Jedro

Na uspeh s svojim zahtevkom na varstvo pred kršitvijo znamke lahko upravičenec upa le, če določno opredeli domnevno kršeči znak.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnici sta predlagali izdajo začasne odredbe, s katero sta predlagali, naj sodišče toženi stranki naloži:

1. 1. prepoved ponujanja in prodajanja strojev za perforiranje, žlebljenje in rezanje v gospodarskem prometu, "označene z znakom, ki je enak oz. zamenljivo podoben znamki Evropske unije "DUMOR!", registrirane pri Uradi EU za intelektualno lastnino pod registrsko številko ...;

2. odstranitev iz gospodarskih tokov vseh strojev, "ki jih je tožena stranka kupila od družbe G. Co. Ltd, zlasti stroje(v) Swift 33 sniper, Swift air 335b sniper, Air 331 BSC, Ntil easycrease mf in Easymulti-air mk2":

3. prepoved, "da bi od družbe G. Co. Ltd naročala in odkupovala stroje, zlasti stroje Swift 33 sniper, Swift air 335b sniper, Air 331 BSC, Ntil easycrease mf in Easymulti-air mk2, njihove nadomestne dele in dodatke k strojem".

V točkah 4 do 7 je tožeča stranka zahtevala še naložitev denarne kazni za vsako kršitev, denarne kazni za morebitno zamudo, nesuspenzivnost ugovora tožene stranke in pa, da naj velja začasna odredba do pravnomočne odločitve sodišča. 2. Tožena stranka je takšnim zahtevkom nasprotovala.

3. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Obrazložilo je, da je sicer tožeča stranka verjetno izkazala, da je imetnica znamke EU. Verjetno je izkazala, da je tožena stranka tržila stroje pod imeni Dumor Swift 33 sniper, Dumor Swift air 335b sniper in Dumor Air 331 BSC. Med strankama pa je bilo nesporno, da je tožena stranka v letih 2011 do 2014 pri prvi tožnici naročala izdelke in je takrat z njenim soglasjem uporabljala znamko. Nesporno je, da je tožena stranka po tem obdobju vseeno nadaljevala z uporabo znamke tožeče stranke. Toženka je po obvestilu z dne 19. 3. 2018 o kršitvi nemudoma prenehala uporabo tožničine znamke in je iz svojega oglaševanja umaknila vso ponudbo kršečih strojev. Ker tožena stranka po 19. 3. 2018 ni več nadaljevala s kršitvami znamke, je zavrnilo zahtevek pod točko 1 izreka.

4. Za zahtevke pod 2 in 3 izreka je prvostopenjsko sodišče presodilo, da so bili neodpravljivo nesklepčni. Zahtevek na odstranitev od kitajske družbe G. Co Ltd kupljenih strojev in prepoved naročanja in odkupovanja strojev od te družbe namreč nima temelja v materialnem pravu, saj ti stroji niti niso neustrezno označeni, npr. s tožničino znamko.

5. Prvostopenjsko sodišče ni ugodilo zahtevkom niti na temelju pravil o nelojalni konkurenci. Toženkina odločitev o samostojnem nakupu izdelkov pri kitajskem izdelovalcu ni dejanje nelojalne konkurence. Tožeča in tožena stranka namreč nista sklenili pogodbe o dolgoročnem sodelovanju ali ekskluzivnem zastopanju.

6. Zoper prvostopenjski sklep je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je navedla vrsto razlogov, zaradi katerih naj bi bila nepravilna odločitev, kolikor se je nanašala na kršitev znamke. Nepravilna naj bi bila ugotovitev, da stranki nista sklenili pogodbe o dolgoročnem sodelovanju. Tožena stranka naj bi razdrla poslovni dogovor s tožnicama, ker je prenehala odkupovati stroje od tožnic. Ker pa je tožena stranka tudi po razdoru poslovnega pogodbenega razmerja s tožnicama še naprej uporabljala znamko tožeče stranke, naj bi bila pravno nepomembna ugotovitev sodišča, da naj bi tožna stranka 19. 3. 2018 prenehala uporabljati znamko, izkaže kot pravno nepomembna. Tožena stranka naj bi namreč konkurenčno prednost pred drugimi podjetji v Sloveniji zaradi razlikovalnega učinka znamke že pridobila.

