Jedro

Kolesarjenje kot šport (rekreacijski ali tekmovalni) samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti, ki bi imela za posledico objektivno odgovornost. Način treninga kolesarja, ki poteka tako, da kolesar vozi po cesti v zavetrju in v minimalni oddaljenosti od kombija (le 5-10 cm), zaradi česar mora pri hitrostih, ki dosežejo tudi 60 km/h vso svojo pozornost posvetiti le motornemu vozilu za katerim pelje, tako da sploh nima pregleda nad cesto in je pri vožnji za kombijem odvisen izključno od pred njim vozečega avtomobila in znakov, ki mu jih daje trener kot voznik kombija, je nevarna dejavnost iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico in udeležence takega načina treninga.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati iz naslova odškodnine 120.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 27.9.1991 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške postopka v znesku 44.080,00 SIT. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka in sicer iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, da tožena stranka opravlja športno dejavnost ljubiteljsko. Zaključek sodišča, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke je sporen. To še zlasti velja ob dejstvu, da je bilo ob prvem sojenju pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da tožena stranka za to, da je do nastanka škode prišlo, ni kriva. V postopku pred nižjima sodiščema bi morala biti izvedena tudi dokaza z izvedencem prometne stroke in ogledom kraja nezgode. Višine odškodnine tožena stranka s pritožbo ni izpodbijala, ker je bila prepričana, da bo s pritožbo uspela. Pri višini odškodnine pa bi se vsekakor moralo upoštevati, da tožena stranka ni podjetje ampak le amatersko društvo. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje pa razveljavita.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljana.

Tožena stranka v reviziji izrecno uveljavlja kot revizijski razlog tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki naj bi bila posledica dejstva, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem prometne stroke in opravilo ogleda kraja nezgode. Na ta del revizijskih trditev revizijsko sodišče ne odgovarja, ker zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije kot izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ob preizkusu pravilnosti materialnopravne odločitve nižjih sodišč je revizijsko sodišče vezano na pravnoodločilna dejstva ugotovljena v postopku pred nižjima sodiščema (3. odstavek 385. člena ZPP). Ta dejstva pa so naslednja: - tožnik se je poškodoval na treningu, ki ga je organizirala tožena stranka, vodil pa trener tožene stranke; - do škodnega dogodka in nastanka škode je prišlo med t. im.

intervalnim treningom, ki poteka tako, da kolesarji vozijo tik za kombijem (5-10 cm) v njegovem zavetrju, zaradi česar kolesarji ne vidijo kakšna cesta je pred njimi; - v času nezgode tožnik na glavi ni imel čelade, so pa morali začeti kolesarji pri takem treningu nositi čelade po obravnavanem škodnem dogodku; - pri takem načinu treninga mora biti kolesar osredotočen na vožnjo kombija in ves čas paziti, da se ne zaleti vanj; - pri takem načinu trenerja je nevarno vsako zmanjševanje hitrosti kombija (npr. zaradi zavoja ceste), saj kolesarji nad tem, kako poteka cesta in kakšna je, nimajo nobenega pregleda; - pri takem načinu treninga je kolesar izključno vezan na navodila treninga, ki jih lahko prepozno ali pa sploh ne zazna, - tožnik je bil v času škodnega dogodka star 15 let. Ob upoštevanju vseh navedenih dejstev je tudi po mnenju revizijskega sodišča odločitev nižjih sodišč, da je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost tožene stranke, materialnopravno pravilna. Kolesarjenje kot šport (rekreacijski ali pa tekmovalni) samo po sebi res ne predstavlja nevarne dejavnosti, ki bi imela za posledico objektivno odškodinsko odgovornost tistega, ki kolesarska športna tekmovanja (rekreacijska, amaterska ali poklicna) organizira. Tudi v obravnavanem primeru objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana zato, ker se ukvarja s kolesarjenjem, se s svojimi kolesarji udeležuje tekmovanj, jim omogoča treniranje kolesarstva itd. ampak zato, ker je način treninga kolesarjev, kakršen je bil v obravnavanem primeru dejavnost, ki brez dvoma predstavlja povečano nevarnost nastanka škode. Trening kolesarja, ki poteka tako, da kolesar vozi po cesti v zavetrju in v minimalni odaljenosti od kombija (le 5 - 10 cm), zaradi česar mora pri hitrostih, ki dosežejo tudi 60 km/h vso svojo pozornost posvetiti le motornemu vozilu za katerim pelje, tako da sploh nima pregleda nad cesto in je pri vožnji za kombijem odvisen izključno od pred njim vozečega avtomobila in znakov, ki mu jih daje trener kot voznik kombija, je nevarna dejavnost iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico in za udeležence takega načina treninga. Zato se za škodo, ki nastane zaradi take dejavnosti odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek 154. člena ZOR), zanjo pa odgovarja tisti, ki se s tako dejavnostjo ukvarja (1. odstavek 174. člena ZOR). Po ugotovitvah nižjih sodišč je tak način treninga organizirala tožena stranka, tožnik, ki je bil v času nastanka škode star petnajst let, pa je bil po ugotovitvah nižjih sodišč brez vpliva na izbiro načina treninga, med treningom samim pa v celoti odvisen od navodil in zahtev tožene stranke. Glede na navedeno je odločitev nižjih sodišč, da je na strani tožene stranke podana odškodninska odgovornost po načelu objektivne odgovornosti, materialnopravno pravilna.

Ugovori tožene stranke, da je prisojena odškodnina previsoka, tudi niso sprejemljivi. Višine odškodnine tožena stranka v pritožbenem postopku sploh ni izpodbijala, v reviziji pa je postavila le pavšalno in neobrazloženo trditev o previsoki odškodnini. Revizijsko sodišče je v okviru preizkusa prisojenih odškodnin po uradni dolžnosti v okviru pravilnosti uporabe materialnega prava (386. člen ZPP) ugotovilo, da je tudi v tem delu v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno. Odškodnina je tožeči stranki prisojena v okviru kriterijev, ki jih določa 200. člen ZOR, pri čemer sta materialnopravno pravilna upoštevana tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče potem, ko je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) ugotovilo, da nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).