Jedro

V konkretnem primeru ni podan kumulativno predpisan pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je presojalo vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, pri čemer je pravilno upoštevalo, da je prvi pogoj stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve pogodbe. Drugi pogoj pa ima osebni značaj, pri čemer je pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje in s tem povezano možnost nadaljnjega sodelovanja.

Kot okoliščin po 118. členu ZDR-1 ni mogoče upoštevati okoliščin, zaradi katerih je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (109. člen ZDR-1). Ni namreč mogoče mešati pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z okoliščinami in interesi iz prvega odstavka v času odločanja sodišča veljavnega 118. člena ZDR-1. Zakon jih sicer podobno opisuje, vendar gre za dva različna pojma. Nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1) se dokazuje z okoliščinami, zaradi katerih je ugotovljena kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako resna, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožjo sankcijo. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. Praviloma bodo to okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka, v delu, ki se nanaša na prenehanje pogodbe o zaposlitvi od 12. 5. 20017 dalje in v drugem odstavku III. točke izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 8. 2016 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka) ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi dne 5. 8. 2016, ampak je, razen v obdobju od 23. 8. 2016 do 22. 9. 2016, trajalo do 11. 5. 2017, ko preneha na podlagi te sodbe, višji zahtevek (delovno razmerje v času od 23. 8. 2016 do 22. 9. 2016 in od 11. 5. 2016 dalje) je zavrnilo (točka II izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 8 dni za čas od 6. 8. 2016 do 22. 8. 2016 in od 23. 9. 2016 do 11. 5. 2017 prijaviti v obvezno zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ji obračunati nadomestilo plače v znesku 3.060,23 EUR bruto mesečno, v obdobju od 23. 9. 2016 do 16. 11. 2016 in obdobju od 25. 11. 2016 do 11. 5. 2017 zmanjšano za znesek 892,50 EUR bruto, od tega zneska obračunati akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke za socialno varnost ter nato tožnici izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec. Višji tožbeni zahtevek (reintegracija, celotno nadomestilo plače v času od 23. 8. 2016 do 22. 9. 2016 in razlika do polnega nadomestila v obdobju od 23. 9. 2016 do 16. 11. 2016 in od 25. 11. 2016 do 11. 5. 2017) je zavrnilo (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni plačati razliko plače za julij 2016 v višini 1.406,98 EUR bruto, od tega zneska obračunati pripadajoče davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 8. 2016 dalje do plačila (točka IV izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (točka V izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.309,34 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in posledično zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnica v postopku vztrajala pri reintegraciji in ni podala predloga za sodno razvezo niti ga ni podala tožena stranka. Tožena stranka je v vlogi z dne 22. 4. 2017 med drugim navedla, da nadaljevanje delovnega razmerja zaradi porušenega zaupanja ni več mogoče, ni pa navedla, da naj sodišče o tem odloči. Meni, da je obrazložitev tožene stranke zelo skromna, zato ni moč slediti navedbam sodišča, da gre za prepričljivo izpoved direktorja tožene stranke o izgubi zaupanja v zvezi s tožničinim delom. Opozarja, da je v vlogi z dne 8. 5. 2017 navedla, da gre s strani tožene stranke za nedoločno navedbo razdrtja pogodbe o zaposliti in da naj sodišče toženo stranko izrecno pozove, ali uveljavlja tak zahtevek. Meni, da je obrazložitev sodišča v zvezi z uporabo 118. člena ZDR-1, ki temelji samo na izpovedi direktorja tožene stranke, neizkazana in nedorečena. Sodišče se je namreč postavilo na stališče tožene stranke, da nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki ni mogoče, ne da bi tožnici dalo možnost podati argumente, zakaj bi želela še naprej ostati zaposlena pri toženi stranki. Nadalje navaja, da je nesprejemljiva odločitev sodišča, da ob sodni razvezi ni odločilo o denarnem povračilu. Meni, da bi sodišče lahko določilo višino denarnega povračila, saj so bili znani vsi kriteriji. Tožnica je navajala, da je določeno obdobje prejemala nadomestilo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje in da je bila pri toženi stranki zaposlena osem let. Predložila je tudi plačilno listo glede višine bruto plače. Ne strinja se, da ni podan element protipravnosti v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem tožene stranke. Navaja, da se je sodišče kljub temu, da je pravilno navedlo, da gre za obrnjeno dokazno breme, postavilo na stališče, da je tožnica tista, ki mora dokazati svoje trditve. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je sodišče sledilo izključno navedbam direktorja tožene stranke, pri tem pa ni upoštevalo drugih dokazov, ki jih je predložila tožnica. Opozarja, da je sodišče v 2. točki obrazložitve v izpodbijani sodbi navedlo, da je zavrnilo odškodninski zahtevek, ker dokazni postopek ni pokazal elementov trpinčenja in s tem tudi protipravnega ravnanja tožene stranke, medtem ko je v 13. točki obrazložitve pojasnilo, da je ugotavljalo, ali je podana krivdna odgovornost tožene stranke. To pa pomeni, da se sodišče ni jasno opredelilo o posameznem elementu odškodninske odgovornosti. V zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodišče ni upoštevalo vseh dokazov, ki jih je predložila tožnica in je odločitev utemeljilo zgolj na izpovedi direktorja tožene stranke, kljub temu da je dokazno breme na toženi stranki. Poudarja, da je sodišče spregledalo pričanje tožnice in ostalih prič ter listine, ki jih je tožnica podala v zvezi z delavcem A.A. in njegovim delom. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v zvezi s sestavljanjem primopredajnih zapisnikov in navaja, da je tudi to ugotovitev sodišče prve stopnje oprlo le na izpoved direktorja tožene stranke, pri tem pa ni upoštevalo kopije zapisnikov, ki jih je predložila tožnica. Enako je sodišče tudi glede sestankov, ki jih je imela tožnica bistveno več, v celoti sledilo izpovedi direktorja tožene stranke. Izpoved B.B. pa je sodišče napačno presodilo. Tožnica je v potrditev svojih navedb predložila tudi ročne zapiske glede skupnih sestankov, ki pa jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Izpodbija tudi ugotovitve sodišča v zvezi z njenimi dopusti in bolniškimi staleži, pri čemer se sodišče ni opredelilo do dokazov, ki jih je predložila v zvezi s tem (poslani maili direktorju tožene stranke). Nepravilne so tudi navedbe glede negativne stimulacije, ki jo je tožnica prejemala večkrat kot ostale vodje, glede pisarniškega stola in ostalih kosov pohištva. Sodišče je v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu v celoti sledilo zgolj direktorju tožene stranke, medtem ko se do listin, ki jih je predložila tožnica, ni opredelilo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe in posledično zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Navaja, da razlog za izgubo zaupanja v tožnico ni bil samo v tem, da je imela tožena stranka zaradi samovoljne in neodobrene odsotnosti težave in predvidenega dela ni mogla izvesti, ampak v tem, da je s tožnico, glede na to, da je naklepno ravnala proti navodilom, nemogoče sodelovati, saj je porušeno zaupno razmerje. V kolikor delavec ravna v nasprotju z izrecnimi navodili, potem se na takega delavca ni mogoče zanesti. V takšnim primerih je treba imeti ničelno toleranco. Sklicuje se na izpoved direktorja tožene stranke, ki je povedal, da si nadaljevanja delovnega razmerja s tožnico ne predstavlja več, ker vanjo nima zaupanja. Bistveno je, da je tožnica kršila določila zakona, ki imajo za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da zaradi takšne kršitve ni več zaupanja v njeno delo in da tožena stranka s tožnico ne želi več nadaljevati delovnega razmerja, ker so kršitve tako hude. V izredni odpovedi je navedeno, da so bile zaradi tožničine odsotnosti v delovnem procesu motnje, kar so potrdile zaslišane priče in zastopnik tožene stranke. Navedeno je tudi, da se ni oddala ponudba za C. in kakšne so bile nevšečnosti in zastoji na gradbiščih. D.D. je izpovedal, da ponudbe za C. ni bilo mogoče oddati, ker jo fizično ni uspel narediti. Prav tako je direktor tožene stranke že na sestanku dne 8. 7. 2016 izpostavil, da vsega dela ne bo mogoče izvesti. Na tem sestanku je bila prisotna tudi tožnica, ki je kljub temu, da je vedela in bila opozorjena, da dela ne bo mogoče izvesti, samovoljno odšla na dopust. Izpostavlja izpoved E.E., ki je pojasnil, da so bili pri toženi stranki trije pomembni projekti izven območja občine, zaradi česar je bila potrebna dodatna koordinacija del in da tožena stranka ni sprejela odločitve, da ponudbe za C. ne bo izdelala, pač pa je ni bilo mogoče izvesti. Odgovornost za neizdelavo ponudbe za C. in za neizvedbo ostalih del (vodenja gradbišč, napredovanja le teh, izvedbo dodatnih del) je mogoče pripisati zgolj tožničini odsotnosti. Zmotna je ugotovitev sodišča, da dejstvo, da je tožnica še dva tedna po vrnitvi na delo nemoteno opravljala svoje delovne obveznosti, pomeni, da ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče je spregledalo, da se je tožničin nadrejeni v službo vrnil 1. 8. 2016 in šele takrat se je direktor tožene stranke seznanil s tožničino neupravičeno odsotnostjo z dela. Še istega dne pa je tožena stranka tožnici podala pisno obdolžitev in vabilo na zagovor. Ne strinja se z odločitvijo, da tožnici pripada plačilo za dneve, ko je bila neupravičeno odsotna. Dejstvo je, da je bila tožnica v spornem obdobju neupravičeno odsotna in ni delala, zaradi česar s plačilom za delo v navedenem obdobju ne more biti obogatena. Meni, da je pravica do plačila pogojena z opravljanjem dela. V zvezi s tem se sklicuje na 4. in 44. člen ZDR-1. Meni tudi, da niso izpolnjeni pogoji za plačilo nadomestila plače po 137. členu ZDR-1. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice o bistveni kršitvi določb postopek iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču prve stopnje očita v zvezi z obrazložitvijo odločitve glede neobstoja odškodninske odgovornosti tožene stranke za zatrjevani mobing oziroma neenako obravnavo tožnice. Ta kršitev je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev, zakaj v obravnavanem primeru ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, med katerimi ni nasprotij, zato je odločitev vsekakor mogoče preizkusiti. Neutemeljen je tudi očitek tožnice o kršitvi iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba namreč ne vsebuje protispisnih ugotovitev glede upoštevanih listin, zapisnikov in prepisov zvočnih posnetkov.

9. Neutemeljeno tožnica v pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje zlasti pri presoji odškodninske odgovornosti zaradi neenake obravnave tožnice v primerjavi z ostalimi vodji in trpinčenjem na delovnem mestu ni opredelilo do vseh izpovedi prič in listinske dokumentacije, ki jo je tožnica predložila za potrditev svojih navedbe. V zvezi s tem sodišču prve stopnje smiselno očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 8. člena ZPP. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Dejstvo, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni povzelo celotnih izpovedi prič in ni navedlo vse listinske dokumentacije, še ne pomeni, da teh pri odločitvi ni upoštevalo. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri izdelavi dokazne ocene upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP (da mora ugotovitve o odločilnih dejstvih sprejeti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka), zato so nasprotne tožničine pritožbenega navedbe neutemeljene.

10. V predmetni zadevi je tožnica izpodbijala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in od tožene stranke uveljavljala razliko plače za julij 2016 ter plačilo odškodnine za povzročeno nepremoženjsko škodo zaradi neenake obravnave oziroma trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ni izpolnjen pogoj za zakonitost odpovedi iz prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13, s spremembami), to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Posledično je na predlog tožene stranke pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z dnem 11. 5. 2017, o denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1 pa ni odločalo, ker tožena stranka zahtevka za plačilo denarnega povračila v postopku ni postavila. Ugodilo je zahtevku za plačilo razlike v plači za julij 2016, zahtevek za plačilo odškodnine pa je zavrnilo, ker je tožena stranka dokazala, da tožnice ni neenako obravnavala v primerjavi z ostalimi vodji in je ni diskriminirala zaradi njenega zdravja ter trpinčila na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, razen v delu odločitve glede sodne razveze po 118. členu ZDR-1. 11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2014 in aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 4. 2014 na delovnem mestu vodja gradnje, investicij in komerciale. Tožena stranka je tožnici po opravljenem zagovoru dne 5. 8. 2016 odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnici je očitala, da je v obdobju od 11. 7. 2016 do 22. 7. 2016 v nasprotju z navodili tožene stranke samovoljno koristila planiran letni dopust, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti.

12. V skladu s 110. členom ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja) in če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti (4. alineja).

13. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da je imela tožnica za sporno obdobje, to je od 11. 7. 2016 do 22. 7. 2016, sicer res planiran letni dopust, ki pa ga je koristila samovoljno, to je v nasprotju z izrecnimi navodili tožene stranke. Na sestanku dne 8. 7. 2016, na katerem so bili poleg tožnice prisotni še tožničin nadrejeni E.E., direktor tožene stranke, F.F. in D.D., je bilo namreč tožnici sporočeno, da vnaprej planiranega dopusta ne more koristiti. Tožnica pa pred 11. 7. 2016 ni imela podpisanega obrazca Prijava letnega dopusta, katerega je v podpis direktorju tožene stranke predložila šele po prihodu nazaj na delo, to je 25. 7. 2016. Tožnica v postopku tudi ni dokazala, da bi bila pri toženi stranki običajna praksa, da bi se obrazci podpisovali za nazaj. Kljub temu je bila tožnica v navedenem obdobju odsotna z dela in v tem času tožene stranke ni obvestila o razlogih svoje odsotnosti. Pravdni stranki teh ugotovitev v pritožbi ne izpodbijata. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi teh ugotovitev pravilno zaključilo, da je tožnica s svojim ravnanjem vsaj iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1) in da najmanj pet dni ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti (odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1).

14. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podan kumulativno predpisan pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je presojalo vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, pri čemer je pravilno upoštevalo, da je prvi pogoj stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve pogodbe. Drugi pogoj pa ima osebni značaj, pri čemer je pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje in s tem povezano možnost nadaljnjega sodelovanja.

15. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izgubo zaupanja v tožnico, ki naj bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja med njima vsaj do izteka odpovednega roka, utemeljevala s trditvami o težavah pri organiziranju delovnega procesa, glede katerih se pritožbeno sodišče strinja, da jih ni mogoče pripisati zgolj tožničini odsotnosti v spornem obdobju. Pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka graja dokazno oceno sodišča, so neutemeljene. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem je argumentirana in prepričljiva in pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi. V zvezi z očitkom tožene stranke, da zaradi tožničine odsotnosti v spornem obdobju ni bila pripravljena ponudba za C., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da odgovornosti za to, da ponudba ni bila pripravljena, ni mogoče pripisati zgolj tožnici, saj je tožena stranka v obdobju za pripravo ponudbe, to je 7. 7. do 15. 7. 2016, razpolagala z ustreznim številom usposobljenih delavcev (D.D., F.F., E.E.), pa delovnega procesa ni organizirala na način, da bi se ponudba pripravila. Poleg tega tožena stranka ni izkazala, da bi se v tem času izvajale kakršne koli aktivnosti v zvezi s pripravo ponudbe. Pavšalne pritožbene navedbe tožene stranke, da ponudbe niso mogli pripraviti, ker za to ni bilo časa, so neutemeljene in neizkazane. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nedokazan tudi nastanek dodatnih del na gradbiščih Dijaškega doma G. in hiši H. 65, ki jih je v povezavi s tožničino odsotnostjo zatrjevala tožena stranka.