7. Tožena stranka naj bi prenehala naročati stroje in dodatke pri tožnicah, zato da je enak poslovni dogovor sklenila s kitajskim izdelovalcem strojev G. Co., Ltd. To naj bi storila zato, da se izogne marži tožnic. Ker pa je tožena stranka stroje še naprej prodajala pod znamko tožnic in izkoriščala njen razlikovalni značaj, naj ne bi moglo biti utemeljenega dvoma, da naj bi ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.

8. Izdani sklep naj bi bil sklep presenečenja, ker naj bi sodišče šele z izpodbijanim sklepom razkrilo, da okoliščino odstranitve znamke iz spletne strani enači s prenehanjem kršitve. Nepravilno naj bi bilo ravnanje sodišča, ki naj bi opustilo opozorilo tožnicama, da njun predlog ni sklepčen. S takšnim ravnanjem naj bi bilo tožnicama vzeta pravica do obravnavanja pred sodiščem.

9. Pritožba še očita prvostopenjskemu sodišču, da naj bi v izpodbijanem sklepu površno obravnavalo nelojalno konkurenco.

10. Pritožba ni utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in prvostopenjski sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

11. Tožeča stranka je uveljavljala tako zahtevke na temelju znamke EU, kot tudi na temelju nelojalne konkurence.

12. Obe tožnici sta pravni osebi s sedežem v inozemstvu. Tožena stranka je pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji. Tožnici sta vložili predlog za izdajo začasne odredbe. Začasna odredba je začasen in zaščiten ukrep, za katerega je pristojno sodišče Republike Slovenije (člen 131 ods. 2 v povezavi s čl. 125 ods. 1 in 124 (a) Uredbe (EU) 2017/1001 o blagovni znamki Evropske unije), saj je tožeča stranka hkrati vložila tudi tožbo, s katero želi doseči trajno prepoved uporabe znamke Dumor! Postavila je še druge zahtevke, katerih začasno varstvo je skušala doseči s predlagano začasno odredbo.

13. Za odločanje o zahtevkih, kolikor temeljijo na zatrjevani nelojalni konkurenci, pa je sodišče RS pristojno na temelju čl. 4 ods. 1 Uredbe (EU) št. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

I. Odločitev o pritožbi, kolikor se nanaša na zatrjevano kršitev znamke

14. Odločitev prvostopenjskega sodišča v točki 1 izreka je pravilna, četudi iz drugih razlogov, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče. 15. Z registracijo znamke EU se imeniku podelijo izključne pravice (člen 9 Uredbe (EU) 2017/1001 o blagovni znamki Evropske unije). Imetnik znamke sme prepovedati uporabljati znak, ki je enak ali podoben znamki EU in se uporablja v zvezi z enakim ali vsaj podobnim blagom in storitvami. Na uspeh s svojim zahtevkom na varstvo pred kršitvijo znamke lahko upravičenec upa le, če določno opredeli domnevno kršeči znak. Pritožbeno sodišče je glede tega v celoti sledilo odločbi VS RS, v kateri je že bilo odločeno, da mora biti kršeči znak opredeljen (zadeva z opr. št. III Ips 36/2008, r. št. 10 - zadeva "Boss"). V navedeni zadevi je tožeča stranka uveljavljala tako zahtevke na temelju ZIL-1, kot tudi nelojalne konkurence. Utemeljevala jih je s kršitvami vrste znamk "Boss" in "Hugo Boss". VS RS je odločilo takole: "Zahtevki, s katerimi se zahteva abstraktna prepoved glede „drugih izdelkov,“ glede „drugih znakov, ki posnemajo določene registrirane znamke“ ... ter abstraktna odstranitev „vseh izdelkov“ in izdelkov označenih „z znaki, ki posnemajo določene registrirane znamke Boss oziroma Hugo Boss“ ... že zaradi nekonkretiziranosti samih tožbenih predlogov ne omogočajo presoje o predpostavkah kršitvenega dejanja in zato ne morejo biti utemeljeni. Smiselno enako to velja tudi za zahtevke na podlagi Zakona o varstvu konkurence (ZVK, Uradni list RS, št. 18/1993)."

