejšnje obsodbe, ki so bile proti isti osebi in zaradi drugih kaznivih dejanj, izrečene v drugih državah, članicah EU. V zvezi s tem je Sodišče EU s sodbo v zadevi C-390/16 z dne 6.2.2018, na katero se tudi sklicuje obramba obsojenca, razsodilo, da določbe Okvirnega sklepa ne zahtevajo, da sodišča uporabijo predhodni postopek priznanja tujih sodb v skladu z nacionalno zakonodajo. Enaka odločitev je bila po ugotovitvi sodišča druge stopnje sprejeta tudi v sodbi C-390/16 z dne 5.7.2018. V obeh primerih gre za načelno mnenje, katerega uporaba je odvisna od vsakega konkretnega primera glede na domačo zakonodajo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo kot neutemeljen zavrnilo predlog obsojenega A. A. za izrek enotne kazni po pravnomočnih sodbah Okrožnega sodišča v Ostravi opr. št. 37T 3/2014 z dne 25.4.2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Olomouci opr. št. I To 92/2014-7783 z dne 9.3.2015 (sodba češkega sodišča) in po sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici II K 16933/2010 z dne 20.9.2021, v postopku neprave obnove po 407. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožuje obsojenčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da predlogu za izrek enotne kazni ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojenčev zagovornik je predlog za izrek enotne kazni v postopku neprave obnove postopka, utemeljeval z Okvirnim sklepom Sveta 2008/675/PNZ z dne 24.7.2008 o upoštevanju obsodb med državami članicami EU v novem kazenskem postopku (v nadaljevanju Okvirni sklep). Sodišče prve stopnje je njegov predlog zavrnilo, ker je ugotovilo, da četrti odstavek 3. člena Okvirnega sklepa predstavlja izjemo od siceršnjega upoštevanja tujih sodnih odločb, če bi le to, v skladu z nacionalno zakonodajo posegalo v prejšnjo obsodbo ali kakršnokoli odločitev, povezano z njenim izvrševanjem, ali bi jo razveljavilo oziroma revidiralo. Glede na to, da obsojenec kazen po sodbi češkega sodišča še ni prestal, saj je bil 22.7.2021 pogojno odpuščen s prestajanja zaporne kazni, bi sodišče v primeru izreka enotne kazni po obeh sodbah poseglo v način izvrševanja zaporne kazni po sodbi češkega sodišča. Le to namreč pogojnega odpusta ne bi moglo več preklicati glede na to, da bi s sodbo o izreku enotne kazni sodba češkega sodišča izgubila svojo samostojnost in ne bi več obstajala.

5. Obsojenčev zagovornik v pritožbi nasprotno meni, da ni ovir za izrek enotne kazni, saj bi pogojni odpust, če bi za to obstajali zakoniti razlogi, lahko preklicalo naše sodišče, saj pogojni odpust predstavlja obliko izvrševanja kazenske sankcije. Taka odločitev pa je tudi obsojencu v korist, saj bi v primeru ugoditve predlogu, že izpolnjeval formalne pogoje za pogojni odpust tudi v primeru izreka enotne zaporne kazni.

6. Sodišče druge stopnje soglaša z izpodbijanim stališčem, da niso podani razlogi za izrek enotne kazni, pri čimer navaja še sledeče. Dvoma ni, da se glede na vsebino Okvirnega sklepa v kazenskem postopku proti določeni osebi pred domačim sodiščem upoštevajo tudi prejšnje obsodbe, ki so bile proti isti osebi in zaradi drugih kaznivih dejanj, izrečene v drugih državah, članicah EU. V zvezi s tem je Sodišče EU s sodbo v zadevi C-390/16 z dne 6.2.2018, na katero se tudi sklicuje obramba obsojenca, razsodilo, da določbe Okvirnega sklepa ne zahtevajo, da sodišča uporabijo predhodni postopek priznanja tujih sodb v skladu z nacionalno zakonodajo. Enaka odločitev je bila po ugotovitvi sodišča druge stopnje sprejeta tudi v sodbi C-390/16 z dne 5.7.2018. V obeh primerih gre za načelno mnenje, katerega uporaba je odvisna od vsakega konkretnega primera glede na domačo zakonodajo. Če bi namreč sodišče prve stopnje sledilo stališču okvirnega sklepa, bi to pomenilo, da bi moralo že pri izdaji sodbe II K 16933/2010 z dne 20.9.2021 preklicati pogojni odpust po sodbi češkega sodišča, saj je preklic po prvem odstavku 89. člena KZ-1 glede na izrečeno kazen treh let zapora, obligatoren. S tem pa bi poseglo v izvrševanje navedene tuje sodbe, saj kazen 11 let zapora, kot je bila obsojencu izrečena s sodbo češkega sodišča, ravno zaradi pogojnega odpusta še ni izvršena. Kolikor bi sodišče upoštevalo kazen 11 let zapora, kot je to predlagal zagovornik v predlogu za nepravo obnovo, pa bi to šlo tudi v obsojenčevo škodo, saj se pogojni odpust ne bi upošteval. Rečeno drugače, šlo bi za enako situacijo, kot da bi bil pogojni odpust preklican, čeprav ta ni bil. Da bi se upoštevala zgolj prestana kazen osmih let in štiri mesece zapora, pa zopet ne pride v poštev, saj naše sodišče ne bi moglo odločati glede pogojnega odpusta, ki je vezan le na sodbo češkega sodišča. V primeru izreka enotne kazni bi se zato tudi po oceni pritožbenega sodišča poseglo v izvrševanje sodbe češkega sodišča, kar pa bi bilo v nasprotju s pravili Okvirnega sklepa.

7. Ne glede na obrazloženo pa je še pojasniti, da obsojenec z zavrnitvijo predloga za izrek enotne kazni v ničemer ni prikrajšan glede morebitnega pogojnega odpusta s prestajanja kazni treh let zapora po naši sodbi, saj na to odločanje sodba češkega sodišča nima nobenega vpliva. Pogoji za izrek pogojnega odpusta so vezani le na sodbo našega sodišča in obstoj okoliščin iz petega odstavka 88. člena KZ-1. Ker torej vložena pritožba spričo obrazloženega ni utemeljena, v postopku pa tudi ni prišlo do nepravilnosti, na katere je bilo treba paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 83. člena ZKP, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8. Čeprav obsojenec s pritožbo zagovornika ni uspel, ga je sodišče druge stopnje oprostilo plačila stroškov pritožbenega dela postopka in sicer iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje.