Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da predstavlja posel celoto, praviloma velja, da upnik ni dolžan sprejeti delne izpolnitve.

Trditveno breme glede okoliščine, da narava obveznosti tožeči stranki nalaga dolžnost sprejeti delno izpolnitev, je bilo na toženi stranki, ki pa takih trditev tekom postopka na prvi stopnji ni podala.

Tudi očitek procesne kršitve 453. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je tožeči stranki pustilo odgovarjati na naroku, ni utemeljen. Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. V tem primeru se je cel postopek vodil po pravilih, ki veljajo za redni postopek. Zato bi morala tožena stranka na kršitev določb ZPP o sporih majhne vrednosti opozoriti že pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se v 3. točki izreka znesek 4.170,15 EUR nadomesti z zneskom 1.491,52 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (1. in 2. točka izreka) potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: mora tožena stranka tožeči stranki plačati 2.315,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 05. 2004 do plačila, v 15 dneh, tožeča stranka pa bo v roku petih dni od plačila tega zneska toženi stranki po pošti poslala program Microsoft Profesional XP in program P. (1. točka izreka), se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 7 Ig 2006/03137 z dne 09. 05. 2006 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 316,00 EUR s pp (2. točka izreka), je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 4.170,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, ugodi pa tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena v stroškovnem delu, v ostalem pa ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke ugodilo in zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek, potem ko je ugotovilo: da sta stranki dne 23. 04. 2004 sklenili pogodbo o nakupu programske opreme (A2, v nadaljevanju: Pogodba), da tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti po pogodbi, da jo je tožeča stranka na to opozorila z dopisom z dne 20. 05. 2004 (A3) in ji dodelila dvodnevni rok za izpolnitev, da tožena stranka tudi po opominu ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti, da jo je tožeča stranka z dopisom z dne 24. 05. 2004 (A4) obvestila, da odstopa od pogodbe.

6. Zato je sodišče prve stopnje presodilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke za vrnitev danega plačila (2. odstavek 111. člena Obligacijskega zakonika, nadalje: OZ), saj je bila pogodba razvezana. Iz istega razloga je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek, saj je posledica razvezane pogodbe, da je stranka prosta svojih obveznosti (1. odstavek 111. člena OZ).

7. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je tudi po uveljavitvi novele ZPP-D nadaljeval po pravilih, ki veljajo za redni postopek, čeprav bi ga bilo, glede na vrednost spornega predmeta, treba nadaljevati po pravilih, ki veljajo za spore majhne vrednosti (4. odstavek 130. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti sicer velja, da ni mogoče uveljavljati pritožbenih razlogov bistvene kršitev določb ZPP iz 1. odstavka 339. člena ZPP in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 458. člena ZPP). Ker pa stranki na posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti nista bili opozorjeni (456. člen ZPP), pritožniku ni mogoče odreči obravnave pritožbe iz vseh pritožbenih razlogov (primerjaj II Cp 929/2009, I Cp 1277/2009).

8. Zato je pritožbeno sodišče najprej obravnavalo pritožbo v delu, ki se nanaša na izvedensko mnenje. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je izvedenec ni povabil k ogledu programa, na kar je opozarjala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Meni, da je bilo zaradi tega kršeno načelo kontradiktornosti, saj ji ni bilo omogočeno sodelovanje pri izvajanju dokaza.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je treba sicer načelno pritrditi stališču tožene stranke, da ima stranka pravico sodelovati pri izvedbi dokazov, vendar pa to na odločitev v zadevi ne more uspešno vplivati. Tožena stranka namreč navaja, da je izdelala vse dogovorjene dopolnitve programov, vendar je tožeča stranka preprečila inštalacijo le-teh. Tožena stranka torej ne trdi, da je posel opravila brez napak, temveč iz navedenega sledi, da se tožena stranka zoper zahtevek tožeče stranke brani z ugovorom, da ji je tožeča stranka preprečila izpolnitev pogodbenih obveznosti oziroma odpravo napak. Ker tožena stranka smiselno priznava, da je imel opravljeni posel napake, tudi z izpodbijanjem izvedenskega mnenja ne more uspeti. Bistvena kršitev določb iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

10. Glede navedb v ugovoru, da ji je tožeča stranka onemogočila, da bi izvedla popravke, je sodišče prve stopnje presodilo, da tožena stranka teh navedb ni dokazala, saj ni izkazala, da bi pripravila pravilno verzijo programa P. V tem delu pritožba ugotovljenega dejanskega stanja ne izpodbija uspešno, saj zgolj povzema svojo verzijo poteka dogodkov.

11. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v smeri, ki ločujejo med zatrjevanim prvotnim poslom na podlagi ponudbe iz leta 2003, ki naj bi bil v celoti realiziran in poslom po sklenjeni Pogodbi iz leta 2004. Sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tožene stranke, temveč je sprejelo navedbe tožeče stranke, ki je povzela potek dogodkov v pripravljalni vlogi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožeča stranka verodostojno povzela opis dogodkov pred sklenitvijo Pogodbe, saj to potrjuje vsebina (I. točke) Pogodbe. V njej namreč stranki sporazumno ugotavljata, da je prodajalec kupcu že dne 07. 08. 2003 dostavil (prvo) ponudbo, ki vključuje prenos licence za uporabo programa P. in dodelavo programa za potrebe kupca, hkrati pa navajata, da je kupec na račun kupnine že plačal znesek 478.980,00 SIT. V kolikor bi tudi tožena stranka izpolnila svoje obveznosti po ponudbi iz leta 2003, bi bilo to v ugotovitvah Pogodbe nedvomno navedeno. Ker sodišče prve stopnje ni sprejelo trditev tožene stranke, da je opravila dela po ponudbi iz leta 2003, tudi ni utemeljen ugovor, da so bile napake prepozno notificirane.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil predmet tega posla tako dobava programov Microsoft DSP Office Basic in Microsoft Profesional XP kot tudi dodelava programa P., kot je obsežen v točki II. Pogodbe. Da gre za isti pravni posel, je sodišče navedlo že v 4. odstavku na 2. strani izpodbijane sodbe. V Pogodbi opisane dodelave programa namreč v celoti obsegajo vse funkcionalnosti, ki so bile navedene v ponudbi iz leta 2003. Glede na vsebino Pogodbe je tudi pritožbeno sodišče sledilo opredelitvi sodišča prve stopnje, ki je predmetni posel obravnavalo kot celoto. Tožena stranka zato neutemeljeno navaja, da naj bi bili predmet spora zgolj dodatni moduli oziroma dodatno zahtevane funkcije programa podjetnik v vrednosti 128.400,00 SIT (503,80 EUR). Sodišče prve stopnje torej teh trditev tožene stranke ni spregledelo, pač pa jim utemeljeno ni sledilo.

13. Iz navedenega pa izhaja, da je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke za plačilo operacijskega sistema MS Windows XP Professional SL in programske zbirke MS Office. Ker je bilo ugotovljeno, da po Pogodbi predstavlja posel celoto velja, da upnik ni dolžan sprejeti delne izpolnitve (1. odstavek 285. člena OZ). Tako je tožeča stranka (v ugovoru zoper sklep o izvršbi v pridruženi zadevi III Pg 1460/2007) v zvezi s tem pojasnila, da navedenih programov ne uporablja zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke ter da je program Windows niti ni bil instaliran na računalnik tožeče stranke. Smiselno je torej trdila, da nima interesa sprejeti delno izpolnitev, tožena stranka pa tem navedbam ni (obrazloženo) ugovarjala. Trditveno breme glede okoliščine, da narava obveznosti tožeči stranki nalaga dolžnost sprejeti delno izpolnitev, je bilo na toženi stranki, ki pa takih trditev tekom postopka na prvi stopnji ni podala.

14. Tudi očitek procesne kršitve 453. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je tožeči stranki pustilo odgovarjati na naroku, ni utemeljen. Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče (1. odstavek 286.b člena ZPP). V tem primeru se je cel postopek vodil po pravilih, ki veljajo za redni postopek. Zato bi morala tožena stranka na kršitev določb ZPP o sporih majhne vrednosti opozoriti že pred sodiščem prve stopnje.

15. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (3. točka izpodbijane sodbe). Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki stroške po specificiranih stroškovnikih priglašenih v vlogah in na naroku za glavno obravnavo. Tako je tožeči stranki utemeljeno priznalo stroške: 200 točk za sestavo tožbe, 200 točk za sestavo pripravljalne vloge, 200 točk za 1. narok za glavno obravnavo, 150 točk za narok dne 20.11.2009, za sestavo ugovora 100 točk, 3x20 točk za sestavo poročil stranki (7. točka Tar. št. 39 OT), skupaj 910 točk, kar znaša po OT 417,69 EUR, 2% administrativnih stroškov, 20 % DDV, sodne takse za tožbo 63,44 EUR in sodbo 63,44 EUR za ugovor pa 23,79 EUR, nadalje še 829,60 EUR stroškov izvedenine, kar znaša 1.491,52 EUR. Pritožba je glede odločitve o stroških postopka torej delno utemeljena. Zato je treba pritožbi delno ugoditi in v tem delu izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se v 3. točki izreka znesek 4.170,15 EUR nadomesti z zneskom 1.491,52 EUR.

16. V ostalem pa pritožba tožene stranke ni utemeljena. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena in 353. člen ZPP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v ostalem (1. in 2. točka izreka izpodbijane sodbe) zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

17. Ker tožena stranka s pritožbo zoper glavno stvar ni uspela, temveč je bila spremenjena zgolj odločitev v stroškovnem delu, zaradi katerega niso nastali posebni stroški, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 3. odstavkom 154. člena ZPP).