16. Navedeno odločbo je VS RS izdalo še na temelju določb ZIL-1. Že zaradi vsebinsko enakih določb 47. člena ZIL-1 in člena 9 Uredbe (EU) 2017/1001 o blagovni znamki Evropske unije ni mogoče najti nobenega razloga proti uporabi v navedeni odločbi VS RS izraženega pravnega mnenja VS RS tudi v tej zadevi. Nobenega razloga tudi ni, da bi pravna presoja VS RS ne veljala v postopku z začasno odredbo. V obeh postopkih lahko stranka upa na uspeh le, če postavi takšen zahtevek, za katerega obstaja pravni temelj. Razlika obstaja glede dokazne mere. O njej pa pritožbenemu sodišču ni bilo treba presojati.

17. Že navedena odločba VS RS je odločila, da veljajo povsem enaka pravila kot za prepovedni zahtevek po pravu znamke tudi za prepovedni zahtevek na temelju nelojalne konkurence. To je tudi jasno razvidno iz navedka. Razlika v primerjavi s to zadevo je le v tem, da je bil v odločbi z opr. št. VS RS III Ips 36/2008 pravni temelj za odločanje o nelojalni konkurenci takrat veljavni ZVK, sedaj pa je 2. odstavek 63.b člena ZPOmK-1. Vsebinske razlike med obema predpisoma pa ni, zato se lahko v prej navedeni zadevi VS RS zapisano pravno mnenje brez pomislekov uporabi tudi v tej zadevi.

18. V točki 1 izreka je tožeča stranka zahtevala prepoved ponujanja in prodajanja strojev za perforiranje, žlebljenje in rezanje v gospodarskem prometu, "označene z znakom, ki je enak oz. zamenljivo podoben znamki Evropske unije "DUMOR!", registrirane pri Uradu EU za intelektualno lastnino. Kakšen je znak, ki ga uporablja tožena stranka, tožeča stranka ni navedla. Zahtevala je prepoved, kakršna glede na materialno pravo sploh ne more biti utemeljena. Zato je tak zahtevek nesklepčen. Zapisano velja tako za očitano kršitev pravic iz znamke, kot tudi za domnevno nelojalno konkurenco. Na številne pritožbene očitke v zvezi z odločitvijo, kolikor je ta povezana z domnevno kršitvijo znamke, zato pritožbenemu sodišču ni treba posebej odgovarjati.

19. S tem je tudi odločeno o zahtevkih v tč. 2 in 3 izreka prvostopenjske sodbe, kolikor temeljijo na kršitvi znamke. Če namreč tožena stranka ni kršila znamke, potem ji tudi ni mogoče naložiti odstranitve strojev iz gospodarskega prometa (tč. 2 izreka), niti opustitve prihodnjega nakupovanja strojev pri G. Co. Ltd. zaradi kršitve znamke.

20. Prvostopenjsko sodišče v zvezi z znamko ni izdalo sklepa presenečenja, ker naj ne bi opozorilo tožeče stranke, da je kršitev znamke prenehala, ker je tožena stranka na svojih spletnih straneh ne omenja več. Ta presoja sodišča prve stopnje je rezultat dokaznega postopka. Zato izpodbijani sklep za tožečo stranko ne more predstavljati sklepa presenečenja.