16. Sodišče prve stopnje je pri presoji, kako je kršitev vplivala na razmerje med strankama in na njuno medsebojno zaupanje, pravilno upoštevalo tudi, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena osem let, da je bila na odgovornem delu, da je bila po kvaliteti dela primerljiva ostalim vodjem (izpoved direktorja tožene stranke) in da predhodno ni bila obravnavana zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na to, da je tožnica, preden je odšla z dela sestavila popis stanja na posameznih gradbiščih (A23) in delo predala D.D., ki je tožnico običajno nadomeščal v času njene odsotnosti, in da je celo D.D. na sestanku dne 8. 7. 2016 mislil, da bo dela, kot izhajajo iz popisa stanja, in pripravo ponudbe za C. lahko izvedel v tožničini odsotnosti (izpoved D.D.), je pravilen zaključek sodišča, da tožnica ni povsem nepremišljeno zapustila svojega dela. Tožnica je namreč pred tem poskrbela, da bi delo, ki ga je lahko predvidela (koordiniranje in vodenje že obstoječih gradbišč po terminskem planu) potekalo nemoteno. Sodišče prve stopnje je odločitev v tem delu res utemeljilo tudi z ugotovitvijo, da je tožnica po prihodu na delo delala še dva tedna, kar tožena stranka izpodbija z navedbami, da je bilo to zgolj zato, ker se je direktor s tožničino kršitvijo seznanil šele po vrnitvi tožničinega nadrejenega na delo (1. 8. 2016), vendar pa to ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Po tehtanju interesov pravdnih strank in ob upoštevanju navedenih okoliščin je namreč sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 kot skrajnega ukrepa. Nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke so neutemeljene.

17. Utemeljena pa je pritožbena navedba tožnice, da je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Tožnica sicer nima prav, ko navaja, da bi morala tožena stranka podati zahtevek za sodno razvezo, saj v skladu s 118. členom ZDR-1 sodišče o sodni razvezi odloči na predlog pravdnih strank, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 22. 4. 2017 pa izhaja, da je tožena stranka tak predlog tudi podala, ko je navajala, da naj sodišče odloči o prenehanju delovnega razmerja z dnem izdaje sodbe, ker nadaljevanje delovnega razmerja zaradi izgube zaupanja v tožnico ni več mogoče. Pravilno pa tožnica opozarja, da je sodišče prve stopnje odločitev o sodni razvezi utemeljilo zgolj na izpovedi direktorja tožene stranke o izgubi zaupanja v tožnico, ki je kljub neodobrenemu dopustu le tega samovoljno koristila.

18. Pritožbeno sodišče opozarja na ustaljeno stališče sodne prakse, da kot okoliščin po 118. členu ZDR-1 ni mogoče upoštevati okoliščin, zaradi katerih je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (109. člen ZDR-1). Ni namreč mogoče mešati pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z okoliščinami in interesi iz prvega odstavka v času odločanja sodišča veljavnega 118. člena ZDR-1. Zakon jih sicer podobno opisuje, vendar gre za dva različna pojma. Nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1) se dokazuje z okoliščinami, zaradi katerih je ugotovljena kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako resna, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožjo sankcijo. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. Praviloma bodo to okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izjemoma se lahko presoja tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki jih je delodajalec očital delavcu in zaradi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje preuranjeno ugodilo predlogu tožene stranke za sodno razvezo zgolj na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke o porušenem zaupanju zaradi ugotovljene tožničine kršitve, pri čemer sodišče njegove izpovedi ni kritično ovrednotilo. Tožnica pa v pritožbi tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ovrednotilo njenih interesov in okoliščin za reintegracijo. Sodišče namreč pri presoji, ali obstajajo okoliščine in interesi za reintegracijo delavca ali za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, upošteva okoliščine in interese tako na strani delavca kot delodajalca.

19. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice delno ugodilo in v skladu s 354. členom ZPP sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo v II. točki izreka, v delu, ki se nanaša na prenehanje pogodbe o zaposlitvi od 12. 5. 20017 dalje in v drugem odstavku III. točke izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne bi bilo smotrno, da bi samo dopolnjevalo postopek oziroma odpravljalo navedene pomanjkljivosti, zato je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, bi bila strankam v tem postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno na pritožbeni stopnji.

20. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica tudi v obdobju, v katerem je bila (neupravičeno) odsotna, to je od 11. 7. 2016 do 22. 7. 2016, upravičena do plače, ki bi ji za navedeno obdobje pripadala. Tožena stranka ima sicer prav, da mora vsaka stranka v delovnem razmerju izpolnjevati svoje obveznosti in katerega bistven element je opravljanje dela za plačilo, vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pravilno materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da delodajalec nima zakonske podlage, da delavcu ne izplača plače, četudi ta ne dela (ali je neupravičeno odsoten). Delovno razmerje ni klasično civilnopravno razmerje, pravice in dolžnosti pogodbenih strank ter postopki, v primerih, ko ena ali druga ne izpolnjuje svojih pogodbenih obveznosti so natančno določeni v ZDR-1. Sankcija za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti pa je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa samovoljno zadržanje izplačila plače (enako stališče je bilo npr. zavzeto v sodbi VDSS, opr. št. Pdp 342/2011).

21. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke uveljavljala tudi plačilo odškodnine v višini 2.000,00 EUR iz naslova trpinčenja na delovnem mestu oziroma neenake obravnave v primerjavi z ostalimi vodji zaposlenimi pri toženi stranki glede na njeno zdravstveno stanje.

22. Pravno podlago za odločitev predstavlja prvi odstavek 6. člena ZDR-1, po katerem mora delodajalec delavcu med trajanjem delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo ne glede na osebne okoliščine, ki jih zakon v istem odstavku izrecno določa. V 7. členu ZDR-1 pa je urejena prepoved trpinčenja na delovnem mestu, pri čemer je po četrtem odstavku istega člena prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, ki je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Podlago za odškodninsko odgovornost delodajalca predstavlja 8. člen ZDR-1, ki določa, da je v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu delodajalec kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava, pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pa se mora upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel delavec in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ugotavljalo, ali so izpolnjene štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (nedopustno ravnanje, nedopustna škoda, vzročna zveza in odgovornost), in pravilno upoštevalo, da je dokazno breme na strani delodajalca.

23. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine ugotovilo vse pravno odločilne okoliščine in na podlagi ocene izvedenih dokazov sprejelo pravilen dokazni zaključek, da v konkretnem primeru ni izkazanega protipravnega ravnanja tožene stranke, zato odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Pri tem je sodišče prve stopnje presojalo vsa ravnanja, ki jih je tožnica uveljavljala kot neenako obravnavo v primerjavi z ostalimi vodji, ali kot trpinčenje na delovnem mestu (npr. da je bila neenako obravnavana glede na druge vodje pri toženi stranki, ker direktor ni sledil njeni prošnji po novih kadrih v J.; da je morala pred odhodom na dopust vedno pripravljati podroben primopredajni zapisnik; da je imela več sestankov kot ostali; da je morala biti dosegljiva tudi v času dopustov ali v času bolniškega staleža; da ni bila deležna enakega števila izobraževanj kot ostali; da je imela slabšo delovno opremo kot ostali; da je edina prejemala negativno stimulacijo, itd.). V 13. točki obrazložitve sodbe je sodišče argumentirano in prepričljivo obrazložilo, zakaj tožničini očitki ne predstavljajo neenake obravnave tožnice v primerjavi z ostalimi vodji in ne trpinčenja na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo ne le na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke, ampak tudi z oceno ostalih izvedenih dokazov, predvsem skladnih izpovedi prič E.E. in I.I.. Zato so pritožbene navedbe tožnice, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, neutemeljene. Dejstvo, da sodišče prve stopnje v zvezi z zatrjevanim ravnanji ni sledilo tožničinim navedbam, pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje ni spoštovalo obrnjenega dokaznega bremena, ki velja v tem primeru.

24. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP v preostalem delu pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

25. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ponovno presoditi, ali obstajajo pogoji za uporabo določbe 118. člena ZDR-1, pri čemer bo moralo sodišče pri presoji utemeljenosti predloga tožene stranke za sodno razvezo upoštevati vse okoliščine in interese obeh pravdnih strank. V zvezi s tem pritožbeno pa sodišče opozarja, da v kolikor bo sodišče prve stopnje ponovno sledilo predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, naj v skladu z materialno procesnim vodstvom (285. člen ZPP) tožnico pozove k opredelitvi višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. 26. Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).