II. Odločitev o pritožbi, kolikor se nanaša na očitano kršitev pravil nelojalne konkurence v 2. in 3. točki izreka prvostopenjskega sklepa

21. Neutemeljena je tudi pritožba zoper točki 2 in 3 izreka prvostopenjskega sklepa, kolikor se nanašata na zatrjevano kršitev pravil o nelojalni konkurenci. Tožeča stranka namreč ni verjetno izkazala, da je tožena stranka neutemeljeno odpovedala pogodbo s tožečo stranko in neutemeljeno sklenila pogodbo s tretjo osebo (2. odstavek 63.a in 4. alinea 3. odstavka 63.a člena ZPOmK-1). Tožeča stranka tako ni verjetno izkazala, da bi imela zoper toženo stranko zahtevek iz nelojalne konkurence (1. odstavek 272. člena ZIZ).

22. Neutemeljen je očitek, da prvostopenjsko sodišče svoje odločitve ni dovolj obrazložilo. To je storilo v svojem sklepu v r. št. 27. 23. Sklepanje prodajnih pogodb z najugodnejšim ponudnikom namesto z manj ugodnim ni nelojalna konkurenca. To je kvečjemu izid običajne in zaželjene tržne tekme med različnimi ponudniki (glej 74. člen Ustave RS). Konkurenca lahko kvečjemu postane nelojalna, če so podane dodatne okoliščine. Takšne okoliščine opisuje 4. alinea 3. odstavka 63.a člena ZPOmK-1. Nelojalna konkurenca bi bila lahko podana, če bi stranki tega spora v preteklosti sklenili kakšno pogodbo, ki pa je potem tožena stranka neutemeljeno ne bi izpolnila zato, da bi začela kupovati blago pri drugemu ponudniku. Tožeča stranka ni verjetno izkazala, da bi bila sklenjena takšna pogodba.

24. Zdi se, da pritožba napada prav odločilno presojo prvostopenjskega sodišča, da tožeča in tožena stranka niti v času od 2011 do 2014 nista sklenili pogodbe o dolgoročnem sodelovanju ali ekskluzivnem zastopanju (prvo­stopenjski sklep, r. št. 27). Glede tega navaja pritožba, da sta bili stranki v pogodbenem razmerju, in kot temelj navaja 18. člena OZ. Konkretno pa ta pritožba ne navaja, kaj naj bi podpiralo sklepanje, da sta stranki sklenili še kakšno drugo pogodbo poleg najbrž večjega števila prodajnih pogodb. Za prodajne pogodbe niti ne trdi, da bi ostale neizpolnjene. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi zgolj pojasnjuje, da je bilo verjetno izkazano, da je tožena stranka v času med 2011 in 2014 kupovala stroje od tožeče stranke. To je bilo med strankama celo nesporno (prvostopenjski sklep, r. št. 12). Vendar pa prvostopenjski sklep v r. št. 27 ne misli na takšna pogodbena razmerja, temveč na sklenitev kakšne pogodbe, ki bi bila drugačna kot posamezne prodajne pogodbe. Takšna pogodba bi na primer lahko bila pogodba o trgovskem zastopanju (1. odstavek 807. člena OZ), njej podobna pogodba o pogodbenem trgovcu (ni urejena v OZ) ali še kakšna druga pogodba. Vsekakor pa bi morala tožeča stranka postaviti določne trditve o tem, kakšna naj bi bila vsebina takšne pogodbe. Že tega ni zmogla. Sklenitev pogodbe opisane vrste je tožena stranka poleg tega tudi zanikala.

25. Ostali pritožbeni očitki pa so tako splošni, da ne zahtevajo nobene nadaljnje presoje s strani pritožbenega sodišča. 26. Pravilna pa je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o ostalih zahtevkih (točke 4 do 7 izreka prvostopenjskega sklepa). Ti so v razmerju do glavnih zahtevkov zgolj pomožni. Ker z glavnimi zahtevki tožeča stranka ni imela uspeha, jih posledično ne more imeti niti s temi zahtevki.

27. Ker je bila predlog za izdajo začasne odredbe vložen skupaj s tožbo, o stroških postopka v zvezi z začasno odredbo še ni mogoče odločiti (4. odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).